Sodišče prve stopnje je napačno dalo poudarek predvsem ugotavljanju razdalje poti, ne pa pravilom o neupravičeni pridobitvi. Predmet spora ni npr. zahtevek delavke za priznanje prevoznih stroškov, da bi bilo bistveno le vprašanje pravilne višine prevoznih stroškov, pač pa je za odločitev v obravnavanem primeru ključno vprašanje, ali je delavka v vsakem primeru previsokega izplačila prevoznih stroškov te delodajalcu tudi dolžna povrniti.
Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 30/2016 z dne 8. 3. 2016 zavzelo jasno stališče, da tožena stranka pripadnikom Slovenske vojske na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka.
Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 226/2017 zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Poudarilo je, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem, ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Pojasnilo je, da je ob izplačilu prejemka to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je predmetni. Zato je to predmet zavrnitve.
Zagotovitev misijskega dopusta oziroma navedene odsotnosti ter višja plača na misiji ne izključujeta pravice do tedenskega počitka oziroma upravičenja do plačila odškodnine v primeru, da ta pravica ni zagotovljena.
Po tretjem odstavku 352. člena OZ odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Glede na 206. člen ZDR oziroma 202. člen ZDR-1, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let, tožnikova terjatev ni zastarala, saj se je z misije vrnil 31. 3. 2011, tožbo pa je vložil 7. 3. 2016.
Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.
Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker je, kljub evidencam, ki jih je predložila za dokazovanje tedenskega počitka (na drugi misiji), ugotovilo, da tedenski počitek ni bil zagotovljen. S tem, ko sodišče ni zgolj sledilo formalnim zapisom v evidenci, pač pa jih je preverilo po vsebini (v zvezi s tem je izvedlo zaslišanja), tudi ni storilo kršitve protispisnosti po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa je dokaze, izvedene v zvezi z vprašanjem zagotavljanja tedenskega počitka, ustrezno ocenilo, svojo dokazno oceno pa je v sodbi tudi jasno obrazložilo.