Ko je prvostopenjsko sodišče izdalo izpodbijani sklep (z dne 21. 3. 2018), je ponovno odločilo prav o stroških, o katerih je že bilo odločeno z zamudno sodbo. To pa pomeni kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.
plačilo razlike plače - plača - plačilo za dejansko opravljeno delo
Tožnica je s tem, ko je kljub sklenjenim pogodbam o zaposlitvi vodila tudi najzahtevnejše postopke za uveljavljanje pravic na prvi stopnji, po navodilih delodajalca dejansko v celoti opravljala naloge in opravila bolj zahtevnega in višje vrednotenega delovnega mesta strokovnega svetovalca I. Zato ji je tožena stranka za takšno delo dolžna obračunati in izplačati razliko plače do 35. oziroma 36. plačnega razreda.
pristop na poravnalni narok - opravičljiv razlog za izostanek z naroka - bolezen stranke - domneva umika tožbe
Zmotno je prepričanje tožeče stranke, da predstavlja bolezen ali poškodba že sama po sebi opravičljiv razlog za neudeležbo na naroku. Osnovno pravilo je ravno nasprotno; bolezen ali poškodba v načelu ni opravičljiv razlog za preložitev naroka, ki pomeni zastoj v sodnem postopku, saj pravica do sodnega varstva ene stranke ne more biti odvisna od zdravstvenega stanja nasprotne stranke. Če se stranka zaradi zdravstvenih razlogov ne more udeležiti obravnave, mora poskrbeti za pooblaščenca, ki jo bo ustrezno zastopal. Bolezen ali poškodba je zato lahko opravičljiv razlog za preložitev naroka le, če je v razmerju do datuma razpisanega naroka nenadna oz. nepredvidljiva, če je torej nastopila tik pred narokom tako, da se stranka na to spremembo ni imela časa in možnosti pripraviti (prim. I Cpg 345/2017 in druge).
ZDR-1 člen 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118.. KZ-1 člen 257, 257/3.. ZJU člen 93.. ZDU-1 člen 21.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - javni uslužbenec - naklep - sodna razveza - reintegracija - kaznivo dejanje zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic
Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da ni ustrezno informirala svojih nadrejenih oziroma jim je očitno dajala napačne informacije o poteku projekta, s tem pa je kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer imajo kršitve vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Očitek iz odpovedi je časovno in vsebinsko neopredeljen, tako da ni mogoče preizkusiti pravočasnosti odpovedi glede objektivnega roka in kršitve tudi niso vsebinsko konkretizirane.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00012400
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 85, 85/1. ZOR člen 194, 194/1, 194/2. ZTSPOZ Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (1990) člen 94. ZOZP člen 18. ASVG paragraf 258, 332, 332/1.
prometna nesreča - spor z mednarodnim elementom - vprašanje uporabe tujega prava - uporaba slovenskega prava - avstrijsko pravo - subrogacija - pravica osebe, ki jo je umrli preživljal - renta - višina odškodnine - trditveno breme - napačen prevod
Izhodišča tožeče stranke glede (ne)omejitve pravic, torej tudi glede višine povrnitve plačane rente, so napačne, saj je sodišče tisto, ki mora poznati pravo (iura novit curia) in je sodišče prve stopnje podalo pravilno razlago Uredbe Sveta ES 1403/71, ki je bila spremenjena in dopolnjena z Uredbo Sveta ES 2001/83 v povezavi s sodbo Sodišča ES C397/96 z dne 21. 9. 1999. Tožena stranka je dolžna povrniti plačilo vdovske rente v pravnomočno prisojenem delu soodgovornosti 80 %, ki jo oškodovanki zaradi smrti njenega zavarovanca plačuje tožeča stranka kot nosilka socialnega zavarovanja in se s tem v zvezi uporablja pravo države, kjer je sedež izplačevalca socialnega zavarovanja, vendar je pri višini plačila omejena s pravom države, kjer je nastala škoda, in sicer ne more presegati zahtevka, ki jo imajo oškodovanec in upravičenci po njem po pravu te države do povzročitelja škode.
Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 39. Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 25.
mednarodna prodajna pogodba - uporaba dunajske konvencije - uporaba domačega in tujega prava - uporaba evropskega prava
Gre za pogodbeno odškodninsko odgovornost zaradi kršitve pogodbe o mednarodni prodaji blaga, saj sta pravdni stranki iz različnih držav.
Za določitev merodajnega prava je relevantna Uredba RIM I. V skladu s 25. členom Rim I ne posega v uporabo mednarodnih konvencij. Konvencija Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga1 (v nadaljevanju Dunajska konvencija - DK) je specialnejši predpis od RIM I, ki se neposredno uporabi, kadar so izpolnjeni pogoji za njeno uporabo, razen če stranke izrecno izključujejo njeno uporabo. Dunajske konvencije se tako uporablja za prodajno pogodbo med strankama, ki imata svoj sedež na ozemlju različnih držav.
V skladu z 39. členom DK (II. poglavje Obveznosti prodajalca) kupec izgubi pravico, da se sklicuje na pomanjkljivosti glede istovetnosti blaga, če o tem prodajalcu ni poslal obvestila v primernem roku oz. najpozneje v dveh letih od dneva dejanske izročitve blaga kupcu.
Pritožbeno sodišče je v zvezi z uporabo oziroma razlago določb ZUTD v primeru, ko je dejansko prejeta nižja plača, kot je dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, in v stečajnem postopku nad delodajalcem prijavljena oziroma celo priznana terjatev v višini razlik v plači, že zavzelo stališče, da je v osnovo za odmero nadomestila za primer brezposelnosti mogoče upoštevati le dejansko prejete plače. V ZUTD namreč ni podlage, niti ni mogoče citiranih določb pravilno razlagati in uporabljati tako, da bi se pri odmeri nadomestila za primer brezposelnosti upoštevale plače, ki bi jih zavarovanec moral prejeti na podlagi pogodbe o zaposlitvi, če jih je dejansko prejel v nižjem znesku.
Zgolj v primeru, če delodajalec delavcem ne izplača plač in nadomestil plač v zakonsko določenem oziroma, pogodbeno dogovorjenem roku, lahko delavec zahteva izplačilo nadomestila plač v primerih nezmožnosti delavca za delo od tožene stranke.
insolventnost delodajalca - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - stečajni postopek
Drugi odstavek 24. člena ZJSRS določa, da mora biti zahteva za uveljavitev pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Ker je bila zahteva tožnice vložena po izteku 90-dnevnega prekluzivnega roka, sta odločbi tožene stranke, ki jih je tožnica v tem individualnem delovnem sporu izpodbijala, zakoniti.
denarna socialna pomoč - vrnitev neupravičeno pridobljenih sredstev
Situacijo v primeru, da se v času vložitve vloge do poteka obdobja, za katero je bila denarna socialna pomoč dodeljena, spremeni lastni dohodek upravičenca oziroma družine, ureja določba 46. člena ZSVarPre (veljavnega od 1. 1. 2016). Po prvem odstavku 46. člena ZSVarPre lahko pristojni organ v roku treh let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči in ves čas prejemanja trajne denarne dajatve, po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti, odpravi ali razveljavi odločbo, s katero je bila denarna socialna pomoč dodeljena in o upravičenosti do denarne socialne pomoči za to obdobje odloči z novo odločbo. V tem primeru se šteje, da ima upravičenec lastni dohodek v višini sorazmernega dela dohodka, ki ga je prejel v tem obdobju, glede na število mesecev, za katere je prejel dohodek.
ZSPJS člen 32, 49a, 49a/3, 49b.. KPJS člen 42, 42/4.. Kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (1994) člen 76, 76a.. Aneks h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (2008) člen 8.
napredovanja - dodatek za delo v deljenem delovnem času - dodatek za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času - kulturna dejavnost - dodatek za posebne delovne pogoje - količnik za določitev osnovne plače - igralec - nova uvrstitev v plačni razred
Pri prevedbi plače se lahko upoštevajo le napredovanja, ki jih je prvi tožnik dosegel v okviru višje vrednotenega delovnega mesta dramskega igralca z izjemnimi dosežki oziroma v nazivu prvaka v dramskem in lutkovnem gledališču. To pomeni, da se napredovanja do izhodiščnega količnika 6,80, tj. napredovanja pred spremembo delovnega mesta oziroma naziva, ne upoštevajo. Prvi tožnik je imel v času prevedbe osnovni količnik delovnega mesta 6,80, seštevek količnika z napredovanjem pa je znašal 8,50. Prvi tožnik je do dneva prevedbe na delovnem mestu oziroma v nazivu dosegel štiri napredovanja (iz količnika 6,80 do 7,60 - napredovanje za 2 plačilna razreda ter iz količnika 7,60 do 8,50 - še dodatna 2 razreda). Tožena stranka je zato ob prevedbi plače z upoštevanjem štirih napredovanj prvega tožnika pravilno uvrstila v 54. plačni razred, v letu 2010 pa je z napredovanjem dosegel 56. plačni razred, kar pomeni, da ni bil prikrajšan pri izplačilu plače.
V zvezi s plačilom dodatka za delo po posebnem razporedu po določbi tretjega odstavka 16. člena ZJU, delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Pravilnik je bil sprejet v letu 2004, torej še preden je začela veljati KPJS, ki dodatek za delo po posebnem razporedu ureja drugače, kot je bil urejen v kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti oziroma pravilniku. Glede na navedeno je treba neposredno uporabiti kolektivno pogodbo in ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za delo po posebnem razporedu iz četrtega odstavka 42. člena KPJS.
V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe se je pritožbeno sodišče najprej pomudilo pri izreku izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da je tožeča stranka v tožbi (10. stran) kar trikrat oblikovala svoje zahtevke tako, da je ožji zahtevek vključila v širšega. V takem primeru mora sodišče skladno s sodno prakso šteti, da do kumulacije zahtevkov sploh ni prišlo. To pa skladno s pravno teorijo velja tako v primeru eventualne kumulacije zahtevkov kot v primeru navadne kumulacije. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju štelo, da je 1. tožbeni zahtevek vključen v 2. zahtevku (glej 27. točko obrazložitve), 3. tožbeni zahtevek v 4. zahtevku, 7. tožbeni zahtevek pa v 6. zahtevku.
Več kot uvoda (drugostopenjske sodbe brez imen sodnikov) in izreka toženi stranki ni potrebno objaviti, saj zgolj ta dva dela sodbe zadoščata za informiranje javnosti. Sicer pa tožeča stranka izrecnega zahtevka tudi za objavo obrazložitve sodbe ni postavila.
Sodišče prve stopnje je pravilno materialnopravno zaključilo, da je tožena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti iz dogovora in tožniku za t. i. nočno dežurstvo plačati ustrezen denarni znesek.
razmerja med starši in otroki po razvezi zakonske zveze - preživnina - preživninska obveznost - potrebe preživninskega upravičenca - potrebe otroka - pridobitne zmožnosti zavezanca - pridobitne zmožnosti staršev - otrokova korist - porazdelitev preživninskega bremena - odmera preživnine - višina mesečnih prejemkov - dodaten dohodek - zasebni vrtec - stroški postopka
Odločitev, da gre otrok v zasebni vrtec in v kateri zasebni vrtec, sta sprejeli obe pravdni stranki skupaj. Ker dečka niso sprejeli v javni vrtec, saj niso imeli bivališča v tistem kraju, sta ga starša vpisala v zasebni vrtec s koncesijo, vendar ni bilo treba plačevati polne cene. Bili pa so dodatni stroški, saj sta morala s seboj prinesti plenice, kremo, robčke ipd. Strošek zasebnega vrtca je nastal utemeljeno in je pravilno ugotovljen.
ZIZ člen 38, 38/5. ZPP člen 2, 2/1, 163, 163/1. OZ člen 393, 393/2.
izvršilni stroški - prekoračitev zahtevka - izvršilni postopek zoper več dolžnikov - upnikova zahteva - razdelitev stroškov
Sodišče sme naložiti povrnitev upnikovih stroškov le v obsegu, kot ga opredeli upnik v podani zahtevi, in le zoper tiste stranke postopka, ki jih navede upnik v zahtevi.
ZPP člen 180, 180/3, 394, 394-9, 394-10, 394-11.. KZ-1 člen 257, 257/3, 258.
predlog za obnovo postopka - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - nevestno delo v službi - sprememba predpisa - pravnomočna kazenska sodba - obnovitveni razlog
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da obnovitvena razloga po 9. in 10. točki 394. člena ZPP nista podana, vendar pa ugotavlja, da iz vsebine tožničinega predloga za obnovo postopka izhaja, da se tožnica sklicuje tudi na obnovitveni razlog po 11. točki 394. člena ZPP, ki je skladno z določbo 109. člena ZPP-E nov obnovitveni razlog. Po tej točki se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katere je bilo že odločeno v pravdnem postopku. Skladno z določbo 3. odstavka 180. člena ZPP sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo stranke podajo. Stranke so dolžne navesti dejansko podlago, sodišče pa na podlagi ugotovljene dejanske podlage določi pravno kvalifikacijo. Tožnica je, kot izhaja iz predloga, dejansko podlago navedla. Tako bi moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o obnovitvenem razlogu po 11. točki 394. člena ZPP.
S tem, ko je obdolženec notarsko potrdilo o overitvi podpisa, ki so mu ga v notarski pisarni N. E. izdali za povsem drug namen, združil s ponarejenima pooblastiloma M. Š. oz. A. P. za sklenitev naročniškega razmerja pri družbi T. S. d.d., notarskega potrdila v ničemer ni spremenil. Zato notarsko potrdilo o overitvi podpisa ne predstavlja ponarejene javne listine po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, saj ni bilo niti ponarejeno niti spremenjeno. Tako ostane le očitek ponareditve pooblastil M. Š. oz. A. P. in je potrebno dejanje opredeliti po temeljni obliki tega kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ki je med drugim podana ob ponareditvi (navadne) listine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00013078
ZPP člen 8, 337, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 356. OZ člen 82, 82/2, 132.
neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - celovita dokazna ocena - dokazovanje izgubljenega dobička - nedopustna pritožbena novota - odškodninska odgovornost - škoda - presežna dela - razlaga pogodbe - namenska razlaga - vrnitev zadeve pred drugega sodnika - know how - trditveno breme
Tožnica ni dokazala obstoja dogovora, s katerim je utemeljevala višino izgubljenega dobička.
Predpostavka vsake odškodninske obveznosti je tudi škoda. Zato bi tožeča stranka za svoj uspeh v tej pravdi morala navesti dejstva, iz katerih bi izhajalo, da se je njeno premoženje zaradi kršitve, ki jo očita toženki, zmanjšalo. Tožnica je bila na pomanjkljivo trditveno podlago večkrat opozorjena z jasnimi ugovori toženke že od vložitve odgovora na tožbo dalje, a vseeno v tej smeri ni navedla ničesar. S tem, ko je zavarovanje plačal tožničin lastnik, pa se njeno premoženje še ni zmanjšalo.
Po stališču sodne prakse sodi med primere spornih pogodbenih določil tudi primer, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe diametralno nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže. V takšnem primeru je treba za ugotovitev vsebine pogodbenega dogovora uporabiti razlagalno pravilo iz drugega odstavka 82. člena OZ in ugotoviti skupen namen pogodbenikov ob upoštevanju načel obligacijskega prava.
Za uporabo pooblastila, ki ga pritožbenemu sodišču daje 356. člen ZPP, ne zadošča zgolj občutek stranke, da sodnik ni nepristranski. Tožnica v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih razlogov, ki bi lahko kazali na domnevno sodnikovo pristranskost, ali omogočali sklepanje o tem, da bo sojenje pred drugim sodnikom hitreje in zanesljiveje privedlo do pravilne in zakonite odločitve o še preostalem delu tožbenega zahtevka.
Ker je toženka izrecno in konkretno ugovarjala višini zahtevka, je bilo na tožnici breme, da obrazloži, na prenos katerega dela znanja (know how) naj bi se nanašalo vtoževano plačilo, okoliščine, v katerih je bilo plačilo dogovorjeno in zlasti kako je prišla do zahtevanega zneska. Če še tožnica ne ve, kako je prišla do zahtevanega zneska, kako naj šele toženka ve, na čem naj gradi svojo obrambo. Stališče prvostopenjskega sodišča, po katerem tožbene trditve ne zadoščajo za sklepčnost tega dela tožbe, je zato pravilno, nasprotni pritožbeni očitek pa neutemeljen.