pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas
Delodajalec mora v pogodbi o zaposlitvi navesti razlog, zaradi katerega sklepa delovno razmerje za določen čas, zakonitost razloga pa se lahko preizkusi v sodnem postopku.
Tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da ni šlo za spremembo tožbe, temveč zgolj za njeno popravo. V ponovnem sojenju tožnik ni spremenil istovetnosti zahtevka, povečal obstoječega zahtevka ali uveljavljal drugi zahtevek poleg obstoječega, temveč je le popravil navedbo datuma (zgolj letnico) in številko plačnega razreda. V obravnavani situaciji je dolžnost materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) sodišču narekovala, da s postavitvijo ustreznih vprašanj oziroma na drug primeren način odpravi nejasnosti oziroma neskladja v tožbenem zahtevku (oziroma nekatera neskladja med predlogom tožbe /delom tega/ in njeno naracijo).
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik s stopnjo prepričanja dokazati navedbe o pisni pomoti, saj ne gre za vsebinsko odločanje. Za ugotovitev procesnega dejstva načeloma zadošča, da stranka verjetno izkaže njegov obstoj.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00013104
OZ člen 352.. ZVZD člen 5, 5/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - soprispevek - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - pravična denarna odškodnina - invalidnost - zastaranje
Zaradi dejstva, ker tožniku niso bila dana na razpolago ustrezna varovalna sredstva, ter da so bila usposabljanja, katerih se je udeleževal tožnik, pomanjkljiva in nezadostna, je tožena stranka kršila določbo prvega odstavka 5. člena ZVZD, ki določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - sodna razveza - denarno nadomestilo
Sodišče prve stopnje je upoštevalo trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki, tožnikovo starost in izobrazbo in ugotovilo, da je tožnik težje zaposljiv kader, saj nima opravljene specializacije. Vse od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, razlog za nezakonitost je na toženi stranki, do 2. 10. 2017 je bil brezposeln, v času od 1. 1. 2016 do 31. 3. 2016 je prejemal nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Na podlagi tega je tožniku dosodilo denarno povračilo v višini petih povprečnih plač, kar je tudi po stališču pritožbenega sodišča primerno in ne odstopa od sodne prakse v podobnih primerih.
ustavitev postopka - odločitev o pravdnih stroških
Ker je bila pravnomočna sodba toženi stranki vročena 8. 12. 2017, je 30-dnevni rok za izvršitev potekel 7. 1. 2018. Tožnica je zato 10. 1. 2018 utemeljeno postopala po 3. odst. 82. členu ZDSS-1 in zatem dne 15. 2. 2018 vložila tožbo zaradi molka organa, saj niti do takrat tožena stranka ni odločila o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni. To je storila šele z izdajo upravnega akta dne 21. 2. 2018. Zgolj zato, ker je obnovitveni postopek vodila dvofazno na način, da je 18. 1. 2018 izdala sklep o dovolitvi obnove postopka, končanega leta 2015, ni mogoče uspešno zatrjevati, da v obravnavani zadevi ni prišlo do molka organa. O vsebinskem delu zadeve je bilo nedvomno odločeno šele 21. 2. 2018, kar je več kot 30 dni po pravnomočnosti sodbe, zato tožnici ni mogoče uspešno očitati, da si je stroške sodnega postopka povzročila sama.
plačilo razlike plače - plača - plačilo za dejansko opravljeno delo
Tožnica je s tem, ko je kljub sklenjenim pogodbam o zaposlitvi vodila tudi najzahtevnejše postopke za uveljavljanje pravic na prvi stopnji, po navodilih delodajalca dejansko v celoti opravljala naloge in opravila bolj zahtevnega in višje vrednotenega delovnega mesta strokovnega svetovalca I. Zato ji je tožena stranka za takšno delo dolžna obračunati in izplačati razliko plače do 35. oziroma 36. plačnega razreda.
ZIZ člen 38, 38/5. ZPP člen 2, 2/1, 163, 163/1. OZ člen 393, 393/2.
izvršilni stroški - prekoračitev zahtevka - izvršilni postopek zoper več dolžnikov - upnikova zahteva - razdelitev stroškov
Sodišče sme naložiti povrnitev upnikovih stroškov le v obsegu, kot ga opredeli upnik v podani zahtevi, in le zoper tiste stranke postopka, ki jih navede upnik v zahtevi.
ZSPJS člen 32, 49a, 49a/3, 49b.. KPJS člen 42, 42/4.. Kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (1994) člen 76, 76a.. Aneks h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (2008) člen 8.
napredovanja - dodatek za delo v deljenem delovnem času - dodatek za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času - kulturna dejavnost - dodatek za posebne delovne pogoje - količnik za določitev osnovne plače - igralec - nova uvrstitev v plačni razred
Pri prevedbi plače se lahko upoštevajo le napredovanja, ki jih je prvi tožnik dosegel v okviru višje vrednotenega delovnega mesta dramskega igralca z izjemnimi dosežki oziroma v nazivu prvaka v dramskem in lutkovnem gledališču. To pomeni, da se napredovanja do izhodiščnega količnika 6,80, tj. napredovanja pred spremembo delovnega mesta oziroma naziva, ne upoštevajo. Prvi tožnik je imel v času prevedbe osnovni količnik delovnega mesta 6,80, seštevek količnika z napredovanjem pa je znašal 8,50. Prvi tožnik je do dneva prevedbe na delovnem mestu oziroma v nazivu dosegel štiri napredovanja (iz količnika 6,80 do 7,60 - napredovanje za 2 plačilna razreda ter iz količnika 7,60 do 8,50 - še dodatna 2 razreda). Tožena stranka je zato ob prevedbi plače z upoštevanjem štirih napredovanj prvega tožnika pravilno uvrstila v 54. plačni razred, v letu 2010 pa je z napredovanjem dosegel 56. plačni razred, kar pomeni, da ni bil prikrajšan pri izplačilu plače.
V zvezi s plačilom dodatka za delo po posebnem razporedu po določbi tretjega odstavka 16. člena ZJU, delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Pravilnik je bil sprejet v letu 2004, torej še preden je začela veljati KPJS, ki dodatek za delo po posebnem razporedu ureja drugače, kot je bil urejen v kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti oziroma pravilniku. Glede na navedeno je treba neposredno uporabiti kolektivno pogodbo in ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za delo po posebnem razporedu iz četrtega odstavka 42. člena KPJS.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. ZSDH-1 člen 59, 59/1, 59/4, 59/5, 59/6, 59/8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo odpovedi
Tožnica je s tem, ko ni razkrila, da je mož lastnik delnic družbe, katere naložbe so v njenem upravljanju in se ni izločila iz nadaljnjega dela ter tako ni postopala niti kot članica Komisije, naklepno huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Da tožničino ravnanje predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, pa je določeno že v osmem odstavku 59. člena ZSDH-1. Zato je bil podan utemeljen razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Izvedenca ugotavljata, da pri tožnici ni prišlo do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti), temveč je podana zmanjšana delovna zmožnost, kar pomeni, da so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne še dodatne razbremenitve. Zato je tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnjen.
Pritožbeno sodišče je v zvezi z uporabo oziroma razlago določb ZUTD v primeru, ko je dejansko prejeta nižja plača, kot je dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, in v stečajnem postopku nad delodajalcem prijavljena oziroma celo priznana terjatev v višini razlik v plači, že zavzelo stališče, da je v osnovo za odmero nadomestila za primer brezposelnosti mogoče upoštevati le dejansko prejete plače. V ZUTD namreč ni podlage, niti ni mogoče citiranih določb pravilno razlagati in uporabljati tako, da bi se pri odmeri nadomestila za primer brezposelnosti upoštevale plače, ki bi jih zavarovanec moral prejeti na podlagi pogodbe o zaposlitvi, če jih je dejansko prejel v nižjem znesku.
pristop na poravnalni narok - opravičljiv razlog za izostanek z naroka - bolezen stranke - domneva umika tožbe
Zmotno je prepričanje tožeče stranke, da predstavlja bolezen ali poškodba že sama po sebi opravičljiv razlog za neudeležbo na naroku. Osnovno pravilo je ravno nasprotno; bolezen ali poškodba v načelu ni opravičljiv razlog za preložitev naroka, ki pomeni zastoj v sodnem postopku, saj pravica do sodnega varstva ene stranke ne more biti odvisna od zdravstvenega stanja nasprotne stranke. Če se stranka zaradi zdravstvenih razlogov ne more udeležiti obravnave, mora poskrbeti za pooblaščenca, ki jo bo ustrezno zastopal. Bolezen ali poškodba je zato lahko opravičljiv razlog za preložitev naroka le, če je v razmerju do datuma razpisanega naroka nenadna oz. nepredvidljiva, če je torej nastopila tik pred narokom tako, da se stranka na to spremembo ni imela časa in možnosti pripraviti (prim. I Cpg 345/2017 in druge).
Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 39. Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 25.
mednarodna prodajna pogodba - uporaba dunajske konvencije - uporaba domačega in tujega prava - uporaba evropskega prava
Gre za pogodbeno odškodninsko odgovornost zaradi kršitve pogodbe o mednarodni prodaji blaga, saj sta pravdni stranki iz različnih držav.
Za določitev merodajnega prava je relevantna Uredba RIM I. V skladu s 25. členom Rim I ne posega v uporabo mednarodnih konvencij. Konvencija Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga1 (v nadaljevanju Dunajska konvencija - DK) je specialnejši predpis od RIM I, ki se neposredno uporabi, kadar so izpolnjeni pogoji za njeno uporabo, razen če stranke izrecno izključujejo njeno uporabo. Dunajske konvencije se tako uporablja za prodajno pogodbo med strankama, ki imata svoj sedež na ozemlju različnih držav.
V skladu z 39. členom DK (II. poglavje Obveznosti prodajalca) kupec izgubi pravico, da se sklicuje na pomanjkljivosti glede istovetnosti blaga, če o tem prodajalcu ni poslal obvestila v primernem roku oz. najpozneje v dveh letih od dneva dejanske izročitve blaga kupcu.
zastopanje več obdolžencev - enoten postopek - izločitev postopka - kolizija interesov
Odvetnik v isti stvari ne more zastopati stranke, če je zastopal nasprotno stranko, pri čemer takemu položaju ustreza situacija, ko bi zastopal v istem kazenskem postopku dva soobdolženca, katerih interesi obrambe so že po naravi stvari v koliziji.
ZFPPIPP člen 221d, 221d/1. ZPP člen 11, 337, 337/1.
poenostavljena prisilna poravnava - namen poenostavljene prisilne poravnave - zloraba pravic - načelo dobre vere in poštenja - načelo kontraditktornosti - dopustne pritožbene novote
Namen postopka (poenostavljene) prisilne poravnave je izvedba finančnega prestrukturiranja insolventnega dolžnika zaradi ohranitve njegovega podjema (vsaj rentabilnega dela), pri čemer pa je treba upnikom zagotoviti ugodnejše pogoje plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek. Vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, na podlagi katerega ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, je lahko v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja in zato ne more uživati pravnega varstva, saj lahko pomeni zlorabo pravic (prim. VSL sklep Cst 315/2015, VSL sklep Cst 796/2016, VSL sklep Cst 4/2017 in drugi). V fazi odločanja o začetku postopka (praviloma) še ni vzpostavljena kontradiktornost postopka z drugimi udeleženci (upniki), na katere bi poenostavljena prisilna poravnava lahko vplivala. Sodišče zato o predlogu za poenostavljeno prisilno poravnavo odloča na podlagi formalnega preizkusa, ali so izpolnjene procesne predpostavke iz prvega odstavka 221.d člena ZFPPIPP. Čeprav je v postopku poenostavljene prisilne poravnave nadzorna funkcija sodišča omejena, je potrebno zagotoviti učinkovito pravno varstvo upnikom, ki nasprotujejo postopku prisilne poravnave z utemeljevanjem, da naj bi dolžnik z vložitvijo predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave zgolj zlorabljal svoje pravice. Za utemeljitev takšnega ugovora zlorabe pravice je trditveno in dokazno breme na tistemu, ki zlorabo zatrjuje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VDS00012781
OZ člen 131, 148, 148/1.. ZPP člen 274.. URS člen 26.
varstveni dodatek - pravnomočna odločitev - zavrženje tožbe - pravna oseba - protipravno ravnanje nosilca oblasti - odškodninska odgovornost
Pojma protipravnosti ravnanja upravnega organa, ki je podlaga za odškodninsko odgovornost, ne gre preprosto enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila upravna odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Ravnanje nosilca oblasti je po ustaljeni sodni praksi protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. S protipravnostjo se razume (le) kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitve. Morebitna nepravilna odločitev tožene stranke ne pomeni, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00013078
ZPP člen 8, 337, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 356. OZ člen 82, 82/2, 132.
neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - celovita dokazna ocena - dokazovanje izgubljenega dobička - nedopustna pritožbena novota - odškodninska odgovornost - škoda - presežna dela - razlaga pogodbe - namenska razlaga - vrnitev zadeve pred drugega sodnika - know how - trditveno breme
Tožnica ni dokazala obstoja dogovora, s katerim je utemeljevala višino izgubljenega dobička.
Predpostavka vsake odškodninske obveznosti je tudi škoda. Zato bi tožeča stranka za svoj uspeh v tej pravdi morala navesti dejstva, iz katerih bi izhajalo, da se je njeno premoženje zaradi kršitve, ki jo očita toženki, zmanjšalo. Tožnica je bila na pomanjkljivo trditveno podlago večkrat opozorjena z jasnimi ugovori toženke že od vložitve odgovora na tožbo dalje, a vseeno v tej smeri ni navedla ničesar. S tem, ko je zavarovanje plačal tožničin lastnik, pa se njeno premoženje še ni zmanjšalo.
Po stališču sodne prakse sodi med primere spornih pogodbenih določil tudi primer, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe diametralno nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže. V takšnem primeru je treba za ugotovitev vsebine pogodbenega dogovora uporabiti razlagalno pravilo iz drugega odstavka 82. člena OZ in ugotoviti skupen namen pogodbenikov ob upoštevanju načel obligacijskega prava.
Za uporabo pooblastila, ki ga pritožbenemu sodišču daje 356. člen ZPP, ne zadošča zgolj občutek stranke, da sodnik ni nepristranski. Tožnica v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih razlogov, ki bi lahko kazali na domnevno sodnikovo pristranskost, ali omogočali sklepanje o tem, da bo sojenje pred drugim sodnikom hitreje in zanesljiveje privedlo do pravilne in zakonite odločitve o še preostalem delu tožbenega zahtevka.
Ker je toženka izrecno in konkretno ugovarjala višini zahtevka, je bilo na tožnici breme, da obrazloži, na prenos katerega dela znanja (know how) naj bi se nanašalo vtoževano plačilo, okoliščine, v katerih je bilo plačilo dogovorjeno in zlasti kako je prišla do zahtevanega zneska. Če še tožnica ne ve, kako je prišla do zahtevanega zneska, kako naj šele toženka ve, na čem naj gradi svojo obrambo. Stališče prvostopenjskega sodišča, po katerem tožbene trditve ne zadoščajo za sklepčnost tega dela tožbe, je zato pravilno, nasprotni pritožbeni očitek pa neutemeljen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Delodajalec je dolžan v okviru obveznosti spoštovanja varnosti in zdravja delavcev pri delu ter spoštovanja dostojanstva delavcev tem zagotavljati delovno okolje, v katerem ne bodo deležni groženj ali celo fizičnega nasilja. V tem okviru lahko oziroma celo mora sprejeti ustrezne ukrepe zoper delavce, ki tako delovno okolje povzročajo drugim delavcem delodajalca. Ob tem, da je bil tožnik že dvakrat predhodno disciplinsko kaznovan prav zaradi fizičnega nasilja nad sodelavci, toženi stranki ni mogoče očitati, da je z izrekom izredne odpovedi ukrepala nesorazmerno oziroma, da bi z milejšim ukrepom lahko zagotovila drugim delavcem varno delovno okolje, v katerem bo varovano njihovo dostojanstvo.