Izpodbijani sklep nima razlogov za zavrženje tožbe, ampak se razlogi nanašajo na zavrženje vloge na podlagi petega odstavka 108. člena ZPP, ker vložnik ni ravnal v skladu s sklepom sodišča prve stopnje in vloge ni dopolnil (ni navedel tožene stranke). Zato je odprto vprašanje, ali je vloga tožnika bila res nepopolna, da je sodišče ni moglo obravnavati, še posebej, ker je vlogo posredovalo toženi stranki v odgovor na tožbo. Po 276. členu ZPP sodišče tožbo v odgovor stranki vroči, če ima vse sestavine iz 180. člena. Zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb ZPP, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.
V sporih pred prvostopenjskim Delovnim in socialnim sodiščem, ki ima položaj okrožnega sodišča, ali Višjim delovnim in socialnim sodiščem je v skladu s 3. odstavkom 87. člena ZPP lahko pooblaščenec samo odvetnik ali oseba, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Procesna dejanja lahko na pravno veljaven način opravlja le kvalificirani pooblaščenec. V konkretnem primeru je za tožnika pritožbo vložil pooblaščenec A.A. in vlogo tudi podpisal, ne da bi izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zato se pritožba, vložena po nekvalificiranem pooblaščencu, kot nedovoljena zavrže.
začasna nezmožnost za delo - vzrok - poškodba pri delu
V ZZVZZ in Pravilnih obveznega zdravstvenega zavarovanja je določeno, da se za poškodbo pri delu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je oškodovanec zavarovan. Spornega dne pri tožniku ni prišlo do poškodbe pri delu, kakor jo določajo prej navedeni materialnopravni predpisi. Pri tožniku tudi ni bilo podanih nobenih diagnoz, ki bi izkazovale poškodbo. Da bi šlo za poškodbo pri delu, bi moralo po eni strani priti do poškodbe, ki bi bila v neposredni vzročni zvezi z začasno nezmožnostjo za delo. Tožnik ob spornem dogodku v službi ni utrpel takšnih poškodb, ki bi utemeljevale opredelitev priznane začasne nezmožnosti za delo kot posledico poškodbe pri delu. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo izpodbijanih upravnih odločb tožene stranke in ugotovitev, da se kot vzrok priznane začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju opredeli poškodba pri delu.
ZDR-1 člen 108, 111, 131. ZPP člen 277, 277/2, 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4. OZ člen 188.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - zamudna sodba - regres za letni dopust - jubilejna nagrada
Tožeča stranka je zahtevala plačilo razlike regresa za letni dopust za leto 2013 in celotni regres za leto 2014. Sodišče prve stopnje je skladno s 131. členom ZDR-1 tožeči stranki pravilno priznalo regres do višine minimalne plače v posameznem letu in upoštevalo tudi delno plačilo. Od tako priznanih bruto zneskov pa je delodajalec dolžan najprej odvesti predpisan davek, tožeči stranki pa izplačati neto znesek.
Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje za plačilo jubilejne nagrade za 30 let dela pri toženi stranki, za katero je pravni temelj določen v Kolektivni pogodbi za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko - predelovalne dejavnosti Slovenije, ki v tarifni prilogi določa znesek pripadajoče nagrade.
OZ člen 190, 275. SPZ člen 118. ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
verzija – zakonska subrogacija – upravnik – obratovalni stroški - pravica stranke do izjave v postopku
Pravici stranke, da se izjavi o dejstvih in dokazih ustreza obveznost sodišča, da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli (5. člen ZPP). Sodišče druge stopnje kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, ne da bi pri tem bistveno poseglo v načelo dvostopenjskega sojenja in v ustavno pravico do pravnega sredstva strank (25. člen URS), zato je sodbo sodišča prve stopnje v skladu z 354. členom ZPP razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje nadalje opozarja, da se določbe o verziji uporabljajo zgolj v primeru, ko pravo upravičencu ne daje nobenega drugega pravnega varstva, pri čemer 190. člen OZ določa splošna pravila glede obogatitvenega zahtevka in ga je treba uporabiti kot splošen predpis, torej šele, ko v poštev ne pride nobena druga specialnejša materialnopravna podlaga. Prav v to smer pa je šla novejša sodna praksa, ki v primeru, ko upravnik za etažnega lastnika izpolni njegovo obveznost dobaviteljev, ne presoja več po pravilih o neupravičeni obogatitvi, temveč šteje, da je s tem prišlo do zakonske subrogacije po 275. člen OZ (VS RS II Ips 80/2014 z dne 26. 11. 2014)
ZPP člen 151, 154-163. ZFPPIPP člen 227, 227/1, 354, 354/1.
povrnitev pravdnih stroškov - osebni stečaj tožene stranke
1. Terjatev iz naslova povrnitve pravdnih stroškov v razmerju med pravdnima strankama, v konkretnem primeru torej tožeče do tožene stranke, nastane s stroškovno odločitvijo (pravdnega) sodišča, na podlagi zahteve pravdne stranke za povrnitev le-teh (primerjaj 163. člen ZPP), torej nastane takrat, ko sodišče potrebne pravdne stroške, ki jih je stranka zahtevala in priglasila, odmeri (člen 155 ZPP) in odloči o povrnitvi le-teh (primerjaj določbe 154. do 162. člena ZPP).
2. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbo prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP.
V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že večkrat zavzeto stališče, da Uredba Sveta (EGS) št. 883/2004 o koordinaciji sistema socialne varnosti ne ureja pravic in ne pokriva dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti, lahko pa osebe, za katere se uporablja, na podlagi I., II. ali III. kategorije invalidnosti uveljavijo pravico do invalidske pokojnine, če za to izpolnjujejo pogoje, določene v nacionalni zakonodaji.
Pri tožniku je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je upravljalec stiskalnic. S polnim delovnim časom je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Invalidska komisija je pri oceni delazmožnosti upoštevala mnenja avstrijskih izvedencev ortopedov, nevrologa in psihiatrov, ki so ocenili, da so tožniku potrebne določene razbremenitve pri delu. To pa je za odločitev v tej zadevi tudi bistvenega pomena. Niti avstrijski izvedenci, ki so ocenjevali tožnikovo delazmožnost, niso ugotovili, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo. Nasprotno, iz njihovih ocen izhaja, da je bil tožnik zmožen za delo z razbremenitvami, prav takšno mnenje pa je podala tudi invalidska komisija. Mnenje invalidske komisije je tako skladno z mnenji avstrijskih izvedencev. Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, temveč je pri njem podana III. kategorija invalidnosti. Le-ta je podana, če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno, oziroma če je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Tožnik kot invalid III. kategorije ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po 1. alineji 41. člena ZPIZ-2, zaradi neizpolnjevanja pogoja starosti pa mu te pravice ni mogoče priznati niti po 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - ugovor po izteku roka - ugovorni razlogi - opozicijski ugovorni razlogi - prenehanje upnikove terjatve
Tretji odstavek 61. člena ZIZ se tako uporablja v povezavi z določbo 56. člena ZIZ, ki pri ugovoru po izteku roka kot izrednem ugovoru, ki temelji na dejstvu, „ki se nanaša na samo terjatev“, narekuje upoštevanje le pravih opozicijskih ugovornih razlogov iz 8., 9. in 11. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Ti ugovorni razlogi dolžnikovo obveznost ukinjajo, ne pa negirajo.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – pravice obrambe – zahteva za sodno varstvo – izvajanje dokazov v korist obdolženca
Sodišče prve stopnje je o zahtevi za sodno varstvo odločilo sicer po dopolnitvi dokaznega postopka, vendar na način, ki storilcu prekrška ne omogoča učinkovite obrambe.
invalid III. kategorije invalidnosti - sprememba v invalidnosti
Pri tožniku, ki je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni v višini 50 % in poškodbe pri delu v višini 50 %, in mu je bila že priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem invalidske pokojnine in podredni tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke in priznanje časovne razbremenitve po 4 ure dnevno zaradi poškodbe pri delu.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo pogodbene kazni ter svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbo 36. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, po kateri je delodajalec v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, dolžan izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Pri odločitvi je upoštevalo, da je pravnomočna sodba, na podlagi katere tožnik zahteva plačilo pogodbene kazni, zamudna sodba, s katero je bilo ugotovljeno, tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo, ampak še traja, tožena stranka pa je tožnika dolžna pozvati na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in plačilom nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da morata biti po 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2, v katerem je urejeno varstvo pričakovanih pravic za delovne invalide, izpolnjena dva kumulativno določena pogoja, da je delovnemu invalidu zagotovljeno uveljavljanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. Torej pogoj statusa delovnega invalida na dan 31. 12. 2012 in pogoj prijavljenosti pri Zavodu RS za zaposlovanje istega dne. Pogoj lastnosti zavarovanca v 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 ni določen. Invalid II. ali III. kategorije, ki je prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, razen za čas eventualnega prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, namreč sploh ni vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in tako lastnosti zavarovanca niti ne more imeti. Tolmačenje toženca, da tožnici varstvo pričakovanih pravic po 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 ni zagotovljeno, ker kot uživalka vdovske pokojnine po odločbi od 27. 3. 2009 dalje ni imela lastnosti zavarovanke, je zmotno. Pri tožnici, ki je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z določenimi omejitvami in je bila hkrati od 5. 8. 2005 do 2. 9. 2013 tudi prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje v evidenci brezposelnih oseb, sta oba navedena pogoja iz 2. stavka 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 izpolnjena. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijano drugostopenjsko upravno odločbo, izdano v reviziji prvostopenjske odločbe, utemeljeno odpravilo in s tem pustilo v veljavi odločbo, s katero je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine.
obveznost plačila - razlike v plači - opravljanje nalog zahtevnejšega delovnega mesta - vrednotenje delovnih mest
Tožnik je v konkretnem individualnem delovnem sporu uveljavljal, da opravlja zahtevnejše delo višje vrednotenega delovnega mesta (pravosodni svetnik I), ne pa delovnega mesta, na katerem je formalno zaposlen (višji pravosodni svetovalec II). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre na področju sodne uprave za drugačne naloge, kot jih sicer opravljajo strokovni sodelavci na posameznih pravnih področjih pri toženi stranki pod vodstvom sodnika mentorja, pri čemer je te naloge opredelilo kot zahtevnejše, kar vse ustreza delovnemu mestu pravosodnega svetnika I. Ker je šlo v primerjavi s tožnikovim delom na delovnem mestu pravosodni svetovalec II za različne naloge različne zahtevnosti, je utemeljeno različno vrednotenje oziroma razlikovanje v plačilu, posledično pa tožniku ni kršena pravica do enakega obravnavanja (14. člen Ustave RS).
ZDR-1 člen 33, 33/1, 37, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - razlogi o odločilnih dejstvih - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava
V zvezi s tožnici očitano kršitvijo v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena kot vzgojiteljica, otroka „močno“ udarila po nogi. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnici očitala le, da je „otroka udarila po nogi“. Prekoračitev opisa glede jakosti udarca lahko vpliva na pravilno uporabo materialnega prava, v kolikor bi se ugotovilo, da je tožnica otroka le rahlo udarila po nogici. Kljub temu, da naj bi priča udarec slišala (vendar pa otrok ni jokal, na tožničino gesto ni reagiral, na otrokovi nogici ni bilo nobenih sledi), to ne pomeni, da je bil udarec po otrokovi nogi takšen, da bi ga bilo mogoče opredeliti za nevzgojnega in v nasprotju s Kodeksom etičnega ravnanja v vrtcu, ki prepoveduje ukrepe, ki bi bili za otroka boleči, ki bi ga žalili, poniževali, zasmehovali ali ustrahovali in bili v nasprotju z otrokovim človeškim dostojanstvom in integriteto. Zato je sodišče preuranjeno ugotovilo, da je tožnica storila očitano kršitev. Tudi v zvezi z drugo očitano kršitvijo je sodišče prve stopnje preuranjeno ugotovilo, da je tožnica otroka dvignila s tal tako močno, da mu je otekel prst. Sodišče neutemeljeno ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnice za zaslišanje otrokove zdravnice, da bi se ugotovilo, ali je zaradi tožničinega ravnanja lahko prišlo do poškodbe prsta. Za pravilno presojo je potrebno specialistično strokovno znanje zdravniške stroke. Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegraciji in reparaciji preuranjena. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
razrešitev v.d. direktorice - obrazloženost sklepa - soglasje Vlade RS
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v skladu z določbami ZZ in Statuta tožene stranke za razrešitev v.d. direktorja potrebno soglasje Vlade RS. Ker tožena stranka ni razpolagala s soglasjem Vlade RS za razrešitev tožnice, kar je pogoj za (zakonito) razrešitev, je sklep o razrešitvi tožnice z mesta v.d. direktorice nezakonit. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral biti sklep o razrešitvi obrazložen. V postopku varstva pravic delavcev v delovnem razmerju je treba upoštevati načelo pravičnega obravnavanja, v okvir katerega sodi tudi pravica do obrazloženosti odločb. Sklep o razrešitvi je v tožničinem primeru razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je obrazloženost njegova nujna sestavina. Kakor izhaja iz določb ZZ, je zoper sklep o razrešitvi možno sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa je možno le ob predpostavki, da so razlogi za razrešitev obrazloženi in je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Zato je izpodbijani sklep o razrešitvi tožnice nezakonit tudi iz razloga neobrazloženosti in nemožnosti njegovega preizkusa.
Pritožbeno sodišče se strinja z razlago prvostopenjskega sodišča, da je sodna praksa, temelječa na ZPP iz leta 1977, dopuščala glede naziva tožene stranke popravo tožbe (predstavljena sodna praksa izkazuje milejše kriterije za popravo tožbe, kot so po ZPP/99). Do zavrženja tožbe je v preteklosti prišlo izjemoma, ko res nihče ni mogel biti nosilec sporne pravice ali obveznosti.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 48, 51.
izvedensko mnenje - nagrada
Zmotno je stališče pritožnika, da se lahko materialni stroški v višini 10 % od odmerjene nagrade priznajo le pri izdelavi zelo zahtevnega ali izjemno zahtevnega izvedenskega mnenja. Pri materialnih stroških gre za stroške, ki jih ima izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja (stroški pisarniškega materiala, papirja, kopij, telefonskih in poštnih storitev zaradi komunikacije s sodiščem, število izdelanih izvodov, stroški za tipkanje poročila, itd.). V danem primeru pritožnik prezre obseg mnenja, dejstvo da je bilo izvedensko delo izdelano v treh izvodih (za sodišče in stranke) in ob upoštevanju drugih stroškov izvedenca s pripravo mnenja (poštne storitve zaradi komuniciranja s sodiščem, itd.) so materialni stroški odmerjeni skladno s tretjim odstavkom 45. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih v višini 10 % od odmerjene nagrade. Pritožbeno zavzemanje za znižanje na 5 % od odmerjene nagrade je neutemeljeno.
V predmetnem postopku je prvostopenjsko sodišče na naroku ob sprejetju sklepa vsebinsko v celoti obrazložilo svojo odločitev, ki jo je nato zapisalo oz. prepisalo kot svoje razloge za izpodbijani sklep. Tožeča stranka je torej vse razloge za odločitev poznala že na naroku, ko je bil sklep ustno objavljen. To pomeni, da bi lahko grajala navedeno postopkovno odločitev že na naroku. V pritožbi tožeča stranka tudi ne navaja nobenega razloga, zakaj brez svoje krivde sklepa o prekinitvi postopka ni mogla grajati že takoj ob njegovem sprejetju.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015383
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1. ZVZD člen 6, 23, 23/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - poledenela tla - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost
V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke, pri kateri je bil zaposlen, zahteva odškodnino za škodo, ki mu je nastala v delovni nesreči. Tožniku je po prihodu na delo, kamor je bil napoten, pri odpiranju vrat vozila spodrsnilo na poledeneli podlagi, zaradi česar je padel in se udaril v ledveni del hrbta. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka za škodni dogodek ni objektivno odškodninsko odgovorna, saj je do padca tožnika prišlo na javni površini, ki ni bila predvidena kot kraj opravljanja dela. Vzrok za škodo tako ni nevarna stvar, katere imetnik bi bila tožena stranka, oziroma nevarna dejavnost, s katero bi se tožena stranka ukvarjala. Prav tako ni podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj tožnik ni uspel dokazati, da mu tožena stranka ni zagotovila primerne obutve, tožena stranka pa tožnika tudi ni bila dolžna opozoriti na snežne vremenske razmere v kraju, kamor je bil napoten na delo. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015915
ZDR člen 43, 43/1, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2. ZVZD-1 člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - višina odškodnine - krivdna odškodninska odgovornost
V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpel na delovnem mestu, ko je bil kot varnostnik v času cestne gorske dirke razporejen na dovozno pot, ograjeno s kovinsko ograjo, katero je zaradi prevelike hitrosti prebil dirkalni avto in trčil v tožnika. Tožnik je kot varnostnik z licenco pred nesrečo varoval že številne prireditve, ni pa še varoval gorske dirke. Varnostniki tožene stranke niso bili enotno obveščeni o pravilih in navodilih varovanja, tožniku pa ni bilo podrobneje pojasnjeno, kje se lahko giblje in kako blizu varnostne ograje lahko stoji. Ker tožena stranka ni poskrbela za varnost tožnika, je podana njena krivdna odškodninska odgovornost za nastalo škodo.