Glede na to, da je zastavljena naloga izvedencu psihiatrične stroke terjala sodelovanje tudi z izvedencem klinične psihologije, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v sporu angažiralo tudi izvedenko specialistko klinične psihologije.
ZSSloV člen 2, 53, 53/3.. ZJU člen 140.. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c, 98c/1.. ZS člen 113a, 113a/2.. OZ člen 243, 352, 352/3.. ZDR člen 56, 184, 206.. ZDR-1 člen 202.
Začetek postopka predhodnega vprašanja pred Sodiščem EU s strani nižjih sodišč je fakultativne narave. V predmetni zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev o tožbenem zahtevku ni odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti.
Po tretjem odstavku 352. člena OZ odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Glede na 206. člen ZDR oziroma 202. člen ZDR-1, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let, tožnikova terjatev ni zastarala, saj se je z misije vrnil 24. 3. 2011, tožbo pa je vložil 16. 3. 2016.
Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, po katerem sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.
S tem, ko je obdolženec notarsko potrdilo o overitvi podpisa, ki so mu ga v notarski pisarni N. E. izdali za povsem drug namen, združil s ponarejenima pooblastiloma M. Š. oz. A. P. za sklenitev naročniškega razmerja pri družbi T. S. d.d., notarskega potrdila v ničemer ni spremenil. Zato notarsko potrdilo o overitvi podpisa ne predstavlja ponarejene javne listine po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, saj ni bilo niti ponarejeno niti spremenjeno. Tako ostane le očitek ponareditve pooblastil M. Š. oz. A. P. in je potrebno dejanje opredeliti po temeljni obliki tega kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ki je med drugim podana ob ponareditvi (navadne) listine.
plačilo razlike plače - plača - plačilo za dejansko opravljeno delo
Tožnica je s tem, ko je kljub sklenjenim pogodbam o zaposlitvi vodila tudi najzahtevnejše postopke za uveljavljanje pravic na prvi stopnji, po navodilih delodajalca dejansko v celoti opravljala naloge in opravila bolj zahtevnega in višje vrednotenega delovnega mesta strokovnega svetovalca I. Zato ji je tožena stranka za takšno delo dolžna obračunati in izplačati razliko plače do 35. oziroma 36. plačnega razreda.
razmerja med starši in otroki po razvezi zakonske zveze - preživnina - preživninska obveznost - potrebe preživninskega upravičenca - potrebe otroka - pridobitne zmožnosti zavezanca - pridobitne zmožnosti staršev - otrokova korist - porazdelitev preživninskega bremena - odmera preživnine - višina mesečnih prejemkov - dodaten dohodek - zasebni vrtec - stroški postopka
Odločitev, da gre otrok v zasebni vrtec in v kateri zasebni vrtec, sta sprejeli obe pravdni stranki skupaj. Ker dečka niso sprejeli v javni vrtec, saj niso imeli bivališča v tistem kraju, sta ga starša vpisala v zasebni vrtec s koncesijo, vendar ni bilo treba plačevati polne cene. Bili pa so dodatni stroški, saj sta morala s seboj prinesti plenice, kremo, robčke ipd. Strošek zasebnega vrtca je nastal utemeljeno in je pravilno ugotovljen.
ZSSloV člen 53, 53/3.. ZObr člen 98c, 98c/1.. OZ člen 243.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - davki in prispevki - rok za zastaranje - misija
V zadevi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.
Glede na ugotovitev, da tožena stranka tožniku ni omogočila izrabe pripadajočih dni tedenskega počitka, mu je dolžna izplačati odškodnino. Na tožnikovo upravičenje do tedenskega počitka ne vpliva dejstvo, da mu je tožena stranka zagotavljala fiksno plačo, redni in še posebni dopust. Gre za različne pravne institute, ki se med seboj ne izključujejo in jih tudi ni mogoče enačiti s pravico do tedenskega počitka.
Ko je prvostopenjsko sodišče izdalo izpodbijani sklep (z dne 21. 3. 2018), je ponovno odločilo prav o stroških, o katerih je že bilo odločeno z zamudno sodbo. To pa pomeni kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - sodna razveza - denarno nadomestilo
Sodišče prve stopnje je upoštevalo trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki, tožnikovo starost in izobrazbo in ugotovilo, da je tožnik težje zaposljiv kader, saj nima opravljene specializacije. Vse od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, razlog za nezakonitost je na toženi stranki, do 2. 10. 2017 je bil brezposeln, v času od 1. 1. 2016 do 31. 3. 2016 je prejemal nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Na podlagi tega je tožniku dosodilo denarno povračilo v višini petih povprečnih plač, kar je tudi po stališču pritožbenega sodišča primerno in ne odstopa od sodne prakse v podobnih primerih.
URS člen 22, 25.. OZ člen 155, 171, 171/1.. ZPP člen 187, 213, 287, 298, 339, 339/2, 339/2-8.
odgovornost proizvajalca stvari z napako - dokaz z izvedencem - zahteva za dopolnitev izvedenskega mnenja - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do izjave
Stranka je tista, ki mora dokaz predlagati in tožnica je to tudi storila, med tem ko je izvedba dokaza v domeni sodišča (298. člen ZPP). Ko se sodišče odloči, da bo izvedlo dokaz z izvedencem, ga mora izvesti tako, kot je določeno v 251. - 254. členu ZPP. Za dopolnitev mnenja ali zaslišanje izvedenca po stališču sodne prakse predlog stranke niti ni potreben.
Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaza ima torej sodišče, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi v smeri nepotrebnosti, (ne)relevantnosti ali očitne neprimernosti dokaza obstajajo, pa mora biti razvidno iz zavrnitve dokaznega predloga (287. člen ZPP) ali obrazložitve končne odločbe.
Pritožbeno sodišče je v zvezi z uporabo oziroma razlago določb ZUTD v primeru, ko je dejansko prejeta nižja plača, kot je dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, in v stečajnem postopku nad delodajalcem prijavljena oziroma celo priznana terjatev v višini razlik v plači, že zavzelo stališče, da je v osnovo za odmero nadomestila za primer brezposelnosti mogoče upoštevati le dejansko prejete plače. V ZUTD namreč ni podlage, niti ni mogoče citiranih določb pravilno razlagati in uporabljati tako, da bi se pri odmeri nadomestila za primer brezposelnosti upoštevale plače, ki bi jih zavarovanec moral prejeti na podlagi pogodbe o zaposlitvi, če jih je dejansko prejel v nižjem znesku.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. ZSDH-1 člen 59, 59/1, 59/4, 59/5, 59/6, 59/8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo odpovedi
Tožnica je s tem, ko ni razkrila, da je mož lastnik delnic družbe, katere naložbe so v njenem upravljanju in se ni izločila iz nadaljnjega dela ter tako ni postopala niti kot članica Komisije, naklepno huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Da tožničino ravnanje predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, pa je določeno že v osmem odstavku 59. člena ZSDH-1. Zato je bil podan utemeljen razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Izvedenca ugotavljata, da pri tožnici ni prišlo do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti), temveč je podana zmanjšana delovna zmožnost, kar pomeni, da so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne še dodatne razbremenitve. Zato je tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnjen.
ZIZ člen 38, 38/5. ZPP člen 2, 2/1, 163, 163/1. OZ člen 393, 393/2.
izvršilni stroški - prekoračitev zahtevka - izvršilni postopek zoper več dolžnikov - upnikova zahteva - razdelitev stroškov
Sodišče sme naložiti povrnitev upnikovih stroškov le v obsegu, kot ga opredeli upnik v podani zahtevi, in le zoper tiste stranke postopka, ki jih navede upnik v zahtevi.
denarna kazen - kaznovanje izvedenca - nepravočasna izdelava izvedenskega mnenja - zamuda izvedenca z izdelavo izvedenskega mnenja - neupravičen razlog - zdravstveno stanje - upravičen razlog za zamudo
Glede na večmesečno zamudo in vmesna zatrjevanja izvedenca, da mnenje še ni izdelano zaradi njegove prezasedenosti, zdravstveni razlogi ne morejo predstavljati tehtnega razloga za zamudo.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118.. KZ-1 člen 257, 257/3.. ZJU člen 93.. ZDU-1 člen 21.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - javni uslužbenec - naklep - sodna razveza - reintegracija - kaznivo dejanje zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic
Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da ni ustrezno informirala svojih nadrejenih oziroma jim je očitno dajala napačne informacije o poteku projekta, s tem pa je kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer imajo kršitve vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Očitek iz odpovedi je časovno in vsebinsko neopredeljen, tako da ni mogoče preizkusiti pravočasnosti odpovedi glede objektivnega roka in kršitve tudi niso vsebinsko konkretizirane.
Tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da ni šlo za spremembo tožbe, temveč zgolj za njeno popravo. V ponovnem sojenju tožnik ni spremenil istovetnosti zahtevka, povečal obstoječega zahtevka ali uveljavljal drugi zahtevek poleg obstoječega, temveč je le popravil navedbo datuma (zgolj letnico) in številko plačnega razreda. V obravnavani situaciji je dolžnost materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) sodišču narekovala, da s postavitvijo ustreznih vprašanj oziroma na drug primeren način odpravi nejasnosti oziroma neskladja v tožbenem zahtevku (oziroma nekatera neskladja med predlogom tožbe /delom tega/ in njeno naracijo).
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik s stopnjo prepričanja dokazati navedbe o pisni pomoti, saj ne gre za vsebinsko odločanje. Za ugotovitev procesnega dejstva načeloma zadošča, da stranka verjetno izkaže njegov obstoj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00013078
ZPP člen 8, 337, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 356. OZ člen 82, 82/2, 132.
neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - celovita dokazna ocena - dokazovanje izgubljenega dobička - nedopustna pritožbena novota - odškodninska odgovornost - škoda - presežna dela - razlaga pogodbe - namenska razlaga - vrnitev zadeve pred drugega sodnika - know how - trditveno breme
Tožnica ni dokazala obstoja dogovora, s katerim je utemeljevala višino izgubljenega dobička.
Predpostavka vsake odškodninske obveznosti je tudi škoda. Zato bi tožeča stranka za svoj uspeh v tej pravdi morala navesti dejstva, iz katerih bi izhajalo, da se je njeno premoženje zaradi kršitve, ki jo očita toženki, zmanjšalo. Tožnica je bila na pomanjkljivo trditveno podlago večkrat opozorjena z jasnimi ugovori toženke že od vložitve odgovora na tožbo dalje, a vseeno v tej smeri ni navedla ničesar. S tem, ko je zavarovanje plačal tožničin lastnik, pa se njeno premoženje še ni zmanjšalo.
Po stališču sodne prakse sodi med primere spornih pogodbenih določil tudi primer, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe diametralno nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže. V takšnem primeru je treba za ugotovitev vsebine pogodbenega dogovora uporabiti razlagalno pravilo iz drugega odstavka 82. člena OZ in ugotoviti skupen namen pogodbenikov ob upoštevanju načel obligacijskega prava.
Za uporabo pooblastila, ki ga pritožbenemu sodišču daje 356. člen ZPP, ne zadošča zgolj občutek stranke, da sodnik ni nepristranski. Tožnica v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih razlogov, ki bi lahko kazali na domnevno sodnikovo pristranskost, ali omogočali sklepanje o tem, da bo sojenje pred drugim sodnikom hitreje in zanesljiveje privedlo do pravilne in zakonite odločitve o še preostalem delu tožbenega zahtevka.
Ker je toženka izrecno in konkretno ugovarjala višini zahtevka, je bilo na tožnici breme, da obrazloži, na prenos katerega dela znanja (know how) naj bi se nanašalo vtoževano plačilo, okoliščine, v katerih je bilo plačilo dogovorjeno in zlasti kako je prišla do zahtevanega zneska. Če še tožnica ne ve, kako je prišla do zahtevanega zneska, kako naj šele toženka ve, na čem naj gradi svojo obrambo. Stališče prvostopenjskega sodišča, po katerem tožbene trditve ne zadoščajo za sklepčnost tega dela tožbe, je zato pravilno, nasprotni pritožbeni očitek pa neutemeljen.
V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe se je pritožbeno sodišče najprej pomudilo pri izreku izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da je tožeča stranka v tožbi (10. stran) kar trikrat oblikovala svoje zahtevke tako, da je ožji zahtevek vključila v širšega. V takem primeru mora sodišče skladno s sodno prakso šteti, da do kumulacije zahtevkov sploh ni prišlo. To pa skladno s pravno teorijo velja tako v primeru eventualne kumulacije zahtevkov kot v primeru navadne kumulacije. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju štelo, da je 1. tožbeni zahtevek vključen v 2. zahtevku (glej 27. točko obrazložitve), 3. tožbeni zahtevek v 4. zahtevku, 7. tožbeni zahtevek pa v 6. zahtevku.
Več kot uvoda (drugostopenjske sodbe brez imen sodnikov) in izreka toženi stranki ni potrebno objaviti, saj zgolj ta dva dela sodbe zadoščata za informiranje javnosti. Sicer pa tožeča stranka izrecnega zahtevka tudi za objavo obrazložitve sodbe ni postavila.
insolventnost delodajalca - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - stečajni postopek
Drugi odstavek 24. člena ZJSRS določa, da mora biti zahteva za uveljavitev pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Ker je bila zahteva tožnice vložena po izteku 90-dnevnega prekluzivnega roka, sta odločbi tožene stranke, ki jih je tožnica v tem individualnem delovnem sporu izpodbijala, zakoniti.