ZŠtip-1 člen 1, 8, 12, 13, 15, 16. Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij člen 5, 5/1, 5/2.
državna štipendija - izpolnjevanje pogojev
Po 13. členu Zštip-1 lahko med drugim pravico do štipendije pridobijo upravičenci, ki so pred dopolnjenim 27. letom starosti prvič vpisani v program višješolskega ali visokošolskega izobraževanja prve ali druge stopnje, za katerega uveljavljajo pravico do štipendije v RS ali v tujini, če niso v delovnem razmerju ali ne opravljajo samostojne dejavnosti, niso vpisani v evidenco brezposelnih oseb oziroma niso poslovodne osebe gospodarskih družb ali direktorji zasebnih zavodov. Iz 5. člena Pravilnika o dodeljevanju državnih štipendij pa izhaja, da morata biti sočasno izpolnjena oba kumulativno predpisana pogoja. To pomeni, da se prvi vpis v prvi letnik upošteva le, ko po prekinitvi izobraževanja ne pride do spremembe izobraževalnega programa, ali če ob spremembi izobraževalnega programa ne pride do prekinitve izobraževanja. Takšno dejansko stanje pa v predmetni zadevi ni podano, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka. Pri tožnici je prišlo do prekinitve izobraževanja na Fakulteti B. C., in tudi do spremembe smeri izobraževalnega programa (iz smeri turizem v smer marketing), ko je dopolnila več kot 40 let starosti. V predmetni zadevi torej ni izkazan dejanski stan iz 1. niti iz 2. odstavka 5. člena Pravilnika in ne iz 13. člena ZŠtip-1, zato tožnica ni upravičena do državne štipendije. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do državne štipendije.
ZDR-1 člen 108, 111, 131. ZPP člen 277, 277/2, 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4. OZ člen 188.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - odpravnina - odškodnina iz naslova izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - zamudna sodba
Tožeča stranka je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker so v letu 2014 plače zamujale več kot zadnjih 6 mesecev in do dneva podaje izredne odpovedi nista bili izplačani plači za november in december 2014. Tožeča stranka je pred tem toženi stranki podala tudi opomin pred izredno odpovedjo in obvestila Inšpektorat Republike Slovenije za delo. Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožeče stranke utemeljena, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine iz naslova izgubljenega plačila za čas odpovednega roka utemeljen (3. odstavek 111. člena ZDR-1).
ZSVarPre člen 46, 46/1, 48. ZUP člen 7, 7/1, 7/2, 81. ZUPJS člen 45. URS člen 50.
neupravičeno prejeta denarna socialna pomoč - vračilo
Tožnik je za del obdobja, za katero mu je bila pravnomočno dodeljena denarna socialna pomoč, prejel lastni dohodek iz drugega pravnega naslova. Po 1. odstavku 46. člena ZSVarPre lahko pristojni organ v roku treh let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči in ves čas prejemanja trajne denarne dajatve, po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti,
odpravi
odločbo, s katero je bila denarna socialna pomoč dodeljena in o upravičenosti do denarne socialne pomoči za to obdobje odloči z novo odločbo.
Ker je z izpodbijanim prvostopenjskim upravnim aktom v nasprotju z institutom razveljavitve v pravnomočni posamični upravni akt poseženo za dva meseca za nazaj, je
pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral center za socialno delo skladno z določbo 45. člena ZUPJS v primeru, ko ugotovi neupravičeno prejemanje javnih sredstev, hkrati po uradni dolžnosti preveriti tudi upravičenost do vseh drugih javnih sredstev po tem zakonu in ob upoštevanju načela varstva pravic strank in varstva javne koristi iz 7. člena ZUP ugotoviti, ali so pri tožniku od prenehanja pravice do denarne socialne pomoči morebiti izpolnjeni pogoji za priznanje kakšne druge pravice iz javnih sredstev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo upravni odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje.
ZOR člen 123, 123/2, 371, 372, 372/1, 373, 373/3, 381, 381-2.
preživnina – zastaranje preživninske obveznosti – zastaranje plačila posameznih obrokov – čas, ki je potreben za zastaranje – občasne terjatve – zastaranje same pravice – zadržanje zastaranja – terjatve med določenimi osebami – razmerja med starši in otroki, dokler traja roditeljska pravica – vpliv postopka o odvzemu poslovne sposobnosti na pravdni postopek
Ni šlo za zastaranje pravice do preživljanja, ampak za zastaranje mesečnih preživninskih zneskov, kot občasnih terjatev. Tudi v najugodnejšem primeru za tožnico, če bi se štelo, da bi zastaralni rok začel teči šele po njenem 26. letu starosti, ko bi toženčeva zakonska obveznost preživljanja tožnice lahko najkasneje prenehala, je vtoževana terjatev pred vložitvijo tožbe v celoti zastarala.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 37, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - razlogi o odločilnih dejstvih - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava
V zvezi s tožnici očitano kršitvijo v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena kot vzgojiteljica, otroka „močno“ udarila po nogi. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnici očitala le, da je „otroka udarila po nogi“. Prekoračitev opisa glede jakosti udarca lahko vpliva na pravilno uporabo materialnega prava, v kolikor bi se ugotovilo, da je tožnica otroka le rahlo udarila po nogici. Kljub temu, da naj bi priča udarec slišala (vendar pa otrok ni jokal, na tožničino gesto ni reagiral, na otrokovi nogici ni bilo nobenih sledi), to ne pomeni, da je bil udarec po otrokovi nogi takšen, da bi ga bilo mogoče opredeliti za nevzgojnega in v nasprotju s Kodeksom etičnega ravnanja v vrtcu, ki prepoveduje ukrepe, ki bi bili za otroka boleči, ki bi ga žalili, poniževali, zasmehovali ali ustrahovali in bili v nasprotju z otrokovim človeškim dostojanstvom in integriteto. Zato je sodišče preuranjeno ugotovilo, da je tožnica storila očitano kršitev. Tudi v zvezi z drugo očitano kršitvijo je sodišče prve stopnje preuranjeno ugotovilo, da je tožnica otroka dvignila s tal tako močno, da mu je otekel prst. Sodišče neutemeljeno ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnice za zaslišanje otrokove zdravnice, da bi se ugotovilo, ali je zaradi tožničinega ravnanja lahko prišlo do poškodbe prsta. Za pravilno presojo je potrebno specialistično strokovno znanje zdravniške stroke. Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegraciji in reparaciji preuranjena. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki se nanašajo na pretrganje zastaranja, na strani tistega, ki ugovoru zastaranja nasprotuje (tožnice), trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki se nanašajo na konec pretrganja zastaranja in ponoven začetek teka zastaralnega roka, pa so na strani tistega, ki se na zastaranje sklicuje (toženke). V obravnavani zadevi je tožnica svojemu trditvenemu (in dokaznemu) bremenu glede pretrganja zastaranja zadostila, toženka, ki se je na zastaranje sklicevala, pa se plačila obveznosti ni razbremenila - ni zatrjevala, da so (bili) izvršilni postopki zoper glavnega dolžnika končani, ker je bil npr. upnik poplačan oziroma so bili postopki sicer ustavljeni, zastaralni rok zoper glavnega dolžnika (pravne posledice se nanašajo tudi na poroka) pa je začel teči znova in se je (že) iztekel.
ZDR člen 4, 204, 204/3. ZDR-1 člen 4. ZEPDSV člen 12, 18, 19. ZDavP-2 člen 352.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - elementi delovnega razmerja - rok za sodno varstvo - bruto - neto
Stališče sodišča prve stopnje, da je zaradi porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka prišlo do prekinitve opravljanja dela, je materialnopravno zmotno. Glede na to, da je tožnica pred porodniškim dopustom in po dopustu za nego in varstvo otroka kontinuirano opravljala delo pri toženi stranki, njuno razmerje v tem obdobju pa je imelo elemente delovnega razmerja, navedene prekinitve pogodbenega sodelovanja ni mogoče šteti za prekinitev opravljanja dela, ne glede na to, da tožnica v tem času ni prejemala avtorskega honorarja oziroma je bil ta bistveno nižji. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala uveljavljati obstoj delovnega razmerja za to obdobje v 30 dneh od nastopa porodniškega dopusta oziroma od prekinitve dela. Tožba je tudi glede zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 1. 11. 2005 do 31. 3. 2012 in z njim povezanih zahtevkov vložena pravočasno, zato je o njih treba odločiti meritorno, vključno z odškodninskimi zahtevki za povrnitev škode iz naslova razlike v nadomestilu za nego in varstvo otroka ter iz naslova povračila plačanih prispevkov za socialno varnost. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno v zvezi s preostalimi tožbenimi zahtevki, ki se nanašajo na pravice iz delovnega razmerja za čas od 1. 11. 2005 do 31. 3. 2012, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnica je svoje delo (tj. pisanje avtorskih novinarskih člankov oziroma prispevkov in fotografij) pri toženi stranki opravljala vsakodnevno, pri čemer so teme določali uredniki, le izjemoma si je temo lahko izbrala sama. Pri tem je bila vezana na njihove usmeritve in navodila, članke pa so pred objavo tudi prebrali. Za svoje delo je prejemala redno plačilo, najprej v pavšalnem znesku, kasneje pa glede na količino opravljenega dela. Toženi stranki je bila ves čas na razpolago, delala je polni delovni čas, včasih tudi doma. Za izrabo dopusta se je morala predhodno dogovoriti in urednike s tem seznaniti, sporočiti je morala tudi svojo bolniško odsotnost. Z sodelavko je delala v isti pisarni, imela je na razpolago delovno mizo in računalnik, kjer je delala. Opravljala je enako delo in v enakem obsegu kot redno zaposleni novinarji. Imela je ključ od dopisništva, svojo vizitko, bila je v internem telefonskem imeniku. Pri toženi stranki se je izobraževala in učila tujih jezikov. Udeleževala se je dogodkov, prejemala je vso pošto, vabila, obvestila in delovni koledar. Zjutraj je pošiljala napoved predvidenih dogodkov in si s tretjimi osebami dopisovala kot predstavnica tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je med pravdnima strankama v obdobju po 1. 4. 2012 pa do prenehanja opravljanja dela 17. 10. 2014 obstajalo delovno razmerje.
ZSVarPre člen 36, 36/7, 36/9, 36/10. URS člen 33, 50. ZD člen 128, 128/4. ZUP člen 7. ZIZ člen 3.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - zaznamba v zemljiški knjigi - zmotna uporaba materialnega prava
Če je upravičenec do trajne denarna socialne pomoči ali upravičenec, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, lastnik nepremičnine, se mu z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist Republike Slovenije (7. odstavek 36. člena ZSVarPre). Prvotožnica je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge za priznanje pravice do denarne socialne pomoči prejela denarno socialno pomoč najmanj 24-krat in je v Sloveniji lastnica nepremičnin. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so izpolnjeni pogoji, določeni v 7. odstavku 34. člena ZSVarPre, za prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin tožnice v korist Republike Slovenije.
Iz obrazložitve izpodbijanih odločb upravnih odločb ne izhaja, zakaj je potrebna prepoved razpolaganja in obremenitve na vseh nepremičninah, ne pa zgolj na eni ali več nepremičninah, upoštevaje sorazmernost vrednosti teh nepremičnin in pa denarne socialne pomoči, ki je bila priznana prvotožnici. Iz sodne prakse izhaja, da je potrebno upoštevati načelo sorazmernosti med vrednostjo izkazane terjatve in vrednostjo nepremičnine, ki naj bi služila zavarovanju te terjatve. Tudi v primeru, ko gre za zavarovanje terjatve, je potrebno sedmi odstavek 36. člena ZSVarPre tolmačiti tako, da se sprejme ukrep, ki še vedno sledi namenu zakona, ki pa je lažji in ugodnejši za stranko. To pa pomeni, da se upravičencu do denarne socialne pomoči prepove odtujitev in razpolaganje z eno ali več nepremičninami, katerih lastnik je, v korist Republike Slovenije, tako da bo upoštevana sorazmernost med vrednostjo teh nepremičnin in pa vrednostjo prejete denarne socialne pomoči. Ker tožena stranka ni obrazložila, zakaj je potrebna prepoved odtujitve in razpolaganja na vseh nepremičninah, odločitve tožene stranke v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo odločbe tožene stranke in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Pritožbeno sodišče se strinja z razlago prvostopenjskega sodišča, da je sodna praksa, temelječa na ZPP iz leta 1977, dopuščala glede naziva tožene stranke popravo tožbe (predstavljena sodna praksa izkazuje milejše kriterije za popravo tožbe, kot so po ZPP/99). Do zavrženja tožbe je v preteklosti prišlo izjemoma, ko res nihče ni mogel biti nosilec sporne pravice ali obveznosti.
invalid III. kategorije invalidnosti - sprememba v invalidnosti
Pri tožniku, ki je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni v višini 50 % in poškodbe pri delu v višini 50 %, in mu je bila že priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem invalidske pokojnine in podredni tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke in priznanje časovne razbremenitve po 4 ure dnevno zaradi poškodbe pri delu.
ZPP člen 151, 154-163. ZFPPIPP člen 227, 227/1, 354, 354/1.
povrnitev pravdnih stroškov - osebni stečaj tožene stranke
1. Terjatev iz naslova povrnitve pravdnih stroškov v razmerju med pravdnima strankama, v konkretnem primeru torej tožeče do tožene stranke, nastane s stroškovno odločitvijo (pravdnega) sodišča, na podlagi zahteve pravdne stranke za povrnitev le-teh (primerjaj 163. člen ZPP), torej nastane takrat, ko sodišče potrebne pravdne stroške, ki jih je stranka zahtevala in priglasila, odmeri (člen 155 ZPP) in odloči o povrnitvi le-teh (primerjaj določbe 154. do 162. člena ZPP).
2. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbo prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP.
Višje sodišče ne vidi nobenega razloga, zakaj stroški motorja (20,00 EUR mesečno za vzdrževanje, registracijo in bencin), ki ga je A. uporabljal še pred razpadom družinske skupnosti, ne bi predstavljali potreb, ki jih morata (in zmoreta) starša pokriti. Še posebej zato, ker je razpad življenjske skupnosti staršev povzročil preselitev matere in A. v B., od koder so, kot neprerekano zatrjuje mati, prevozi bolj zapleteni kot so bili prej.
V predmetnem postopku je prvostopenjsko sodišče na naroku ob sprejetju sklepa vsebinsko v celoti obrazložilo svojo odločitev, ki jo je nato zapisalo oz. prepisalo kot svoje razloge za izpodbijani sklep. Tožeča stranka je torej vse razloge za odločitev poznala že na naroku, ko je bil sklep ustno objavljen. To pomeni, da bi lahko grajala navedeno postopkovno odločitev že na naroku. V pritožbi tožeča stranka tudi ne navaja nobenega razloga, zakaj brez svoje krivde sklepa o prekinitvi postopka ni mogla grajati že takoj ob njegovem sprejetju.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – izjava o premoženjskem stanju – vpogled v javne evidence – upoštevanje podatkov – samostojni podjetnik
Iz pisne izjave o premoženjskem stanju izhaja le to, da je pritožnik samozaposlen, vendar ne prejema plače in tudi nima premoženja. Ne glede na zatrjevano pa pritožnik ni prejemnik denarne socialne pomoči. Pritožnik torej dela, mora se tudi preživljati, kar nadalje pomeni, da mora nekje prejemati določene dohodke. Ker sodišče s podatki o tem ni razpolagalo, je upravičeno vpogledalo v dostopne javne evidence. Tu so sicer podatki iz leta 2014, a z drugimi podatki sodišče ni razpolagalo.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 48, 51.
izvedensko mnenje - nagrada
Zmotno je stališče pritožnika, da se lahko materialni stroški v višini 10 % od odmerjene nagrade priznajo le pri izdelavi zelo zahtevnega ali izjemno zahtevnega izvedenskega mnenja. Pri materialnih stroških gre za stroške, ki jih ima izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja (stroški pisarniškega materiala, papirja, kopij, telefonskih in poštnih storitev zaradi komunikacije s sodiščem, število izdelanih izvodov, stroški za tipkanje poročila, itd.). V danem primeru pritožnik prezre obseg mnenja, dejstvo da je bilo izvedensko delo izdelano v treh izvodih (za sodišče in stranke) in ob upoštevanju drugih stroškov izvedenca s pripravo mnenja (poštne storitve zaradi komuniciranja s sodiščem, itd.) so materialni stroški odmerjeni skladno s tretjim odstavkom 45. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih v višini 10 % od odmerjene nagrade. Pritožbeno zavzemanje za znižanje na 5 % od odmerjene nagrade je neutemeljeno.
Pritrditi je namreč potrebno pritožbi, da samo z objavo javne dražbe na svoji spletni strani tožeča stranka ni izpolnila obveznosti iz drugega odstavka 167. člena SPZ, vendar pa tožena stranka ni navedla nobene okoliščine, zaradi katere je ta opustitev pomenila zanjo škodo oz. tolikšno škodo, kot jo je uveljavljala v pobot.
denarno nadomestilo med brezposelnostjo - delo po delovršni pogodbi - dolžnost obveščanja - prenehanje
Tožniku je bila priznana pravica do nadomestila med brezposelnostjo. S 1. 10. 2012 je pričel z delom po delovršni pogodbi. Iz tega naslova pa ni prejel dohodka, ki bi presegal 200,00 EUR mesečno. Tožnik nosilca zavarovanja o opravljanju dela ni osebno obvestil, temveč ga je po elektronski pošti. Med razloge, zaradi katerih preneha pravica do denarnega nadomestila, je v 9. alineji 1. odstavka 65. člena ZUTD uvrščena tudi opustitev obveznosti sprotnega obveščanja zavoda o podlagi za izplačilo dodatnega dohodka, opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo. Obveznost sprotnega obveščanja v navedenem zakonskem določilu ni konkretizirana. Ni opredeljeno, da je uživalec denarnega nadomestila dolžan to storiti v točno določenem roku. Gre torej za neopredeljen pravni pojem, ki ga je potrebno napolnjevati z ustrezno razlago glede na okoliščine vsakokratnega življenjskega primera. Po vsebini gre torej za pravni standard, ki sam po sebi ne more predstavljati izključitvenega razloga, niti ni prekluzivne narave. Torej takšne, ki bi avtomatično pogojeval izgubo pravice.
V 1. odstavku 67. člena ZUTD je določeno, da se denarno nadomestilo za primer brezposelnosti zniža le v primeru, če zavarovanec v času uživanja nadomestila prejme ali je upravičen prejeti dohodek iz dela, ki po plačilu davkov in obveznih prispevkov mesečno presega 200,00 EUR. To pomeni, da dohodek, ki mesečno ne presega 200,00 EUR, ni razlog za znižanje nadomestila. Zato je določilo o sprotnem obveščanju, oziroma v roku 3 dni od nastanka podlage za izplačilo dohodka iz dela (5. odstavek 67. člena) mogoče pravilno razlagati le v povezavi z institutom znižanja nadomestila za primer brezposelnosti. Torej izključno v zvezi s preseganjem predpisanih 200,00 EUR dodatnega dohodka. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijani upravni odločbi o prenehanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost pravilno odpravilo in toženi stranki naložilo, da tožnika za sporno obdobje prijavi v obvezno zavarovanje.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8, 131, 161, 161/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - hujša kršitev delovnih obveznosti - odhod iz kraja bivanja brez odobritve zdravnika
Tožnik se je v času, kot je bil v bolniškem staležu, zglasil na domu njemu nadrejenega sodelavca in ga fizično napadel. Tja je odšel samoiniciativno in je brez dovoljenja osebne zdravnice zapustil kraj svojega bivanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ker je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil svoje delovne obveznosti. Fizični napad na sodelavca predstavlja kršitev Pravilnika o delovnem redu in disciplini pri toženi stranki, po katerem bi se moral tožnik v odnosu do sodelavcev, do vodij in do vseh drugih oseb, vzdržati negativnih in žaljivih ravnanj, usmerjenih proti posameznim osebam, bodisi na delovnem mestu, ali pa v zvezi z delom. Podan pa je je tudi utemeljen odpovedni razlog po 8. alineji 110. člena ZDR-1, ker tožnik v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika in imenovanega zdravnika in je brez odobritve zdravnika odšel iz kraja svojega bivanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
V 4. členu ZFPPIPP sta alternativno določena dva pogoja za nastanek insolventnosti: trajnejša nelikvidnost in dolgoročna plačilna nesposobnost. Že samo dolgoročna plačilna nesposobnost zadošča za zaključek, da je bil tožnik v času izvršitve izpodbojnega dejanja insolventen (1. točka 3. odstavka 14. člena ZFPPIPP).
Pri dokazni oceni potrebno upoštevati tudi uspeh celotnega postopka, kamor spada tudi način obrambe tožene stranke.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015502
OZ člen 131. Pravilnik o tehnični skladnosti tirnih vozil člen 2, 2/2, 44.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nezgoda na vlaku - krivdna odškodninska dgovornost - objektivna odškodninska odgovornost
Tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala kot posledica škodnega dogodka, ko je ob sunku pri speljevanju vlaka izgubil ravnotežje in se je prijel za podboj prehodnih vrat v službenem vagonu, ob tem pa so se vrata zaprla in mu odtrgala sredinec leve roke do končnega členka. Tožnikovo delo v trenutku nezgode ni bilo nevarno delo. Železniški promet ne predstavlja povečane nevarnosti za ljudi v vlaku, saj ti niso neposredno izpostavljeni premiku velike mase. Tudi sama speljava vlaka za ljudi v vlaku ob primerni pazljivosti ne predstavlja okoliščine povečane nevarnosti za nastanek škode. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ni šlo za opravljanje nevarne dejavnosti in posledično za objektivno odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Prav tako ni podana krivdna odgovornost tožene stranke, saj Pravilnik o tehnični skladnosti tirnih vozil ne določa namestitve ročajev v službenih vagonih in toženi stranki ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja v smislu kršenja določil Pravilnika. Tožniku je bilo kot strokovnjaku stanje vagona dobro znano in je zato ravnal malomarno, ko ni zaprl vrat med hodnikom in službenim prostorom, niti ni pazil na svojo varnost, ko je segel med podboj vrat in vrata, v posledici česar je prišlo do nezgode. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine.