TFL Glasnik:
Ga. Devetak, ste odvetnica in mediatorka z licenco za davčno svetovanje, govorite pet jezikov, vaša specialnost pa je gospodarsko kazensko pravo. Najbolj impresionira to, da ste triatlonka, če družine ne omenjamo posebej. Na kaj ste najbolj ponosni?

Dr. Helena Devetak:
Rekla bi, da sem najbolj ponosna na to, da mi uspeva ohranjati ravnotežje med vsemi temi dejavnostmi. Predvsem ravnotežje med družino in delom, ki mi prav tako veliko pomeni in ga rada opravljam, pa tudi to, da lahko poleg tega počnem še stvari, ki me zanimajo in so mi všeč.

TFL Glasnik:
Ne morem mimo vprašanja, kako vam to uspeva. Toliko dosežkov na vsakem od teh treh področij je nekaj neverjetnega. Strokovno, potem družina in še triatlon, ki ni kar tako. Kako vam to uspe? Kaj je potrebno, da je človek lahko tako uspešen in organiziran?

Dr. Helena Devetak:
Na prvem mestu so postavitev prioritet, disciplina in organiziranost. Navajena sem, da vsako delo, ki ga opravljam, delam učinkovito. To pomeni, da si razporedim dan tako, da se mi vse skupaj nekako izide. Res pa je, da je sad dolgoletnih izkušenj in dela, da si znaš vse organizirati na pravi način. Včasih ni lahko.

TFL Glasnik:
Mislim, da ste lahko vzor vsem – ta vaša skrivnost bi bila vredna posebnega pogovora. Najnovejši dosežek je, da ste soavtorica komentarja kazenskega zakonika, sodelujete pa tudi z uglednimi založniki v Nemčiji. Za njih – in tega doslej niste nikjer povedali – pišete komentarje in napotke k posameznim delom slovenske zakonodaje, ki so pomembni za nemške uporabnike. Ali nam lahko to podrobneje razložite, saj se mi zdi to fenomenalno.

Dr. Helena Devetak:
To je prišlo samo po sebi v smislu, da me kolegi, tuji odvetniki ali profesorji, povabijo k sodelovanju. Kot odvetnica sem tudi mednarodno usmerjena, saj sem si vedno želela, da bi delala nekaj z mednarodno noto. V naši odvetniški pisarni imamo dosti tujih strank, predvsem Italijanov zaradi bližine meje in Avstrijcev ter Nemcev.

Kot odvetnica sem tudi članica različnih mednarodnih združenj odvetnikov, ki se organizirajo na podlagi različnih pravnih področij (denimo gospodarski, kazenski odvetniki) oziroma glede na jezik, ki ga govorijo (denimo nemško govoreči, italijansko govoreči odvetniki), in v katerih smo združeni odvetniki z vsega sveta. Večkrat na leto se udeležujem raznih mednarodnih srečanj, na katerih tudi kdaj pa kdaj predavam. Poznanstva s tujimi odvetniki so koristna tudi zato, da lahko lastnim strankam zagotovimo kakovostno zastopanje v tujini, če ga potrebujejo – z našo pomočjo in pomočjo tujih kolegov odvetnikov, ki uživajo naše zaupanje. Nedavno smo denimo za našo stranko v Franciji uspešno prišli do poplačila terjatve. S pomočjo teh poznanstev sem torej že nekajkrat dobila vabilo k soavtorstvu kakšnega nemškega komentarja ali priročnika glede prispevka o pravni ureditvi v Sloveniji, denimo o ureditvi nepremičnin ali odškodninskem pravu v Sloveniji. Iz tega izvira moje avtorstvo.

TFL Glasnik:
Neverjetno in čestitam! Menim, da ste mnogo preskromni ob vsem tem, kar počnete. Ne verjamem, da je takšna povabila dobilo prav veliko slovenskih odvetnikov, če sploh kdo.

Dr. Helena Devetak:
Seveda je pogoj znanje tujega jezika. Imam srečo, da sem se že v mladosti učila jezikov, sem pa tudi na začetku odvetniške poti opravljala prakso v odvetniških pisarnah v tujini oziroma programe izmenjave v tujini, v Nemčiji in Franciji. Na tak način si razširiš znanje, poglobiš znanje o jeziku, dobiš tudi vpogled v tuji pravni sistem in predvsem izkušnjo, kako nekaj v praksi deluje v tujini. Za mlado pravnico mi je bilo to zelo dragoceno – razlike z nami so velike in sem se lahko zelo veliko naučila. Vse te izkušnje se sčasoma skristalizirajo tako, da lahko potem tudi sama prispevam k tem primerjavam.

TFL Glasnik:
Kaj bi bil torej vaš komentar primerjave slovenske pravne ureditve z nemško. Kaj bi se lahko naučili od Nemcev in česa se še nismo?

Dr. Helena Devetak:
Kar zadeva primerjave, smo veliko bolj podobni nemškemu sistemu kot francoskemu, zlasti postopkovno. Znano je, da smo od Nemčije povzeli precej zakonskih ureditev na različnih področjih; če ostanem na kazenskem področju, naj omenim institut priznanja krivde v kazenskih postopkih v zameno za nižjo kazen. Ta institut je v Nemčiji poznan že desetletja in se pri gospodarskih kaznivih dejanjih v praksi zelo pogosto uporablja. Zdaj se pogosto uporablja tudi v Sloveniji in posredno to postopoma vodi tudi k spremembi določene kulture.

TFL Glasnik:
V Znanstvenem komentarju Kazenskega zakonika, ki je v letošnjem letu izšel pri eni od založb, komentirate določena kazniva dejanja iz poglavja Gospodarska kazniva dejanja. Ali vam je to področje blizu oziroma od kod vam izkušnje na tem področju?

Dr. Helena Devetak:
Z zastopanjem strank v kazenskih postopkih glede gospodarskih kaznivih dejanjih se ukvarjam že vrsto let. Odvetniška pisarna, ki jo vodim, se primarno ukvarja z gospodarskim pravom in posledično smo se zaradi potreb naših strank usmerili tudi v zastopanje v kazenskih postopkih glede gospodarskih kaznivih dejanj. Ker me tematika tudi osebno zanima in mi pomeni predvsem strokovni izziv, saj poleg pravnih znanj zajema tudi druga, sem na tem področju znanje nadgrajevala in tudi doktorirala iz tega področja.

TFL Glasnik:
Kakšni so lahko izzivi za odvetnika pri tem delu?

Dr. Helena Devetak:
Naj omenim enega od izzivov, ki je zagotovo navzoč pri več gospodarskih kaznivih dejanjih, in sicer vprašanje razmejitve med poslovno odločitvijo, ki je lahko zgrešena ali škodljiva za podjetje, in odločitvijo, za katero je mogoče reči, da je bila dejansko sprejeta v okoliščinah ali na način, ki po vsebini pomeni tako hudo kršitev standarda skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika, da so dejansko izpolnjeni zakonski znaki kazenske odgovornosti. Ta meja je v praksi nemalokrat težko prepoznavna in posledično težko dokazljiva.

TFL Glasnik:
Kaj še načrtujete?

Dr. Helena Devetak:
Trenutno pripravljam knjigo z naslovom Gospodarsko kazensko pravo v teoriji in praksi. K sodelovanju me je povabil gospod Weingerl, ki ima svojo založbo. Ideja je, da poskušam to področje prikazati na način, ki bo uporaben za marsikoga – torej ne gre za akademsko teoretično delo, temveč delo, ki bo lahko uporabno tudi za direktorje družb, sodnike ali tožilce.

TFL Glasnik:
Ne moreva mimo triatlona. Povejte, koliko časa se ukvarjate s tem športom?

Dr. Helena Devetak:
S triatlonom se ukvarjam šele štiri leta, prej sem se 20 let ukvarjala z maratonom. Spomnim se svojega prvega ljubljanskega maratona leta 1999, ko nas je bilo udeležencev tako malo, da sem prav iskala, ali sploh teče še kakšna ženska. Današnjo udeležbo merimo v tisočih udeležencev in lahko samo pohvalim, kako so ljudje postali ozaveščeni v teh letih. Pozneje sem teku dodala še plavanje in kolo, pred tremi leti naredila tudi distanco iron man. To je vrhunec vsakega triatlonca, ki obsega 3,8 kilometra plavanja, 180 kilometrov kolesarjenja in na koncu 42 kilometrov maratona.

TFL Glasnik:
Na koncu samo še vprašanje: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Dr. Helena Devetak:
Svetovala bi, naj poskušajo kdaj videti širšo sliko. Da izstopijo iz okvirov in pogledajo zadevo malo bolj od daleč. Prepričana sem, da bi videli bolj pozitivno konotacijo in se lahko izognili marsikateremu sporu.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Saba Stančič

piše: mag. Tamara Prezelj, revija Denar št. 500/2019

Stalna poslovna enota je vsaka enota, ki ni sedež dejavnosti zavezanca, z dovolj stalnimi in ustrezno strukturiranimi človeškimi in tehničnimi viri.

Pojem stalne poslovne enote se v ZDDV-1 pojavlja na več mestih. Omenja se v nekaterih določbah o kraju obdavčitve storitev, plačniku DDV, pri pravilih o izdajanju računov in v zvezi z vračilom DDV tujim davčnim zavezancem.

Kraj obdavčitve storitev

Kraj obdavčitve storitev se, kadar glede na naravo storitev ne pride v poštev nobeno od posebnih pravil, določa po splošnem pravilu iz 25. člena ZDDV-1, ki pravi, da je:

• kraj opravljanja storitev, ki jih prejme davčni zavezanec, ki deluje kot tak, kraj, kjer ima ta davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene v stalni poslovni enoti davčnega zavezanca, ki ni v kraju, kjer ima sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima ta davčni zavezanec stalno poslovno enoto (...);
• kraj opravljanja storitev, ki jih prejme oseba, ki ni davčni zavezanec, pa je kraj, kjer ima izvajalec storitev sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene iz stalne poslovne enote izvajalca, ki ni v kraju, kjer ima izvajalec sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima izvajalec storitev stalno poslovno enoto (...).

Za identifikacijo stalne poslovne enote prejemnika, za katero se opravlja storitev, izvajalec preuči naravo in uporabo opravljene storitve. Kadar zaradi narave in uporabe opravljene storitve ni mogoče identificirati stalne poslovne enote, za katero se opravlja storitev, je izvajalec storitev pri identificiranju te stalne poslovne enote še posebej pozoren na to, ali pogodba, naročilnica in identifikacijska številka DDV, ki jo je dodelila država članica prejemnika in mu jo je sporočil prejemnik, identificirajo stalno poslovno enoto kot prejemnika storitve in ali je stalna poslovna enota subjekt, ki plačuje za storitev. Kadar stalne poslovne enote prejemnika, za katero se opravlja storitev, ni mogoče določiti na tak način, ali kadar se storitve opravljajo za davčnega zavezanca po pogodbi, ki zajema eno ali več storitev, ki se uporabijo na način, ki ga ni mogoče identificirati ali količinsko izmeriti, izvajalec upravičeno šteje, da se storitve upravljajo v kraju, v katerem ima prejemnik sedež dejavnosti (22. člen Izvedbene uredbe 282/2011).

Stalna poslovna enota lahko glede na zgornji določbi deluje kot izvajalec ali kot prejemnik storitev. Razberemo lahko še, da obstoj stalne poslovne enote vpliva na kraj obdavčitve storitev, kadar se nahaja v drugi državi, kot je država, v kateri ima davčni zavezanec sedež poslovanja.

Kraj poslovne enote določa kraj obdavčitve tudi za:

• dobave plina po sistemu za zemeljski plin, vzpostavljenem na ozemlju Unije ali po katerem koli omrežju, povezanim s takim sistemom, dobave električne energije ali energije za ogrevanje ali hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja ali hlajenja, ki je v državi, kjer ima davčni zavezanec preprodajalec sedež ali stalno poslovno enoto, za katero je blago dobavljeno (22. člen ZDDV-1) in
• pri kraju obdavčitve dajanja čolna za razvedrilo v dolgoročni najem osebi, ki ni davčni zavezanec. V tem primeru je kraj obdavčitve tam, kjer je čoln za razvedrilo dejansko dan na voljo najemniku, če izvajalec to storitev dejansko opravi s sedeža svoje dejavnosti ali stalne poslovne enote v tem kraju (30.b člen ZDDV-1), ter
• pri storitvah potovalne agencije, za katere velja posebna ureditev. Kraj obdavčitve je namreč v državi, v kateri ima potovalna agencija sedež svoje dejavnosti ali poslovno enoto, iz katere je opravila storitev (97. člen ZDDV-1).

Stalna poslovna enota kot plačnik DDV

Tuj davčni zavezanec, čeprav ima stalno poslovno enoto v Sloveniji (oz. določeni državi članici EU), se šteje za davčnega zavezanca, ki v Sloveniji (oz. tej državi) nima sedeža (in tako ni plačnik davka), kadar na ozemlju Slovenije (oz. te države) opravlja obdavčljive dobave blaga ali storitev, če poslovna enota pri teh dobavah blaga ali opravljanju teh storitev ne sodeluje (4. odst. 76. člena ZDDV-1). V omenjenih primerih poslovna enota ni plačnik davka oz. davka ne obračuna, obveznost plačila je prenesena na prejemnika.

Omenjena določba povzroča nekaj nejasnosti, če upoštevamo, da je identifikacijska številka poslovne enote dejansko identifikacijska številka tujega davčnega zavezanca in da ima davčni zavezanec v določeni državi praviloma samo eno DDV-številko.

Menim, da določba služi dvema namenoma:

• pri uporabi splošnega pravila iz 25. člena pomeni, da tuj davčni zavezanec, ki opravi storitev za slovenskega naročnika, ne izda računa pod svojo slovensko DDV-številko in z obračunanim slovenskim DDV, če je storitve dejansko opravil s sedeža družbe, poslovna enota v Sloveniji pa pri tem ni sodelovala, in
• za izvajanje 3. odst. 76. člena, ki nalaga plačilo DDV-prejemniku blaga oziroma storitev, če tega ne stori dobavitelj, ki je davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža.

Pravica tujega zavezanca do vračila vstopnega DDV

Davčni zavezanec, ki ima sedež v drugi državi članici, ima pravico do vračila DDV, zaračunanega za blago, ki so mu ga dobavili, ali za storitve, ki so jih zanj opravili drugi davčni zavezanci v Sloveniji, ali za uvoz blaga v Slovenijo, če (poleg drugih pogojev) v obdobju vračila v Sloveniji ni imel sedeža svoje ekonomske dejavnosti ali stalne poslovne enote, iz katere so se opravljale poslovne transakcije, ali če v Sloveniji sploh ni imel takšnega sedeža ali poslovne enote ali stalnega oziroma običajnega prebivališča (74. člen ZDDV-1).

Vračilo DDV, zaračunanega za blago ali storitve, ki so jih dobavili drugi davčni zavezanci na ozemlju Slovenije, ali zaračunanega ob uvozu blaga v Slovenijo, se odobri tudi davčnemu zavezancu, ki v Uniji nima sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote, iz katere so opravljene poslovne transakcije (...), vendar pod nekoliko strožjimi pogoji, kot veljajo za zavezance, ki imajo znotraj EU (vsaj) stalno poslovno enoto (74.i člen ZDDV-1).

Pravila za izdajanje računov (80.a člen ZDDV-1)

Za izdajanje računov veljajo pravila ZDDV-1, če se račun nanaša na dobave blaga in storitev, za katere se šteje, da so opravljene v Sloveniji. Stalna poslovna enota tujega zavezanca bo torej izdajala račune po ZDDV-1, ko bo opravljala transakcije, ki imajo kraj obdavčitve v Sloveniji.

Izjema so storitve, od katerih mora DDV obračunati prejemnik, opravi pa jih tuj davčni zavezanec. V tem primeru se računi izdajajo po pravilih države sedeža izvajalca storitev tudi, če ima izvajalec v Sloveniji stalno poslovno enoto, pod pogojem, da ta pri opravljanju storitev ne sodeluje.

Če ima tuj dobavitelj v Sloveniji stalno poslovno enoto, iz katere opravi dobavo blaga ali storitev, za katere se šteje, da niso opravljeni v Uniji, se za izdajanje računov glede teh dobav uporabljajo pravila ZDDV-1.

Drugi primeri

(Ne)obstoj stalne poslovne enote je pomemben tudi pri opredelitvi statusa zavezanca iz tretje države, ki opravlja elektronske, telekomunikacijske storitve ali storitve RTV-oddajanja končnim kupcem v EU zaradi izbire posebne ureditve za poročanje obračunanega DDV (123. člen in nasl. ZDDV-1), in za uporabo posebne ureditve za opravljanje storitev mednarodnega občasnega cestnega prevoza potnikov, ki velja le za tiste zavezance, ki v Sloveniji nimajo ne sedeža ne stalne poslovne enote (137.a člen in nasl. ZDDV-1).

Pojem stalne poslovne enote

Stalne poslovne enote ZDDV-1 in pravilnik ne definirata. Ker gre za pojem prava EU, ki ga je treba zaradi enotne uporabe pravil o kraju obdavčitve razlagati enako na celotnem ozemlju EU, njegov pomen opredeljuje Izvedbena uredba 282/2011, ki pravi, da je »stalna poslovna enota« vsaka enota, ki ni sedež dejavnosti zavezanca, z dovolj stalnimi in ustrezno strukturiranimi človeškimi in tehničnimi viri, da lahko prejme in uporabi storitve, ki so opravljene za lastne potrebe navedene poslovne enote.

Za namene določanja kraja obdavčitve storitev, opravljenih za nezavezance po splošnem pravilu, storitev dolgoročnega oddajanja v najem čolnov za razvedrilo in telekomunikacijskih storitev, storitev RTV-oddajanja ter elektronskih storitev ter za namene določanja plačnika DDV se kot »stalna poslovna enota« šteje vsaka enota, ki ni sedež dejavnosti, z dovolj stalnimi in ustrezno strukturiranimi človeškimi in tehničnimi viri, da lahko opravlja naštete storitve (11. člen Izvedbene uredbe 282/2011).

Razpolaganje z identifikacijsko številko za DDV samo po sebi še ne zadostuje za to, da bi poslovna enota veljala za stalno poslovno enoto (3. odst. 11. člena Izvedbene uredbe 282/2011). Iz te določbe je razvidno, da ima zavezanec lahko poslovno enoto, ki pa ni nujno tudi stalna poslovna enota, po kateri se določa kraj obdavčitve.

Stalna poslovna enota v sodni praksi 

Sodišča EU

Sodna praksa Sodišča EU na temo pojma stalne poslovne enote v pretežni meri izhaja iz obdobja, ko je še veljala Šesta direktiva, v skladu s katero je bil kraj obdavčitve po splošnem pravilu kraj sedeža ali stalne poslovne enote izvajalca in ne prejemnika storitev.

V sodbi C-168/84 Berkholz je sodišče navedlo, da je primarni kraj obdavčitve sedež zavezanca, stalno mesto poslovanja pa se uporabi le, če obdavčitev po sedežu ne vodi do racionalnega rezultata, ali če ustvarja konflikt z drugo državo članico.

Da bi lahko govorili o obstoju stalne poslovne enote, morajo biti na določenem mestu stalno prisotni človeških in tehnični viri v minimalnem obsegu, potrebnem za opravljanje določenih storitev.

Britanska hčerinska družba (sodba C-260/95) je v imenu in za račun svoje matične danske družbe DFDS A/S prodajala pakete turističnih storitev, zato se je postavilo vprašanje, ali ima danska družba, ki v Veliki Britaniji za prodajo potovanj uporablja posrednika, tam tudi stalno poslovno enoto.

Po stališču sodišča je namen določbe o obdavčitvi storitev potovalne agencije po kraju stalne poslovne enote upoštevanje različnih možnosti potovalnih agencij za poslovanje v različnih državah članicah. Obdavčitev zgolj v državi sedeža dejavnosti bi povzročila izkrivljanje konkurence, saj bi si agencije lahko za registracijo sedeža izbrale državo, ki je uveljavila možnost oprostitve teh storitev in se tako izognile obdavčitvi.

Za presojo, ali ima agencija za namene obdavčitve stalno poslovno enoto, je najprej treba ugotoviti, ali je zavezanec, ki deluje v njenem imenu, samostojen, za kar pa ne zadošča že, da za opravljanje dejavnosti uporablja lastne prostore. Dejstvi, da je hčerinska družba v popolni lasti agencije in da je agencija nanjo prenesla različne pogodbene obveznosti, kažeta na to, da britanska družba deluje zgolj kot pomožni organ matične družbe. Posledično je treba še, da so izpolnjeni tudi pogoji za obstoj stalne poslovne enote, kot izhajajo iz sodbe Berkholz.

ARO Lease (sodba C-190/95) je sklepal leasing pogodbe s svojimi kupci, pretežno na Nizozemskem, kjer je imel sedež dejavnosti, deloma pa tudi z različnimi najemniki iz Belgije. Pogodbe so se sklepale na Nizozemskem, saj ARO Lease ni imel pisarne v Belgiji. Najemniki so sklepali pogodbe po samozaposlenih belgijskih posrednikih, ki jim je ARO plačeval provizijo. Najemniki so sami izbrali avtomobile pri prodajalcih v Belgiji, ARO pa je te avtomobile kupil in jim jih oddal v najem. Posredniki niso sodelovali pri izvajanju pogodbe.

Ker gre pri storitvah dajanja v najem za storitve, ki so sestavljene iz pogajanj med strankama, priprave in podpisa pogodb ter administriranja v tej zvezi ter za fizično izročitev vozil, posledično zavezanec, ki v določeni državi nima svojih zaposlenih ali strukture z zadostno mero stalnosti, v okviru katere bi lahko sprejemal upravljalske odločitve in storitve od tam izvajal neodvisno, niti tam nima pisarne ali mesta za shranjevanje avtomobilov, ne more imeti stalne poslovne enote v tej državi. Morebitne pomožne storitve v tej zvezi, opravljene v drugi državi, ne morejo biti odločilne. Kraj fizične izročitve vozil in kraj njihove uporabe s strani najemnikov nista dosti jasna, enostavna in praktična kriterija za določanje kraja stalne poslovne enote.

V sodbi C-605/12 Welmory je sodišče ponovilo pogoje za obstoj stalne poslovne enote in dodalo, da mora družba, da bi imela stalno poslovno enoto za namene uporabe splošnega pravila za določanje kraja obdavčitve, imeti v drugi državi vsaj strukturo z zadostno stopnjo stalnosti in ustrezno organizacijo v smislu človeških in tehničnih virov, ki bi ji omogočala prejemati storitve, ki jih zanjo opravlja tuja družba, in jih uporabljati za svojo gospodarsko dejavnost. Dejstvo, da bi bilo določeno gospodarsko dejavnost mogoče opravljati brez zahteve po učinkoviti organizaciji v smislu človeških in tehničnih virov na poljskem ozemlju, za presojo ni odločilno.

Podružnica

Podružnica je pojem, ki se ga včasih enači s pojmom stalne poslovne enote. Podružnica je pravna oblika, ki jo družba registrira (v domači ali drugi državi), po kateri opravlja dejavnost in ki praviloma ni samostojna in sama ne odgovarja za obveznosti iz poslovanja. Pravne posle sklepa v imenu in za račun matičnega podjetja. Praviloma je podružnica stalna poslovna enota davčnega zavezanca, ni pa nujno (lahko je »zgolj« poslovna enota), medtem ko za obstoj stalne poslovne enote za davčne namene ni ključno, da ima zavezanec registrirano tudi podružnico kot pravno obliko.

Zakaj je treba vedeti, ali poslujemo po stalni poslovni enoti?

Z vidika dobavitelja je pomembno, da se zaveda, da njegova prisotnost in način ter struktura poslovanja v tujini ustvarja poslovno enoto za namene DDV, zato ker to lahko pomeni, da se kraj obdavčitve prenese v državo stalne poslovne enote in je posledično treba tam pridobiti DDV-številko, še posebej, ko gre za nabave storitev iz 25. člena za potrebe dejavnosti, ki se izvaja po stalnem poslovnem mestu.

Če stalna poslovna enota zavezanca opravlja storitve za osebe, ki niso davčni zavezanci, mora obračunavati DDV države, v kateri oz. iz katere tovrstne storitve izvaja, za kar bo potrebovala tujo DDV-številko. Za poslovno enoto tujega davčnega zavezanca ne velja posebna ureditev za male davčne zavezance, zato se je treba identificirati že pred prvo transakcijo.

Obstoj stalne poslovne enote lahko vpliva tudi na osebo, ki je določena za plačnika davka. Za transakcije, ki so obdavčene v določeni državi članici, opravi pa jih davčni zavezanec s sedežem v drugi državi, lahko država obdavčitve predpiše prenos obveznosti obračuna DDV na prejemnika (domačega davčnega zavezanca), če izvajalec v državi obdavčitve nima stalne poslovne enote, saj s tem velja za tujega zavezanca. S tem se izvajalec izogne obveznosti identifikacije.

Kadar slovenski zavezanec posluje s tujcem, ki ima slovensko DDV-številko, je za presojo, ali mu bo obračunal slovenski DDV, za namene uporabe 25. člena ZDDV-1 pomembno vedeti, ali ima tujec v Sloveniji stalno mesto poslovanja. Samo v tem primeru bo kraj obdavčitve Slovenija. DDV-številka v določeni državi ni zadostni pogoj za uporabo splošnega pravila za določanje kraja obdavčitve1.

Težava v takem primeru je, da dobavitelj pogosto ne ve in tudi ne more vedeti, ali so pogoji za obstoj stalne poslovne enote izpolnjeni, če tujec ni registriral podružnice, prav tako je povsem mogoče, da se tuji kupec niti ne zaveda, da njegov način poslovanja ustvarja stalno poslovno enoto. V praksi opažamo, da davčni organ ta pojem pogosto razlaga zelo široko, kar pomeni, da kaj hitro najde poslovno enoto in s tem podlago, da plačilo DDV na storitve naloži dobavitelju, običajno dosti po tem, ko je sodelovanje s tujcem že zaključil.

Opravljanje storitev za slovenskega naročnika, vendar za namene njegove stalne poslovne enote v tujini, pomeni prenos kraja obdavčitve iz Slovenije, morebitni obračunani slovenski DDV pa je lahko za prejemnika neodbiten, če davčni organ ugotovi, da je obračunan neutemeljeno.

Zaključek

Presoja vpliva stalne poslovne enote na obdavčitev mora biti dvojna: najprej je treba ugotoviti, ali stalna poslovna enota (po zgornjih kriterijih) sploh obstaja, in šele, ko je to nedvomno potrjeno, presoditi, ali v konkretni transakciji sodeluje pri transakciji (kot izvajalec ali prejemnik) in s tem vpliva na kraj obdavčitve storitev.

Obstoj stalne poslovne enote je kljub jasni opredelitvi Sodišča EU, ki je bila kasneje uzakonjena v izvedbeni uredbi, v praksi pogosto težko zanesljivo določiti, saj so kriteriji, ki pojem definirajo, nejasni oz. jim je pomen treba dati šele glede na okoliščine posameznega primera. Na dlani so vprašanja, kot so: kdaj postane določeno mesto poslovanja dovolj stalno, kdaj so človeški in tehnični viri »ustrezno strukturirani«, da lahko opravljajo ali

prejemajo storitve in predvsem, kdaj lahko štejemo, da davčni zavezanec z njimi razpolaga? Ko gre za lastne zaposlene in lastništvo ali najem nepremičnine, praviloma ni dileme, nejasni so predvsem primeri, ko se dejavnost izvaja po podizvajalcih, še posebej, če so to povezane osebe. Ali gre v tem primeru za odvisno razmerje in če, ali je to že dovolj za nastanek stalne poslovne enote?

V luči zgoraj navedenega je po mojem mnenju lahko sporno, da davčni organ v določenih primerih sodelovanja tujcev s slovenskimi izvajalci storitev vidi elemente obstoja stalne poslovne enote tujega zavezanca v Sloveniji in s tem kraj obdavčitve storitev v Sloveniji.

Opombe:

¹ Drugače je pri dobavah blaga, kjer obstoj stalne poslovne enote nima nobenega vpliva na kraj obdavčitve; zanj je pomembna praviloma le pot blaga (kraj obdavčitve določata začetni in končni kraj prevoza oz. odpošiljanja).

piše: Katja Filipčič, univerzitetna diplomirana pravnica, doktorica pravnih znanosti, izredna profesorica in prodekanja na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani

Kriminologija je interdisciplinarna veda, ki z različnih vidikov proučuje odklonske družbene pojave.[1] Že od svojega nastanka se osredotoča na vprašanje družbenih odzivov na kriminaliteto in obravnanje storilcev kaznivih dejanj. V zadnjih desetletjih je očiten zasuk v represivno smer, čeprav številne kriminološke študije kažejo, da zaostrovanje kaznovalne politike ne zmanjšuje kriminalitete. Porast represivnosti se najočitneje odraža v povečanju števila zapornikov. Pri tem prednjačijo Združene države Amerike s približno 650 zaporniki na 100.000 prebivalcev; v ameriških zaporih je 25 odstotkov svetovne zaporniške populacije, čeprav predstavljajo Američani le 5 odstotkov svetovne populacije.

Ker so zapori prenatrpani in veliko finančno breme za državo, nastajajo zasebni zapori, ki finančno razbremenijo državo, lastnikom pa ustvarjajo velike dobičke. Predvsem zaradi slabih razmer, izkoriščanja zapornikov za poceni delovno silo in zaradi hkratnega opuščanja programov za delo z zaporniki, ki izboljšujejo možnost njihove ponovne vključitve v družbo, je ta ureditev deležna vse ostrejših kritik. Za Evropo ni značilna takšna spirala represije; povprečno število zapornikov je približno 150 na 100.000. Slovenija je pod tem povprečjem z nekaj več kot 60 zaporniki na 100.000 prebivalcev. Pa tudi za Slovenijo je za obdobje po osamosvojitvi značilen porast zapornikov; še posebej se povečuje število zaprtih žensk.

Kriminologija pa proučuje tudi pojave, s katerimi se soočamo šele v zadnjem času, kot je na primer »veliko podatkovje« (angl. big data). Velik del naših aktivnosti se pretvarja v digitalni jezik in ustvarjajo se ogromne količine podatkov, ki jih je mogoče učinkovito povezovati in z algoritmi iskati povezave med njimi. Obeti od velikega podatkovja so veliki; analizirani podatki naj bi rešili številne družbene probleme, tudi zmanjšali kriminaliteto z napovedovanjem, kakšna je verjetnost, da bo posameznik ali določena družbena skupina izvrševala kazniva dejanja. Zastavlja se vprašanje, ali se bodo v dobi velikega podatkovja tudi sodni procesi avtomatizirali, ali lahko računalniški programi ustvarijo pravičnejši kazenski sodni sistem, ki ni obremenjen s predsodki in pristranostjo (t. i. avtomatizirana pravičnost). Z velikim podatkovjem pa se tudi širi nadzorstvena mreža nad vsemi nami, digitalna podjetja pa dobivajo vedno večjo družbeno moč. Primer Cambridge Analityca je pokazal ravno to: podjetje je obdelavo ogromne količine podatkov uporabilo za psihološko profiliranje prebivalcev ZDA ter s tem omogočilo personalizirano spletno oglaševanje in manipulacijo javnega mnenja, uporabljeno v predsedniški predvolilni kampanji 2016. Gre za primer vmešavanja digitalne korporacije v demokratične procese.

Kratko opisana tematska sklopa ponazarjata, s kako različnimi vprašanji se ukvarja kriminologija; klasičnim kriminološkim temam se pridružujejo nove, kot odraz razvoja družbe ali kakšnega njenega področja. V skladu s tem pa je zasnovan tudi modul Kriminologija v okviru programa za izpopolnjevanje Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, katerega namen je posredovati nova znanja, ki jih različni profili pravnikov in drugih strokovnjakov potrebujejo pri svojem, skoraj z vsakim dnem spreminjajočem se delu.

piše: dr. Lidija Robnik, vir: revija Poslovodno računovodstvo, št. 3-4/2019

Zaradi bistvene značilnosti neopredmetenih sredstev, to je njihova neotipljivost, da fizično ne obstajajo, je računovodenje teh ekonomskih kategorij zelo zahtevno in zahteva dobro poznavanje področja. Napačno pripoznavanje, merjenje in vrednotenje neopredmetenih sredstev vpliva na računovodske izkaze in davčno osnovo organizacije. S pravilnim izkazovanjem neopredmetenih sredstev v računovodskih poročilih vplivamo na različne deležnike, uporabnike in ocenjevalce računovodskih poročil, kot so lastniki, banke, kupci in država.

1 Namen in vrste neopredmetenih sredstev

Neopredmeteno sredstvo je razpoznavno, kot nedenarno dolgoročno sredstvo, ki praviloma fizično ne obstaja. Tista neopredmetena sredstva, katerih posamične vrednosti ne presegajo 500 evrov, se lahko štejejo kot strošek v obdobju, v katerem jih organizacija pridobi.

V organizaciji neopredmetena sredstva soustvarjajo poslovne zmogljivosti in niso zgolj postavke, kot so opredeljene po SRS 2:

• naložbe v pridobljene dolgoročne pravice do industrijske lastnine in druge pravice (premoženjske pravice – patenti, licence, blagovna znamka, koncesije),
• dolgoročno odloženi stroški razvijanja,
• usredstveni stroški naložb v tuja opredmetena osnovna sredstva in
• naložbe v dobro ime prevzete organizacije.

Za pripoznanje posameznega neopredmetenega sredstva morata biti izpolnjena dva pogoja in za nekatere skupine neopredmetenih sredstev tudi predpisana sodila.

V organizaciji nastali stroški, ki so posledica razvijanja, se pripoznajo kot neopredmeteno sredstvo, če se lahko dokaže:

• izvedljivost strokovnega dokončanja projekta, ki bo na voljo za uporabo ali prodajo,
• namen dokončati projekt in ga uporabljati ali prodati,
• zmožnost uporabljati ali odtujiti projekt,
• verjetnost gospodarskih koristi projekta, med drugim obstoj trga zanj ali za njegove učinke
• projekt se bo uporabljal v organizaciji in kakšna je njegova koristnost,
• razpoložljivost tehničnih, finančnih in drugih dejavnikov za dokončanje razvijanja in za uporabo ali prodajo projekta ter
• sposobnost zanesljivo izmeriti stroške, ki se pripisujejo neopredmetenemu sredstvu med njegovim razvijanjem.

2 Izbira metode za merjenje neopredmetenih sredstev

Računovodsko merjenje neopredmetenih sredstev mora biti v skladu z SRS 2 (2016), kar pomeni, da mora biti merjeno po metodi nabavne (izvirne) vrednosti.

Pomembno je, da organizacije ločijo kaj so stroški raziskovanja in stroški razvijanja.

Prevare se ugotavljajo, da organizacije stroške raziskovanja upoštevajo med neopredmetena sredstva, kar niso.

Med neopredmetena se uvrščajo stroški razvijanja in razvoja in se usredstvijo in se prenašajo med stroške poslovanja glede na dobo koristnosti ali davčno priznano dobo prenosa med stroške, ki je 10-letna.

Primer: Organizacija pravice previsoko ovrednoti in umetno dvigne vrednost svojega premoženja. Sum prevare morajo vzbujati visoke vrednosti neopredmetenih sredstev in dolgoročnih časovnih razmejitev (odloženi stroški in predhodno nezaračunani prihodki), saj tudi te povečujejo premoženje organizacije, njihova vrednost je prepuščena kreativnemu računovodstvu.

Banke se pri omenjenih pasti morajo zavedati, kar pomeni, da pri pregledovanju kreditne sposobnosti organizacije, natančneje pri finančni analizi, ki je del bonitetne ocene, predhodno že izločijo določena opredmetena sredstva in dolgoročne aktivne časovne razmejitve in revalorizacijske rezerve.

Nepravilno ovrednotenje neopredmetenih sredstev:

• nepravilne in nerealne interne kalkulacije stroškov zunanjega in lastnega razvoja,
• nepravilna nabavna vrednost neopredmetenega sredstva (odvisni stroški, stroški financiranja ipd.),
• sprememba knjigovodske vrednosti neopredmetenega sredstva.

Združenje pooblaščenih preiskovalcev prevar (ACFE) uporablja posebno taksonomijo, v kateri so navedene vrste prevar in goljufij, s katerimi se lahko sreča organizacija. ACFE deli prevare in goljufije na tri vrste, kot izhodišče, na podlagi katerih organizacija ugotovi, katera področja so ranljiva za prevaro velja:

• namerno prikrojevanje računovodskih izkazov (npr. neustrezno poročanje o prihodkih),
• nezakonito prisvajanje neopredmetenih sredstev (npr. goljufivo povračilo stroškov),
• korupcija (podkupovanje, poneverjanje in prikrojevanje razpisnih ponudb ter nerazkrito navzkrižje interesov ipd.).

Priložnosti dajo ohlapni sistemi notranjega nadzora in primeri slabosti v sistemih notranjega nadzora so pomanjkljivosti, so povezani z:

• nadzorom in pregledom,
• razmejevanjem dolžnosti,
• odobritvijo uprave,
• nadzorom nad sistemom.

Goljufije se lahko pojavijo tudi, če se nadzor ne izvaja ali če osebe na odgovornih položajih ustvarijo priložnosti za razveljavitev obstoječega nadzora.

Celoten članek je dostopen za naročnike!