TFL Glasnik:
G. Pavliha, ste profesor pomorskega prava, minister, poslanec, publicist, kandidat za sodnika EU. Najprej bi vas vprašala, na kaj ste najbolj ponosni.

dr. Marko Pavliha:
Vem, da bo zvenelo klišejsko, a najbolj sem ponosen na hčer in sina. Z ženo sva bila blagoslovljena, da sva dobila 'paket', oba sta doštudirala, sin je ekonomist, hči je pravnica, in se počasi osamosvajata. Občutek, da si otroke postavil na noge in da si jim za popotnico dal vrednote, ki jih je v današnji družbi vse manj, je najlepši. Verjetno bi se z menoj strinjala tudi moja soproga Ester.

Spet bo kdo zavihal nos; zadnjič mi je eden znanih in izjemnih urednikov, ki ga zares globoko cenim, dejal: Marko, saj ti ni treba v vsaki drugi kolumni omeniti tvoje Ester. Saj vemo, da jo imaš rad. Ampak sem jo spet omenil.

Pri drugi stvari, na katero sem ponosen, bi morda citiral svojega očeta. Spomnim se, da je sovpadalo, ko sem na Univerzi v Ljubljani postal redni profesor malo pred imenovanjem za ministra za transport. V času mojega političnega udejstvovanja je bila slovesna podelitev, nisem bil več minister, ampak podpredsednik parlamenta, in sem očeta vprašal, kdaj je bil name najbolj ponosen. 'Takrat, ko si postal redni univerzitetni profesor,' je dejal. Popolnoma se je izognil politični karieri, in če danes pogledam, je res tako. Tisto je bilo prigarano s trdim delom, politična kariera pa je bila nekakšen nočni skok v neznano. Zaradi tega mi sicer ni žal, saj sem se tudi ogromno naučil, ampak je šlo mimo.

TFL Glasnik:
Za vami je zares zanimiva paleta izkušenj. Spomnila bi, da se že kar nekaj časa dogovarjava za ta intervju, več kot leto dni, in v resnici je bil pravi povod zanj vaša knjiga Pritisni na tipko človek. V intervjuju, ki ste ga imeli z Zvezdano Mlakar, ste pokazali čisto druge dimenzije. Kot avtor te knjige sploh niste pravnik, šli ste v čisto druge sfere. Kaj vas je navdihnilo za to vsebino?

dr. Marko Pavliha:
Ta knjiga je ena od postaj na popotovanju v širšo zavest in hkrati tudi v potapljanju v lastne globine, v iskanju samega sebe. Z mojega zornega kota knjiga ni tako nenavadna ali naključna, saj sem se z esejistiko začel pospešeno ukvarjati že pred leti tudi s tovrstnimi temami. Z duhovnostjo, psihologijo, antropologijo – vendar širše.

Interdisciplinarni pristop mi je bil vedno blizu, pravo pa je samo po sebi žal pisano v paragrafih. Temu je botrovala ravno politična petletka. Ko sem se leta 2008 poslovil od politike, sem doživel svojevrsten šok, nekakšno abstinenčno krizo, kar je težko razumljivo, saj mi je bilo v politiki večinoma precej hudo: družina je bila na tnalu, redkokdaj se je zgodil prijazen intervju, kakršnega imava midva zdajle. Ko pa se kamere ugasnejo, ko nisi več na odru, izpostavljen javnosti v dobrem in slabem, nastopi neke vrste abstinenčna kriza. Kar nekaj mojih kolegov je imelo hude težave, potem ko so odšli iz politike. Seveda tudi karierne težave, niso našli službe. Mene je ta vsaj čakala in sem spoznal, kako je moja učiteljska služba dragocena.

Vendarle mi je potem ostalo več časa, zato sem začel pisati, namesto da bi se začel vdajati kakšnim škodljivim razvadam. Dnevnik, nekakšne spomine, a sem premlad, da bi napisal avtobiografijo. Mislim, da je bilo leta 2010, ko se je rodila knjiga Nismo rojeni le zase: beležke učenca duhovnosti, potem knjiga Pravnik na poti – komu ali kam in še pozneje Dvanajst pred dvanajsto ter nato Pritisni na tipko človek.

Zdi se mi, da je vsaka knjiga na neki način nadaljevanje tistega, kar sem dognal. Običajno je bil moj pogled nazaj zelo samokritičen; zdaj, ko gledam vse te knjige, pa vendarle lahko izluščim tisto, česar ne bi več spreminjal, in tega je največ v zadnji knjigi. Tudi kronološko. Čeprav sem dve leti po izidu knjige preštudiral kar nekaj najnovejše literature, zlasti glede nematerialističnega pristopa v znanosti. V okviru znanstvenega in medicinskega omrežja, ki od leta 1973 naprej združuje bolj napredne znanstvenike in tudi praktike z vsega sveta, so me sprejeli v tako imenovano Galilejevo komisijo. To je poseben projekt in sem počaščen.

Zdaj se ukvarjam tudi s tem, vendar vseskozi iščem parametre, ki so povezani s pravom. Najbolj preprosto povedano, ne zanima me, kaj je nasploh narobe s slovensko pravno državo. Zakaj, recimo, površinsko prihaja do takšnih incidentov, ki smo jim bili priče na ustavnem sodišču. Zakaj se en sodnik odloči tako, drugi drugače in vsa zadeva eskalira v javnosti. Mene v pravu zanima, zakaj oziroma kako bi lahko bil pravnik boljši človek.

TFL Glasnik:
To je poanta vašega razmišljanja, zdi se mi, da ste po mojem vedenju in zavedanju med pravniki človek, ki to premišljuje na takšen način. To se mi zdi kot neka dragocenost. Zdaj bi vas lahko vprašala, ali sledi kakšna nova knjiga? Iz novih spoznanj?

dr. Marko Pavliha:
Ko se človek ukvarja s sabo, nujno pili in zmanjšuje svoj ego. Ta je tisti, ki nas ne nazadnje sili v javno nastopanje, da ne rečem javno razkazovanje. V umetnosti, kamor uvrščam tudi esejistiko, razen nekaj strokovnih knjig, ker je treba napisati drugo izdajo v prihodnjih letih, ne razmišljam o tem. Želim se še marsičesa naučiti, ne nazadnje tudi na svojem primeru dokazati, da ega ni več oziroma je stalno nadzorovan in da lahko z vsem tistim, kar povem, tudi nekomu iskreno pomagam.

Saj veste, da pišem kolumno na enem znanih portalov, zadnji dve nosita naslov Pravnik v molitvi, meditaciji in jogi ter Razuzdana duša. Ne dobim sicer takšnih "uradnih" kritik, a nekateri kolegi pravniki mislijo, da se mi je malce zmešalo, dobim pa neverjetne odzive od nepravnikov. Očitno tudi nepravniki posegajo po pravniških portalih. Tako je bil eden od odzivov: 'Hvala bogu, tudi v pravu še ni vse izgubljeno.'

Predavam pravniške predmete nepravnikom na pomorski fakulteti in, zanimivo, praktično brez izjeme študente pritegnem s kakšno takšno recimo temu ezoterično temo – čim je v igri etika, moralnost, duhovnost, svetovi, etos, primeri iz vsakdanjega življenja. Ena takih tem, o katerih se pogovarjamo in ki me izjemno zanima, je celostna vzgoja, o čemer denimo piše v svoji najnovejši knjigi fenomenalni pater dr. Karel Gržan. To nam je žal zaradi takšnih in drugačnih razlogov zadnjih petdeset let uspelo pregnati iz vseh izobraževalnih institucij. Razen s svetlimi izjemami.

TFL Glasnik:
Zanimivo, kako na koncu pridemo do zelo preprostih stvari. Lepo vas je poslušati, ko z našimi bralci delite vaš osebni razvoj.

dr. Marko Pavliha:
Povedal bom naravnost in ne zato, da bi vam pihal na dušo. Da moje delo, ki je komplementarno, je neka moja pravniška homeopatija, zanima tako ugledno podjetje, kot je vaš portal, ki ga zdaj, kot vem, berejo oziroma uporabljajo tudi sodniki – to mi je v veliko čast in optimizem. Ni me tako zelo presenetilo, da me je na pogovor povabila Zvezdana Mlakar, ki jo izjemno cenim, ker ima vrhunske oddaje. Jaz ji rečem kar Zvezdica Prebujenka.

TFL Glasnik:
Za slovenski narod je naredila zelo veliko, ker si upa govoriti o stvareh, ki smo jih prej skrivali. Morda bi se vseeno vrnila k pravu. Ne glede na to, kaj predavate, ste vrhunski pravnik. Zanima me vaša ocena o stanju duha ta trenutek v Sloveniji. Dogajajo se čudne stvari, saj si je sodstvo nekako prisvojilo nevtralnost, ko ne dovoli, da se kakor koli vmešavamo v njega. Ali se vam ne zdi, da smo dolgi v teh postopkih, da smo neučinkoviti. Kaj bi še lahko naredili, da bi bili bolj učinkoviti? S tem tudi bolj pravični.

dr. Marko Pavliha:
Prepričan sem, čeravno še vedno upam, da se motim, da duh prava odraža duha naroda. Podedovani vzorci zavesti in škodoželjnosti so se prenašali skozi stoletja hlapčevske mentalitete prednikov in dodatno mutirali v polpretekli zgodovini. Ob malce mediteranskem temperamentu, a najdemo tudi germansko protestantsko delovno etiko. Vse to je neka mešanica, ki je včasih zelo neokusna. Lahko je tudi čar, a ne kot naša butična prednost. Za zdaj ne.

To se odraža tudi v pravu. Že način izbire poklica. Ob tem naj povem, da sem bil dolgo časa proti sprejemnim izpitom, ko so še bili, a počasi spreminjam mnenje, ker menim, da to ne bi smeli biti izpiti, ki bi merili zgolj specifično podatkovno znanje in IQ, marveč tudi čustveno in socialno inteligenco.

Za pravo in tudi za medicino se mlajši prevečkrat odločajo, ker je to 'seksi' poklic. V tem poklicu si pomemben, imaš ugledno službo, veliko denarja … Kar pa tudi ni več res. To je napačen motiv. Ko sem sam študiral, se mi je zdelo, da nas je bilo več zanesenjakov, ki nam je res šlo za pravičnost. Jaz sem se za ta študij zagotovo odločil zato, ker sem bil že kot otrok alergičen na krivice. Opazoval sem strica, ki je bil vse življenje sodnik, kar je mikalo tudi mene, a se nisem odločil za sodniški poklic, ker bi me utesnjeval.

Tudi moja soproga, ki je sodnica, pravi, da naša pravna država ni na zavidljivi ravni, celo obrnjeno, ker tudi v sodstvu včasih prihaja do negativne selekcije. Pri tem igra veliko vlogo pravna fakulteta. Če pridejo na pravno fakulteto bolj ali manj nadpovprečno sposobni študenti zaradi solidne osnovnošolske ali srednješolske izobrazbe, potem bi bila tudi pravna fakulteta primerno mesto za bolj izrazit interdisciplinarni pristop.

Pravo je res povezano s toliko vedami: od psihologije do antropologije, sociologije, z jeziki, če hočete, tudi z računalniki in programiranjem. Tega je premalo, a nočem reči, da bi morali imeti dvajset ali trideset novih izbirnih predmetov, ne, vsak učitelj bi moral sam pri sebi ugotoviti, da mora svoj predmet preplesti z raznolikim znanjem. To po mojem manjka.

Strinjam se s profesorjem Janezom Kranjcem, ki pravi, da pravna fakulteta ni poklicana, da študente uči prakse, saj je na pravni fakulteti zadnja priložnost, da se človek nauči čim več teorije, da vsrka čim več etike, da dobesedno pije 'besede sladkosnede', kot je rekel Pavček. Takrat imaš čas, a žalibog se večina tega zave pozneje, ko je v službi.

Najbolj na kratko povedano, manjka nam humanizma, žlahtne humanistike. Naj povem še en primer. Tudi na tej naši nepravni fakulteti, ki jo sicer zelo čislam, imam včasih občutek, da smo pravniki kot nematična stroka malce potisnjeni ob stran. Včasih jih prijazno opomnim, da najboljše fakultete na svetu že spreminjajo taktiko. Na Harvardu recimo ni nikakršen šok, če uvedejo predmet o sreči, predmet o pozitivni psihologiji in podobno. Pri nas ima človek občutek, da želijo celo na družboslovnih fakultetah zmanjšati pomen humanistike, ob čemer bi jih spomnil na neko zelo tehtno misel: 21. stoletje bo moralo biti bolj duhovno in humano. Ali pa ga ne bo.

TFL Glasnik:
Na koncu običajno vprašam, kakšno je vaše sporočilo Slovencem.

dr. Marko Pavliha:
Moje sporočilo je, da smo čudovit narod, ki pa mora podobno kot slehernik iti vase in ugotoviti, da smo še boljši, če smo strpni do drugače mislečih, do ljudi drugega rodu, drug do drugega, da zavist najbolj škodi posamezniku, kot recimo žareče oglje, ki bi ga vrgel v domnevnega sovražnika, pa najbolj opeče metalca. In da bi vsak med nami vsaj pet do deset minut na dan poskrbel za izboljšanje samega sebe. Menim, da bistvo duhovnosti presega katerokoli religijo, kajti tudi ateisti so lahko zelo duhovni: bistvo je v tem, da se vsakdo od nas iz dneva v dan potrudi biti čim boljši človek.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Nik Erik Neubauer, www.nikerikneubauer.com

piše: Špela Koželj, revija Denar št. 501/2019

Program za krepitev revizijske zmogljivosti davčne inšpekcije brez meja (TIWB) pomaga k dosegu večje davčne transparentnosti po svetu.

Na spletu sem zasledila zanimiv in spodbuden članek, ki govori o strokovni pomoči državam v razvoju pri obdavčevanju multinacionalk in o spodbudi mobilizacije domačih prihodkov. Iniciativa OECD »Tax Inspectors Without Borders (TIWB)« je program, ki se je začel julija 2015 za krepitev revizijske zmogljivosti držav v razvoju in skladnosti obdavčevanja multinacionalk po vsem svetu. Programi so izvajani po Afriki, Aziji, vzhodni Evropi, Latinski Ameriki ter na Karibih. Skupno pobuda TIWB zajema 98 zaključenih, tekočih in prihajajočih programov v 55 državah in jurisdikcijah po vsem svetu in je na poti k uresničitvi cilja 100 uspešno izvedenih projektov do leta 2020.

Svet v razvoju ne obstaja zares

Na podlagi omenjene tematike bi naprej želela razčistiti pomen besedne zveze svet v razvoju oziroma države v razvoju, ki jih tako radi uporabljamo, čeprav s tem povzročamo množično posploševanje ureditev in gospodarskih stanj večine držav tega sveta. Vodilne politične in ekonomske osebe v svojem vsakodnevnem besedišču svet delijo na razviti in razvijajoči se svet, čeprav so tovrstne oznake zastarele in nesmiselne.

Kakršna koli kategorizacija, ki vrže Kitajsko in Demokratično republiko Kongo v isti koš (obe državi sta bili že večkrat oklicani kot državi v razvoju), je preširoka, da bi bila koristna, vseeno pa javnost še vedno uporablja te oznake, saj predstavljajo lažje razumljiva poimenovanja za širšo publiko.

Na podlagi tega družbenega izziva bi želela omeniti knjigo, ki je marsikomu odprla oči in spremenila pogled na svet: Utemeljeno z dejstvi: 10 razlogov, zakaj se motimo o svetu (Factfulness: Ten Reasons We're Wrong About the World). Je poučno delo stvarne literature, ki jo je napisal pokojni švedski statistik in zdravnik brez meja Hans Rosling, v kateri nakazuje, da se velika večina ljudi moti glede gospodarskega in zdravstvenega stanja sveta.

Pravzaprav je ravno Rosling odprl moje oči glede pojmovanja razvitosti držav. Namesto da bi svet delil na razvite in razvijajoče se države, na prvi in tretji svet, ali pa na Zahod in preostale države, svet zelo razumno razdeli na štiri ravni glede na osebni dnevni proračun, dostopna prevozna sredstva, način priprave hrane in dostop do pitne vode ter udobnost prenočišča.

Na 1. ravni danes živi milijarda ljudi, ki se uvršča pod rob skrajne revščine. Ljudje na tej stopnji preživijo z manj kot 2 dolarja na dan, vir pitne vode se nahaja tudi več ur hoje stran od doma. Kuhajo na ognju in spijo na umazanih tleh.

Na 2. ravni živijo tri milijarde ljudi, ki imajo dnevno na voljo med 2 in 8 dolarjev na dan. Posameznik, ki spada v 2. raven, si lahko privošči obutev in mogoče tudi kolo, s pomočjo katerega lahko hitreje in udobneje dostopa do pitne vode. Otroci namesto celodnevnega trdega dela hodijo v šolo. Hrana je pripravljana na plinskem gorilniku, družina pa namesto na tleh spi na vzmetnici.

Na 3. ravni živijo dve milijardi ljudi, ki imajo dnevno na voljo med 8 in 32 dolarjev na dan. Pitna voda in hladilnik sta dostopna doma, posamezniki pa si lahko privoščijo tudi motorno kolo kot prevozno sredstvo. Nekateri otroci začnejo (in celo končajo) srednjo šolo.

Na 4. ravni živi milijarda ljudi. Če imate dnevno na voljo več kot 32 dolarjev, se uvrščate na 4. raven. Imate dostop do vsaj srednješolske izobrazbe, v veliki večini pa tudi do univerzitetne. Predvidoma si lahko privoščite nakup avtomobila in počitnice.

Razumevanje sveta na način, ki temelji na dejstvih, omogoča veliko globlji vpogled v razvitost določene kulture ali države in utemelji dejstvo, zakaj ne moremo na primer Kitajske ali pa Filipinov označiti le kot državi v razvoju, saj se tudi znotraj ene države lahko pojavijo vsi štirje nivoji. Tako je določena država lahko tako razvita kot tudi v razvoju. Zakaj je to razumevanje pomembno?

Težko je namreč doseči napredek, če svet delimo le na bogate in revne države. Če sta to edini možnosti, bodo vsi, ki ne dosegajo določenega standarda življenja, obravnavani kot revni, čeprav imajo doma pitno vodo in njihovi otroci hodijo v šolo.

Davčna inšpekcija brez meja (TIWB)

Po pojasnilu deljenja sveta na 4 stopnje razvitosti in razjasnitvi obzorij menim, da je davčna inšpekcija brez meja (TIWB) namenjena predvsem državam, kjer prevladujeta 2. in 3. raven razvitosti (1. stopnja po mojem mnenju še preveč nazaduje za vključitev v tovrstne revizije, 4. stopnja pa osnove obdavčitve lahko ureja sama, zato imajo države na 2. in 3. stopnji prednost). Nekaj držav, kjer se izvaja oziroma se je izvajala davčna inšpekcija brez meja: Armenija, Benin, Bocvana, Kambodža, Kamerun, Kolumbija, Slonokoščena obala, Etiopija, Gruzija, Gana, Jamajka, itd.

»Koncept TIWB je preprost: strokovni davčni revizorji so poslani, da pomagajo zainteresiranim davčnim upravam v izbranih državah, kjer nato sodelujejo z lokalnimi revizorji, da bi okrepili svoje zmogljivosti,« je dejal generalni sekretar OECD Angel Gurria. »Davčni uslužbenci po vsem svetu pridobivajo znanje, ki ga potrebujejo za prepoznavanje davčnih utaj s strani vplivnih davkoplačevalcev; pa tudi zaupanje in mehke veščine, ki jih potrebujejo za zagotovitev pobiranja pravilnih davkov. TIWB zapolnjuje pomembno vrzel, ki pomaga obravnavati manjke v državnih blagajnah in zlorabe davčnih izogibanj multinacionalnih podjetij.«

Letno poročilo navaja, da se za vsak dolar, vložen v programe TIWB, prihodki v izbranih državah povečajo za 100 dolarjev. Te rezultate je močno podprl širok krog partnerjev, piše v poročilu, vključno z regionalnimi in mednarodnimi organizacijami in donatorji.

Šestnajst držav je doslej napotilo svoje davčne uradnike, da bi predali praktično in učno pomoč revizorjem v izbranih državah. Programe TIWB dopolnjuje tudi seznam strokovnjakov UNDP, ki jih ima trenutno več kot 50.

Uspeh sedanjega modela TIWB je spodbudil zanimanje za širitev pobude na druge priložnosti, vključno s preiskavami davčnega kriminala, skupnimi revizijami, samodejno izmenjavo informacij, pogajanji o davčnih pogodbah in reševanjem sporov. Na nekaterih od teh področij že potekajo poskusni programi.

»Države v razvoju vsako leto izgubijo več sto milijard dolarjev zaradi izogibanja davkom. Ti izgubljeni viri preprečujejo milijonom ljudi, da se izobražujejo, dostopajo do zdravstvenega varstva ali imajo sprejemljiv življenjski standard,« je dejal skrbnik razvojnega programa Združenih narodov Achim Steine. »Pobuda TIWB pomaga zajemati te pomembne vire, saj pomaga državam zapreti davčne vrzeli, izboljšati preglednost in kar je najbolj kritično, zmanjšati izogibanje davkom multinacionalnih podjetij. Naše delo z vrsto industrij je povzročilo več sto milijonov dodatnih dolarjev davčnih prihodkov, ki postanejo na voljo državam za napredovanje svojih nacionalnih razvojnih prednostnih nalog in doseganje ciljev trajnostnega razvoja.«

Davčni prihodki so glavni vir razvojnega financiranja in doseganja 17 ciljev trajnostnega razvoja, h katerim stremi Organizacija združenih narodov (OZN) – odprava revščine in lakote, zdravje in dobro počutje, kakovostno izobraževanje, enakost spolov, čista voda in sanitarna ureditev, odgovorna poraba in proizvodnja, podnebni ukrepi, življenje v vodi, življenje na kopnem, cenovno dostopna in čista energija, dostojno delo in gospodarska rast, industrija, inovacije in infrastruktura, zmanjšanje neenakosti, trajnostna mesta in skupnosti, mir, pravičnost in močne institucije ter partnerstva za doseganje ciljev.

Načrtovati je treba financiranje za gradnjo cest, šol, bolnišnic, dostopa do pitne in čiste vode in drugih kritičnih storitev v državah na prvih treh stopnjah razvoja, vendar lahko svetovni sistemi za izogibanje davkom zmanjšajo sposobnost države za financiranje javnih izdatkov.

Mnoge davčne uprave se bojujejo za preverjanje mednarodnih transakcij, ki zmanjšujejo davčno obveznost v določenih državah.

TIWB je tako zelo dobrodošla oblika pomoči, ki je bila uvedena za države v razvoju pri krepitvi revizijske zmogljivosti pri mednacionalnem obdavčenju, ki stremi k učinkoviti uporabi mednarodnih standardov za zbiranje domačih virov.

Iniciativa je že doprinesla povišanje davčnih prihodkov, izboljšano zaupanje revizorjev in večjo skladnost davkoplačevalcev po svetu.

Literatura:

- OECD: Tax Inspectors Without Borders. Povzeto 1. oktobra 2019 s spletnega naslova http://www.tiwb.org/

- Rosling H., Rosling O. in Rosling Ronnlund A. (2018) Factfullness: Ten Reason We're Wrong About the World. Flatirion Books.

- Tax News: Tax Experts Have Helped Developing Countries Net USD500m In Tax. Povzeto 30. septembra 2019 s spletnega naslova: https://www.tax-news.com/news/Tax_Experts_Have_Helped_Developing_Countries_Net_USD500m_In_Tax____97335.html

piše: dr. Sara Ahlin Doljak, revija Odvetnik št. 92/2019

Ustavno sodišče RS je na podlagi vložene pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) presojalo del drugega odstavka 71. člena ZIZ, ki odlog izvršbe iz posebno upravičenih razlogov na predlog dolžnika v izvršbi dovoljuje za največ tri mesece in le enkrat. Pri presoji izpodbijanega dela navedene določbe se je Ustavno sodišče v odločbi U-I-171/16-15 z dne 11. julija 2019 omejilo na izvršbo zaradi izpraznitve in izročitve stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom.

Ustavno sodišče je odločilo, da se drugi odstavek 71. člena ZIZ razveljavi, kolikor se odlog izvršbe dovoljuje za najdlje tri mesece in le enkrat, kadar gre za izvršbo za izpraznitev in izročitev stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom. Razveljavitev začne učinkovati eno leto po objavi te odločbe v Uradnem listu RS;² enoletni rok je začel teči 31. avgusta 2019.

Sodiščem prve in druge stopnje je Ustavno sodišče naložilo, da do drugačne zakonske ureditve oziroma najpozneje do izteka enoletnega roka odločajo o predlogu za odlog izvršbe za izpraznitev in izročitev stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom, po drugem odstavku 71. člena ZIZ tako, da ob upoštevanju vseh okoliščin primera dosežejo pravično ravnovesje med interesi upnika in dolžnika. Predlog za odlog izvršbe po omenjeni določbi je dovoljeno podati najpozneje 14 dni pred datumom izpraznitve in izročitve stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom, razen če so posebno upravičeni razlogi nastali pozneje ali je bil dolžnik onemogočen, da bi podal predlog za odlog v navedenem roku.

Kako doseči pravično ravnovesje med interesi upnika in dolžnika, je vprašanje, ki je ključno za sodno odločanje

Res je, da ustavno načelo pravne in socialne države zahteva, naj zakonodaja ob varstvu interesov upnika za učinkovito izvršbo ne zanemari interesov dolžnika, ki je ponavadi ekonomsko in socialno šibkejši od upnika, zlasti ko se z izvršbo posega v pravico do spoštovanja doma. Pravica do spoštovanja doma posamezniku v določenih primerih zagotavlja, da bo pred pretečo izgubo doma zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine deležen sodne presoje sorazmernosti posega. Ta presoja mora biti še posebej skrbna, ko posamezniku preti izselitev iz stanovanjske nepremičnine, ki je njegov dom.

Dosedanja pravna norma razveljavljenega drugega odstavka 71. člena ZIZ je namreč sodniku odrekala možnost odločanja, da bi ta pravni standard uporabil v polnem obsegu, ko so za odlog izvršbe podani posebno upravičeni razlogi, in to več kot le enkrat in za dlje kot tri mesece.

Kateri so posebno upravičeni razlogi za odlog izvršbe?

Sodna praksa dovoljuje odlog izvršbe iz posebno upravičenih razlogov le v primerih izjemnih socialnih, zdravstvenih in podobnih težav, ko bi izvršba za dolžnika pomenila preveliko breme, ker mu grozijo škodne posledice, ki presegajo prikrajšanje, izvirajoče iz prisilne uveljavitve upnikove terjatve.³

Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu št. II Ip 2183/2016 z dne 16. avgusta 2016 zavzelo stališče, da je kot posebno upravičen razlog za odlog izvršbe mogoče upoštevati le tak življenjsko izjemen dogodek, ki zaradi izjemne, kratkotrajne situacije dolžniku začasno onemogoča izpolnitev obveznosti, zaradi česar je odlog iz tega razloga mogoče dovoliti le za tri mesece. Isto sodišče je v sklepu št. III Cp 616/2000 z dne 19. aprila 2000 zavrnilo predlog za odlog izvršbe z obrazložitvijo, da huda bolezen dolžnikovega vnuka ni posebno upravičen razlog za odlog, ker ni bilo verjetno, da bi se zdravstveno stanje v roku treh mesecev bistveno izboljšalo.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: mag. Darinka Kamenšek, vir: revija Poslovodno računovodstvo, št. 4/2019

Z zakonom o preglednosti finančnih odnosov in ločenem evidentiranju različnih dejavnosti se ureja preglednost finančnih odnosov med državnimi organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti in javnimi podjetji ter pravnimi osebami, samostojnimi podjetniki ali podjetnicami in zasebniki ali zasebnicami, ki na podlagi izključne ali posebne pravice ali javnega pooblastila izvajajo dejavnosti v splošnem interesu (nap. zdravstvo, izobraževanje, komunalne storitve, itd.).

Predvsem kadar pravni subjekt, ki pridobi sredstva za izvajanje dejavnosti v splošnem interesu izvaja tudi dejavnosti na trgu je veliko tveganje, da prihaja do prelivanja sredstev iz dejavnosti javnega interesa v dejavnost na trgu, tega pa evropska Direktiva Komisije 2006/111/ES z dne 16. novembra 2006 o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji ter o finančni preglednosti znotraj določenih podjetij (UL L št 318 z dne 17. 11. 2006, str. 17) ne dopušča. Z zakonom o preglednosti finančnih odnosov in ločenem evidentiranju različnih dejavnosti se določbe evropske direktive prenašajo v naš pravni prostor.

Ravno zaradi tega, da se prepreči prelivanje sredstev iz ene dejavnosti v drugo je potrebno dosledno ločeno evidentiranje po posameznih dejavnostih. Največ težav pri ločenem evidentiranju različnih dejavnosti se pojavlja pri splošnih stroških, ki jih je potrebno razdeljevati po naprej določenih kriterijih oz. ključih.

Namen prispevka je prikazati, kdo je zavezan k vzpostavitvi ločenega evidentiranja dejavnosti, na kak način lahko ustrezno to zagotovimo in na kancu še tudi predstavitev revizije sodil, ki potrdi tudi vsebinsko ustreznost sodil.

2 Kdo je zavezan k ločenemu evidentiranju?

V skladu z določili 7. točke Zakon o preglednosti finančnih odnosov in ločenem evidentiranju različnih dejavnosti (ZPFOLERD-1 – v nadaljevanju Zakon o preglednosti)izvajalci z izključnimi ali posebnimi pravicami ali pooblastili, ki poleg dejavnosti, ki jih opravljajo na podlagi pravic ali pooblastila, izvajajo še druge dejavnosti morajo voditi ločene računovodske evidence po posameznih dejavnostih.

Ta zahteva se pojavi, kot smo opisali že v uvodu, zaradi tega, ker Izvajalci z izključnimi ali posebnimi pravicami ali pooblastili iz prejšnjega odstavka ne smejo javnih in drugih sredstev, ki jih prejmejo v zvezi z dejavnostmi, ki jih opravljajo na podlagi pravic ali pooblastila, uporabiti za financiranje svojih drugih dejavnosti. Kaj razumemo pod izključno ali posebno pravico in kaj pod javnim pooblastilom predstavljamo v nadaljevanju. Prav tako bomo pojasnili pojem tržne dejavnost in nadomestilo.

Izključne pravice so pravice do izvajanja tržne dejavnosti v splošnem interesu na določenem območju, ki so s pravico do nadomestila dodeljene z javnim pooblastilom enemu podjetju.

Posebne pravice so pravice, ki jih država ali samoupravna lokalna skupnost za izvajanje tržne dejavnosti v splošnem interesu s pravico do nadomestila podeli omejenemu številu izvajalcev.

Javno pooblastilo je pooblastilo, ki se neposredno ali z izbirnim postopkom podeli z ali na podlagi pravnega akta (na primer zakona, predpisa ali upravnega akta vlade ali samoupravnih lokalnih skupnosti).

Tržna dejavnost je pridobitna ali nepridobitna dejavnost, ki se financira s prodajo blaga in storitev na prostem ali reguliranem trgu ali nosi finančna tveganja iz povpraševanja na trgu.

Nadomestilo je prihodek iz prodaje blaga in storitev na podlagi reguliranih ali kontroliranih cen, predpisanih tarif ali prispevkov tržnih dejavnosti, ki se izvajajo na podlagi podeljene pravice ali pooblastila, in prispevka ali prihodka iz povračil stroškov iz izvajanja naloženih obveznosti v splošnem interesu, ki niso vračunani v cene ali tarife.

3 Določitev sodil

3.1 Zakonske podlage

Pri določanju sodil je potrebno spoštovati:

• Zakon o preglednosti, ki govori: Za vodenje ločenih računovodskih evidenc po posameznih dejavnostih se uporabljajo sodila. Sodila, ki so namenjena razporejanju posrednih stroškov po dejavnostih, temeljijo na računovodskih načelih. Pri razporejanju posrednih stroškov je treba uporabiti sodila, ki temeljijo na aktivnostih, ki te stroške povzročajo. Če teh aktivnosti ni mogoče določiti, se uporabijo sodila delitve posrednih stroškov na podlagi deleža neposrednih stroškov. Določitev in spremembo sodil sprejme organ nadzora posameznega izvajalca z izključno ali posebno pravico ali pooblastilom na predlog organa vodenja. Ista sodila se uporabljajo dosledno vsako poslovno leto. Ob zaključku leta se ugotovijo odmiki dejanskih stroškov od ocene na enoto proizvoda ali storitve.
• Zakon o računovodstvu, ki v 9. členu govori, da morajo poslovne knjige in poročila zagotavljati ločeno spremljanje poslovanja in prikaz izida poslovanja s sredstvi javnih financ in drugih sredstev za opravljanje javne službe od spremljanja poslovanja s sredstvi, pridobljenimi iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu; zagotavljati morajo možnost ocenjevanja namembnosti, gospodarnosti in učinkovitosti porabe sredstev iz javnih financ.
• Slovenske računovodske standarde – posebej še SRS 32 – Računovodske rešitve za izvajalce gospodarske javne službe (v nadaljevanju GJS). Ta govori, da mora Izvajalec GJS oblikovati za vsako gospodarsko javno službo poslovnoizidno mesto, za katero se ugotavljajo prihodki ter na njem nastali in njemu prisojeni stroški. Izvajalec GJS določi za gospodarske javne službe ustrezne stroškovne nosilce, na katere se razporejajo stroški na podlagi izračunov. Pri razporejanju posrednih stroškov mora izvajalec GJS uporabiti sodila, ki temeljijo na aktivnostih, ki povzročajo te stroške. Če teh aktivnosti ni mogoče določiti, se uporabijo sodila delitve posrednih stroškov na podlagi deleža neposrednih stroškov. Enako določilo je zapisano v Zakonu o preglednosti.

Za tehniko razporejanja stroškov na ustrezna poslovnoizdina mesta in stroškovne nosilce se uporabljajo določila:

a) Pravila skrbnega računovodenja 3 – Stroški po vrstah, mestih in nosilcih.

Celoten članek je dostopen za naročnike!