Tožnica v letu 2014 del in nalog ni opravljala v skladu s pričakovanji delodajalca. Navedeno utemeljuje ocene zadovoljivo. Sodišče namreč ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spreminjati oziroma zviševati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost (zaradi napak v postopku ocenjevanja, ali ker ni dokazano, da bi bila ocena objektivna in nepristranska). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je ocena objektivna in nepristranska, zato je tožbeni zahtevek tožnice pravilno zavrnilo.
premestitev na drugo delovno mesto - javni uslužbenec - uradniško delovno mesto - učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa - razlog za premestitev
Tožena stranka je v postopku dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za premestitev tožnika po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU, in sicer zagotovitev učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa, premestitev pa je bila izvedena tudi skladno z določbo 2. odstavka 147. člena ZJU, saj je bil tožnik kot uradnik premeščen na ustrezno uradniško delovno mesto, ki se lahko opravlja v nazivu iste stopnje (višji svetovalec I). Tožena stranka tožnika ni premestila na drugo delovno mesto zaradi diskriminacije, ampak zaradi delovnih potreb. Zato je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o premestitvi utemeljeno zavrnjen.
plačilo razlike plače - slovenska vojska - položajni dodatek - dežurstva - vojak
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na Pravila službe v Slovenski vojski, dežurstvo funkcija notranje službe in hkrati funkcija poveljevanja, pri čemer ima dežurni le omejene funkcije poveljevanja, ki so določene z ukazom za izvajanje dežurstva (člen 233). To pomeni, da pogoji za priznanje položajnega dodatka po členu 5/1 Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (s to določbo tožnik utemeljuje svoj tožbeni zahtevek iz naslova položajnega dodatka v višini 12 % osnovne plače) niso izpolnjeni, saj ni mogoče zaključiti, da je tožnik z ukazom o dežurstvu za posamezne, v tožbenem zahtevku naštete dneve, pridobil položajno dolžnost poveljnika enote, ki je podlaga za priznanje tega položajnega dodatka. Ob tem je potrebno ugotoviti tudi, da 96. člen ZObr dežurstvo opredeljuje kot delo v posebnih delovnih pogojih, in sicer kot redno obliko dela in kot delo, ki se odreja izjemoma. Ta oblika dela se posebej ovrednoti z ustreznim dodatkom, ki je opredeljen v splošnem aktu tožene stranke. Glede na navedeno tožnik tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča do vtoževanega položajnega dodatka za čas, ko je opravljal dežurno službo, ni upravičen.
kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - sistemizacija delovnih mest - avtonomija
Sprejemanje aktov oz. sprememb sistemizacije delovnih mest (število delovnih mest, pogoji za njihovo zasedbo) spada med avtonomne odločitve delodajalca, ker je v njegovi pristojnosti, da si organizira delovni proces. To velja tudi za delodajalca v javnem sektorju glede določanja delovnih mest s pogojem znanja jezika manjšine (oz. z dodatkom za dvojezičnost). Gre za avtonomne odločitve delodajalca, v katere sodišče niti ne sme posegati, nasprotna udeleženka pa je imela suvereno pravico, da ukine določena delovna mesta oz. sistemizira nova, glede na potrebe po zahtevanem znanju jezika narodne skupnosti.
Nasprotna udeleženka kot delodajalec je pristojna za sprejemanje odločitev v zvezi z vsebino sistemizacije in njenimi spremembami, ki pa morajo biti skladne z zakonskimi in podzakonskimi predpisi ter kolektivnimi pogodbami. Predlagatelj neskladnosti akta o spremembah sistemizacije z zakonom konkretno ni uveljavljal, pa tudi v pritožbi konkretno ne navaja, s katerimi določbami zakonskih ali podzakonskih predpisov oziroma kolektivne pogodbe naj bi bile sprejete spremembe sistemizacije v nasprotju.
ZJU člen 26, 156, 156/5, 156/6.. - člen 5.. ZDSS-1 člen 34, 34/1.. - tarifna številka 7, 7/3, 7/4, 15, 15/4.. - člen 6, 6/4.
kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - skladnost splošnega akta z zakonom - sprememba sistemizacije - preiskovalno načelo - odločitev o pravdnih stroških
Predlagatelj je v predlogu in kasnejši vlogi navajal le, da je nasprotna udeleženka pri sprejemu akta kršila peti odstavek 156. člena ZJU, ker analiza delovnih opravil in postopkov in bila izdelana. Bistveno je, da peti odstavek 156. člena ZJU takšne analize niti ne navaja, ampak zahteva, da mora biti reorganizaciji priložena obrazložitev, ki vsebuje: cilje reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov, število in strukturo delovnih in število javnih uslužbencev. Vse to pa predlog izpodbijanega akta vsebuje, kar je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo.
ZDSS-1 v prvem odstavku 34. člena res določa, da sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Vendar ta določba ne razbremenjuje strank njihovega materialnega in procesnega dokaznega bremena. Tveganje svoje pravdne pasivnosti nosi vsaka stranka sama. Ker predlagatelj določenih dejstev ni izpostavil za sporne, jih sodišču sploh ni potrebno ugotavljati, kaj šele, da bi za njihovo ugotovitev izvajalo dokaze po uradni dolžnosti.
ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3, 73, 73/3.. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11, 118.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - projektno delo - sodna razveza
Časovna omejitev vira financiranja določenega dela ni odločilen kriterij, na podlagi katerega bi bilo utemeljeno zaključiti, da je določeno delo organizirano kot projekt oziroma projektno delo. Bistveno za to, da se določeno delo šteje za projektno delo, je v naravi tega dela (npr. da je vezano na izvedbo določenega programa, ki ni stalen, temveč se samostojno prične in zaključi, ima določeno organizacijsko strukturo, posebej določene postopke priprave in izvedbe, pa tudi ustrezno projektno dokumentacijo). Projektno delo predstavlja določeno vsebinsko celoto z določljivim začetkom in zaključkom (ki pomeni tudi končanje tega dela). V postopku pa je bilo ugotovljeno, da delo tožnice na projektu ni imelo teh značilnosti, saj je bila tožnica zaposlena v kadrovski službi tožene stranke, pri čemer je svoje delo občasno opravljala tudi za vse zaposlene. Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno tudi, da delo programskega obdobja ni bilo končano niti do konca leta 2015, temveč se je nadaljevalo tudi v letu 2016, pri čemer ta dela zdaj opravljajo drugi javni uslužbenci, ki so bili zaposleni za novo programsko obdobje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dela tožnice ni mogoče opredeliti kot delo, ki bi bilo organizirano v smislu projekta, zato je v nadaljevanju pravilno ugotovilo, da ni bil izpolnjen pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 3. točki prvega odstavka 68. člena ZJU.
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku upoštevalo, da naloge, ki so predmet spornih dogovorov, ne sodijo med naloge delovnega mesta, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Te naloge torej predstavljajo povečan obseg dela (ki ga tožnik opravlja znotraj polnega delovnega časa), tako da je tožnik do izplačila dodatka upravičen že zgolj na podlagi dejstva, da je te naloge v posameznem mesecu opravljal. Obseg teh opravljenih nalog torej ne vpliva na upravičenost do dodatka, vpliva pa na njegovo višino.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00007072
ZDR člen 184.. OZ člen 149, 150, 153, 153/3, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - vojaško urjenje - objektivna in krivdna odgovornost - soprispevek delavca - odmera višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Tožnik je v obravnavani zadevi vtoževal plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu na začasnem delovnem mestu v šoli, ko se je spornega dne kot sopotnik v vojaškem letalu katapultiral z zadnjega sedeža in se poškodoval tako, da je bil začasno nezmožen za delo za polni delovni čas. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je letenje z zmogljivim vojaškim letalom, opremljenim s katapultnimi sedeži, nevarna dejavnost, saj je ročica za aktiviranje katapultnega sedeža lahko dostopna, zato je delo, ki ga je tožnik opravljal v tem času, nevarna dejavnost.
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožnik ne bi smel sprejeti predloga pilota za izvedbo spornega manevra, ker bi se moral zavedati, da nima izkušenj s tovrstnim letalom, da ni pilotiral več kot tri leta, da ni imel več veljavne licence, da je bilo njegovo izobraževanje za častnika v tem obdobju prekinjeno in da je v letalu le sopotnik oziroma opazovalec. Tožnik zaradi želje po nadaljevanju izobraževanja in usposabljanja za častnika ter v želji dokazati, da je dober pilot, ni kritično ocenil svojih zmožnosti in sposobnosti upravljanja letala in predlog pilota sprejel, namesto, da bi ga zavrnil. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine soprispevka (60 %) premalo upoštevalo dejstvo, da bi se morala tožena stranka oziroma njen pilot, glede na lastne izkušnje s pilotiranjem letala, ob poznavanju navedenih okoliščin na strani tožnika, zavedati, da izvedba tega manevra, kljub temu, da ga tožnik ni v celoti izvajal sam, za tožnika ni primerna. Ne glede na to, da pilot tožniku ni ukazal izvedbe manevra, ampak ga je le predlagal, pa je dejansko potrebno upoštevati vojaško hierarhijo, željo tožnika po nadaljevanju šolanja in ugotoviti, da bi moral kritično in objektivno oceniti zmožnosti in sposobnosti tožnika za upravljanje s tem letalom pilot. Tožniku takega predloga ne bi smel podati, saj ga je na tak način spravil v položaj, v katerem se je moral tožnik odločiti, ali bo predlog sprejel in s tem dokazal, da je primeren za vojaškega pilota, ali pa ne in s tem, po svojem prepričanju, postavil pod vprašaj njegovo nadaljnje šolanje. Zaradi tega je po stališču pritožbenega sodišča za škodo, ki mu je posledično nastala, soodgovoren 30 %.
ZObr člen 35, 88, 88/3, 88/5, 88/6.. ZTP člen 2, 27.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - varnostni zadržek - vojska - varnostno preverjanje oseb - dostop do tajnih podatkov - davčni dolg - prikrivanje izvora denarja
Tožnik je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki od 11. 4. 2000 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2015 na formacijski dolžnosti častnik. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka na podlagi ugotovitev OVS v postopku varnostnega preverjanja tožnika po ZObr, glede na ugotovitve davčnega organa v odločbah z dne 17. 4. 2012 in 27. 1. 2014, dejstva, da je bilo tožniku zavrnjeno dovoljenje za dostop do tajnih podatkov in da tožnik tudi v postopku varnostnega preverjanja na zagovoru ni pojasnil izvora denarnih sredstev, v zvezi s katerimi je tekel davčni postopek, utemeljeno podvomila v njegovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost ter s tem ugotovila obstoj varnostnega zadržka, kot oviro za delo na obrambnem področju. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito.
ZFU člen 79, 105, 105/6, 107.. ZCS-1 člen 59, 59/1.. ZSPJS člen 52, 52/1.
dodatek za stalnost - javni uslužbenec
Ob upoštevanju celotne določbe šestega odstavka 105. člena ZFU je pravilen sklep, da so javni uslužbenci do dodatka za stalnost upravičeni le za obdobje, ko so opravljali delo pooblaščenih uradnih oseb v smislu določb ZCS-1 oziroma uradnih oseb v smislu določb ZFU.
Pri presoji pravice do dodatka za stalnost je treba upoštevati nadaljnjo določbo drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU o tem, da dodatek za stalnost iz prejšnjega stavka pripada uradnim osebam iz tega zakona, ki opravlja zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu, v višini, določeni z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Iz te določbe nedvomno izhaja, da so do dodatka na stalnost upravičeni zgolj tisti zaposleni v finančni upravi, ki so uradne osebe v smislu določb ZFU in ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu in ne vsi uslužbenci finančne uprave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00005669
ZPP člen 70, 70-5, 70-6.. ZObr člen 57, 57/7.. - točka 114, 119.. ZDSS-1 člen 19.
disciplinska odgovornost - izločitveni razlog
Glede na določbe sedmega odstavka 57. člena ZObr in 119. točke PSSV se disciplinska odgovornost pripadnikov stalne sestave ugotavlja po postopku ob smiselni uporabi določb ZPP.
Položaj delodajalca v disciplinskem postopku je bistveno drugačen od položaja sodnika v sodnem postopku, zato po zaključku pritožbenega sodišča tudi glede na določbe ZObr in PSSV o smiselni uporabi ZPP, določb 5. in 6. točke 70. člena ZPP ni mogoče uporabiti tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Z drugimi besedami to pomeni, da dejstvo, da je disciplinski postopek zoper tožnika vodil in o disciplinski odgovornosti odločal A.A. (za kar je imel ustrezno pooblastilo), čeprav je kot pristojni organ zoper tožnika predlagal tudi uvedbo disciplinskega postopka, samo po sebi še ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o njegovi nepristranskosti. S tem, ko je A.A. podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika in kasneje zoper tožnika disciplinski postopek tudi vodil in odločal o njegovi disciplinski odgovornosti, ni mogoče zaključiti, da je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim organom (kar bi bil izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP), zato je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil podan razlog za A.A. izločitev po citirani določbi, nepravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00005833
ZObr člen 88, 88/1, 93, 93/10.. ZDR-1 člen 200, 200/3.. ZSSloV člen 61.. ZPP člen 274.. OZ člen 364.
obstoj dejanskega delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - sodno varstvo pravic - zavrženje dela tožbe - odpravnina - nadure - neenakomerna razporeditev delovnega časa
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zamudila 120-dnevni rok iz 61. člena ZSSloV za pisno obvestitev tožeče stranke o tem, da ji pogodbe o zaposlitvi ne bo podaljšala, vendar ta zamuda roka na odločitev o prepoznem uveljavljanju sodnega varstva zaradi prenehanja delovnega razmerja ne vpliva. Tožeča stranka je bila namreč, kljub zamudi roka, obveščena o nepodaljšanju bistveno pred potekom pogodbe, zato je vedela, da ji bo delovno razmerje prenehalo 2. 2. 2016. Tožbo za ugotovitev obstaja delovnega razmerja za nedoločen čas bi morala vložiti v 30-dnevnem roku od takrat, ko ji je delovno razmerje prenehalo, torej najkasneje do 3. 3. 2016. Glede na to, da jo je vložila šele 23. 8. 2016, jo je sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena ZPP v tem delu pravilno zavrglo kot prepozno.
V zvezi z zamudo glede obvestila je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da zamuda z obvestilom ne pomeni samodejnega podaljšanja pogodbe o zaposlitvi.
Po zaključku referenčnega obdobja postanejo nadure vse tiste ure, ki presegajo delavčevo delovno obveznost v okviru neenakomerne razporeditve delovnega časa.
ZFU člen 2, 79, 79/1, 105, 105/6, 105, 107.. ZCS-1 člen 59, 59/1.. ZSPJS člen 52, 52/1.. ZCS člen 59, 59/1.
dodatek za stalnost
Ob upoštevanju določbe šestega odstavka 105. člena ZFU je pravilen sklep, da so javni uslužbenci do dodatka za stalnost upravičeni le za obdobje, ko so opravljali delo pooblaščenih uradnih oseb v smislu določb ZCS-1 oziroma uradnih oseb v smislu določb ZFU.
Pri presoji pravice do dodatka za stalnost je treba upoštevati določbo drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU o tem, da dodatek za stalnost iz prejšnjega stavka pripada uradnim osebam iz tega zakona, ki opravlja zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu, v višini, določeni z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Iz te določbe nedvomno izhaja, da so do dodatka na stalnost upravičeni zgolj tisti zaposleni v finančni upravi, ki so uradne osebe v smislu določb ZFU in ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu in ne vsi uslužbenci finančne uprave.
Sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem, potrebnim za oceno duševnega stanja toženca, zato je v zvezi s tem moralo postaviti izvedenca, saj je odločitev sodišča glede obstoja krivde kot elementa odškodninske odgovornosti zaradi toženčeve (ne)razsodnosti v času spornih dejanj povsem odvisna od mnenja sodnega izvedenca. Ker sodišče ni imelo dvoma v podano izvedensko mnenje, ga je utemeljeno upoštevalo v celoti in na njegovi podlagi zaključilo, da toženec v spornem času pri opravljanju dejanj, s katerimi je tožeči stranki povzročil škodo, ni bil razsoden.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00005863
ZPP člen 70, 70-5.. ZObr člen 57, 57/7.. - točka 119.
disciplinska odgovornost - izločitveni razlog - pripadnik Slovenske vojske
Glede na zgoraj omenjene določbe sedmega odstavka 57. člena ZObr in 119. točke PSSV se torej za postopek ugotavljanja disciplinske odgovornosti pripadnikov stalne sestave smiselno uporabljajo določbe ZPP.
Dejstvo, da je disciplinski postopek zoper tožnico vodil in o disciplinski odgovornosti odločal A.A. (za kar je imel ustrezno pooblastilo), čeprav je kot pristojni organ zoper tožnico predlagal tudi uvedbo disciplinskega postopka, samo po sebi še ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o njegovi nepristranskosti. S tem, ko je A.A. podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico in kasneje zoper njo disciplinski postopek tudi vodil in odločal o njeni disciplinski odgovornosti, ni mogoče zaključiti, da je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim organom (kar bi bil izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP), zato je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil podan razlog za A.A. izločitev po citirani določbi, nepravilna.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je ocena nezakonita zato, ker ni bil osebno navzoč, ko je o njegovem ugovoru zoper ocenjevalni list odločala komisija za preizkus ocene pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v telefonskem pogovoru med A.A. in tožnikom 6. 3. 2015 tožnik ni izrazil želje po osebni udeležbi na zasedanju komisije, zaradi česar je ta lahko odločala o njegovem ugovoru v njegovi odsotnosti. Iz tretjega odstavka 17.a člena ZSPJS namreč izhaja, da ima javni uslužbenec, ki zahteva preizkus ocene, sicer res pravico do udeležbe v preizkusu, kar pa ne pomeni, da je njegova udeležba obvezna ali da je pogoj za zakonitost postopka preizkusa ocene.
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da ni pristojno za vsebinsko ocenjevanje delovne uspešnosti, pač pa lahko pri postopku preverjanja njene zakonitosti preizkusi le njeno objektivnost in nepristranskost, kar je tudi storilo.
položajni dodatek - vojska - višina položajnega dodatka
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je potrebno v obravnavanem primeru uporabiti Uredbo o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (Uredba v SV) kot specialni predpis glede na Uredbo o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (Uredba). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bil tožniku položajni dodatek za formacijsko dolžnost vodje za pripravo prehrane določen v skladu z določbami 5. člena Uredbe SV, ki v drugem odstavku določa, da pripadniku SV za vodenje delovne, začasne, bojne ali operativne skupine, ki šteje najmanj tri pripadnike in je določena s formacijo na taktični, operativni ali strateški ravni, vrednotenje teh nalog pa ni vključeno v osnovno plačo, pripada položajni dodatek v višini 5 % osnovne plače. Višji dodatek bi mu namreč lahko pripadal le, če bi vodil samostojno notranjo organizacijsko enoto na ravni voda ali višji ravni (kar pa skupina za pripravo hrane ni).
ZDR-1 člen 20, 20/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - nezakonito pridobljen dokaz
Očitek tožniku iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil, da je spornega dne aktivno sodeloval v komunikaciji več uporabnikov zaprte skupine na strani FB v zvezi s policijskim postopkom z ministrom. Podal je informacijo, da minister nastopa s svojo glasbeno skupino v lokalu in objavil konkretne podatke, kje je to. Predlagal je drugemu članu skupine, naj napoti policiste iz K., da bodo ministra ustavili in z njim opravili preizkus alkoholiziranosti. Bistvo pritožbe niti ni v tem, da tožnik očitanega ne bi storil, ampak v tem, da izredna odpoved temelji na nezakonito pridobljenih dokazih, ter da je šlo za načrtovano afero tožene stranke, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje ni nedopustno upoštevalo korespondence med udeleženci zaprte FB skupine, ki jo je toženi stranki dostavila anonimna oseba in ki je bila predmet objave na internetu. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje nepravilnost zavzetega stališča, da je z objavo na internetu zasebna komunikacija postala javna in dostopna vsem, torej tudi delodajalcu. Ključno pa je dejstvo, da korespondence ni objavila tožena stranka, ter da je tudi ni pridobila na protipraven način.
Sodišče prve stopnje je tožnikovo ravnanje pravilno ocenilo kot naklepno hujšo kršitev delovnih obveznosti po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pravilno je uporabilo tudi prvi odstavek iz 109. člena ZDR-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00005874
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 154.. KZ-1 člen 37, 37/1, 257, 257/1.. ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - rok za podajo izredne odpovedi - prekluzivni rok - absolutna bistvena kršitev določb postopka - načelo kontradiktornosti - dokaz z zaslišanjem prič - zavrnitev dokaznega predloga
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za začetek 30-dnevnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku (policistu) ugotovil generalni direktor policije (predstojnik), ki nastopa in odloča v imenu Generalne policijske uprave. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala dne 31. 3. 2016, pravočasna, to je podana znotraj subjektivnega in objektivnega roka po drugem odstavku 109. člena ZDR-1.
Utemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na postopanje sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo dokazne predloge tožnika za zaslišanje prič, s katerimi je tožnik dokazoval nepravilno vročanje pisne obdolžitve in vabila na zagovor s strani tožene stranke in s tem kršitev pravice do obrambe v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 38, 262, 262/1, 257, 257/1.
policist - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - sindikalni zaupnik - kaznivo dejanje zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - kaznivo dejanje dajanja podkupnine - uporaba nezakonito pridobljenih dokazov v individualnem delovnem sporu
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, dam izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi temelji na fotografijah korespondence med udeleženci zaprte skupine Facebook, ki jo je tožena stranka pridobila od anonimne osebe, ki je to korespondenco fotografirala in jo po elektronski pošti poslala v službo Generalnega direktorja policije. S tem, ko se je tožena stranka s sporno korespondenco seznanila preko tretje osebe (ki je bila sicer v konkretnem primeru anonimna), je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ji ni mogoče očitati, da je dokaz pridobila na nezakonit način. Sporna komunikacija je z objavo anonimne osebe na spletni strani postala javna in dostopna vsem.
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala več kršitev, glede katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so v celoti utemeljeni (da je policistom ponudil podkupnino, če ministra ustavijo in ta "napiha", da je v celotni korespondenci napeljeval policista k storitvi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po 1. odstavku 257. člena KZ-1,...).Tožnik je s svojimi ravnanj naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo utemeljitev tožene stranke, da bi se tožnik kot policist moral zavedati, da je tako v službenem kot v prostem času dolžan ravnati v skladu s predpisi, saj je policija organ, katerega temeljne naloge so prepričevanje, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj. Tožnik je z ugotovljenim ravnanjem močno okrnil ugled policije. S tem, ko je obljubljal nagrade (večerje,...) v smeri podkupnine, če ustavijo ministra, ko je nudil pomoč policistoma (s tem, ko je v komunikacijo sporočil, kje se nahaja minister z označbo njegovega vozila) in v korespondenci napeljeval k storitvi kaznivega dejanja z uporabo emotikonov, je grobo zlorabil funkcijo policista in hkrati člana sindikata ter regionalnega predstavnika sindikata. To pa predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1.