pripor - odreditev pripora - pritožba zoper sklep o odreditvi pripora - vročanje pisanj - štetje rokov
Pri določilu čl. 202/IV ZKP gre za specialno določbo, ki naj zagotovi kar se da hitro odločitev o pritožbi, zato teče tudi rok za zagovornikovo pritožbo od vročitve sklepa o priporu priprtemu. V takem primeru torej ni uporabna določba člena 120/IV ZKP. Le v primeru, če bi zagovornik obdolženca prejel sklep o odreditvi pripora kasneje zaradi okoliščin na strani sodišča, torej če ne bi bila hkrati odrejena vročitev obdolžencu in zagovorniku, bi pričel teči rok za vložitev pritožbe od vročitve takega sklepa zagovorniku.
razmerja staršev do otrok po razvezi zakonske zveze - višina prispevka za preživljanje otroka - zvišanje preživnine
Toženčev otrok iz njegove nove življenjske skupnosti ne sme biti prikrajšan pri svojih preživninskih potrebah na račun zvišanja toženčevih preživninskih obveznosti do tožnikov. Omejitve morajo biti sorazmerne pri vseh upravičencih.
Če upravni organ stranke ne pozove, naj izkaže svoj pravni interes, s tem krši pravila postopka (68. člen ZUP), ki bi mogla vplivati na pravilno odločitev o stvari.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - izključna krivda
Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano ( 3. odstavek 385.člena ZPP), izhaja, da je prišlo do prometne nezgode in nastanka škode zato, ker tožnik na kolesu z motorjem ni imel prižgane luči, zaradi česar ga toženec, ki je ravno tako vozil kolo z motorjem, ni mogel niti zaznati, niti videti, kar je imelo po ugotovitvah nižjih sodišč, ki temeljijo na izvedeniškem mnenju, za posledico, da toženec ni imel prav nobene možnosti za preprečitev trčenja (in s tem nastanka škode). Ob upoštevanju teh ugotovitev pa je neutemeljena revizijska trditev, da sodišči nista pravilno uporabili določbe 178. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Ob upoštevanju navedenih pravnoodločilnih dejstev je namreč tudi po mnenju revizijskega sodišča pravilen materialnopravni zaključek sodišč druge in prve stopnje, da gre za primer nesreče premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika ( v obravnavanem primeru tožnika ). Zato je bil njegov zahtevek, ob pravilni uporabi 1. odstavka 178. člena ZOR, utemeljeno zavrnjen.
Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano ( 3. odstavek 385.člena ZPP), nadalje tudi izhaja, da je bil osebni avtomobil, ki je skupna lastnina pravdnih strank, poškodovan, da je za odpravo škode poskrbel tožnik, ki je popravilo avtomobila tudi plačal, ter da je zavarovalna skupnost, pri kateri je bil zavarovan povzročitelj škode, za odpravo škode odobrila 717.700 SIT in ta znesek izplačala toženki. Ob upoštevanju teh dejanskih ugotovitev tudi po mnenju revizijskega sodišča ne more biti prav nobenega dvoma v materialnopravno pravilnost odločitev sodišč druge in prve stopnje, ki sta toženi stranki naložili, da mora tožeči stranki povrniti tiste izdatke, ki jih je imela zaradi popravila osebnega avtomobila. Na ta način bo vzpostavljeno premoženjsko stanje, kakršno je bilo pred poškodbo stvari, ki je skupna last pravdnih strank, saj bo dobil tožnik le povrnjeno tisto, kar je iz svojega premoženja porabil za popravilo skupne stvari, toženka pa na škodo tožnikovega posebnega premoženja tudi ne bo pridobila neupravičene koristi.
Upravičenec, ki uveljavlja vrnitev nepremičnin v denacionalizacijskem postopku, s predloženimi listinami dokazuje, da je bilo to premoženje tudi njemu ali njegovemu pravnemu predniku podržavljeno.
Vsak pravni naslednik upravičenca do denacionalizacije, ki je mrtev, ima pravni interes do ugotovitve državljanstva svojega pravnega prednika in je zato stranka v tem postopku.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
Revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izročitev kakšne druge dajatve, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega zneska, ki ga določa zakon (382. člen ZPP).
Tožeča stranka je vložila tožbo dne 13.2.1990, v njej pa je opredelila vrednost spornega predmeta z zneskom 170 takratnih konvertibilnih dinarjev (KD).
V zakonu o pravdnem postopku - ZPP - določena vrednost je znašala v času vložitve tožbe 8.000.000 tedanjih dinarjev (1. člen zakona o spremembah zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 57/89) oziroma 800 tedanjih KD (6. in 7. člen zakona o spremembi vrednosti dinarja, Uradni list SFRJ, št. 83/89, v zvezi s 1. členom zakona o spremembah zakona o pravdnem postopku, Ur. list SFRJ, št. 57/89).
pridobitev lastninske pravice - način pridobitve - odločba državnega organa - vojaško stanovanje
Tekom celotnega postopka pred nižjima sodiščema in še sedaj v revizijskem postopku, tožena stranka odreka tožeči stranki aktivno legitimacijo z utemeljitvijo, da tožeča stranka sodišču ni predložila listine, ki bi dokazovala, da je lastnik spornega stanovanja. Kot sta materialnopravno pravilno presodili že sodišči druge in prve stopnje, pa te trditve tožene stranke pravno niso sprejemljive. Po določbah zakona o lastninskopravnih razmerjih - ZTLR - se namreč lastninska pravica na nepremičnini ne pridobi le na podlagi pravnega posla (in v tem primeru z vpisom v zemljiško knjigo ali na drug ustrezen, z zakonom določen način - 33. člen ZTLR), ampak tudi po samem zakonu, z dedovanjem in odločbo državnega organa (1. in 2. odst. 20. člena ZTLR).
V obravnavanem primeru gre za nepremičnino (stanovanje), ki je bila pred 25.6.1991 v upravljanju tedanje JLA. Na podlagi tretjega odstavka I. točke temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS 1/91-I) ter 1. člena, prvega odstavka 6. člena in 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I), ter v skladu z načeli mednarodnega prava o nasledstvu držav glede državnega premoženja, vsebovanimi v 18. členu dunajske konvencije o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov iz leta 1983, je nepremično državno premoženje bivše SFRJ (tedaj tudi nekdanje JLA) na ozemlju Republike Slovenije prešlo dne 25.6.1991 v državno premoženje Republike Slovenije. Aktivna legitimacija tožeče stranke za vložitev izpraznitvene tožbe je zato podana.
revizija - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odstop od pogodbe
Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da so za odločitev o tožbenem zahtevku odločilna le tista pogodbena določila, ki toženi stranki nalagajo izpolnitev s pogodbo prevzetih obveznosti, ne pa tudi tista določila pogodbe, ki dajejo toženi stranki upravičenja, ki naj bi se jih tožena stranka po doslej sicer že zatrjevanih, vendar pa s strani sodišča še neobravnavanih trditvah tudi poslužila, je ostalo v dosedanjem postopku dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Reviziji je bilo zato potrebno ugoditi (2. odstavek 395.člena ZPP).
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz smotrnosti
Tožnica je v tožbi je predlagala, da se po 68. členu zakona o pravdnem postopku - ZPP - za obravnavanje te pravdne zadeve določi drugo stvarno pristojno sodišče. Svoj predlog je obrazložila s tem, da je razvezana žena sodnika Višjega sodišča v M., ki bi v zadevi odločalo na drugi stopnji.
Okoliščine, ki so navedene v predlogu za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, predstavljajo tehten razlog v smislu določbe 86. člena ZPP.
Pravdni stranki sta solastnika hiše. Toženec tudi v reviziji ne zanika, da je zaprl ventile na vodovodni napeljavi in na ta način onemogočil tožeči stranki dotok vode v njeno stanovanje. Kot materialnopravno pravilno ugotavljata sodbi sodišč druge in prve stopnje, je toženec s tem na nedovoljen način ( 42.člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR ) posegel v pravico uporabe, ki jo ima tožeča stranka na solastni stvari (14.člen ZTLR), glede katere je med solastnikoma v naravi dogovorjena celo izključna uporaba (tožnik izključno uporablja stanovanje v mansardnem delu hiše, toženec pa stanovanje v pritličju).
Stranke sicer lahko vložijo revizijo tudi proti sklepu sodišča druge stopnje, vendar pa je v 1. odstavku 400.člena ZPP določeno, da je mogoče z revizijo izpodbijati le tiste sklepe sodišča druge stopnje, s katerimi je postopek pravnomočno končan. S sklepom, da se bo nasprotna tožba obravnavala v posebnem pravdnem postopku in ne skupaj s prvotno tožbo, pa se pravdni postopek pravnomočno ne konča.
revizija - dovoljenost revizije zoper sklep o dedovanju - omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala socialno ali drugo pomoč družbene skupnosti
Izpodbijani sklep je kot del sklepa o dedovanju izdalo sodišče v zapuščinskem postopku, v katerem se med drugim ugotavlja, katero premoženje sestavlja zapuščino (162. člen zakona o dedovanju - ZD) in kar je tudi predmet izpodbijanega sklepa. Dedovanje se lahko omeji do vrednosti prejete socialne ali druge pomoči (prvi odstavek 128. člena ZD), odločitev o tem pa je del sklepa o dedovanju (četrti odstavek 214. člena ZD). Z izpodbijano odločbo je bilo torej odločeno ne le v okviru zapuščinskega postopka, marveč tudi o samem predmetu odločanja v takšnem postopku. Potemtakem ne gre za odločitev, ki ne bi sodila v ta postopek.
Ob opisani ugotovitvi pa se seveda pojavi vprašanje, ali je revizija dovoljena (drugi odstavek 389. člena in 392. člen ZPP). Odgovor na to vprašanje pa je negativen. V 163. členu ZD je res določeno, da se v zapuščinskem postopku uporabljajo določbe pravdnega postopka, če ni s tem zakonom (ZD) drugače določeno. Vendar pa subsidiarna uporaba ZPP v zapuščinskem postopku, kar zadeva revizijo, ne pride v poštev zaradi njene pravne narave, saj gre za izredno pravno sredstvo. ZPP ureja izredna pravna sredstva (v šestindvajsetem poglavju) tako, da ustrezajo tej vrsti postopka, kar velja tudi za revizijo (drugi odstavek 400. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 382. člena ZPP). Zapuščinski postopek pa sodi po svoji naravi v nepravdni postopek (drugi odstavek 1. člena zakona o nepravdnem postopku - ZNP), v tem postopku pa revizija načeloma ni dovoljena (34. člen ZNP) in ker je ZD, kot rečeno, niti ne omenja, se pokaže, da revizija v zapuščinskem postopku ni dovoljena.
Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin člen 2, 2/1, 2/1-2.
akontacija vojaške pokojnine
Pravno napačno je revidentovo pravno stališče, da mu nižje sodišče ne priznava pravice do vojaške pokojnine, ki jo je s svojim delom pridobil. Priznane pravice mu nihče ne omejuje, le njene uresničitve, to je izplačila, Republika Slovenija ne prevzame. To pa seveda ne pomeni, da mu pričakovane in priznane pokojnine ni dolžan izplačevati tisti organ, ki mu jo je moral v skladu s posebnimi predpisi tudi priznati. Revident je izpolnil pogoje in zato dobil priznano pravico do pokojnine od vojaškega nosilca socialnega zavarovanja. To je pravica, ki mu je zagotovljena tako glede na določbe ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenje, kot tudi glede na določbe Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na katere se revident sklicuje. Te pravice mu nihče ne omejuje in mu je organi Republike Slovenije tudi ne morejo vzeti. Vendar pa to še ne pomeni, da mora zato Republika Slovenija v vsakem primeru tudi prevzeti izplačevanje njegove pokojnine, po določbah 18. člena citiranega ustavnega zakona oziroma odloka o izplačevanju vojaških pokojnin.
izredna pravna sredstva - dovoljenost revizije - pravni interes
Revizijo je po prvem odstavku 382. člena ZPP dovoljeno vložiti zoper pravnomočno odločbo, izdano na drugi stopnji. Ker tudi za to pravno sredstvo velja procesna predpostavka pravnega interesa, je revizija dovoljena le zoper tisti del drugostopne sodbe, ki ga je stranka v pritožbenem postopku neuspešno izpodbijala.
Odlok o izplačevanju vojaških pokojnin člen 2, 2/1, 2/1-2.
akontacija vojaške pokojnine
Ker tožnik ni izpolnil pogojev zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, saj poleg neizpolnjevanja ostalih pogojev tudi ni do 18.10.1991 izpolnil pogojev za priznanje pravice do pokojnine, kar v reviziji celo sam navaja, vsi zahtevani pogoji pa morajo biti izpolnjeni kumulativno, sta ob pravilni uporabi določb citiranega odloka nižji sodišči utemeljeno zavrnili njegov zahtevek za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine.
ZDR (1990) člen 89. ZPP (1977) člen 273, 273/1, 394, 394/1, 395, 395/2.
delovno razmerje pri delodajalcih - prenehanje delovnega razmerja - disciplinski ukrep - zavarovanje dokazov - izredna pravna sredstva - revizija
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in je ukrep prenehanja delovnega razmerja nadomestilo z ukrepom javni opomin. Menilo je, da ni bilo zakonite podlage za izrek najstrožjega ukrepa.
Sodišče druge stopnje je na pritožbo delodajalca odločbo spremenilo in tožnikov zahtevek zavrnilo.
Na revizijo tožnika je sodišče odločbo sodišča druge stopnje razveljavilo, ker je spremenilo dejansko stanje brez na obravnavi izvedenih dokazov. Kršilo pa je tudi materialno pravo, saj ni bilo pogojev za izrek najstrožjega ukrepa po 9. členu ZDR, na katerega se je skliceval pravilnik.
predsodni postopek - varstvo pravic - nepravilna sestava komisije
V podjetniški pogodbi ali v poslovniku o delu komisije za varstvo pravic mora biti vnaprej določeno število članov, ki morajo biti navzoči, da komisija lahko veljavno sklepa in odloča o vprašanjih iz svoje pristojnosti (tako imenovana sklepčnost). Če v avtonomnih aktih kvorum ni določen, komisija za varstvo pravic tožene stranke pravno veljavno zaseda le v svojem polnem sestavu.