Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 23. oktober 2018 / številka 29

Tako odličnega in duhovitega sogovornika nimamo velikokrat za mizo, kot je v današnjem TFL Glasniku. Andrej Razdrih je odvetnik, glavni urednik revije Odvetnik, mediator, poleg tega pobudnik ljubljanskega maratona in živi z njim. In nikakor ne smemo pozabiti sogovornikove najnovejše stvaritve – je urednik ključne knjige Slavni slovenski pravdarji, v kateri so zbrani vsi podatki o pomembnih pravnikih in odvetnikih v slovenski zgodovini.

Za današnjo Temo tedna smo izbrali prispevek iz revije Denar mag. Tamare Prezelj z naslovom Problematika najema in odbitka DDV. ZDDV-1 daje zavezancem pravico do odbitka vstopnega DDV od nabav blaga in storitev, ki se uporabijo za namene opravljanja obdavčenih transakcij in oproščenih transakcij s pravico do odbitka. Pogoji za odbitek, ki se nanašajo na prihodnji namen uporabe, morajo biti izpolnjeni in dokazljivi v trenutku nabave, kasneje pa se, če pride do spremembe okoliščin, ki vplivajo na odbitek, znesek odbitnega DDV bodisi zmanjša bodisi poveča.

S pravnega področja izpostavljamo članek Zaseg dolžnikovih prejemkov v stečaju - kje je težava?, s finančnega področja pa prispevek z naslovom Škoda kot posledica goljufij.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Andrej Razdrih: Mediacija je moja velika ljubezen

Andrej Razdrih

TFL Glasnik:
G. Andrej Razdrih, rekla bi, da ste neverjetni: ste odvetnik, glavni urednik revije Odvetnik, mediator – domnevam, da v vodstveni vlogi – poleg tega ste pobudnik ljubljanskega maratona in živite z njim. In nikakor ne smeva pozabiti vaše najnovejše stvaritve – ste urednik ključne knjige, v kateri so zbrani vsi podatki o pomembnih pravnikih in odvetnikih v slovenski zgodovini. Najprej vas sprašujem, na kaj ste najbolj ponosni.

Andrej Razdrih:
Če se najprej malo pošalim, pomembni ljudje rečejo, da so najbolj ponosni na svoje otroke. Jaz ne morem reči, na kaj sem najbolj ponosen, dejstvo pa je, da me zanima veliko stvari. Potem po nekih naključjih v te stvari zabredem, se z njimi ukvarjam; imam pa srečen splet okoliščin in izjemno dobre sodelavce ter izjemno srečo, da potem iz tistega nekaj nastane. To je najkrajše povedano.

Moram reči, da ko se ozrem nazaj, je nekaj stvari le nastalo. Najbolj sveže čustvo ponosa me veže na to knjigo, na zbornik Slavni slovenski pravdarji. Pravdar je starinski izraz za odvetnika. V knjigi so vsi pomembni odvetniki za slovensko zgodovino, od neznanega Besednika, ki je bil zagovornik Veronike Deseniške v 15. stoletju, pa do Bojana Kukca, ki je bil moj predhodnik na položaju predsednika revije Odvetnik, ki je to revijo obudil in postavil na sedanjo raven.

 

TFL Glasnik:

To je pravzaprav nenavadna kariera za odvetnika, kot jo mi razumemo. Bogata, vsestranska. Pojdiva po vrsti, dotakniva se vaše odvetniške vloge. Kako vidite vlogo odvetnika v Sloveniji? Minuli teden je odvetniška zbornica praznovala častitljivo obletnico, ob tem je bil narejen krasen film. Zagotovo je bil to vedno ugleden poklic, a kako ga vi vidite danes? Izzivov je veliko.

Andrej Razdrih:
Kratko bi korigiral. Ko sem začenjal odvetništvo jeseni 1977, je bilo to daleč od uglednega poklica. Ko smo odvetniki takrat na davčno upravo nosili paragonske bloke, so imeli tri predale: enega za duhovnike, enega za odvetnike in enega za barske plesalke. Tam smo bili. Jaz sicer nisem bil nikdar v službi in na to sem ponosen, kolegi pa so se takrat prav smejali moji odločitvi za odvetništvo. Pravnikov je bilo malo, v podjetju si dobil stanovanje, a mene je od nekdaj zanimalo samo odvetništvo.

Andrej Razdrih

 

TFL Glasnik:
Danes je vendarle drugače.

Andrej Razdrih:
Smo v Evropi, smo v svetu, potem se je neverjetno razmahnil pravni promet, če temu tako rečem. Pravna razmerja so postala tako obsežna in kompleksna, da si jih takrat v socializmu sploh nismo mogli predstavljati. Imeli smo klasično pravo, kazensko in civilno – seveda delo zahteva povsem drugačen pristop. Takrat je bil odvetnik posameznik, praktično vse je delal sam, največ, kar je imel, je bila morda tajnica, danes pa resna pisarna praktično ne more obstajati z odvetnikom solistom, če tako rečemo.

To je takšna specializacija, da imajo svetlo prihodnost velike pisarne. Seveda, zdaj govorimo tudi o umetni inteligenci, ki je v anglosaksonskem svetu zelo napredovala, pri nas, ki nimamo tega precedenčnega sistema, tega še ni toliko, čeprav gremo tudi mi v tej smeri.

Andrej Razdrih

 

TFL Glasnik:
Dodati moram, da naša družba Tax-Fin-Lex razmišlja o tem in se na to pripravljamo tudi mi. Vašo odvetniško plat kariere sva s tem nekoliko obdelala. S pravom je vendarle povezan tudi mediatorski del. Všeč mi je, da ste po duši, saj se poznava zelo dolgo, res mediator, kot pravnik bi se verjetno znašli tudi v vlogi sodnika. Kako je s tem področjem v Sloveniji? Se ljudje še vedno raje pravdajo?

Andrej Razdrih:
Če se vrneva k temu, sem v odvetniški karieri še pred uvedbo mediacije leta 2001 nekako težil k temu, morda je to v značaju, da bi se stranke poravnale. Dajmo, poravnajmo se, sem govoril. Raje kot da se pravdamo do zadnjega dinarja – seveda strankinega denarja. Ko pa je prišlo do uvedbe mediacije, sem začutil, da mi je to pisano na kožo.

Takrat je bilo v mediaciji razmeroma veliko denarja, iz Anglije jo je leta 2001 pripeljal Aleš Zalar, takratni predsednik okrožnega sodišča, in skupina sodnic okoli njega, ki so se izobraževale v tujini. V Slovenijo so pripeljali zelo dobre izobraževalce, jaz sem se izobraževal pri nizozemskih mediatorjih, reče se trener mediatorjev, in sem zelo zgodaj začel mediirati. Moram reči, da me je to veselilo in sem ogromno mediiral. Brez pretiravanja lahko rečem, da sem eden od mediatorjev z največ mediacij.

Mediacija se je lepo razvijala in se je izkazalo, da Slovenci nismo takšni pravdarji, kot se je do takrat mislilo. Dokler ni prišla kriza. Ko pa je prišla gospodarska kriza, se je zgodilo več stvari. Prvič je zmanjkalo denarja za sodstvo in so najprej zmanjšali obseg mediacij. Ne boste verjeli, drugo je bilo to, da so se ljudje zaradi krize manj pravdali, velik dvig sodnih taks je prispeval k temu, da se je pripad zmanjšal. Pripad pa se je zmanjšal tudi zaradi uspešnih mediacij, saj smo veliko rešili in spisov je začelo zmanjkovati.

Nihče ne verjame, da nam sodniki zdaj dobesedno pulijo spise iz rok. 'Samo tri mesece časa imate,' pravijo, tudi če stranke prosijo, naj počakajo še malo. Poleg tega je na vrhovnem sodišču razen sodnice Bettetove obstajala opozicija. Vsi drugi so proti mediaciji. Po njihovem mediacija ne sodi na sodišče, mi smo sodniki zato, da sodimo, to pa naj gre v zasebne roke. Ne vedo, da je sodišču pridružena mediacija hrbtenica mediacije v Sloveniji, in če bo šla stran, bodo zamrle tudi druge mediacije. Je pa res, da je vsaka stranka, ko vidi, da je tožba vložena, nagnjena k temu, da se poskusi poravnati.

Sem zaskrbljen za prihodnost mediacije v Sloveniji, kar pa je velikanska škoda, saj je ta mediacija prinesla kulturo mirnega reševanja spora v Slovenijo – v ta ubogi razdvojeni narod, ki je nagnjen k alkoholizmu, samomorilnosti in adrenalinskim športom. Zdaj je prišel način, da se lahko pogovorimo, da se poslušamo, da vi niste moj sovražnik, ampak imava skupni problem, ki ga bova napadla in ga bova rešila. Da, mediacija je moja velika ljubezen.

Andrej Razdrih

 

TFL Glasnik:
Hvala bogu, da ima Slovenija takšne ljudi najprej in šele potem pravnike. Vaša tretja posebnost je maraton. Sama tečem, letos grem osmič in vem, kaj je maraton, to, kar ste vi ustvarili iz čistega začetka do tega, kar imamo danes, me sili k prošnji, da mi poveste, česa vas še niso vprašali o ljubljanskem maratonu.

Andrej Razdrih:
Če si pravnik in imaš sedeči poklic, potrebuješ ravnotežje v nekem športu. Po malem sem športnik, rekreativno igram košarko, v krizi srednjih let, pri štiridesetih, pa me je zasvojil maraton – morate vedeti, da je to prava odvisnost, ki pri moških še bolj deluje. Še nikoli nisem povedal, da je bila takrat celo pisarna malo na stranskem tiru. Čez teden trening, ob koncih tedna pa smo hodili na tekme po Sloveniji in bližnji okolici. To je bila izjemna strast, ki mi je dala izjemnih deset let. Pa tudi poškodbe – ampak za vsako pretiravanje pride tudi kazen.

Leta 1994 sem tekel newyorški maraton, ki je zame pomenil absolutno razodetje. Kot bi prišel musliman v Meko ali kristijan v Jeruzalem ali Rim. Rekel sem si: kako da Ljubljana kot glavno mesto nima svojega maratona. Po spletu hecnih okoliščin je Branko Gradišnik ustanavljal nestrankarsko listo in je nabiral ljudi, saj je moral imeti v vsakem okrožju enega kandidata. Jaz sem ga takrat zastopal in me je prosil, da bi bil jaz na listi v Centru.

Prav, sem mu rekel, a pazi, da ne bom slučajno izvoljen. To je zadnje, kar me zanima. 'Ne, ne, jaz bom izvoljen, ker me poznajo,' je dejal. On pa je šel kandidirat v Moste, kjer je bila Združena lista, kot se je takrat imenovala, izjemno močna. Kaj se je zgodilo? Jaz sem bil izvoljen. Še prej sem predlagal, da bi lista spremenila ime v Rad imam Ljubljano.

Dobro, sem rekel, šest mesecev ne moreš odstopiti, po šestih mesecih pa sem začel uživati v tisti minimalni oblasti. Bila je še ena sreča, da sta bili levica in desnica uravnoteženi in sva bila odvetnik Fortuna, ki je bil demokrat, in jaz jeziček na tehtnici.

Tako se je zgodilo, da so nujno potrebovali najina glasova. Politično sem bil naiven in se še nisem znal pogajati, Branko pa je rekel: 'Ti si v program dal, da bi Ljubljana imela maraton, zdaj imaš priložnost, uveljavi ga.'

Upiral sem se politični trgovini, pa je rekel: 'Kdo si bo zapomnil, kako je to nastalo? Maraton pa bo ostal za vedno.' In tako je Ljubljana v zameno za moj glas dobila ljubljanski maraton.

Andrej Razdrih

 

TFL Glasnik:
Ob koncu pogovora moram povedati, da ste mi povrnili ugled pravnikov. In še zadnje vprašanje: kaj je vaše sporočilo Slovencem?

Andrej Razdrih:
Zavzemam se za pozitiven odnos, ki ga razumem kot sporočilo, da je v življenju zelo lepo, če imaš ljudi rad. Če ne pričakuješ preveč, se ti dogajajo zelo zanimive in velike stvari ter si zelo hitro zadovoljen. Če ne obsojaš drugih za njihova ravnanja, potem je živeti tako preprosto.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Nik Erik Neubauer, www.nikerikneubauer.com

Andrej Razdrih

Tema tedna
Problematika najema in odbitka DDV

Tamara Prezelj

piše: mag. Tamara Prezelj, revija Denar št. 489/2018

ZDDV-1 daje zavezancem pravico do odbitka vstopnega DDV od nabav blaga in storitev, ki se uporabijo za namene opravljanja obdavčenih transakcij in oproščenih transakcij s pravico do odbitka. Pogoji za odbitek, ki se nanašajo na prihodnji namen uporabe, morajo biti izpolnjeni in dokazljivi v trenutku nabave, kasneje pa se, če pride do spremembe okoliščin, ki vplivajo na odbitek, znesek odbitnega DDV bodisi zmanjša bodisi poveča. Čeprav zakon zavezancu omogoča takojšnji odbitek vsega DDV, glede katerega so izpolnjeni pogoji za odbitek, mora na koncu odbiti znesek DDV ustrezati obsegu dejanske uporabe za transakcije s pravico do odbitka.

Pri nepremičninah, ki se kot osnovna sredstva uporabljajo daljše obdobje, se ta cilj, torej odbitek DDV v višini/deležu, ki ustreza času/deležu dejanske obdavčene uporabe, dosega z institutom obdobja popravka, v okviru katerega je zavezanec dolžan prilagajati prvotni odbitek.

Nepremičnine, namenjene oddajanju v najem

Uvodoma ponovimo, da davčni zavezanci plačujejo DDV, ko od drugih davčnih zavezancev kupujejo naslednje nepremičnine:

  • nezazidana stavbna zemljišča, namenjena gradnji,
  • objekte, ki jih zakon opredeljuje kot nove (pri čemer se skupaj z objektom prenaša in obdavčuje tudi zemljišče, na katerem je objekt postavljen),
  • vsa ostala nezazidana zemljišča, ki niso stavbna, namenjena gradnji, če stranki predložita izjavi za obdavčitev, in
  • objekte, ki se štejejo za rabljene, če sta se stranki odločili za obdavčenje in oddali izjavi (po 1. 1. 2019 bosta morali o obdavčitvi skleniti vnaprejšnji pisni dogovor, izjav pa se ne bo več predlagalo na FURS).

Pogoj za prostovoljno obdavčitev je, da ima kupec nepremičnine (v trenutku transakcije) pravico do odbitka celotnega DDV. Odločitev za obdavčenje omogoča dobavitelju, da se izogne popravku odbitka vstopnega DDV, ki ga je uveljavljal ob nabavi ali morebitni prenovi nepremičnine, oziroma da si povrne del vstopnega DDV, ki ga zaradi (deloma) oproščene uporabe ni odbijal in se nanaša na obdobje po odsvojitvi.

Z vidika kupca ne gre zanemariti razloga ali namena, zaradi katerega nepremičnino kupuje. V smislu DDV je ključno vprašanje, ali bodo transakcije, za katere se bo nepremičnina (v prihodnosti) uporabljala, obdavčene ali oproščene. Kot sem pojasnjevala v prejšnji številki Denarja, je nekako logično, da je v primeru predloženih izjav o obdavčitvi dejanski namen uporabe ob nabavi, ki ga je mogoče dokazati z objektivnimi dejstvi, uporaba za obdavčene transakcije, čeprav ta pogoj iz besedila zakona izrecno na izhaja.

Pri nabavi za namene oddajanja v najem je treba upoštevati, da se z DDV obdavči oddajanje v najem hotelskih sob ali podobnih nastanitvenih zmogljivosti, počitniških domov, kampov ali prostorov, namenjenih kampiranju, garaž in površin za parkiranje vozil. V vseh ostalih primerih je storitev najema v skladu s 44. členom zakona oproščena plačila DDV z možnostjo obdavčitve, kadar ima najemnik pravico do celotnega odbitka vstopnega DDV.

Zavezanec, ki od drugega davčnega zavezanca nabavlja novo nepremičnino, mora plačati DDV neodvisno od načrtovane rabe in nima možnosti izbire, če pa z namenom oddajanja v najem kupuje rabljeno nepremičnino (objekt), pa se mora zavedati, da bo pravico do odbitka ob nabavi lahko uveljavljal in kasneje v celoti ohranil le, če je objekt sploh primeren za ekonomsko izkoriščanje in če obstaja možnost oddajanja v obdavčen najem, ki se dejansko tudi realizira. Oddajanje v najem stanovanj za bivanje (ne glede na velikost) ali objekta, v katerem sta vrtec ali zdravstvena ordinacija, praviloma ne more biti obdavčeno z DDV.

(Delni) odbitek vstopnega DDV ob nabavi nepremičnine

DDV pri dobavi nepremičnine obračuna dobavitelj, kadar je dobava obdavčena v skladu z zakonom, v primeru izbire za obdavčitev sicer zakonsko oproščene transakcije pa se obveznost obračuna prenese na kupca (76. a člen ZDDV-1).

Objekt prihodnji najemodajalec umesti med naložbene nepremičnine, za namene DDV se šteje za osnovno sredstvo. Ob začetku uporabe začne teči dvajsetletno obdobje popravka.

Ob predvidevanju, da je bil pri dobavi nepremičnine DDV pravilno obračunan in ne glede na to, kdo je določen za plačnika davka, se mora kupec ob nabavi nepremičnine vprašati, ali izpolnjuje pogoje za odbitek.

Če namerava nepremičnino oddajati v najem, mora najti najemnika ali najemnike, ki bodo izpolnjevali pogoje in bodo pripravljeni predložiti izjave. Če nekateri od njih ne izpolnjujejo pogojev za obdavčitev, zavezanec lahko odbija vstopni DDV od nabave le deloma. Tu pa naleti že na prvi problem, ki je, kako naj določi delni odbitek.

Za začetek si zamislimo enostaven primer zavezanca, ki se bo ukvarjal z oddajanjem v najem ene same nepremičnine, v kateri so izključno poslovni prostori (pisarne).

Po splošnih pravilih za odbitek uporaba nabavljenega blaga za obdavčene transakcije daje zavezancu pravico do celotnega odbitka, uporaba za oproščene storitve pa pravice ne daje.

V zvezi z odbitkom DDV od blaga, ki se uporablja tako za transakcije s pravico do odbitka, kakor tudi za transakcije, pri katerih odbitek ni dovoljen, zakon določa, da zavezanec lahko odbije samo tak delež DDV, ki se pripiše prvim transakcijam. Ta delež se izračuna za vse transakcije, ki jih opravlja davčni zavezanec, po naslednji formuli:

a) v števec se vključi skupni znesek letnega prometa brez DDV, ki se nanaša na transakcije, pri katerih je DDV odbiten,

b) v imenovalec pa skupni znesek letnega prometa brez DDV, ki se nanaša na transakcije, vključene v števcu, in na transakcije, pri katerih DDV ni odbiten, vključno s subvencijami, razen tistih, ki so neposredno povezane s ceno blaga ali storitev.

Pri izračunu se ne upoštevajo:

a) znesek prometa, ki se nanaša na dobave osnovnih sredstev, ki jih je davčni zavezanec uporabljal za namene svoje dejavnosti;

b) znesek prometa, ki se nanaša na priložnostne transakcije z nepremičninami;

c) znesek prometa, ki se nanaša na priložnostne finančne transakcije.

Odbitni delež se določi na letni podlagi kot odstotek in se zaokroži navzgor na celo število.

V zvezi z odbitnim deležem je treba pojasniti, da se ga izračunava pri vseh treh metodah za določanje delnega odbitka vstopnega DDV na enak način, uporabi pa se ga pri vsaki metodi nekoliko drugače.

Metode za določanje delnega odbitka vstopnega DDV

V skladu z ZDDV-1, kakor tudi v skladu z Direktivo o DDV (2006/112/ES) je primarna metoda za določanje delnega odbitka vstopnega DDV pri zavezancih, ki opravljajo mešane transakcije, »metoda dejanskih podatkov«.

Če govorimo o mešanih transakcijah, imamo v mislih transakcije s pravico do odbitka in oproščene transakcije brez pravice do odbitka, nikakor pa ne tudi transakcij, ki so zunaj DDV-sistema in kot take neobdavčene. To so na primer transakcije, ki jih v okviru opravljanja javnih pooblastil opravljajo osebe javnega prava kot organi oblasti. Te transakcije ne dajejo pravice do odbitka in če gre za zavezanca, ki deluje tudi na tak način, je treba pred izračunom odbitnega deleža izključiti vse morebitne izhodne transakcije, kakor tudi ves vstopni DDV, ki je z njimi povezan in za katerega se odbitni delež ne uporablja.

Pri metodi dejanskih podatkov se znesek vstopnega DDV določa v dveh korakih:

  • zavezanec nabave pripisuje izhodnim transakcijam, če so z njimi neposredno povezane. Od nabav, ki so namenjene izključno obdavčenim transakcijam, odbije celoten DDV, od tistih, ki se uporabijo za opravljanje izključno transakcij brez pravice do odbitka, pa DDV ne odbija (prvi korak).

Odbitni delež, izračunan po formuli iz 65. člena zakona, se tako uporabi samo za vstopni DDV od tistih nabav, ki jih ni mogoče pripisati izključno enim ali izključno drugim transakcijam (drugi korak).

Pravilnik v 105. členu določa, da lahko zavezanec, ki opravlja mešane transakcije, uporabi eno od naslednjih možnosti:?

a) odbija DDV za obdavčeno dejavnost in oproščeno dejavnost, za katero ima pravico do odbitka DDV, po dejanskih podatkih, če v svojem knjigovodstvu ali zunajknjigovodski evidenci zagotovi podatke o celotnem zaračunanem DDV (na prejetih računih in ob uvozu) in znesku DDV, za katerega se prizna pravica do odbitka (metoda dejanskih podatkov);

b) določi znesek DDV, ki ga sme odbiti, z uporabo odbitnega deleža v skladu s 65. členom ZDDV-1 za celotno dejavnost, če ne more zagotoviti podatkov na način iz prejšnje alineje (metoda enega odbitnega deleža);

c) določi znesek DDV, ki ga sme odbiti, z uporabo več odbitnih deležev, ločeno za vsako področje svoje dejavnosti v skladu s sedmim odstavkom 65. člena ZDDV-1 (metoda več odbitnih deležev).

Čeprav iz besedila pravilnika tega ni mogoče razbrati, je glede na besedilo Direktive o DDV in razlage Sodišča EU treba sprejeti metodo dejanskih podatkov kot splošno metodo, od katere država članica lahko določi odstopanje in predpiše ali dovoli uporabo katere od posebnih metod (kot sta metodi pod b) in c)), vendar le za določene transakcije in le pod pogojem, da se s to posebno metodo zagotavlja pravilnejši rezultat.

Pravilnik kot pogoj za uporabo odstopanja od splošne metode in uporabo metode enega odbitnega deleža določa, da zavezanec ne more zagotoviti podatkov, kot se to od njega zahteva pri metodi dejanskih podatkov. Za metodo več odbitnih deležev je pogoj, da zavezanec dejansko opravlja več dejavnosti in da vodi evidence ločeno za vsako dejavnost. Zdi se, da to ni povsem skladno s stališčem Sodišča EU ...

Sodišče EU pravi, da zavezancem nacionalna zakonodaja lahko dovoli, da ne izvedejo neposrednega pripisa (prvi korak pri splošni metodi dejanskih podatkov), kadar se to blago in storitve nanašajo na nakup ali gradnjo stavbe za mešano uporabo, ta pripis pa je dejansko težko izvedljiv.

V obravnavanem primeru poslovne stavbe se nam postavi vprašanje, ali je neposreden pripis (dela) vhodnega DDV od nabave glede na dejansko uporabo mogoč in ali to pomeni delitev vstopnega DDV, plačanega pri nabavi, v odvisnosti od površine stavbe, ki se uporablja za posamezno vrsto transakcij.

Neposredni pripis nabave izhodni transakciji v okviru metode dejanskih podatkov pomeni, da se lahko vzpostavi neposredna zveza med nabavo in določeno izhodno transakcijo. Značilnost neposrednega pripisa je, da se posamezna nabava lahko pripiše točno določeni in eni sami transakciji. Posledično sem mnenja, da nabava objekta kot celote pomeni eno nabavo, ki se uporabi za več izhodnih transakcij (najemnih pogodb), zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za pripis in je posledično razdelitev treba narediti glede na promet.

Določanje višine odbitka vstopnega DDV glede na površino stavbe

Delitev vstopnega DDV od nabavljene nepremičnine glede na razmerje površin ni neposredni pripis v okviru splošne metode, pač pa posebna metoda, po kateri se odbitek vstopnega DDV deli glede na uporabo vsega ali dela blaga in storitev (točka c) 2. odstavka člena 173 spada k Direktivi o DDV). Kot posebna metoda, ki predstavlja odstopanje od splošne metode dejanskih podatkov, se lahko uporabi le, če sta za to izpolnjena dva pogoja:

  • država je posebno metodo določila v nacionalni zakonodaji in opredelila, za katere posebne primere se uporablja in
  • posebna metoda vodi do bolj natančnih rezultatov od tistih, do katerih pridemo z uporabo splošne metode.

Glede na to, da metoda določanja deleža odbitka po uporabi v ZDDV-1 ni predpisana in ker neposredni pripis zaradi enotnosti predmeta nabave po mojem mnenju ni mogoč, zavezancu za določitev obsega začetnega odbitka kot edina možnost ostane ocena odbitnega deleža glede na pričakovani promet in delež obdavčenih najemnin v vseh opravljenih transakcijah.

Če bi zavezanec namesto celotnega objekta nabavil posamezne enote (pisarne), bi za vsako od njih lahko odbitek vstopnega DDV določal glede na to, ali se bo pisarna oddajala v obdavčen ali oproščen najem, saj bi z vsakim posameznim predmetom (pisarno) v določenem trenutku opravljal izključno obdavčen ali izključno oproščen najem.

Če zavezanec pri nabavi preskoči prvi korak neposrednega pripisa nabave izhodnim transakcijam, se posledično zastavi vprašanje, ali zaradi tega namesto metode dejanskih podatkov v resnici uporabi metodo enega odbitnega deleža, ki velja tudi za vse kasnejše nabave. Odgovor na to vprašanje ni povsem jasen. Ker za delitev DDV od različnih nabav zavezanec v okviru dejavnosti ne more uporabljati več različnih metod in ker je metoda dejanskih podatkov primarna, menim, da je zaradi položaja ob nabavi nepremičnine ni mogoče izključiti, če je pričakovati, da bodo vsaj nekatere prihodnje nabave take narave, da se bodo lahko nanašale zgolj na posamezne izhodne transakcije.

Zaradi nabave nepremičnine, s katero bo zavezanec opravljal mešane transakcije, je treba izračunati odbitni delež, s katerim se bo določila višina odbitka v zvezi z nabavo nepremičnine in nabavami, ki bodo povezane z dejavnostjo kot celoto in ne le s posamični izhodnimi transakcijami.

V obravnavanem primeru, ko nakup objekta sovpada z začetkom izvajanja obdavčljivih transakcij, zavezanec oceni pričakovane transakcije za obdobje preostanka koledarskega leta. Oceno oziroma napoved predvidenih obdavčenih in oproščenih transakcij je treba predložiti davčnemu organu v elektronski obliki (rok ni predpisan). Na tej podlagi bo davčni organ določil začasni odbitni delež, ki ga zavezanec uporablja do izteka tekočega koledarskega leta za DDV od nabav za mešano uporabo (Opomba: po 1. 1. 2019, če bodo predlagane spremembe zakona sprejete, tega ne bo več treba, začasni odbitni delež bo zavezanec ocenil sam). Po koncu leta, v februarskem DDV-obračunu, pa se izračuna končni odbitni delež preteklega leta in medletni odbitek ustrezno korigira.

Spreminjanje strukture mešanih transakcij

Odbitni delež odraža delež obdavčenih transakcij v znesku vseh transakcij, opravljenih v določenem obdobju. Delež, določen ob nabavi objekta, temelji na oceni predvidenih transakcij in ga je treba ustrezno prilagajati, ko so znani dejanski podatki.

Zakon v splošnem določa, da mora zavezanec prvotni odbitek popraviti, če je bil višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil upravičen, kakor tudi, da se morajo odbitki, opravljeni na podlagi začasnega deleža, popraviti, ko se v naslednjem letu ugotovi oziroma določi končni odbitni delež za preteklo leto. Na tej podlagi zavezanec v začetku novega leta na podlagi dejanskih podatkov preteklega leta določi končni odbitni delež in izračuna popravek. Popravek, ki ga mora narediti v zvezi z vstopnim DDV od nepremičnine, se naredi samo za sorazmerni del vstopnega DDV, ki se nanaša na obdobje od nabave do izteka koledarskega leta nabave nepremičnine.

Glede na to vidimo, da je določanje začetnega deleža pomembno za zavezanca, saj prenizko ocenjeni delež odbitka pomeni, da se bo razlika vstopnega DDV uveljavljala skozi dvajsetletno obdobje, previsoko določen prvotni odbitek, ki se skozi obdobje popravka niža z delnimi vračili, pa lahko vzbudi dvom pri davčnem organu o tem, ali je bila prvotna ocena utemeljena, kasnejše dejansko stanje pa posledica okoliščin, ki jih zavezanec resnično ni mogel predvideti.

Zaključek

Pri nabavi nepremičnine z več enotami z namenom oddajanja v najem, pri kateri se plača DDV, se začetni odbitek vstopnega DDV določi na podlagi prometa od pričakovanih transakcij in deleža obdavčenih transakcij v vseh transakcijah, ki se bodo opravile. Pravne podlage za delitev vstopnega DDV glede na delež površine, ki se uporablja za določeno vrsto transakcij (obdavčen, oproščen), v primeru, ko se nabavi celotna nepremičnina, po mojem mnenju ni, zato ocena deleža temelji na pričakovanem prometu. V primeru kasnejših odstopanj od pričakovanega razmerja prometov je treba prvotni odbitek v sorazmernem delu prilagajati dejanski uporabi.

Strokovni članki
Zaseg dolžnikovih prejemkov v stečaju – kje je težava?

Maja Lajevec

piše: Maja Lajevec, revija Odvetnik št. 4(87)/2018

Zaseg dolžnikovih prejemkov je v izvršbi pogosto predlagano sredstvo za poplačilo dolžnikovih obveznosti. Razlogov je več, eden je gotovo ta, da sodišče samo išče podatke o dolžnikovem delodajalcu. Tudi v postopku osebnega stečaja sodišče seže na dolžnikove prejemke, vendar ne na predlog upnikov, ampak vedno, kadar je dolžnik zaposlen. Dolžnik praviloma sam, že v predlogu za začetek stečajnega postopka, razkrije, ali je in kje je zaposlen. Poizvedbe o tem pa opravi tudi stečajni upravitelj ali sodišče. Na podlagi sklepa o zasegu dolžnikovih prejemkov iz 393. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP)1 sodišče seže na razpoložljivi del prejemkov. Ta je zaradi varstva dolžnikovega socialnega položaja in položaja oseb, ki jih je dolžan preživljati, precej omejen.

Omejitve določajo pravila 101. in 102. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ),2 na uporabo katerih napotuje ZFPPIPP. Čeprav se v izvršbi in stečaju uporabljajo ista pravila, ki omejujejo zaseg, se sodna praksa med postopkoma razlikuje. Razlika, ki izhaja iz delitve obeh izvršb na singularno (izvršilni postopek) in generalno izvršbo (postopek osebnega stečaja), verjetno ni prava podlaga za različno uporabo istih pravnih pravil.

Iznajdljivi dolžniki, težave upnikov pri nadzoru pravilnosti zasega, nepoznavanje tega dela postopka in pogosta želja delodajalca, da svojemu zaposlenemu – dolžniku pomaga, so poleg nizkih prihodkov najbolj pogosti razlogi za neuspešnost zasega.

V nadaljevanju bom podrobneje predstavila postopek zasega dolžnikovih prejemkov v osebnem stečaju in rešitve, ki jih prinaša sodna praksa.

Pravila, ki urejajo zaseg dolžnikovih prejemkov

Plača in drugi stalni prejemki stečajnega dolžnika predstavljajo premoženje, ki spada v stečajno maso (389. člen ZFPPIPP), kar pomeni, da so ti zneski, v razpoložljivem delu, namenjeni poplačilu upnikov. V postopku se pogosto postavi vprašanje, ali je določen prejemek dolžnikov dohodek in s tem predmet zasega v postopku. Pri odgovoru si pomagamo s 37. členom Zakona o dohodnini (ZDoh-2),3 ki našteva, kaj vse sodi med dohodke iz delovnega razmerja (v nadaljnih členih so navedeni tudi drugi prejemki). V stečajnem postopku Cst 2/2017 z dne 11. januarja 2017 se je postavilo vprašanje, ali je boniteta za uporabo delodajalčevega avtomobila v službene in zasebne namene lahko predmet zasega v stečaju? Sodišče je pojasnilo, da ta vrsta bonitete ni denarni prejemek in tudi ne predmet izvršbe, ne glede na 43. člen ZDoh-2, ki določa, da jo je treba denarno ovrednotiti in od nje plačati dohodnino. Dejansko gre za dolg delavca do delodajalca, saj mora delavec delodajalcu iz naslova take bonitete praviloma plačevati denarno nadomestilo za uporabo službenega vozila v zasebne namene.

Novela ZFPPIPP-G4 je izenačila obseg zasega dolžnikovih prejemkov v stečaju in izvršbi (102. člen ZIZ), kar olajšuje delo dolžnikovim delodajalcem in bankam. Da lahko 101. in 102. člen ZIZ pravilno uporabljamo, moramo poznati tudi pravila Zakona o minimalni plači (ZMinP),5 ZDoh-2, Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre),6 Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF),7 Zakona o socialnem varstvu (ZSV),8 Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS),9 Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1)10 in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2).11

Določbe ZIZ in ZFPPIPP, ki urejajo zaseg dolžnikovih prejemkov, so skope. Skupaj s preostalimi predpisi, ki urejajo to področje, predstavljajo zapleteno kombinacijo, ki pri uporabi pogosto povzroča težave. Pritožbe upnikov zaradi nepravilnosti pri zasegu so v stečaju redke, saj se upniki zanašajo na nadzor upravitelja, kot primarnega nadzorovalca. Njegovo delo otežujejo različne odločitve sodišč, spremembe zakonodaje, pogosto pa tudi iznajdljivi dolžniki, ki razpoložljivi del prejemkov povečujejo le s »pravilno« uporabo nepovezanih zakonov.

Postopek z zasegom dolžnikovih prejemkov po ZFPPIPP

Vedno, ko je stečajni dolžnik zaposlen, sodišče izda sklep o izterjavi njegovih stalnih prejemkov. V fazi izdaje sklepa se sodišče ne ukvarja z vprašanjem, ali so dolžnikovi prejemki dejansko rubljivi (kar pomeni, da presegajo zakonsko določen minimum za dolžnika in osebe, ki jih je dolžan preživljati). Sodišče vroči sklep o izterjavi naslovniku, torej dolžniku in njegovemu izplačevalcu prejemkov (ta sklep se ne objavlja – tretja alineja 2. točke prvega odstavka 122. člena ZFPPIPP). Pravilna vročitev je pomembna, saj se od prejema naprej šteje, da se je delodajalec s svojo obveznostjo, določeno v sklepu, seznanil, prav tako s posledicami napak pri realizaciji tega sklepa (tretji, četrti in peti odstavek 393. člena ZFPPIPP). Z dnem vročitve sklepa o izterjavi delodajalcu je opravljen rubež dolžnikovih prejemkov (drugi odstavek 107. člena ZIZ, smiselno enako izhaja tudi iz 132. člena ZFPPIPP), ki od takrat dalje v dovoljenem obsegu spadajo v stečajno maso (2. točka prvega odstavka 393. člena ZFPPIPP).

S sklepom o izterjavi sodišče ugotovi, da dolžnikovi prejemki, razen zneskov iz 102. člena ZIZ (1. točka prvega odstavka 393. člena v zvezi s tretjim odstavkom 389. člena ZFPPIPP) in zneskov iz prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP, ki so bili zaseženi s sklepom o izvršbi, spadajo v stečajno maso in izplačevalcu naloži, da mora po prejemu sklepa o izterjavi zarubljene zneske namesto dolžniku izplačevati na fiduciarni račun upravitelja (prvi odstavek 393. člena ZFPPIPP). V stečajnem postopku pravnomočnost sklepa o začetku stečajnega postopka ali sklepa o izterjavi ni pogoj za začetek zasega dolžnikovih prejemkov. V prvem odstavku 393. člen ZFPPIPP govori o prejemkih, ki sodijo v stečajno maso, zato zneskov iz 101. člena ZIZ posebej ne omenja, saj ti v stečajno maso ne sodijo. To pa pogosto zmoti delodajalce.

Sodišče ima dostop do podatkov o zaposlitvi dolžnika, zato bi lahko istočasno s sklepom o začetku postopka, izdalo tudi sklep o izterjavi. Tudi v primeru, če dolžnik zaposlitve v predlogu ne bi navedel ali če bi se postopek začel na predlog upnika. Večina sodišč poizvedb o dolžnikovi zaposlitvi ob začetku postopka ne opravlja in iskanje teh podatkov prepusti upravitelju. Če upravitelj ugotovi, da je dolžnik zaposlen, o tem obvesti sodišče, ki nato izda sklep o izterjavi dolžnikovih prejemkov. Upravitelj v nasprotju s sodiščem nima neposrednega vpogleda v bazo in o dolžnikovi zaposlitvi opravlja poizvedbe. Precej neracionalno glede na temeljno načelo postopka – hitrost. Možnost poznejše izdaje sklepa o izterjavi je zakonodajalec predvidel za primere, ko se dolžnik zaposli šele med stečajnim postopkom, v vseh drugih primerih pa bi moral biti tak sklep izdan sočasno s sklepom o začetku postopka. Upravitelji opozarjajo, da nekatera sodišča sklep o izterjavi posredujejo upravitelju, hkrati z navodilom, da ga vroči delodajalcu in dolžniku. Zakon podlage za tako postopanje nima. Zaradi posledic vročitve je jasno, da sklep veljavno vroča le sodišče (oziroma v primeru spremembe delodajalca prejšnji delodajalec - 133. člen ZIZ v zvezi s drugim odstavkom 393. člena ZFPPIPP). Sodna praksa se s temi vprašanji ne ukvarja, saj zoper sklepe o izterjavi pritožb praviloma ni.

Sodišče v sklepu o izterjavi ne navede dolžnikovega delodajalca, zato izdani sklep velja tudi v primeru, če dolžnik med postopkom zamenja zaposlitev. ZFPPIPP napotuje na uporabo prvega in drugega odstavka ter prvega stavka tretjega odstavka 133. člena ZIZ, ki določajo, da:

  1. v primerih, ko dolžniku preneha delovno razmerje pri delodajalcu, ki mu je bil vročen sklep o izvršbi, in ima dolžnik novega delodajalca, velja že izdani sklep o izvršbi tudi za novega delodajalca (to je tudi razlog, da sodišče v sklepu delodajalca ne navaja poimensko). Sklep o izvršbi učinkuje od dneva, ko ga novi delodajalec prejme;
  2. je dolžnost dolžnikovega delodajalca, pri katerem je dolžniku prenehalo delovno razmerje, da sklep o izvršbi s priporočeno pošiljko nemudoma pošlje novemu delodajalcu in o tem obvesti sodišče;
  3. če dolžnikovemu delodajalcu nova zaposlitev dolžnika ni znana, mora o tem takoj obvestiti sodišče. ZFPPIPP določa, da v stečaju velja tudi prvi stavek tretjega odstavka 133. člena ZIZ, a očitno gre za redakcijsko napako, saj ima tretji odstavek 133. člena le en stavek, z vsebino, kot izhaja iz te točke.

Položaj dolžnika, ki med postopkom osebnega stečaja zamenja delodajalca, je drugačen, kot če to stori v izvršbi. ZFPPIPP dolžniku nalaga, da o vsaki spremembi, ki lahko vpliva na obseg stečajne mase (383.b, 384., 386. in 401. člen ZFPPIPP), obvesti upravitelja. Obveznost obveščanja o spremembi delodajalca načeloma velja tudi za dolžnika, ki ni predlagal odpusta ali je bil ta zavrnjen (Cst 166/2018 z dne 10. aprila 2018). V takem primeru je dolžnikov položaj primerljiv s položajem dolžnika v izvršbi, saj upravitelj nima vzvoda, da bi ga prisilil k obveščanju o delodajalcu oziroma k iskanju zaposlitve. Vprašanje je, kakšna je v takem primeru obveznost dolžnikovega delodajalca. ZIZ v 133. členu določa odgovornost delodajalca od dneva, ko mu je vročen sklep o izvršbi (v postopku osebnega stečaja je to sklep o izterjavi), četrti odstavek 122. člena ZFPPIPP pa določa neizpodbojno domnevo o seznanitvi z dejstvom o začetku stečajnega postopka s potekom osmih dni od dneva objave sklepa o začetku postopka.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Škoda kot posledica goljufij

dr.Branko Mayr

piše: dr. Branko Mayr, revija Poslovodno računovodstvo št. 4/2018

Škoda je pogosto posledica goljufij in je neodvisna od kaznovanja storilca. Njeno višino je treba izračunati. Pri izračunu škode upoštevamo njene pravne značilnosti. Forenzični računovodje izračunamo navadno škodo in/ali izgubljeni dobiček. Pri izračunu uporabimo pravila računovodske stroke.

1 Uvod


Izračun škode je strokovno zelo zapleten. Opravljamo ga za to usposobljeni strokovnjaki. V svetu so to pogosto forenzični računovodje (Primerjaj: The Basics of Lost Profits Calculation). Pravo določa, da je oškodovanec upravičen do povrnitve škode, ki jo je utrpel zaradi goljufije. Kot škodni dogodek obravnavamo tudi storjeno goljufijo. Z ekonomskega vidika nastajata dve vrsti škode, navadna škoda in škoda iz naslova izgubljenega dobička.

V Sloveniji škodo opredeljuje Obligacijski zakonik. Smiselno enako zasledimo tudi v drugih pravnih sistemih. Po pravnih opredelitvah se premoženjska škoda pojavlja kot navadna škoda in izgubljeni dobiček. Njun izračun, še posebej analiza izgubljenega dobička, sta strokovni izziv.

2 Problem, cilj, hipoteza, omejitve, raziskovalne metode

Škoda kot posledica škodnega dogodka je praviloma procesirana na sodišču. Poseben problem je njena ocena. Sodišče ne razpolaga s potrebnimi znanji, zato uporablja pomoč sodnih izvedencev, le ti jo ocenimo z uporabo strokovnih metod ocenjevanja škode. Strokovna pravila izračunavanja škode so zelo zahtevna, kar še posebej velja za oceno izgubljenega dobička. Problem je v nezadostnem poznavanju stroke. To lahko privede do napak v izračunih škode.

Cilji tega prispevka so:

  • metodološki prikaz izračunavanja škode s poudarkom na škodi iz naslova izgubljenega dobička,
  • kompleksnost obravnavanja škode, s poudarkom na izgubljenem dobičku, zahteva širšo razpravo. S tem prispevkom jo želimo spodbuditi in prispevati k nadgradnji teoretičnega in strokovnega okvira analiziranja izgubljenega dobička.


V okviru obstoječega teoretičnega in strokovnega okvirja izračunavanja škode smo poudarili analizo izgubljenega dobička. Prikazali smo obstoječi teoretični okvir analiziranja izgubljenega dobička in se pri tem naslanjali na tuje izkušnje. Na podlagi normativnih podlag smo opredelili pravno razumevanje škode iz naslova izgubljenega dobička, kot se uporablja v Sloveniji. Na podlagi računovodske stroke smo opredelili različne vrste dobička, med njimi tudi izgubljeni dobiček. Pravne značilnosti škodnega dogodka vplivajo na izračun oškodovanja, medtem ko se sama škoda iz naslova izgubljenega dobička izračuna v skladu s strokovnimi pravili računovodske stroke in metodami analize izgubljenega dobička. Opredelili smo vpliv škodnega dogodka na sestavine podjetja in poslovnega procesa. Vplivi se ovrednotijo s pomočjo ene od metod analize izgubljenega dobička.

· Predpostavili smo, da se strokovna pravila izračunavanja škode iz naslova izgubljenega dobička uporabljajo nedosledno. Hipotezo smo testirali z analizo javno dosegljivih sodnih odločb, ki obravnavajo oškodovanje in dosegljive podatke, o uporabljenih metodah analize izgubljenega dobička, primerjali s strokovnimi pravili računovodenja in metodami izračunavanja škode iz naslova izgubljenega dobička. Izsledki te raziskave so omejeni s kakovostjo in razpoložljivostjo javno dosegljivih podatkov iz sodnih spisov, pri čemer poudarjamo nedosegljivost izvedenskih mnenj na katerih temeljijo odločitve sodišč.

V primeru potrditve ali delne potrditve raziskovalne hipoteze predlagamo model izračunavanja škode iz naslova izgubljenega dobička, ki nadgrajuje slovenski teoretični in strokovni okvir izračunavanja izgubljenega dobička.

3 Škoda

3.1 Uvod

Po splošnem načelu (Ilešič, 2001, p 50-53) se mora vsak vzdržati ravnanja, s katerimi utegne drugim povzročiti škodo. Povzročitelj škode mora škodo povrniti oškodovancu. Škoda se pojavlja kot:

  • škoda za zmanjšanje premoženja (navadna škoda),
  • preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček),
  • povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu in okrnitev ugleda pravne osebe – nepremoženjska škoda.


Izziv je opredelitev vrste škode. Več o tem lahko bralec najde v različnih člankih in strokovnih delih (Cigoj, 1978; Ilešič, 2001, Plavšak, 1993, Turk, 2002, OZ, Bratina, 2012, p. 73-90 in vrsta judikatov[1]). V tem sestavku obravnavam škodo iz prvih dveh alinej prejšnjega odstavka.

Oškodovanec (OZ) ima pravico do povrnitve navadne škode in tudi do povrnitve izgubljenega dobička.

Zakonodajalec je pojem pravno priznane škode namerno skopo opredelil in njegovo napolnjevanje prepustil sodiščem. Odškodninsko pravo še zdaleč ni popoln in logično zgrajen pojmovni sistem, ki bi ga bilo mogoče mehanično uporabljati, ampak od sodnika zahteva vrednostno opredelitev oziroma občutek pravičnosti (Možina, 2018). Pri oceni škode sodišča uporabljajo izvedence s potrebnimi strokovnimi znanji.

Vprašanje višine škode je treba presojati od primera do primera, čeprav na posameznih področjih obstajajo statistični podatki oziroma študije ocenjene vrednosti višine škode takih posplošenih opredelitev škode ne upoštevamo (npr. vrednost nepremičnin po GURS)

V primerih kršitve pogodbenih obveznosti ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička (Obligacijski zakonik, 243. člen), ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. V primeru prevare ali namerne neizpolnitve ter neizpolnitve iz hude malomarnosti ima upnik pravico zahtevati od dolžnika povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe, ne glede na to, ali je dolžnik vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je nastala.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi
Spremenjeni predpisi
Novi predlogi zakonov
Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.