ZSPJS člen 16.. ZIU člen 8.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 4, 11, 11/6.
plačilo razlike plače - napredovanje v višji plačni razred - javni uslužbenec
Utemeljene so trditve tožnic, da se obdobje, ko sta bili kandidatki za policistko, ne šteje za pripravništvo in šteje v napredovalno obdobje. Da ne gre za pripravništvo, je razvidno že iz same pogodbe o zaposlitvi in aneksov.
denarna kazen - kaznovanje izvedenca - nepravočasna izdelava izvedenskega mnenja - zamuda izvedenca z izdelavo izvedenskega mnenja - neupravičen razlog - zdravstveno stanje - upravičen razlog za zamudo
Glede na večmesečno zamudo in vmesna zatrjevanja izvedenca, da mnenje še ni izdelano zaradi njegove prezasedenosti, zdravstveni razlogi ne morejo predstavljati tehtnega razloga za zamudo.
ponovna odmera pokojnine - rok za vložitev zahteve - neprava obnova postopka - razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe
Z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 je resda bil določen rok za vložitev zahteve 60 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu RS in se je rok za vložitev zahteve za revizijo in ponovno odmero pokojnine iztekel dne 29. 6. 2015. Vendar je ta rok veljal za tiste, ki niso mogli z izrednimi pravnimi sredstvi zavarovati svoje interese. Tožnik je svoj interes lahko zavaroval s 183. členom ZPIZ-2 in zahteval razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe z institutom neprave obnove. Tožniku je bila starostna pokojnina priznana v letu 2013 in tako 10 - letni rok iz drugega odstavka 183. člena ZPIZ-2 še ni potekel. Tožena stranka bi bila dolžna ob zahtevi tožnika upoštevati določbo 183. člena in v skladu z njo presojati, ali obstajajo pogoji za razveljavitev oziroma spremembo dokončne odločbe tožene stranke, s katero je bila tožniku v letu 2013 priznana in odmerjena pravica do starostne pokojnine.
Tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da ni šlo za spremembo tožbe, temveč zgolj za njeno popravo. V ponovnem sojenju tožnik ni spremenil istovetnosti zahtevka, povečal obstoječega zahtevka ali uveljavljal drugi zahtevek poleg obstoječega, temveč je le popravil navedbo datuma (zgolj letnico) in številko plačnega razreda. V obravnavani situaciji je dolžnost materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) sodišču narekovala, da s postavitvijo ustreznih vprašanj oziroma na drug primeren način odpravi nejasnosti oziroma neskladja v tožbenem zahtevku (oziroma nekatera neskladja med predlogom tožbe /delom tega/ in njeno naracijo).
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik s stopnjo prepričanja dokazati navedbe o pisni pomoti, saj ne gre za vsebinsko odločanje. Za ugotovitev procesnega dejstva načeloma zadošča, da stranka verjetno izkaže njegov obstoj.
ZPIZ-2 člen 19, 108, 108/1, 108/2, 129, 138.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 6.
starostna pokojnina - sorazmerni del - pokojninska doba
Po 138. členu ZPIZ-2 se zavarovalni dobi zavarovancev, ki so jo prebili v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega so bili obvezno zavarovani, na podlagi predpisanih osebnih okoliščin, med katerimi so tudi oboleli za otroško paralizo, za pridobitev in odmero pravic prišteje 1/4 dobe dejanskega zavarovanja. Gre za fiktivno dobo, s katero se zagotavlja odmera višje pokojninske dajatve zavarovancem, ki zaradi osebnih okoliščin niso mogli dopolniti daljše dejanske pokojninske dobe. Vendar se 1/4 dobe dejanskega zavarovanja lahko prišteje le za dobo, dopolnjeno pri tožencu. Tujo zavarovalno dobo je namreč mogoče priznati le v takšnem trajanju, kot jo je po svoji zakonodaji priznal tuji nosilec zavarovanja, pri katerem je bila dopolnjena.
Ker je bil tožnik vse do 22. 3. 2016 vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, nazadnje kot uživalec denarnega nadomestila med brezposelnostjo na podlagi 19. člena ZPIZ-2, mu pred 23. 3. 2016 pravice do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela ni mogoče priznati, četudi bi že pred tem izpolnil pogoja starosti in pokojninske dobe za upokojitev.
ZSSloV člen 53, 53/3.. ZObr člen 98c, 98c/1.. OZ člen 243.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - davki in prispevki - rok za zastaranje - misija
V zadevi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.
Glede na ugotovitev, da tožena stranka tožniku ni omogočila izrabe pripadajočih dni tedenskega počitka, mu je dolžna izplačati odškodnino. Na tožnikovo upravičenje do tedenskega počitka ne vpliva dejstvo, da mu je tožena stranka zagotavljala fiksno plačo, redni in še posebni dopust. Gre za različne pravne institute, ki se med seboj ne izključujejo in jih tudi ni mogoče enačiti s pravico do tedenskega počitka.
Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 39. Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 25.
mednarodna prodajna pogodba - uporaba dunajske konvencije - uporaba domačega in tujega prava - uporaba evropskega prava
Gre za pogodbeno odškodninsko odgovornost zaradi kršitve pogodbe o mednarodni prodaji blaga, saj sta pravdni stranki iz različnih držav.
Za določitev merodajnega prava je relevantna Uredba RIM I. V skladu s 25. členom Rim I ne posega v uporabo mednarodnih konvencij. Konvencija Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga1 (v nadaljevanju Dunajska konvencija - DK) je specialnejši predpis od RIM I, ki se neposredno uporabi, kadar so izpolnjeni pogoji za njeno uporabo, razen če stranke izrecno izključujejo njeno uporabo. Dunajske konvencije se tako uporablja za prodajno pogodbo med strankama, ki imata svoj sedež na ozemlju različnih držav.
V skladu z 39. členom DK (II. poglavje Obveznosti prodajalca) kupec izgubi pravico, da se sklicuje na pomanjkljivosti glede istovetnosti blaga, če o tem prodajalcu ni poslal obvestila v primernem roku oz. najpozneje v dveh letih od dneva dejanske izročitve blaga kupcu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VDS00012781
OZ člen 131, 148, 148/1.. ZPP člen 274.. URS člen 26.
varstveni dodatek - pravnomočna odločitev - zavrženje tožbe - pravna oseba - protipravno ravnanje nosilca oblasti - odškodninska odgovornost
Pojma protipravnosti ravnanja upravnega organa, ki je podlaga za odškodninsko odgovornost, ne gre preprosto enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila upravna odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Ravnanje nosilca oblasti je po ustaljeni sodni praksi protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. S protipravnostjo se razume (le) kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitve. Morebitna nepravilna odločitev tožene stranke ne pomeni, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno.
pristop na poravnalni narok - opravičljiv razlog za izostanek z naroka - bolezen stranke - domneva umika tožbe
Zmotno je prepričanje tožeče stranke, da predstavlja bolezen ali poškodba že sama po sebi opravičljiv razlog za neudeležbo na naroku. Osnovno pravilo je ravno nasprotno; bolezen ali poškodba v načelu ni opravičljiv razlog za preložitev naroka, ki pomeni zastoj v sodnem postopku, saj pravica do sodnega varstva ene stranke ne more biti odvisna od zdravstvenega stanja nasprotne stranke. Če se stranka zaradi zdravstvenih razlogov ne more udeležiti obravnave, mora poskrbeti za pooblaščenca, ki jo bo ustrezno zastopal. Bolezen ali poškodba je zato lahko opravičljiv razlog za preložitev naroka le, če je v razmerju do datuma razpisanega naroka nenadna oz. nepredvidljiva, če je torej nastopila tik pred narokom tako, da se stranka na to spremembo ni imela časa in možnosti pripraviti (prim. I Cpg 345/2017 in druge).
ZFPPIPP člen 221d, 221d/1. ZPP člen 11, 337, 337/1.
poenostavljena prisilna poravnava - namen poenostavljene prisilne poravnave - zloraba pravic - načelo dobre vere in poštenja - načelo kontraditktornosti - dopustne pritožbene novote
Namen postopka (poenostavljene) prisilne poravnave je izvedba finančnega prestrukturiranja insolventnega dolžnika zaradi ohranitve njegovega podjema (vsaj rentabilnega dela), pri čemer pa je treba upnikom zagotoviti ugodnejše pogoje plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek. Vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, na podlagi katerega ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, je lahko v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja in zato ne more uživati pravnega varstva, saj lahko pomeni zlorabo pravic (prim. VSL sklep Cst 315/2015, VSL sklep Cst 796/2016, VSL sklep Cst 4/2017 in drugi). V fazi odločanja o začetku postopka (praviloma) še ni vzpostavljena kontradiktornost postopka z drugimi udeleženci (upniki), na katere bi poenostavljena prisilna poravnava lahko vplivala. Sodišče zato o predlogu za poenostavljeno prisilno poravnavo odloča na podlagi formalnega preizkusa, ali so izpolnjene procesne predpostavke iz prvega odstavka 221.d člena ZFPPIPP. Čeprav je v postopku poenostavljene prisilne poravnave nadzorna funkcija sodišča omejena, je potrebno zagotoviti učinkovito pravno varstvo upnikom, ki nasprotujejo postopku prisilne poravnave z utemeljevanjem, da naj bi dolžnik z vložitvijo predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave zgolj zlorabljal svoje pravice. Za utemeljitev takšnega ugovora zlorabe pravice je trditveno in dokazno breme na tistemu, ki zlorabo zatrjuje.
Ker tožnik z vlogo ponovno zahteva izplačilo invalidske pokojnine po ZPIZVZ za sporno obdobje, čeprav je bilo o tem že pravnomočno odločeno, je morala tožena stranka postopati po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP-a. Zahtevo za izplačilo invalidske dajatve za zahtevano obdobje je zakonito zavrgla, saj se v okoliščinah konkretnega primera dejansko stanje in pravna podlaga nista v ničemer spremenila.
insolventnost delodajalca - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - stečajni postopek
Drugi odstavek 24. člena ZJSRS določa, da mora biti zahteva za uveljavitev pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Ker je bila zahteva tožnice vložena po izteku 90-dnevnega prekluzivnega roka, sta odločbi tožene stranke, ki jih je tožnica v tem individualnem delovnem sporu izpodbijala, zakoniti.
Zgolj v primeru, če delodajalec delavcem ne izplača plač in nadomestil plač v zakonsko določenem oziroma, pogodbeno dogovorjenem roku, lahko delavec zahteva izplačilo nadomestila plač v primerih nezmožnosti delavca za delo od tožene stranke.
Pritožbeno sodišče je v zvezi z uporabo oziroma razlago določb ZUTD v primeru, ko je dejansko prejeta nižja plača, kot je dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, in v stečajnem postopku nad delodajalcem prijavljena oziroma celo priznana terjatev v višini razlik v plači, že zavzelo stališče, da je v osnovo za odmero nadomestila za primer brezposelnosti mogoče upoštevati le dejansko prejete plače. V ZUTD namreč ni podlage, niti ni mogoče citiranih določb pravilno razlagati in uporabljati tako, da bi se pri odmeri nadomestila za primer brezposelnosti upoštevale plače, ki bi jih zavarovanec moral prejeti na podlagi pogodbe o zaposlitvi, če jih je dejansko prejel v nižjem znesku.
denarna socialna pomoč - vrnitev neupravičeno pridobljenih sredstev
Situacijo v primeru, da se v času vložitve vloge do poteka obdobja, za katero je bila denarna socialna pomoč dodeljena, spremeni lastni dohodek upravičenca oziroma družine, ureja določba 46. člena ZSVarPre (veljavnega od 1. 1. 2016). Po prvem odstavku 46. člena ZSVarPre lahko pristojni organ v roku treh let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči in ves čas prejemanja trajne denarne dajatve, po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti, odpravi ali razveljavi odločbo, s katero je bila denarna socialna pomoč dodeljena in o upravičenosti do denarne socialne pomoči za to obdobje odloči z novo odločbo. V tem primeru se šteje, da ima upravičenec lastni dohodek v višini sorazmernega dela dohodka, ki ga je prejel v tem obdobju, glede na število mesecev, za katere je prejel dohodek.
ZDR člen 126.. ZDR-1 člen 127.. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2015) člen 44.
plačilo razlike plače - komunalna dejavnost - delovna uspešnost - znižanje plače - kolektivna pogodba
Tožena stranka ni dokazala, da bi sprejela ustrezna merila (splošni akt), v katerem bi opredelila pravila in kriterije za ugotavljanje delovne uspešnosti, zato je tožniku sporna meseca neutemeljeno znižala plačo.
Sam po sebi preklic priznanja ne učinkuje. Ali naj se neko dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma zanikala, šteje za priznano, ali za izpodbijano, presodi sodišče po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine (tretji odstavek 214. člena ZPP-E). Stališče, da bi se moralo sodišče v vsakem primeru lotiti dokazovanja, saj dajo šele rezultati dokazovanja oporo za oceno verodostojnosti razlogov, s katerimi stranka opravičuje preklic priznanja, ni v skladu z načelom vestnosti in poštenja oziroma vzajemnega zaupanja ter prepovedjo zlorabe pravic, ki sodišču nalaga, da onemogoči vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku (prvi odstavek 11. člena ZPP-E), zlasti pa ne z načelom resnicoljubnosti. Stranka, ki priznanje določenega dejstva prekliče, mora svoj preklic obrazložiti, navesti okoliščine, ki opravičujejo preklic in te okoliščine izkazati.
Ne glede na to, da se postopek v skladu s tretjim odstavkom 125. člena ZPP-E nadaljuje po določbah noveliranega zakona, po oceni pritožbenega sodišča ni pogojev za sprejem končne (pravnomočne) odločitve pred sodiščem druge stopnje, in to ne glede na določbo drugega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zaradi presoje, da so ugovori toženke glede višine najemnine le pavšalni, dokaz z izvedencem zavrnilo kot nepotreben z oceno, da bi se z njegovo izvedbo postopek le podaljšal in podražil. Zaradi nezakonitega postopanja sodišča prve stopnje takšna razlaga zavrnitve dokaznega predloga ni na mestu. Toženki je treba omogočiti, da se višina primerne najemnine (uporabnine) preveri z izvedencem, o tem pa v sodbi navedejo ustrezni razlogi. Ker se postopek v tej smeri (glede višine zahtevka) v postopku na prvi stopnji še ni izvajal, praviloma pa se dokazi izvajajo pred sodiščem prve stopnje (strankam mora biti v zvezi z izvedenim dokazom zagotovljena pravica do izjave, morebiti tudi do dopolnitve mnenja ali imenovanja drugega izvedenca), je po oceni pritožbenega sodišča na mestu vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. S tem pa bo stranki zagotovljena tudi ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja in nenazadnje tudi ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave RS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen ustave RS).
V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe se je pritožbeno sodišče najprej pomudilo pri izreku izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da je tožeča stranka v tožbi (10. stran) kar trikrat oblikovala svoje zahtevke tako, da je ožji zahtevek vključila v širšega. V takem primeru mora sodišče skladno s sodno prakso šteti, da do kumulacije zahtevkov sploh ni prišlo. To pa skladno s pravno teorijo velja tako v primeru eventualne kumulacije zahtevkov kot v primeru navadne kumulacije. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju štelo, da je 1. tožbeni zahtevek vključen v 2. zahtevku (glej 27. točko obrazložitve), 3. tožbeni zahtevek v 4. zahtevku, 7. tožbeni zahtevek pa v 6. zahtevku.
Več kot uvoda (drugostopenjske sodbe brez imen sodnikov) in izreka toženi stranki ni potrebno objaviti, saj zgolj ta dva dela sodbe zadoščata za informiranje javnosti. Sicer pa tožeča stranka izrecnega zahtevka tudi za objavo obrazložitve sodbe ni postavila.