Za odreditev pripora zoper obdolženca ne bi zadostovalo dejstvo, da obtoženec sodnih pošiljk na naslovu, kjer je stalno prijavljen za prebivanje, ne sprejema.
Pred novo odločitvijo bo potrebno upoštevati tudi določilo 2.odst. 192.čl. ZKP, ki določa, da je potrebno pri ukrepih za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka, ki so navedeni v 1.odst. navedenega člena, upoštevati, da se ne uporabi strožji ukrep, če se da isti namen doseči z milejšim ukrepom. Sodišče ima možnost, da pred ponovnim odločanjem o takem ukrepu ravna v skladu z določilom 547.čl. ZKP, torej da od organov za notranje zadeve zahteva, da obtoženca poiščejo in sporočijo sodišču njegov naslov.
pripor - ponovitvena nevarnost - enakost pred zakonom
Priporni razlog ponovitvene nevarnosti se ugotavlja za vsakega storilca posebej. Zato bi bilo moč o kršitvi ustavne pravice enakosti pred zakonom (14.čl. Ustave) govoriti le, če bi bile pri obeh soobdolžencih podane povsem enake subjektivne in objektivne okoliščine, ki so relevantne za presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - razlogi za prenos - dvom v nepristranost sodnika
Nezadovoljstvo z odločitvijo, s katero je bila zavrnjena zahteva za izločitev sodnika, ne predstavlja razloga za prenos krajevne pristojnost v skladu z določilom 1.odst. 35.čl. ZKP.
Zlasti če gre za več obsodb, lahko sodišče iz tega sklepa na osebnost osumljenca, na njegov odnos do kazenskopravno zavarovanih dobrin, na odnos do zakonitosti nasploh in tudi na prevzgojni učinek izrečenih oz. izvršenih sankcij. Na ponovitveno nevarnost se ne sklepa le iz okoliščin kaznivega dejanja samega, ampak tudi iz subjektivnih okoliščin na strani osumljenca (njegova osebnost, dosedanje življenje, okolje in razmere, ki v njih živi).
Zakon ne zahteva, da bi morala nevarnost ponovitve kaznivega dejanja temeljiti na povsem določenih elementih kaznivega dejanja, na primer določenih osebah oškodovancev, določenih ali celo enakih sredstvih, konkretiziranih virih za nabavo mamil itd., ampak zadošča, da ugotovljene dejanske okoliščine z dovolj veliko stopnjo verjetnosti kažejo na nevarnost, da bo osumljenec storil kaznivo dejanje določene vrste, to je specifično kaznivo dejanje, ki je istorodno kaznivemu dejanju, zaradi katerega je v kazenskem postopku.
ZOR člen 178, 178/1, 192. ZTVCP (1988) člen 27, 45, 46, 50, 50/4.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - ravnanje oškodovanca - deljena odgovornost - vključevanje z neprednostne ceste
V 1. odstavku 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je res določeno, da ima oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je bila škoda večja kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Vendar pa te določbe ni mogoče obravnavati neodvisno od tistih predpisov, ki urejajo pravno naravo odgovornosti za nastalo škodo.
Zavarovanka tožene stranke, ki je prihajala z neprednostne ceste in ji je prihod na prednostno cesto oviral znak "Stop", bi morala počakati tudi vozilo, ki vozi z nekoliko večjo hitrostjo (4. odstavek 50. člena ZTVCP). Povečana hitrost voznika, ki je vozil po prednostni cesti, bi bila odločilna tedaj, če bi bila vidljivost tako slaba, da bi prav povečana hitrost povzročila prepozno zagledanje vozila oziroma napačno oceno, da je prehod prost.
Hitrost bi bila lahko nadalje pravno odločilna tedaj, če bi vožnja z dovoljeno hitrostjo lahko preprečila nastanek nesreče. Ugotovljeno pa je bilo, da bi do tega lahko prišlo le, če bi tožnikov sin vozil s hitrostjo 35 km/h. Ker pa je bila na kraju škodnega dogodka dovoljena hitrost 40 km/h, tudi te okoliščine ni bilo mogoče šteti kot pravno odločilne za soodgovornost voznika tožnikovega vozila.
gradbena pogodba - prekluzivni rok - zavrženje tožbe - odgovornost izvajalca za solidnost gradbe - dolžnost obvestitve in izguba pravice
Škoda, ki je v zvezi z odpravo napake, sodi v okvir jamčevalnih zahtevkov, in le škoda na drugih dobrinah se presoja po splošnih odškodninskih predpisih. Če gre za odškodninski zahtevek po splošnih določbah ZOR, mora oškodovanec dokazati protipravno ravnanje, škodo in vzročno zvezo, medtem ko mora povzročitelj škode dokazati, da za škodo ni kriv. Če pa gre za jamčevalni zahtevek, pa mora oškodovanec dokazati le obstoj škode (v zvezi z napako). Vzročna zveza se domneva, odgovornost pa je objektivna.
predmet tožbenega zahtevka - denarna terjatev - prenehanje obveznosti
Če je toženec kupnino plačal, tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen. Z izpolnitvijo obveznost preneha (295. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).
Tožbeni zahtevek je denarni zahtevek. S postavitvijo zahtevka je tožeča stranka opredelila tudi vrednost kupnine, ki jo zahteva, in o tem zahtevku je moralo sodišče odločiti (2. člen ZPP).
razmerja med starši in otroci - dolžnost preživljanja polnoletnega otroka - redno šolanje kot pravni standard - prenehanje preživninske obveznosti (ukinitev plačevanja preživnine)
Če se redno šolajo, so starši dolžni preživljati svoje otroke tudi po doseženi polnoletnosti (prvi odstavek 123. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Po ugotovitvah nižjih sodišč se je tožena stranka redno šolala do zaključka študijskega leta 1996 - 1997, ki je trajalo do 30.9.1997. Med študijem je pokazala resen odnos do študija, kljub temu pa je dve študijski leti izgubila. Eno leto v času, ko je bila absolventka na višji šoli in se je šele med trajanjem tega študija odločila za nadaljevanje študija na visoki šoli, drugo leto pa med študijem na visoki šoli zaradi pomoči, ki jo je nudila bolni materi in zaradi materine smrti. Ob upoštevanju vseh navedenih objektivnih in subjektivnih okoliščin je zato tudi po presoji revizijskega sodišča v izpodbijanih sodbah pravni standard rednega šolanja pravno pravilno obrazložen in uporabljen.
revizija zoper sklep sodišča druge stopnje - dovoljenost revizije
Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje s katerim je bil razveljavljen sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe in zadeva vrnjena temu sodišču v novo odločanje, ni dovoljena, saj se s takim sklepom postopek pravnomočno ne konča.
POGODBENO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS04044
ZPP (1977) člen 264, 264/2.ZPSPP člen 28.ZOR člen 47, 50, 73, 296.
najemna pogodba - oblika pogodbe (aneksa k pogodbi) - če je bila izpolnjena pogodba, ki ji manjka oblika - konvalidacija pogodbe - ničnost pogodbe zaradi predmeta - kdaj je predmet določljiv - prenehanje najemnega razmerja - odstop od najemne pogodbe - plačevanje najemnine - dokazi in izvedba dokazov - zaslišanje strank - subsidiarnost dokaza
Z izpolnjevanjem ustno sklenjene dopolnitve pogodbe (med 1.3.1992 in 30.9.1992) je prišlo do konvalidacije pogodbe, ki ji je manjkala oblika. Sodišči sta torej pravilno uporabili 73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).
Pravni temelj za odstop tožeče stranke od najemne pogodbe pa je v 28. členu Zakona o poslovnih stavbah in prostorih (Ur.l. SRS, št. 18/74 in 34/88, v nadaljevanju ZPSP). Po tej določbi je razlog za odstop pod določenimi pogoji tudi neplačevanje najemnine.
Določba 296. člena ZOR velja tudi za najemno pogodbo. Sklicevanje na nedoločenost in nedoločljivost predmeta (najemnine) ob istočasnem plačevanju računov s točno določenimi zneski najemnine ne more biti uspešno.
Če je odpadel nagib, ki ima pomen kavze, če je torej zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla (1. odstavek 51. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), je s tem posel prenehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oz. sta to dolžni vrniti (4. odstavek 210. člena ZOR - tako tudi pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22.12.1987, Poročilo o sodni praksi VS SRS št. II/87, str. 12). Vrnitev tedaj, ko je podarjeno stvar mogoče vrniti v naravi.
Zmotno je stališče, da ima tožeča stranka pravico zahtevati tudi razvezo pogodbe. Okoliščine, ki so nastale potem, ko je bila pogodba sklenjena, na veljaven nastanek pogodbe nimajo nobenega vpliva. Zato zaradi njih prizadeta stranka ne more zahtevati razveljavitve pogodbe.
Kaznivo dejanje ponarejanje denarja po 249.čl. KZ je sicer v poglavju kaznivih dejanj zoper gospodarstvo in je torej temeljni objekt kazenskopravnega varstva pri tem kaznivem dejanju gospodarstvo Republike Slovenije oz. njen monetarni sistem. Toda hkrati se s tem kaznivim dejanjem ogroža tudi varnost ljudi in njihovega premoženja. Ko namreč pride ponarejen denar v obtok kot pravi denar, je lahko vsaka oseba, ki pridobi tak denar, oškodovana na svojem premoženju, pri velikih zneskih ponarejenega denarja pa je lahko tudi ogrožena eksistenca teh oseb. Zato odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti pri kaznivem dejanju po 249.čl. KZ ni v nasprotju z Ustavo ob pogoju, da je podana tudi zahtevana sorazmernost, to je, da varnost drugih odtehta poseg v obdolženčevo pravico do svobode.
ZOR člen 399, 400, 400/2, 557, 562, 562/1. ZDP (1991) člen 5, 5/2.
valuta obveznosti - posojilo - valutna klavzula - pogodbene obresti - obrestne obresti - oderuške obresti - rok za vrnitev posojila - višje obrestne mere ob nepravočasnem plačilu zapadlih obresti
Z obveznostjo vračila glavnice sta nižji sodišči prisodili tudi pogodbeno dogovorjene 25 odstotne obresti za primer zamude.
Revidentoma se zdi taka obrestna mera oderuška, ker presega bančne obresti za hranilne vloge v nemških markah. Toda opozoriti je treba, da imajo obresti lahko več funkcij. Ločiti je treba valorizacijske obresti, pogodbeno dogovorjene obresti pri posojilni pogodbi in zamudne obresti, ki so dogovorjene ali določene z zakonom. V danem primeru ne gre za pogodbene obresti po prvem odstavku 399. člena, marveč za dogovorjeno višjo obrestno mero zaradi zamude tožencev, kar je v skladu z drugim odstavkom 400. člena ZOR.
URS člen 14, 39, 40. ZJG člen 9, 9/1, 13, 16, 16/2.
javna glasila - pravica do popravka in odgovora na objavljene informacije - vsebina popravka in / ali odgovora - prizadetost pravice ali interesa - svoboda izražanja
Pravica do svobode izražanja po 39. členu ustave ne jamči vsakomur pravice do objave njegovih mnenj v določenem časopisu. Ta določba ne vsebuje več iztožljive pravice do objave svojega mnenja. Jamči le svobodo izražanja, ki je javna oblast ne sme protiustavno omejevati, na področju tiska torej svobodo, da vsakdo, ki to finančno in organizacijsko zmore, lahko svobodno izdaja časopis in druge publikacije in z njimi svobodno širi vesti in mnenja po svojem izboru. Pri tem mora spoštovati ustavne pravice drugih in po določbi 33. člena ZJG tudi Kodeks novinarske etike.
Posameznik lahko torej znotraj tako razumljene svobode tiska proti volji uredništva posameznega časopisa doseže objavo svojega mnenja samo v primeru, kadar gre za njegovo ustavno pravico do popravka in/ali odgovora na objavljeno informacijo iz 40. člena ustave oziroma ZJG, ki to pravico konkretizira. Pravico iz 40. člena je treba razumeti kot korekcijo morebitne zlorabe pravice iz 39. člena ustave. Pravica do odgovora/popravka nastopi takrat, ko je na temelju pravice iz 39. člena prišlo do pomanjkljive, popačene, napačne informacije.
Pravici novinarja po 39. členu in tožnika po 40. členu ustave sta torej različni. Tožnik zato neutemeljeno primerja svoj položaj s položajem novinarke. Njun pravni položaj namreč že po ustavi ni enak. Zato sodišče druge stopnje v tem kontekstu tudi ni moglo kršiti načela enakosti po 14. členu ustave.
Samo dejstvo, da je v informaciji vse, kar je napisano, tudi resnično, samo po sebi ne jemlje pravice do odgovora. Kajti prav citiranje sicer resničnih, vendar iz konteksta iztrganih informacij, lahko informacijo v določenem obsegu popači oziroma povzroči, da jo bralci razumejo drugače, kot je dogodek, na katerega se informacija nanaša, v resnici potekal.
Tožnik zahteva, da sodišče informacijo dopolni tako (vsebinsko gre torej za odgovor in ne popravek), da bo v njej navedena "druga plat medalje", tj. tista, ki naj v javnosti vzbudi dvom v pravilnost odločitve na prvi stopnji. Odgovor ni pravno sredstvo, s katerim bi tožnik uveljavljal navedeni interes. Sporni članek je informacija o javni glavni obravnavi v kazenskem postopku. Kazenski postopek pa je postopek, v katerem sodišče ugotavlja, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje ali ne in ali je za to dejanje odgovoren ali ne. Prav zaradi posledic, ki zadenejo morebitnega storilca kaznivega dejanja, ima ustava še posebne določbe o pravicah obdolženca. Zato je treba pred odločitvijo o odgovoru upoštevati tudi ustavne pravice obdolženca. Upoštevati tako, da obstaja ravnotežje med ustavno pravico do odgovora in ustavnimi pravicami obdolženca. Najpomembnejša med njegovimi pravicami je pravica iz 27. člena ustave. V njem je določeno, da tisti, ki je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.
URS člen 8, 14, 15, 22, 23, 54, 56, 156, 160.ZZZDR člen 64, 78, 105, 114.ZSV člen 86, 88.ZUstS člen 21.
pravica do sodnega varstva - razmerja med starši in otroci - enakost pred zakonom - pravice otrok - dolžnosti staršev, katerih življenjska skupnost je prenehala - odločanje o vzgoji in varstvu otrok v upravnem postopku pred centrom za socialno delo - sodni postopek - človekove pravice in osebne svoboščine - neposredna uporaba ratificirane mednarodne pogodbe - protiustavnost določila člena 105 in 114 ZZZDR - ustavni spor
V pravni ureditvi, ki je predvidena v ZZZDR, pravno varstvo ni enotno urejeno. Za ene primere je predviden takojšen dostop do sodišče, ki v pravdnem postopku lahko izdaja začasne odredbe; za druge primere pa je predviden upravni postopek pred centri za socialno delo, ki zaradi svoje svetovalne funkcije niso nepristranski, in je sodna kontrola mogoča šele na koncu postopka. Tako se izkaže, da ZZZDR ne omogoča enake pravice do sodnega varstva in otrok ne obravnava enako, marveč zagotavlja uresničevanje njihovih pravic različno, odvisno od tega, ali se njihovi starši razvezujejo ali ne. Otroke torej različno obravnava, glede na okoliščine na katere oni sami sploh ne morejo vplivati, kar je v nasprotju z določili 14. in 22. člena URS.
Primere, ko sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, razrešuje 156. člen URS, ki predvideva prekinitev sodnega postopka in začetek postopka pred ustavnim sodiščem. Toda v danem primeru je bil postopek že pravnomočno končan in ga ni bilo več mogoče prekiniti. Tudi učinki odločitve ustavnega sodišča se po določilu 44. člena ZUstS za konkretno razmerje ne bi mogli uporabiti. Zaradi tega je vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji kot izrednem pravnem sredstvu upoštevalo ustavna določila (doslej razčlenjena in tista, ki so navedena v nadaljevanju) in pretehtalo, kateri od postopkov, ki jih predvideva ZZZDR, je v konkretnem primeru bolj učinkovit in zato popolnoma skladen s prej citiranimi ustavnimi in konvencijskimi določbami. Ker gre v danem primeru tudi za odločitev o preživnini, ki nedvomno spada v sodno pristojnost, in je odločitev o varstvu in vzgoji otrok predhodno vprašanje, se je odločilo za presojo, da mladoletnima otrokoma lahko nudi popolnejše in učinkovitejše pravno varstvo sodišče. V konkretnem primeru je neposredno sodno varstvo v sorazmerju s koristmi otrok bolj učinkovito, zato pri odločitvi v tej zadevi ni mogoče uporabiti 105. člena ZZZDR, ki v primerjavi s 64.in 78. členom ZZZDR diskriminatorno in zato protiustavno ureja pravno varstvo otrok in staršev. Sodišči prve in druge stopnje, ki sta uporabili navedena določila ZZZDR, nista ravnali v skladu z določili URS in z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami, ki so po določilu 153. člena URS po hierarhiji pravnih aktov višja od zakonov in se v zvezi z 8. in 15. členom URS neposredno uporabljajo.
URS člen 20.ZKP člen 201, 201/2-3, 205, 205/2, 420, 420/2.
pripor - podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - ponovitvena nevarnost - vpliv možnosti zaposlitve obdolženca na ponovitveno nevarnost - dejansko vprašanje
Presoja tega, kakšen pomen ima v navedenih okoliščinah možnost zaposlitve obdolženca v zvezi z ugotavljanjem, ali je še podana ponovitvena nevarnost, je v prvi vrsti dejansko vprašanje, v zvezi s tem pa pravilnosti presoje sodišča v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti ni moč presojati (2.odst.420.čl. ZKP).
pripor - ponovitvena nevarnost - varnost ljudi - sklep o odreditvi pripora - odločanje zunajobravnavnega senata o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora - sklicevanje na listine, ki jih v času izdaje sklepa o odreditvi pripora ni bilo v spisu - pridržanje osumljenca - zaslišanje osumljenca v določenem roku - odklonitev zagovora zaradi vpliva heroina
Pri odločanju o pritožbi lahko sodišče preizkuša pritožbene navedbe z vsemi dokazi, ki so v spisu v času odločanja, ne glede na to, ali so v korist ali v škodo obdolženca, razen če bi odločitev o pritožbi oprlo izključno na takšna nova dejstva in nove dokaze, ki jih izpodbijana odločba nima.
Po odreditvi pripora bi preiskovalni sodnik moral, če je štel, da obd. D. ob zaslišanju dne 15.6.1998 ni bil sposoben dati zagovora, nemudoma zaslišati obdolženca, ko je bil za to sposoben, sicer bi se lahko štelo, da mu je bila kršena pravica do obrambe v smislu 2.odst.203.čl. ZKP.
S kaznivim dejanjem, ki se očita D.D.-ju (neupravičena proizvodnja in promet z mamili), in obstojem nevarnosti, da bi ga ponovil, se povzroča nevarnost za zdravje in življenje ljudi, saj je splošno znano, da uživanje mamil, zlasti tako nevarnih kot je heroin, pogosto vodi v psihično in organsko odvisnost od njih, kar povzroča hudo okvaro zdravja in tudi smrt odvisnikov. Zaradi nevarnosti takih hudih posledic za zdravje in življenje ljudi je pripor sorazmeren ukrep.