Čim je enkrat sodna taksa plačana, sodišče nima več nobene podlage obravnavati predloga tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse in sicer za konkretni postopek, za katerega je bilo tožeči stranki naloženo plačilo sodne takse. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje je namreč sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je njen „ugovor o odmeritvi sodne takse„ obravnavalo po vsebini kot predlog za oprostitev plačila sodne takse za redni postopek. Tožeča stranka namreč ni uveljavljala nobenih razlogov, ki so določeni v prvem odstavku 34.a člena ZST-1, torej, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo.
Tožeča stranka ne more v tem postopku doseči vrnitve že plačane sodne takse. Pravico do vrnitve takse ima, kdor je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati ali je plačal takso višjo od predpisane in tudi kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno (prvi odstavek 36. člena ZST-1). V konkretnem primeru ni bil izpolnjen nobeden od opisanih dejanskih stanov.
K temu je dodati še, da ima sodna taksa tudi fiskalni značaj, kar pomeni, da predstavlja tudi odmeno za opravljeno storitev, ki jo bo dobila pravdna stranka v obliki sodnega varstva. Zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje, da sodne takse navkljub stanju na transakcijskem računu v višini 1.311,55 EUR ne bi mogla plačati glede na druge nujne stroške njenega poslovanja.