V novo leto smo se zbudili presenetljivo dobro. Ankete so pokazale, da smo začeli verjeti.

Verjamemo v vlado in institucije. Verjamemo, da je boljše. Verjamemo v dosežke športnikov, no, s tem v resnici edino nikoli ni bilo težav.

Verjamemo v Slovenijo, smo ponosni, zavedati se začenjamo vseh teh lepot. A ne samo to. Verjeti smo začeli, da smo zelo uspešni, da smo nekaj posebnega, da smo kul. Slovenija je zelo zaželena dežela, ne le pri tujcih, ampak tudi pri Slovencih. Ampak bolj kot vsi ti zunanji atributi in dokazila smo pomembni ljudje. Naš mindset oziroma naša naravnanost. Ta del se je začel počasi spreminjati. Upam in verjamem, da je prostora za pregovorne značilnosti, kot so zavist, nesamozavest ipd., ostalo še zelo malo. Mislim, da so vse te lastnosti v rapidnem padcu. Končno. Vsesplošna blaginja in pozitivno vodenje sta prinesla rezultate. Vse meritve in ankete kažejo na to, stopnja zadovoljstva se povečuje, a kot že rečeno, še bolj kot tovrstne potrditve je pomembno vsakodnevno delovanje.

Porast seminarjev na temo osebnostne rasti, reševanja konfliktov in obvladovanja sprememb pripoveduje, da želimo nekaj spremeniti. Pogovor in sodelovanje ter povezovanje postajajo stalnice.

Verjamemo v uspeh, verjamemo, da lahko nekaj spremenimo. Verjamemo celo, da smo boljši od drugih. Kažejo se tudi prva znamenja spoštljivosti. Spoštljivosti do oblasti, do institucij, do tistega, kar imamo in kar smo ustvarili. Spoštljivosti do sebe.

Zgodovina je seveda pomembna, tudi naš odnos do nje, pomembna je za današnji trenutek in predvsem za prihodnost. Že večkrat sem pisala o tem, da mislim, da ima pomanjkanje samozavesti, ta hlapčevska naravnanost in tudi nespoštljivost, izvor v tem, da Slovenci nimamo kraljevskih korenin. Zgodovinsko pomanjkanje vzornikov, spoštljivosti do oblasti, do institucij potem prinese ta nejasen lik, ki tava v iskanju identitete in je tako ranljiv in občutljiv, saj nima kje črpati in se opreti na nekaj, da ga dvigne.

Zdaj smo našli nekaj. Našli smo dejstvo - najprej v sebi in seveda s pomočjo vseh dokazov, da je res - da smo odlični. Slovenci ne verjamemo kar tako. Potrebujemo dokaze: številke, mnenja drugih, pohvale. Zdaj vemo in verjamemo, da živimo v super državi, da nas voditelji preudarno vodijo v pravo smer, da imamo cilje, ki jih bomo lahko dosegli, da se vse izboljšuje, nekaj hitreje, nekaj počasneje, a se, da lahko izbiramo, kje bomo delali, in delodajalci tekmujejo z boljšimi pogoji za dobre kadre, da sindikati govorijo skupni jezik z delodajalci, da smo veseli uspešnih v našem okolju, da se veselimo in vidimo stvari svetlejše. Tako v denarnici kot v srcu.

Za dober start v pravkar začeto leto je vse to več kot odlično.

Verjamemo vase. Končno.

piše: Nevenka Simić Mićunovič, revija Denar, št. 491/2018

Ob ustanovitvi družbe lahko ustanovitelji prispevajo svoj vložek v denarju ali kot stvarni vložek (npr. nepremičnine, premičnine, pravice, podjetje ali del podjetja). Na enak način lahko družbeniki izvedejo dokapitalizacijo družbe ali naknadna vplačila. Od prenosa nepremičnin kot stvarnega vložka ob ustanovitvi ali dokapitalizaciji pravne osebe se davek na promet nepremičnin (DPN) ne plačuje, saj zakon predvideva oprostitev. Kaj pa v primeru naknadnih vplačil v obliki nepremičnine? Ali tudi v tem primeru velja oprostitev plačila DPN?

piše: Boštjan Špec, odvetnik v Ljubljani, revija Odvetnik št. 5(88)/2018

Pri odstopu terjatve ali zastavni pravici na terjatvi z mednarodnim elementom lahko pomislimo, da bomo vprašanje, katero pravo je treba uporabiti, hitro rešili na podlagi Uredbe Rim I in njenega 14. člena. Že »porumeneli« Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) se zdi ob takem razmišljanju nepotreben in videti je, kot da bo lahko ostal v predalu. A na ZMZPP – ne glede na to, da so mu, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, tudi v tem delu dnevi verjetno šteti – za zdaj še ne gre tako hitro pozabiti.

V času splošne globalizacije in Evropske unije je postalo običajno, da pravni posli, vključno z odstopom terjatve ali zastavo terjatev, niso omejeni le na en pravni red, temveč vključujejo enega ali več mednarodnih elementov. Da lahko odgovorimo na vprašanje, katero pravo je treba uporabiti pri odstopu terjatve, moramo ugotoviti, katera kolizijska pravila urejajo odstop terjatve. Izkaže se, da se večplastnost instituta odstopa terjatve kaže tudi v različnih pravilih mednarodnega zasebnega prava, ki pridejo v poštev pri presoji odstopa terjatev in njegovih učinkov. S stališča mednarodnega kolizijskega prava je odstop terjatve podvržen različnim statutom:⁴ temeljno razmerje odstopljene terjatve med upnikom in dolžnikom je podvrženo pogodbenim kolizijskim pravilom (tako imenovan pogodbeni ali obligacijski statut), poseben pogodbeni (obligacijski) statut velja ločeno od prej omenjenega za razmerje med odstopnikom in prevzemnikom, posebna kolizijska pravila pa, kar bo posebej predmet tega prispevka, veljajo za presojanje učinka odstopa terjatve v razmerju do tretjih oziroma za presojanje pripadnostnega oziroma stvarnopravnega vidika odstopa terjatve.

Pomen učinkovanja odstopa terjatve v razmerju do tretjih

Denarna terjatev⁵ je premoženjska pravica, ki ima svojo premoženjsko vrednost. Odstopljena terjatev do dolžnika je vključena v prevzemnikovo premoženje: v računovodskem smislu v bilanci stanja oseb, ki se ukvarjajo z gospodarsko dejavnostjo, popularno rečeno na levi strani bilance, ki izkazuje sredstva osebe.⁶ Temeljna pravica upnika iz terjatve je pravica do poplačila terjatve od dolžnika. A tako kot lastniku stvar, ki jo ima v lasti, ne daje samo pravice uporabe stvari v zvezi z njenim osnovnim namenom,⁷ tako tudi imetništvo terjatve upniku ne daje pravice zgolj uveljavljati plačilo terjatve od dolžnika ob zapadlosti, pač pa istočasno v določenem trenutku predstavlja njegovo premoženje, s katerim lahko razpolaga in ga za ustrezno vrednost odsvoji ali obremeni. Upnik se lahko odloči, da bo tudi svoje premoženje v obliki terjatve »oplemenitil« na način, ki presega njen osnovni namen: na primer unovčil tako, da bo denarno terjatev odsvojil in v zameno za terjatev pridobil denarna sredstva v višini takratne vrednosti terjatve (ki jih bo lahko takoj uporabil za širjenje svojega poslovanja, poplačilo drugih obveznosti ali izplačilo dobička), namesto da bi čakal na dolžnikovo poplačilo šele ob zapadlosti, ali pa bo premoženje v obliki terjatve »unovčil« tako, da bo terjatev ponudil svojim upnikom za zavarovanje svojih obveznosti do njih, na primer tako, da jo bo zastavil za zavarovanje kredita, ki ga bo najel pri banki.

Predpostavimo, da se kot kupec terjatve oziroma prevzemnik terjatve med slovenskim upnikom in dolžnikom, ki jo ureja domače, to je slovensko pravo, pojavi tuja oseba. Domači upnik kot odstopnik (cedent) odstopi terjatev do domačega dolžnika tujemu upniku kot prevzemniku (cesionarju) s pogodbo. V vseh navedenih primerih bo za (tujega) prevzemnika terjatve nastal podoben položaj kot za odstopnika terjatve oziroma prvega upnika: prevzemnik terjatve bo prav tako kot prvi upnik morebiti želel s terjatvijo razpolagati. Tuji prevzemnik terjatve bo na primer ugotovil, da lahko s terjatvijo, če jo nadalje odsvoji novemu prevzemniku, zasluži več, kot je zanjo plačal slovenskemu upniku, saj se bo v vmesnem času na primer boniteta dolžnika bistveno izboljšala in bo skratka terjatev vredna več. V razmerju do tretjih, ne samo do odstopnika terjatve in dolžnika, bo prevzemnik v takem primeru moral zagotoviti, da je »lastnik« oziroma imetnik zadevne terjatve, saj bo le v tem primeru lahko z njo ustrezno razpolagal.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

pišeta: Matej Drašček in Petra Finžgar, vir: revija SIR*IUS, številka 1/2019

Notranji revizorji s svojim delom dodajajo vrednost organizaciji. Pri tem morajo njihovi rezultati izkazovati prodornost, proaktivnost in usmerjenost v prihodnost ter spodbujati izboljšave. To dosegajo tako, da pred pripravo priporočil proučijo temeljne vzroke nastanka nepravilnosti. Namen članka je prikazati različne tehnike proučitve temeljnih vzrokov in kako naj notranji revizorji te tehnike uporabljajo, da bodo opredelili priporočila, ki bodo prispevala največjo dodano vrednost organizaciji. Uvodni del je namenjen predstavitvi strokovnih okvirov, ki narekujejo uporabo tehnik proučitve temeljnih vzrokov, vlogo notranje revizije in poglede glede opredelitve priporočil različnih avtorjev. V drugem delu so prikazani primeri tehnik proučitev temeljnih vzrokov. V zaključku avtorja na praktičnem primeru prikažeta tipičen primer opredelitve priporočila, ki temelji na temeljnem vzroku. S člankom avtorja sistematično prikažeta teoretični pogled podajanja priporočil ter različne tehnike proučitev temeljnih vzrokov in sintezo teh dveh vidikov s končnim ciljem večje dodane vrednosti notranje revizije v organizaciji.

1. UVOD

Skladno s Hierarhijo pravil notranjega revidiranja spadajo na prvo raven Mednarodni standardi strokovnega ravnanja pri notranjem revidiranju[1]. Znotraj Standarda se za proučitev temeljenjih vzrokov uporablja Standard 2320 – Proučitev in ovrednotenje, ki narekuje notranjim revizorjem, da morajo svoje ugotovitve in izide posla utemeljiti z ustrezno proučitvijo in ovrednotenjem pridobljenih informacij. Temeljni Standard 2320 in Izvedbeno navodilo[2] k omenjenemu Standardu navajata, da notranji revizorji informacije, ki jih pridobijo med notranjo revizijo, pregledajo, analizirajo, in če je mogoče, tudi ovrednotijo, preden izrečejo kakršnekoli ugotovitve. Za ovrednotenje pridobljenih informacij z vidika zadostnosti in primernosti ter podajanja logičnih ugotovitev in priporočil morajo notranji revizorji uporabljati med drugim svoje izkušnje, logiko ter poklicno nezaupljivost.

Parker (2017) navaja, da so neskladna stanja, ki jih ugotovijo notranji revizorji, najučinkoviteje odpravljena takrat, ko se odpravijo temeljni vzroki, in ne le simptomi. Le takrat, ko so priporočila usmerjena k rešitvi temeljnih vzrokov, se znižuje verjetnost ponovitve nepravilnosti[3]. Notranji revizorji, ki priporočajo le, da se uredi nastala nepravilnost, ne pa tudi temeljni vzroki, na dolgi rok ne pripomorejo k izboljšavi učinkovitosti procesov upravljanja organizacije, upravljanja tveganj in kontrolnih postopkov.

Brez razumevanja temeljnih vzrokov je težje izreči primerno priporočilo. Temeljni vzroki pojasnjujejo razlog stanja in/ali dejavnikov, odgovornih za vrzeli med obstoječim in želenim stanjem (sodili oziroma merili), kar lahko služi kot osnova za priporočilo[4]. Notranji revizorji naj ocenijo, ali dokazi predstavljajo razumen in prepričljiv argument in ali so navedeni temeljni vzroki glavni dejavnik, ki prispevajo k vrzeli med obstoječim in želenim stanjem. Med najpogostejše vzroke različni avtorji uvrščajo[5]: slabo zasnovane politike, postopke, nepopolne ali nepravilne implementacije, dejavnike zunanjega nadzora upravljanja itd. (povzeto po Chambersu, 2014).

Da notranji revizorji ugotovijo temeljne vzroke, uporabijo več različnih tehnik, ki jih imenujemo proučitev temeljnih vzrokov (Root Cause Analysis – RCA). Proučitev temeljnih vzrokov je skupni izraz, ki opisuje širok razpon različnih pristopov, orodij in tehnik, uporabljenih za odkrivanje enega ali več temeljnih vzrokov (ASQ, 2018). Osnovni cilj odpravljanja temeljnih vzrokov je preprečiti ponovitev nepravilnosti.

2. TEORETIČNA PREDSTAVITEV PROUČITEV TEMELJNIH VZROKOV

2.1. Kaj je temeljni vzrok in proučitev temeljnih vzrokov?

Temeljni vzrok je sprožitveni vzrok bodisi stanja ali vzorca, ki vodi do določene nepravilnosti. Izraz označuje najstarejši, najosnovnejši oziroma najgloblji vzrok za nastanek nepravilnosti. Prepoznavanje temeljnega vzroka je ključnega pomena za prepoznavo in odpravo obstoječih nepravilnosti oziroma preprečitev njihove ponovne ponovitve v prihodnosti.[6]

Proučitev temeljnih vzrokov je proces razumevanja "Kaj se je zgodilo?" in iskanja rešitev za nastale nepravilnosti s pregledovanjem in raziskovanjem, da se odgovori na vprašanje "Kako se je nekaj zgodilo?". Šele nato se preveri, kako popraviti nepravilnost v smislu, da se ne bo ponovila, ali vsaj zmanjšati verjetnost njene ponovitve (CIIA, 2018). Z uporabo proučitev temeljnih vzrokov lahko organizacija zagotavlja dolgoročno izboljšanje poslovnih procesov, saj bi bila verjetnost, da se določen dogodek ponovi, brez učinkovite proučitve temeljnih vzrokov in ustreznih priporočil za njihovo odpravo bistveno večja.

2.2. Uporaba proučitve temeljnih vzrokov v notranji reviziji

Glede na neodvisnost in nepristranskost notranjih revizorjev je notranja revizija primerna za proučitev in prepoznavanje temeljnih vzrokov. Prav tako imajo notranji revizorji široko in poglobljeno znanje o organizaciji, ki so ga pridobili s proučevanjem različnih procesov in organizacijskih enot.

Z uporabo proučitev temeljnih vzrokov imajo lahko notranjerevizijska poročila učinkovitejša priporočila, ki zmanjšujejo tveganja, izboljšujejo dolgoročno učinkovitost in uspešnost poslovnih procesov ter splošno upravljanje organizacije, upravljanje tveganj kontrolnih postopkov (CIIA, 2018). Ko notranji revizorji prepoznajo temeljne vzroke, morajo biti sposobni postaviti smiselna priporočila ali akcijske načrte (če je v organizaciji določeno, da jih postavlja notranja revizija) za odpravljanje ugotovljenih nepravilnosti. Odprava temeljnih vzrokov sama po sebi še ne pomeni, da je urejena tudi nepravilnost. Notranji revizorji morajo prav tako pravilno opredeliti škodo oziroma posledice, ki so nastale kot rezultat le-tega (Parker, 2017).

O potrebi po izvedbi proučitve temeljnih vzrokov je treba razpravljati še pred začetkom pisanja osnutka notranjerevizijskega poročila, in sicer je priporočljivo že v fazi načrtovanja. S tem se prihrani predvsem čas pri pisanju oziroma popravljanju in ponovnem pisanju notranjerevizijskega poročila, po vsej verjetnosti se zmanjša tudi število ugotovitev, če se pojavi isti temeljni vzrok (CIIA, 2018). Dobro napisano notranjerevizijsko poročilo poda takšno priporočilo, ki obravnava temeljne vzroke za nastalo nepravilnost. S tem se pripomore, da se odpravijo tako vzroki kot tudi nastalo stanje ter se pomaga zagotavljati, da se nepravilnosti ne bi več ponovile. Priporočljivo je, da notranji revizorji pri pisanju priporočil upoštevajo vsaj naslednje (Parker, 2017):

• Terminologija, ki se uporablja pri pisanju priporočila, naj bo enaka terminologiji, uporabljeni za opis stanja oziroma vzroka.
• Priporočila naj vsebujejo navedbo potrebnih aktivnosti, da se stanje uskladi s sodili oziroma merili.
• Pri uporabi proučitve temeljnih vzrokov je treba ugotoviti posledico temeljnega vzroka (prva komponenta) in določiti akcijski načrt (druga komponenta), da se dejansko doda dodana vrednost notranje revizije.

Proučitev temeljnih vzrokov omogoča, da notranji revizorji izdelajo temeljitejše in bolj poglobljeno poročilo z zagotavljanjem ciljnega in strukturiranega pristopa k prepoznavanju in določanju najverjetnejših temeljnih vzrokov za nastanek nepravilnosti v organizaciji (v nasprotju z ugotavljanjem stanja ali poročanjem o njem)[7]. Upoštevajo naj se dejavniki, ki izhajajo iz preteklih dogodkov in bi bili lahko vzrok za poznejše dogodke (Parker, 2017).

Celoten članek je dostopen za naročnike!