ZSPJS člen 32, 49a, 49a/3, 49b.. KPJS člen 42, 42/4.. Kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (1994) člen 76, 76a.. Aneks h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (2008) člen 8.
napredovanja - dodatek za delo v deljenem delovnem času - dodatek za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času - kulturna dejavnost - dodatek za posebne delovne pogoje - količnik za določitev osnovne plače - igralec - nova uvrstitev v plačni razred
Pri prevedbi plače se lahko upoštevajo le napredovanja, ki jih je prvi tožnik dosegel v okviru višje vrednotenega delovnega mesta dramskega igralca z izjemnimi dosežki oziroma v nazivu prvaka v dramskem in lutkovnem gledališču. To pomeni, da se napredovanja do izhodiščnega količnika 6,80, tj. napredovanja pred spremembo delovnega mesta oziroma naziva, ne upoštevajo. Prvi tožnik je imel v času prevedbe osnovni količnik delovnega mesta 6,80, seštevek količnika z napredovanjem pa je znašal 8,50. Prvi tožnik je do dneva prevedbe na delovnem mestu oziroma v nazivu dosegel štiri napredovanja (iz količnika 6,80 do 7,60 - napredovanje za 2 plačilna razreda ter iz količnika 7,60 do 8,50 - še dodatna 2 razreda). Tožena stranka je zato ob prevedbi plače z upoštevanjem štirih napredovanj prvega tožnika pravilno uvrstila v 54. plačni razred, v letu 2010 pa je z napredovanjem dosegel 56. plačni razred, kar pomeni, da ni bil prikrajšan pri izplačilu plače.
V zvezi s plačilom dodatka za delo po posebnem razporedu po določbi tretjega odstavka 16. člena ZJU, delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Pravilnik je bil sprejet v letu 2004, torej še preden je začela veljati KPJS, ki dodatek za delo po posebnem razporedu ureja drugače, kot je bil urejen v kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti oziroma pravilniku. Glede na navedeno je treba neposredno uporabiti kolektivno pogodbo in ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za delo po posebnem razporedu iz četrtega odstavka 42. člena KPJS.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00013078
ZPP člen 8, 337, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 356. OZ člen 82, 82/2, 132.
neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - celovita dokazna ocena - dokazovanje izgubljenega dobička - nedopustna pritožbena novota - odškodninska odgovornost - škoda - presežna dela - razlaga pogodbe - namenska razlaga - vrnitev zadeve pred drugega sodnika - know how - trditveno breme
Tožnica ni dokazala obstoja dogovora, s katerim je utemeljevala višino izgubljenega dobička.
Predpostavka vsake odškodninske obveznosti je tudi škoda. Zato bi tožeča stranka za svoj uspeh v tej pravdi morala navesti dejstva, iz katerih bi izhajalo, da se je njeno premoženje zaradi kršitve, ki jo očita toženki, zmanjšalo. Tožnica je bila na pomanjkljivo trditveno podlago večkrat opozorjena z jasnimi ugovori toženke že od vložitve odgovora na tožbo dalje, a vseeno v tej smeri ni navedla ničesar. S tem, ko je zavarovanje plačal tožničin lastnik, pa se njeno premoženje še ni zmanjšalo.
Po stališču sodne prakse sodi med primere spornih pogodbenih določil tudi primer, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe diametralno nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže. V takšnem primeru je treba za ugotovitev vsebine pogodbenega dogovora uporabiti razlagalno pravilo iz drugega odstavka 82. člena OZ in ugotoviti skupen namen pogodbenikov ob upoštevanju načel obligacijskega prava.
Za uporabo pooblastila, ki ga pritožbenemu sodišču daje 356. člen ZPP, ne zadošča zgolj občutek stranke, da sodnik ni nepristranski. Tožnica v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih razlogov, ki bi lahko kazali na domnevno sodnikovo pristranskost, ali omogočali sklepanje o tem, da bo sojenje pred drugim sodnikom hitreje in zanesljiveje privedlo do pravilne in zakonite odločitve o še preostalem delu tožbenega zahtevka.
Ker je toženka izrecno in konkretno ugovarjala višini zahtevka, je bilo na tožnici breme, da obrazloži, na prenos katerega dela znanja (know how) naj bi se nanašalo vtoževano plačilo, okoliščine, v katerih je bilo plačilo dogovorjeno in zlasti kako je prišla do zahtevanega zneska. Če še tožnica ne ve, kako je prišla do zahtevanega zneska, kako naj šele toženka ve, na čem naj gradi svojo obrambo. Stališče prvostopenjskega sodišča, po katerem tožbene trditve ne zadoščajo za sklepčnost tega dela tožbe, je zato pravilno, nasprotni pritožbeni očitek pa neutemeljen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Delodajalec je dolžan v okviru obveznosti spoštovanja varnosti in zdravja delavcev pri delu ter spoštovanja dostojanstva delavcev tem zagotavljati delovno okolje, v katerem ne bodo deležni groženj ali celo fizičnega nasilja. V tem okviru lahko oziroma celo mora sprejeti ustrezne ukrepe zoper delavce, ki tako delovno okolje povzročajo drugim delavcem delodajalca. Ob tem, da je bil tožnik že dvakrat predhodno disciplinsko kaznovan prav zaradi fizičnega nasilja nad sodelavci, toženi stranki ni mogoče očitati, da je z izrekom izredne odpovedi ukrepala nesorazmerno oziroma, da bi z milejšim ukrepom lahko zagotovila drugim delavcem varno delovno okolje, v katerem bo varovano njihovo dostojanstvo.
izdaja dopolnilne odločbe - odločitev o stroških postopka
Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijani dopolnilni sklep o stroških postopka, ker je v izreku sodbe pozabilo navesti, da je odločilo, da tožnik sam krije stroške postopka.
ustavitev postopka - odločitev o pravdnih stroških
Ker je bila pravnomočna sodba toženi stranki vročena 8. 12. 2017, je 30-dnevni rok za izvršitev potekel 7. 1. 2018. Tožnica je zato 10. 1. 2018 utemeljeno postopala po 3. odst. 82. členu ZDSS-1 in zatem dne 15. 2. 2018 vložila tožbo zaradi molka organa, saj niti do takrat tožena stranka ni odločila o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni. To je storila šele z izdajo upravnega akta dne 21. 2. 2018. Zgolj zato, ker je obnovitveni postopek vodila dvofazno na način, da je 18. 1. 2018 izdala sklep o dovolitvi obnove postopka, končanega leta 2015, ni mogoče uspešno zatrjevati, da v obravnavani zadevi ni prišlo do molka organa. O vsebinskem delu zadeve je bilo nedvomno odločeno šele 21. 2. 2018, kar je več kot 30 dni po pravnomočnosti sodbe, zato tožnici ni mogoče uspešno očitati, da si je stroške sodnega postopka povzročila sama.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas
Delodajalec mora v pogodbi o zaposlitvi navesti razlog, zaradi katerega sklepa delovno razmerje za določen čas, zakonitost razloga pa se lahko preizkusi v sodnem postopku.
Ko je prvostopenjsko sodišče izdalo izpodbijani sklep (z dne 21. 3. 2018), je ponovno odločilo prav o stroških, o katerih je že bilo odločeno z zamudno sodbo. To pa pomeni kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.
ZOdvT člen 17, 17/5.. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 39.
invalidnost - odločitev o pravdnih stroških - socialni spor - brezplačna pravna pomoč - odvetnik - materialni stroški - povrnitev pravdnih stroškov
Tarifna številka 39 OT, ureja vprašanje, kdaj in v kakšni višini lahko odvetnik obračuna med drugim storitve za nasvete, mnenja in udeležbo na konferencah (I. točka). V tarifni številki 39 OT je izrecno določeno, da se storitve po tej tarifi obračunavajo, če niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. To pomeni, da se obračunavajo le v primeru, če gre za samostojne storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah.
ZOdvT v petem odstavku 17. člena določa, da je odvetnik postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. To pomeni, da je v primeru zastopanja po brezplačni pravni pomoči, odvetnik upravičen do plačila za svoje delo v polovičnem znesku, medtem ko mu je potrebno stroške, med katere sodijo tudi materialni stroški, povrniti v celoti.
Pritožbeno stališče je v zvezi z uporabo oziroma razlago določb ZUTD v primeru, ko je dejansko prejeta nižja plača, kot je dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, in v stečajnem postopku nad delodajalcem prijavljena oziroma celo priznana terjatev v višini razlik v plači, že zavzelo stališče, da je v osnovo za odmero nadomestila za primer brezposelnosti mogoče upoštevati le dejansko prejeto plačo.
delna ustavitev izvršbe - delno plačilo dolga - vrstni red plačil obveznosti
Umik predloga za izvršbo določa pravno posledico (delne) ustavitve postopka. Učinkuje v trenutku, ko je podan, in ima za postopek le procesno posledico ustavitve, ne da bi se sodišče prve stopnje pri tem spuščalo v vsebinsko presojo.
Za obrazložitev pojasnjene procesne posledice zadošča, da je jasen obseg, v katerem se postopek ustavlja, ta pa je lahko opredeljen tudi z navedbo zneska plačila.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00014073
ZSSloV člen 53, 53/2.. OZ člen 169, 229, 246.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - davki in prispevki - zakonske zamudne obresti - misija
Vrhovno sodišče RS je v istovrstnih zadevah, ki se nanašajo na vprašanje obračuna bruto zneska ter na odvod davkov in prispevkov zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Poudarilo je, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem, ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Pojasnilo je, da je ob izplačilu prejemka to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec torej navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je predmetni.
Pri izvršitvi sodbe je treba upoštevati, da je tožniku prisojen znesek odškodnine, odmerjen glede na neto plačo, ki jo je tožnik v spornem obdobju prejemal v tujini in da je po določbi 169. člena OZ, ki se glede na določbo 246. člena OZ smiselno uporablja tudi za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, oškodovanec upravičen do popolne odškodnine (to je prisojenega neto zneska odškodnine).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00014071
ZSSloV člen 53.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - davki in prispevki - pravica do izjave - misija
Če sodišče ne sledi strankinemu pravnemu razlogovanju, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku (oziroma obveznost sodišča, da stranki odgovori na njene relevantne navedbe) po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, če sodišče zaradi drugačnega pravnega izhodišča kot ga ima stranka, razloguje o drugih odločilnih dejstvih kot so tista, ki jih izpostavlja stranka. V posledici tega ne more iti za kršitev postopka, pač pa kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, za kar pa v obravnavanem primeru prav tako ne gre.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00011734
ZD člen 212, 213.
pogodba o preužitku - pogodba o dosmrtnem preživljanju - narava pogodbe - vsebina pogodbe - dediči kot nujni sosporniki - spor o obsegu zapuščine - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - napotitev na pravdo - manj verjetna pravica - darilna pogodba
Med zakonitimi dediči obstaja spor o tem, ali premoženje iz darilne pogodbe in pogodbe o dosmrtnem preživljanju spada v zapuščino.
V zvezi s pogodbo o dosmrtnem preživljanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dedinja že vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin, ki so bile predmet te pogodbe, zato tako pogodba kot zemljiškoknjižno stanje izkazujeta, da je verjetnejša pravica te dedinje kot pravica pritožnikov.
Dediči so nujni enotni sosporniki, kar pomeni, da morajo vsi dediči sodelovati v pravdi na aktivni ali pasivni strani.
Ker je upnik prijavil terjatev v skladu s 60. členom ZFPPIPP, njegova prijava pa se nanaša na terjatev, ki je oživela zato, ker je v stečajno maso vrnil korist, ki jo je imel zaradi dolžnikovega dejanja, ki je v stečajnem postopku izpodbojno, se izkaže, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ne gre za prijavo terjatve v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 59. člena ZFPPIPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00012476
OZ člen 3, 5, 6, 6/1, 6/2, 8, 39, 86, 86/1, 88, 88/1, 88/2, 112, 119, 372. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 24. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6. ZBan-1 člen 155.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kredit v CHF - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - predvidljivost - prosto urejanje obligacijskih razmerij - valutna klavzula - causa credendi - oderuška pogodba - sklenitvena faza pogodbe - pravica in dolžnost informiranja - pojasnilna dolžnost banke - nepošteni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - jezik, ki je potrošnikom lahko razumljiv - načelo vestnosti in poštenja - skrbnostjo dobrega strokovnjaka - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nejasni pogodbeni pogoji - delna ničnost pogodbe - spremenjene okoliščine
Sklenitev kreditne pogodbe v valuti, ki ni valuta, v kateri prejema dohodke, za kreditojemalca nedvomno predstavlja tveganje. Prevzem takšnega tveganja v zameno za ugodnejšo obrestno mero sam po sebi ni nedopusten, čeprav bi bilo tveganje za potrošnika precejšnje in neobvladljivo. Bistveno pa je, da je tveganje prevzeto na podlagi poštenih in odprtih pogajanj ter kot posledica informirane odločitve.
Dogovor o valuti vračila je glavni predmet pogodbe, saj gre za bistven del pogodbenega razmerja. Kot takšen je lahko podvržen presoji poštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Slednja pa je izpolnjena le, če je tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Pojasnilna dolžnost banke v razmerju do stranke izhaja že iz splošne informacijske obveznosti, ki v predpogodbeni fazi zavezuje vse poslovne subjekte in izvira iz načela vestnosti in poštenja. To načelo od banke, ki na trgu profesionalno opravlja storitve na finančnem področju, zahteva, da z nasprotno stranko deli informacije, ki so pomembne za sklenitev posla, vključno s tveganji, ki jih prinaša. Informacije morajo biti resnične in popolne, da se stranka lahko nanje upravičeno zanese. Dolžnost zagotavljanja informacij se dopolnjuje s prepovedjo posredovanja neresničnih ali zavajajočih informacij in je podana ne glede na (ne)izražen interes stranke. Banka se svoje pojasnilne dolžnosti ne more razbremeniti z ugovorom, da stranka ni vprašala ali drugače izrazila interesa za pridobitev relevantnih informacij.
Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje dejstvo, da je tožena stranka tožnikoma predočila, da lahko pride do spremembe tečaja in spremembe obroka. Prav tako ne zadostuje dejstvo, da ni posebej poudarjala prednosti kredita v tuji valuti in da tožnikov ni zavajala z zagotovili o pričakovani stabilnosti tečaja. Tožena stranka je bila namreč v okviru pojasnilne dolžnosti dolžna: 1) predočiti tudi slabosti tovrstne kreditne pogodbe ter 2) tožnikoma razkriti informacije, s katerimi je razpolagala, in bi lahko pomembno vplivale na obseg njune pogodbene obveznosti.
Pojasnilna dolžnost ob sklepanju pogodb v tuji valuti ne obsega obveznosti pravilnega napovedovanja gibanja tečaja, vključuje pa dolžnost predstavitve možnosti (verjetnosti) znatnega padca vrednosti domače valute ter pojasnila, kako bi uresničitev te možnosti vplivala na obseg potrošnikovih pogodbenih obveznosti v domači valuti, tako na višino posamezne anuitete kot tudi na višino skupnega zneska, ki bo potreben za poplačilo kredita. To velja toliko bolj, ker je tožena stranka kredite v tuji valuti sama ocenjevala za bolj tvegane in zato zahtevala višjo kreditno sposobnost, poleg tega pa je primerjava obrestnih mer in anuitet ob sklenitvi pogodbe vzbujala vtis, da je kredit v tuji valuti ugodnejši od kredita v domači valuti, zato je lahko pričakovala, da bo povprečni potrošnik, če ne bo primerno seznanjen z mogočimi negativnimi posledicami valutnega tveganja, izbral kredit v tuji valuti.
dodatni sklep o dedovanju - pozneje najdeno premoženje - zakonito dedovanje - pravnomočni sklep o dedovanju - vezanost na pravnomočni sklep o dedovanju - dedni dogovor - dedna izjava - izjava o odstopu dednega deleža
Sodišče je pri izdaji dodatnega sklepa o dedovanju vezano na pravnomočni sklep o dedovanju. Ker pa so dediči v zapuščinskem postopku sklenili dedni dogovor, s katerim so svoje dedne deleže odstopili v korist zapustnikove vdove, je treba presoditi, kakšna je bila tedaj njihova volja glede pozneje najdenega premoženja.
Dedna izjava o odstopu dednega deleža se lahko nanaša le na znano zapuščinsko premoženje in ne tudi na pozneje najdeno premoženje. Iz zapisa dednega dogovora v obravnavanem primeru ni razvidno, da bi se ta nanašal tudi na tisto zapustnikovo premoženje, za katerega dediči ob sklepanju dednega dogovora niso vedeli. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je od dedičev zahtevalo nove dedne izjave
preživnina - tožba za zvišanje preživnine - tožba za znižanje preživnine - spremenjene okoliščine - potrebe otroka - zmožnosti zavezanca
Spremembe na strani preživninskih zavezancev ali upravičencev morajo biti posebej kvalificirane, torej takšne, da vplivajo bodisi na pridobitne sposobnosti in premoženjsko stanje zavezancev, bodisi so povečane s povečanimi ali zmanjšanimi potrebami na področju življenjskih in drugih potrebnih izdatkov upravičenca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00013663
ZKP člen 153, 153/2, 153/4, 154, 154/2, 184, 184/2, 184/3.
kazenski pregon - izjava državnega tožilca - uničenje podatkov - preiskava - prikriti preiskovalni ukrepi - procesni prekluzivni rok
Po pravilni razlagi sodišča prve stopnje se namreč lahko pridobljeno gradivo uporabi le, v kolikor je kazenski pregon pričet v okviru dveh let, pri čemer sama izjava tožilstva, da bo nadaljevalo kazenski pregon, ne zadostuje. Navedena razlaga je skladna z obrazložitvijo odločbe Ustavnega sodišča U-I-246/2014, po kateri gola izjava o nadaljevanju oz. začetku kazenskega pregona ne zadostuje, temveč mora državni tožilec v roku dveh let po koncu izvajanja PPU začeti kazenski pregon zoper osumljenca. Iz komentarja ZKP mag. Štefana Horvata (stran 51) jasno izhaja, da državni tožilec začne kazenski pregon s tem, da poda sodišču zahtevo za preiskavo (prvi odstavek 168. člena ZKP) ali vloži neposredno obtožnico (šesti odstavek 170. člena ZKP) oz. obtožni predlog (prvi odstavek 430. člena ZKP). Takšna razlaga izhaja tudi iz točke 26. odločbe Ustavnega sodišča, zato je povsem pravilen zaključen preiskovalne sodnice, da državna tožilka v obravnavani zadevi kazenskega pregona ni začela znotraj dveletnega roka.
odškodninska odgovornost - premoženjska in nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - skaženost - zmanjšanje življenjske aktivnosti - posttravmatska stresna motnja - dokazovanje z izvedencem - potni stroški - nedovoljene novote - akontacija odškodnine - valorizacija akontacij odškodnine - stroški tuje pomoči - pomoč družinskih članov - urna postavka
Toženka konkretnih trditev o tem, kako bi lahko prvo tožnik z izvajanjem psihoterapevtske obravnave (ali morebitnih drugih konkretno opredeljenih terapij) zmanjšal obseg obstoječih posledic prometne nezgode na svojem zdravju (to je preprečil nastanek škode oziroma zmanjšal njen uspeh), v postopku na prvi stopnji pravočasno ni podala. Ker takšnih (pravočasnih) trditev v postopku na prvi stopnji ni podala in ker vsebina dokaza (izvedenskega mnenja) tega ne more nadomestiti, je neupoštevno (obširno) pritožbeno pojasnjevanje, kako bi lahko prvo tožnik težave ublažil (ali celo odpravil) in kako bi moralo sodišče vse to upoštevati pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.