TFL Glasnik:
Sašo Palčič, ste ekonomist in direktor agencije za digitalni marketing Madwise. Ukvarjate se z izdelovanjem spletnih strani, skrbite za spletno oglaševanje, spremljate analitiko in verjetno bi se našlo še marsikaj. Povejte mi najprej, na kaj ste najbolj ponosni?

Sašo Palčič:
Najbolj sem ponosen na to, da nam je uspelo sestaviti ekipo desetih sodelavcev, s katerimi se dobro razumemo. V službo hodijo zadovoljni, lotevajo se novih izzivov. Vsi skupaj pa rastemo in delamo vedno večje projekte.

TFL Glasnik:

Digitalni marketing je danes ključna stvar, da ti sploh lahko uspe, da te prepoznajo. Vsi smo na spletu. Kako bi laičnemu bralcu razložili, kaj počnete?

Sašo Palčič:
Odkar je Apple na telefon naložil funkcijo, ki meri čas, ki si ga preživel na telefonu, zase ugotavljam, da vsak dan prebijem na telefonu vsaj dve uri. Temu prištejem še čas, ki ga preživim za računalnikom, to je vsaj osem ur, verjetno pa še kakšno uro več. Potem je tu še televizija. To pomeni, da smo na ekranih vsak dan vsaj deset do dvanajst ur. Torej je internet medij, v katerem preživimo večino svojega časa. Kar pomeni, da če podjetje želi nekaj proizvajati, ustvarjati ali prodajati, se mora držati vodila, da je tam, kjer so njegove stranke – na internetu. Ob tem podjetjem pomagamo priti na splet, najti in nagovarjati njihove stranke, skratka vzpostaviti komunikacijo.

TFL Glasnik:
Kako to naredite? Kaj bi mi svetovali, če bi imela denimo prodajalno s čevlji?

Sašo Palčič:
Prodajate čevlje in cilj vašega podjetja je, da rešujete neko težavo. Najprej se poglobiva v vaše stranke in vprašanje, ali jih zares dobro razumeva – pomembno je, da veste, katero težavo v resnici rešujete. Potem skušava razumeti, kako vi to težavo razumete bolje kot drugi, torej zakaj vaše stranke kupujejo pri vas in ne kje drugje. Kako sploh opravijo ta nakup – ali kupujejo v trgovini ali na spletni strani? Ali vaš posel sploh ima potencial, da ga prenesemo na splet? Šele potem skušamo na kanalih, za katere smo ugotovili, da so za vas najprimernejši, postaviti pravo infrastrukturo. Stranke nagovarjamo oziroma jih najprej izobražujemo, prepričujemo in na koncu jim seveda izdelek tudi prodamo.

TFL Glasnik:
Imate kakšne podatke o tem, koliko je podjetje, ki se odloči stopiti na splet, uspešnejše od tistih, ki tega še niso storili?

Sašo Palčič:
Težko primerjamo rezultate nekoga, ki ni na spletu, in nekoga, ki to začenja, lahko pa pogledava drug primer. S podjetjem Euroton, ki je eden največjih prodajalcev rezervnih delov za avtomobile, že dalj časa uspešno sodelujemo. Gledano skozi leta nam je brez posebnih vložkov z optimizacijo njihovega pristopa uspelo povečati njihovo prodajo za 40 odstotkov.

TFL Glasnik:
Se podjetja zavedajo, da to zares potrebujejo? Kakšna je stopnja ozaveščenosti?

Sašo Palčič:
Na splošno nas je strah novih stvari. Raje smo v coni udobja in se lotevamo stvari, ki so nam bolj domače in jih bolj obvladamo. To velja za vsa področja življenja. Enake stvari se dogajajo na spletu. Ljudje v marketingu, ki so leta in leta obvladovali medije, se raje obračajo nanje kot na nekaj novega, česar še ne poznajo. Če je bilo včasih dovolj, da si imel kakršno koli spletno stran, moraš danes imeti učinkovito spletno stran, prav tako facebook stran, redne objave na spletni strani, urejen in aktiven linkedin profil, kjer prav tako redno objavljaš ... Ob vsem tem pa morajo vse aktivnosti delovati povezano. To je zelo kompleksno in je povsem razumljivo, da je podjetja in posameznike strah. Na drugi strani pravimo, da je bilo včasih vse analogno, danes pa je digitalno – vsi bodo morali enkrat skočiti gor. Vprašanje je samo, kdaj.

TFL Glasnik:
Spreminja se tudi struktura poklicev, za to ni primernih kadrov, vodstva niso šolana, da bi to prepoznala … Kako se soočate s tem?

Sašo Palčič:
V osnovi se večino časa ukvarjamo s tistimi, ki so na primerni ravni zavesti. Nekomu, ki ne potrebuje tvojega nasveta, ga ne daš. Imamo svoj koncept, ki ga imenujemo "idealna stranka". To pomeni, da želimo sodelovati s podjetjem, ki si želi rasti in je pripravljeno na spremembe. Če nekdo pride k nam in reče, da želi povečati prodajo za 30 odstotkov, in obenem poudari, naj po drugi strani vse ostane enako, mu moramo povedati, da pač ne bo šlo. Brez sprememb ni povečane prodaje.

Zato ugotavljamo, da se v Sloveniji ogromno primerov s težavami začenja pri direktorjih. Če direktor ni naklonjen marketingu in meni, da je samo strošek ter zapravljanje denarja, potem v marketinške aktivnosti ne bo vlagal. To posredno pomeni, da je podjetje obsojeno na položaj, v katerem je, in da se ne bo nikamor premaknilo.

Seveda ob poskusih novosti obstaja verjetnost, da zadeva ne bo vedno v prvo uspela, in to podjetjem tudi povemo. Če si inovator in se lotiš stvari, ki se jih drugi ne, si primoran eksperimentirati – ne da bi natančno vedel, kakšen bo rezultat. Mogoče kaj ne uspe. Na drugi strani pa, če se poskus izkaže kot uspešen, lahko požanješ vse rezultate predhodnih eksperimentov. Zato je marketing področje, ki je vedno malo med umetnostjo in malo med znanostjo. Vedno namreč lovimo ravnotežje, ker smo ljudje v svojem bistvu neracionalna bitja. Zato je zelo težko predvidevati, na kaj se bomo odzvali in na kaj se ne bomo. Lahko samo z večjo ali manjšo verjetnostjo ugibamo, kaj bo delovalo.

TFL Glasnik:
Verjetno je tudi zelo veliko poznavanja ljudi, psihologije. A povejte, kakšna vodstva imamo v Slovenji. Vodstva so pač tista, ki odločajo. Ali imamo morda že generacijski problem?

Sašo Palčič:
Ocenjujem, da gre za nekakšen preplet zgodovine Slovencev in trenutnega stanja. Slovenci smo bili od nekdaj narod obrtnikov, bili smo enkratni v tem, da smo nekaj znali narediti. To nam je šlo dobro, nikoli pa nismo bili dobri prodajalci, kar se pozna tudi danes. Delamo namreč prvovrstne produkte in jih prodajamo za tretjerazredno ceno.

Prodaji se je in se ji še vedno reče komerciala. Tistega, ki mu je v komerciali šlo najslabše, so dali v marketing in se je začel ukvarjati z izdelovanjem vizitk, plakatov in panojev. Od tam ima marketing v Sloveniji pregovorno status nezaželenega ali trinajstega otroka. Za primerjavo imamo Američane, ki so pompozni in vse stavijo na marketing.

Poleg zgodovinske identitete Slovencev smo imeli v preteklosti tudi nekaj slabih izkušenj z oglaševalskimi agencijami. Enako kot z mrežnim marketingom po eni slabi izkušnji sklepamo, da so vsi drugi enaki. To velja tudi za oglaševalske agencije. Ker je nekaj agencij v Sloveniji slabo opravljalo svoje delo, se je to mnenje posplošilo na vse agencije. Poudariti želim, da se nam je zgodila nekakšna mešanica tega. Zaradi naše naravne konservativnosti ima marketing v Sloveniji takšno pozicijo, kot jo ima. Ceno tega pa plačujejo podjetja. Če pogledamo v tujino – recimo Apple, ki ga postavljajo na piedestal, je postal vrhunski ravno zaradi svojega marketinga.

TFL Glasnik:
Moram reči, da opažam spremembe v mlajši generaciji, zlasti med tistimi, ki so delali v tujini, da so bolj samozavestni, da se znajo postaviti zase, da se znajo pohvaliti. Mislim, da gre Slovenija vendarle na pravo pot. Kako se zdi vam?

Sašo Palčič:
Zagotovo. Dejstvo pa je, da so zaradi naravnega razvoja direktorji podjetij starejši in da posledično prihaja do nekih trenj, zato se zadeva ne sestavi v celoti. Pred časom sem govoril na dogodku, kjer je sedelo pet govorcev, in je bila moja zaključna misel, da idej, o katerih so pravkar govorili, v svojih podjetij ne bodo mogli nikoli realizirati. Ne zato, ker tega ne bi zmogli, ampak ker okolje, v katerem delujejo, ni ustvarjeno tako, da bi jim to omogočalo. Na dogodku bi namreč moral sedeti nekdo drug, a ker se ta oseba potrebe po marketingu ne zaveda, sedijo tam ljudje, ki to že tako in tako vedo.

TFL Glasnik:
Zaključna misel bi bila, da bodo napredni vodstveni ljudje Slovenijo popeljali nekam. Kje vidite ta napredek?

Sašo Palčič:
Po mojem bi morala biti zaključna misel, da moramo biti pogumnejši. Moramo si več upati – če ne bomo vsaj malo tvegali, ne bomo profitirali. Če bomo delali tako, kot smo delali včeraj in kot delajo vsi drugi, ne bomo nikoli inovatorji, nikoli ne bomo prvi v panogi.

TFL Glasnik:
To je vaše sporočilo Slovencem.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Nik Erik Neubauer, www.nikerikneubauer.com

piše: mag. Tamara Prezelj, revija Denar št. 504/2020

Zakon o davku na dodano vrednost v 76. členu določa, da je DDV dolžan plačati vsak davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo dobavo blaga ali storitev, razen v primerih, v katerih je v skladu s tem členom DDV dolžna plačati druga oseba. Prejemnik blaga ali storitve je torej kot plačnik DDV določen kot izjema od splošnega pravila. V zvezi s prenosom davčne obveznosti v praksi prihaja do različnih napak, ki imajo za zavezance lahko lažje ali težje posledice. V nadaljevanju bom obravnavala nekatere možne napake in pojasnila, na kakšen način se jih lahko popravi in kakšen je z vidika DDV položaj strank v transakciji, kjer je do napake prišlo.

Prenos davčne obveznosti na prejemnika blaga ali storitev

76. člen kot plačnike, ki niso dobavitelji, navaja preprodajalca, ki ima sedež v Sloveniji in mu plin, električno energijo ali energijo za ogrevanje ali hlajenje po distribucijskem omrežju dobavi zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, prejemnika storitev iz 1. odst. 25. člena, če te storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, prejemnika blaga, ki je identificiran v Sloveniji in se mu kot tretjemu v verigi blago dobavi v okviru pravega tristranskega posla, pridobitelja blaga iz EU, carinskega dolžnika oziroma prejemnika blaga pri uvozu, osebo, ki povzroči, da se za blago zaključijo določeni carinski postopki, za plačilo DDV solidarno odgovornega davčnega zavezanca, pa tudi vsako osebo, ki na računu izkaže DDV (pa ga ne bi smela).

Ne smemo pozabiti niti na 3. odstavek istega člena, ki nalaga prejemniku plačilo DDV, če davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, davka ne plača kot dobavitelj blaga ali izvajalec storitev (najpogosteje zato, ker se v Sloveniji ne identificira, čeprav bi se na podlagi transakcij, ki jih opravlja, moral).

Poleg 76. člena izjeme od splošnega pravila določa tudi 76. a člen, v skladu s katerim mora DDV plačati davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, kateremu se opravijo naslednje dobave:

a) gradbena dela, vključno s popravili, čiščenjem, vzdrževanjem, rekonstrukcijo in rušenjem v zvezi z nepremičninami;

b) posredovanje osebja, vključenega v dejavnosti iz prejšnje točke;

c) dobava nepremičnin iz 7. in 8. točke 44. člena tega zakona, če se je dobavitelj odločil za obdavčenje v skladu s 45. členom tega zakona;

d) dobava odpadkov, ostankov in rabljenega materiala ter storitev iz Priloge III a tega zakona in

e) prenos pravic do emisije toplogrednih plinov, kakor so opredeljene v zakonu, ki ureja varstvo okolja.

Uporaba 76. a člena

V praksi se 76. a člen največkrat uporabi pri izvajanju gradbenih storitev in pri oproščenih dobavah nepremičnin po 44. členu, ki se obdavčijo z DDV na podlagi dogovora strank. V zvezi z gradbenimi storitvami zavezanci pogojev za njegovo uporabo včasih ne ločijo od pogojev za uporabo nižje stopnje DDV. Res je, da se pogoji deloma prekrivajo, vendar ne v celoti. Za uporabo nižje stopnje DDV mora veljati:

• da storitve opravi zavezanec s sedežem v Sloveniji, ki je identificiran za namene DDV, ali tuj davčni zavezanec,
• da gre za storitve, ki se po Standardni klasifikaciji dejavnosti (SKD) uvrščajo pod šifro F/gradbeništvo,
• da se storitve opravljajo v zvezi s stanovanji, ki so del socialne politike, stanovanjskimi stavbami za posebne namene ali v primeru prenove (nesocialnih) stanovanj, da vrednost storitve presega vrednost v storitvi vsebovanega blaga¹,
• da nepremičnine ležijo v Sloveniji in
• da se storitve (gradnja, obnova, popravila) zaračunajo neposredno vlagatelju.

Pogoji za uporabo 76. a člena v zvezi z gradbenimi storitvami pa so, da:

• jih opravi zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, ne glede na to, ali ima sedež v Sloveniji ali ne,
• da se opravljene storitve uvrščajo po Standardni klasifikaciji dejavnosti (SKD) pod šifro F/gradbeništvo in
• izvajajo na nepremičninah ali v zvezi z nepremičninami, ki ležijo na ozemlju Slovenije ter
• da je naročnik oziroma prejemnik storitev davčni zavezanec, ki ima veljavno DDV-številko².

Za uporabo 76. a člena ni pomembno, kakšen objekt se gradi ali obnavlja (nov, rabljen, socialno, zasebno stanovanje, poslovna, industrijska stavba itd.), in ali je naročnik oziroma prejemnik storitev neposredni vlagatelj. Ključno je le, da je identificiran za namene DDV. Tako je povsem mogoče (kar je v praksi prav tako včasih nejasno), da se storitve obdavčijo po nižji stopnji DDV in se hkrati uporabi 76. a člen.

Kadar gradbene storitve na objektih v Sloveniji opravlja davčni zavezanec iz tujine, ki ni pridobil slovenske DDV-številke, se 76. a člen ne uporabi, lahko pa se DDV obračuna po nižji stopnji, če so za to izpolnjeni ostali predpisani pogoji. DDV v tem primeru obračuna prejemnik storitve (ki je davčni zavezanec) namesto izvajalca na podlagi 3. odst. 76. člena ZDDV-1. Nabavo se v takem primeru poroča v rubrike 31 (osnova), 25 a (obračunani DDV po nižji stopnji) in 42 (vstopni DDV), medtem ko prejemnik storitev po 76. a členu vrednosti vnese v rubrike 31 a (osnova), 25 ali 25 a (obračunani DDV, odvisno od stopnje) in 41 ali 42 (vstopni DDV, odvisno od stopnje).

Prenos davčne obveznosti

Pri prenosu davčne obveznosti na prejemnika ta namesto dobavitelja obračuna DDV, ki ga je treba plačati državi. Ta DDV je hkrati njegov vstopni davek, ki ga lahko odbije, če – glede na namen uporabe nabave – izpolnjuje vsebinske pogoje iz 63. člena ZDDV-1 in formalne pogoje za odbitek. Pri samoobdavčitvi zakon določa, da sme zavezanec DDV odbiti, če izpolnjuje formalnosti, ki jih predpiše minister. V zvezi s tem je v 107. členu pravilnika določeno, da mora zavezanec za uveljavljanje pravice do odbitka DDV do roka za predložitev obračuna DDV imeti račun ali drug dokument, ki vsebuje podatke, potrebne za zagotovitev pravilnega obračuna DDV, in v obračunu DDV izkazati podatek o znesku DDV, ki ga je dolžan plačati. Šteje se, da je DDV plačan, ko je izkazan v obračunu DDV.

76. a člen ZDDV-1 temelji na členu 199 Direktive o DDV³, v skladu s katerim lahko države članice določijo, da je oseba, ki je dolžna plačati DDV, davčni zavezanec, za katerega se opravi katera koli izmed naslednjih storitev:

(a) gradbena dela, vključno s popravili, čiščenjem, vzdrževanjem, rekonstrukcijo in rušenjem v zvezi z nepremičninami, kot tudi predaja gradbenih del, ki velja za dobavo blaga v skladu s členom 14(3);

(b) zagotovitev osebja, vključenega v dejavnosti iz točke (a);

(c) dobava nepremičnin, kakor je navedeno v členu 135(1)(j) in (k), če se je dobavitelj odločil za obdavčenje dobave v skladu s členom 137;

(d) dobava rabljenega materiala, tudi rabljenega materiala, ki ga kot takega ni mogoče ponovno uporabiti, ostankov, industrijskih in neindustrijskih odpadkov, odpadkov, ki jih je mogoče reciklirati, delno predelanih odpadkov in določenega blaga in storitev, kot je navedeno v Prilogi VI;

(e) dobava blaga, ki ga davčni zavezanec zagotavlja kot jamstvo drugemu davčnemu zavezancu v zvezi z izvrševanjem tega jamstva;

(f) dobava blaga po odstopu pridržka lastninske pravice prejemniku odstopljene pravice in po uveljavljanju te pravice s strani prejemnika odstopljene pravice;

(g) dobava nepremičnin, ki jih prodaja dolžnik po sodbi v postopku obvezne prodaje drugi osebi.

Namen določbe člena 199 Direktive o DDV je dati državam članicam možnost poenostaviti pravila ter preprečiti davčne utaje in izogibanje plačilu davka v določenih sektorjih in pri določenih vrstah transakcij.

Sodišče EU je razsodilo, da člen 199 Direktive o DDV pomeni izjemo od načela, ki izhaja iz člena 193 direktive, v skladu s katerim je DDV dolžan plačati davčni zavezanec, ki dobavlja obdavčljivo blago ali opravlja obdavčljivo storitev, in ga je torej treba razlagati ozko, vendar s tako ozko razlago tej določbi ne smejo biti odvzeti njeni učinki⁴.

Poročanje o transakcijah iz 76. a člena ZDDV-1

Kadar so izpolnjeni pogoji za uporabo 76. a člena ZDDV-1, mora izvajalec oziroma dobavitelj izdati račun brez obračunanega DDV s klavzulo »obrnjena davčna obveznost«, kot to določa 82. člen zakona. Zavezanci običajno navedejo, da gre za prenos davčne obveznosti na podlagi 76. a člena na prejemnika (čeprav zakon tega izrecno ne zahteva). Izvajalec oziroma dobavitelj mora na računu izkazati tudi davčno številko kupca, davčno osnovo, od katere se obračuna DDV po posamezni stopnji ter kakršna koli znižanja cen in popuste, ki niso vključeni v ceno na enoto, stopnjo DDV in znesek DDV, ki ga mora obračunati prejemnik storitve. Kadar gre za storitve v zvezi z nepremičninami, ne smemo spregledati, da pravilnik o izvajanju ZDDV-1 določa, da če se zaračunavajo gradbene storitve, se mora na računu posebej navesti nepremičnina, na katero se nanaša račun (torej nepremičnina, v zvezi s katero se storitve opravljajo).

Davčni zavezanec, ki opravlja dobave blaga ali storitve, za katere je na podlagi 76. a člena ZDDV-1 prejemnik plačnik DDV, je dolžan sestaviti elektronsko poročilo PD-O o opravljanih transakcijah za koledarski mesec, v katerem je opravil zadevne dobave, ali v katerem mora popraviti podatke o zadevnih dobavah ali storitvah iz preteklih obdobij in ga predložiti FURS do zadnjega delovnega dne meseca za pretekli mesec.

Pravno osebo se za kršitev obveznosti poročanja, ki šteje za hujši davčni prekršek, kaznuje z globo, ki znaša (od 1. 1. 2020 dalje):

• od 4000 do 75.000 evrov za pravne osebe oziroma
• 10.000 do 125.000 evrov, če se pravna oseba šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo,
• globa znaša od 3000 do 50.000 evrov za samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost.

Kazni za odgovorne osebe so določene v višini med 800 in 10.000 evrov.

Napake pri uporabi 76. a člena ZDDV-1

V zvezi z uporabo 76. a člena se lahko zgodi, da:

a) izvajalec to določbo napačno uporabi,

b) je ne uporabi, čeprav so zanjo izpolnjeni pogoji, ali pa

c) prejemnik DDV obračuna po napačni stopnji.

a) Izvajalec uporabi 76. a člen, čeprav ga ne bi smel, in ne obračuna DDV

Kadar izvajalec v skladu s 76. a členom ne obračuna DDV, vendar bi ga moral, pri čemer razlog za to niti ni pomemben, in DDV od transakcije (nepravilno) namesto njega obračuna prejemnik oziroma kupec, izvajalec ni izpolnil svoje obveznosti obračuna DDV. Kupec je DDV, ki ga je obračunal, dolžan plačati, nima pa pravice do odbitka, ker je davek obračunal nepravilno.

Dobavitelj lahko napako popravi tako, da izda dobropis, ki se nanaša na prvotni račun, in nov račun z obračunanim DDV, ter naredi samoprijavo. Na tak način se izogne plačilu globe za prekršek, to je neobračun DDV v obdobju nastanka davčne obveznosti, ki znaša:

• 1200 do 15.000 evrov za pravne osebe oziroma
• 3200 do 30.000 evrov za srednje in velike družbe ter
• 800 do 10.000 evrov za samostojne podjetnike posameznike in posameznike, ki opravljajo dejavnost.

Istočasno mora popraviti tudi poročilo PD-O tako, da v rubriki B za določeno obdobje in konkretnega zavezanca poroča o dobavah oziroma storitvah v vrednosti nič.

Kupec oziroma prejemnik mora narediti samoprijavo, to je popravek napačno samoobračunanega in odbitega vstopnega DDV tako, da vse poročane vrednosti v rubrikah 31 a, 25/25 a in 41/42 zmanjša za prvotno poročane zneske (kar ne vpliva na njegovo davčno obveznost za konkretno obdobje) ter za obdobje, v katerem je prišlo do napake pri obračunu, naredi samoprijavo za znesek DDV, ki ga je neupravičeno odbijal. Na podlagi naknadno prejetega računa od dobavitelja, z izkazanim DDV, uveljavlja pravico do odbitka zaračunanega DDV, ki ga mora dobavitelju dodatno plačati.

V opisani situaciji se postavi vprašanje, ali se uporabi prekluzivni rok in ali kupec DDV lahko odbija tudi, če se napaka popravlja po tem, ko je že izteklo koledarsko leto po letu, v katerem je bila transakcija opravljena.

V sodbi C-8/17 Biosafe - Indústria de Reciclagens zavezanec pred popravkom DDV, ki ga je izvedla druga družba, objektivno ni mogel uveljavljati pravice do odbitka, ker ni imel na voljo dokumentov, s katerimi so bili popravljeni prvotni računi, in ni vedel, da je bilo treba plačati dodaten DDV. Šele po opravljenem popravku so bili izpolnjeni vsebinski in formalni pogoji za nastanek pravice do odbitka DDV in zavezanec je šele takrat lahko zahteval, da se mu v skladu z Direktivo o DDV in načelom davčne nevtralnosti olajša breme dolgovanega ali plačanega DDV.

Sodišče je navedlo, da ker zavezanec pred prejemom bremenopisov ni ravnal neskrbno, in ker ni bilo zlorabe ali tajnega dogovora z drugo stranko z namenom goljufije, se zoper uveljavljanje pravice do odbitka DDV ni mogoče veljavno sklicevati na prekluzivni rok, ki bi začel teči z izdajo prvotnih računov in bi za nekatere transakcije potekel pred tem popravkom (C-533/16 Volkswagen, točka 50)⁵.

Ali prekluzivni rok velja ali ne, je torej odvisno od odgovora na vprašanje, ali je bil prejemnik računa skrben ali ne ob predvidevanju, da je izključeno, da je šlo za goljufijo. Menim, da napačna interpretacija in uporaba zakona ne moreta pomeniti, da je bil zavezanec neskrben, zato prekluzivni rok v tem primeru ne bi smel časovno omejevati pravice kupca, da odbije naknadno obračunani DDV.

Če kupec oziroma prejemnik storitve meni, da dobavitelj ni ravnal pravilno, bi bilo prav, da ga na to opozori, in predvsem, da ne obračuna DDV, če za to ni pogojev. Če se dobavitelj za njegova opozorila ne zmeni oziroma se glede obravnave transakcije ne strinjata, potem v tem primeru DDV ne bo obračunan, dokler ne pride davčni organ in presodi, pri kom je nastala obveznost obračuna davka.

b) Izvajalec ne uporabi 76. a člena, čeprav bi ga moral, in obračuna DDV

Kadar izvajalec obračuna DDV, čeprav ga ne bi smel, je ta DDV dolžan plačati, kupec pa ni upravičen do njegovega odbitka⁶, hkrati pa bi bil – ne glede na ravnanje dobavitelja – dolžan narediti samoobdavčitev (od neto vrednosti). Če prejemnik računa ne opazi napake dobavitelja, plača DDV njemu namesto državi, in odbija vstopni DDV ter ne naredi samoobdavčitve, mora, ko napako odkrije, od izvajalca terjati dobropis in narediti samoobdavčitev ter samoprijavo za obdobje, ko je bilo dobavljeno blago ali so bile storitve opravljene.

Glede pravice do odbitka DDV, obračunanega na podlagi prepozne samoobdavčitve, po poteku prekluzivnega roka, je stališče FURS jasno in se glasi:

»Davčni zavezanec, ki sam ugotovi, da v obravnavnih primerih ni pravočasno obračunal DDV, lahko ugotovljeno napako popravi v tekočem obračunu DDV v skladu z 88. b členom ZDDV-1, hkrati pa lahko uveljavlja tudi pravico do odbitka tega DDV. Navedeno velja tudi, če je prekluzivni rok že potekel. Od zneska obračunanega DDV, ki je predmet popravka, obračuna in plača predpisane obresti, povečane za ustrezni pribitek⁷. Davčni zavezanec se v tem primeru lahko razbremeni odgovornosti za prekršek⁸.«

Opozarjam, da je v istem pojasnilu navedeno, da se prekluzivni rok upošteva, ko davčni zavezanec sicer pravočasno obračuna DDV, pravice do odbitka pa ne uveljavlja takoj (oziroma pravočasno, v okviru prekluzivnega roka).

Dobavitelj mora prejemniku vrniti plačani DDV in v PD-O poročati opravljeno transakcijo kot popravek preteklih obdobij. Če izvajalec oziroma dobavitelj obračuna DDV, čeprav ga ne bi smel, se zastavi vprašanje, kakšen je položaj kupca, in kaj se zgodi, ko ta nima možnosti dobiti nepravilno plačanega DDV od dobavitelja (ker ta več ne obstaja, je plačilno nesposoben ali kaj tretjega).

V sodbi C-424/12 SC Fatorie SRL je Sodišče EU navedlo, da Direktiva o DDV in načelo davčne nevtralnosti pri transakciji, za katero velja sistem obrnjene davčne obveznosti, ne nasprotujeta temu, da je prejemniku storitev odvzeta pravica do odbitka DDV, ki ga je neutemeljeno plačal ponudniku storitev na podlagi nepravilno izdanega računa, tudi ko te napake ni mogoče popraviti zaradi stečaja navedenega ponudnika storitev, kar bi pomenilo, da mora državi vrniti DDV ne glede na to, ali mu bo dobavitelj neupravičeno obračunani DDV (glede na vse okoliščine) vrnil ali ne. V obravnavanem primeru je pomembno omeniti, da je kupec izvajalcu DDV plačal, izvajalec pa ga državi ni nakazal.

Stališče Sodišča EU je, da lahko zavezanec v skladu z nacionalnim pravom zahteva vračilo davka, ki ga je neupravičeno plačal prodajalcu ali izvajalcu. Ker področje zahtev za vračilo davkov ni urejeno s predpisi Unije, je treba v notranjem pravnem redu vsake države članice določiti pogoje, pod katerimi se te zahteve lahko izpolnjujejo, ti pogoji pa morajo upoštevati načeli enakovrednosti in učinkovitosti, kar pomeni, da ne smejo biti manj ugodni od tistih, ki urejajo podobne zahtevke na podlagi določb notranjega prava, niti ne smejo biti določeni tako, da v praksi onemogočajo uresničevanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (C 35/05 Reemtsma Cigarettenfabriken, točka 37)⁹.

Ker morajo načeloma države članice določiti pogoje, pod katerimi je mogoče neupravičeno zaračunani DDV uskladiti s predpisi, je sodišče priznalo, da sistem, v katerem po eni strani prodajalec blaga, ki je pomotoma plačal DDV davčnim organom, lahko zahteva njegovo vračilo in po drugi strani pridobitelj tega blaga lahko vloži civilno tožbo za vrnitev neupravičeno pridobljene koristi proti temu prodajalcu, spoštuje načeli nevtralnosti in učinkovitosti. Tak sistem namreč navedenemu pridobitelju, ki je nosil breme pomotoma zaračunanega davka, omogoča, da doseže vračilo zneska, ki ga je neupravičeno plačal (C 35/05 Reemtsma Cigarettenfabriken, točki 38 in 39 ter tam navedena sodna praksa).

Če pa vračilo DDV postane nemogoče ali pretirano oteženo, zlasti v primeru plačilne nesposobnosti prodajalca, lahko načelo učinkovitosti zahteva, da zadevni pridobitelj blaga zahteva vračilo neposredno od davčnih organov. Tako morajo države članice zaradi spoštovanja načela učinkovitosti določiti instrumente in podrobna postopkovna pravila, ki so potrebna, da se pridobitelju omogoči, da se mu davek, ki je bil pomotoma zaračunan, povrne (C 35/ 05 Reemtsma Cigarettenfabriken, točka 41)¹⁰.

Na podlagi načela davčne nevtralnosti, učinkovitosti in sorazmernosti je kupcu blaga oziroma prejemniku storitev lahko odvzeta pravica do odbitka DDV, ki ga je neupravičeno plačal prodajalcu na podlagi računa, izdanega v skladu s pravili o običajnem sistemu DDV, čeprav je upoštevna transakcija spadala pod sistem obrnjene davčne obveznosti, kadar je prodajalec navedeni davek plačal v državno blagajno in ta ni utrpela nobene škode. Vendar ta načela zahtevajo – če vračilo neupravičeno zaračunanega DDV prodajalca pridobitelju postane nemogoče ali pretirano oteženo, zlasti v primeru plačilne nesposobnosti prodajalca – da pridobitelj lahko zahtevo za vračilo uveljavlja neposredno proti davčnemu organu. Ob tem ne sme biti nobenega indica, da je šlo za kakršno koli goljufijo.

c) Prejemnik DDV obračuna po napačni stopnji

Če prejemnik storitev ali kupec nepremičnine na podlagi 76. a člena obračuna DDV po napačni stopnji, nosi odgovornost za napako, ne glede na to, ali je napaka posledica njegove krivde ali napačno navedene stopnje na računu dobavitelja oziroma izvajalca. Menim, da je kupec kot plačnik davka dolžan ravnati na podlagi zakona in uporabiti pravilno stopnjo DDV neodvisno od tega, kaj je navedeno na računu in ali se s tem strinja.

Če je DDV obračunal po splošni namesto po nižji stopnji, je preveč obračunani DDV sicer dolžan plačati, ne sme pa ga odbiti. Napako popravi tako, da poroča razliko med obračunanim in pravilnim zneskom v rubrike 25 oziroma 25 a in 41 oziroma 42 v minus ter naredi samoprijavo za isti znesek za obdobje, v katerem je napaka nastala (če je bil DDV obračunan v pravilnem obdobju), ter plača zamudne obresti v skladu z 88. b členom ZDDV-1.

Če je DDV obračunal po nižji namesto po splošni stopnji, je zavezanec obveznost DDV izkazal v prenizkem znesku, kar šteje za davčni prekršek. Napako popravi tako, da poroča razliko med obračunanim in pravilnim zneskom v rubrike 25 oziroma 25 a in 41 oziroma 42 ter naredi samoprijavo za premalo obračunani DDV za obdobje, v katerem je bila opravljena transakcija, ter plača zamudne obresti. Dodatno obračunani DDV lahko uveljavlja kot odbitni tudi po poteku prekluzivnega roka (glede na zgoraj omenjeno pojasnilo DURS).

Zaključek

Prenos davčne obveznosti na kupca oziroma prejemnika storitve na podlagi 76. a člena je namenjen preprečevanju goljufij in zaščiti dohodkov državnega proračuna. Zaradi te določbe ni nepomembno, kdo davek obračuna in plača državi, čeprav je rezultat za državo na koncu praviloma enak, vendar ji kršitev 76. a člena onemogoča izvajanje nadzora. V zvezi z DDV, ki ga obračuna oseba, ki ni plačnik davka po zakonu, je treba upoštevati, da ta davek ni predmet odbitka, zato je temu ustrezno treba ravnati pri samoprijavi.

Prav tako se ne gre zanašati na misel, da lahko zavezanec, ki obračuna DDV na podlagi samoobdavčitve, praviloma še v istem obdobju ta DDV odbije kot vstopni, in da zato, ker ni finančnega učinka (ne zanj ne za državo) v primeru napake ni treba narediti samoprijave. Pravilnost in pravočasnost obračuna DDV in utemeljenost odbitka vstopnega davka je namreč treba presojati ločeno in po različnih pravilih, ki zanje veljajo.

Opombe:

1 54. člen Pravilnika o izvajanju ZDDV-1.

2 Ki ni posebna DDV-številka.

3 Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost.

4 Glej sodbo v zadevi C 125/12 Promociones y Construcciones BJ 200, točki 23 in 31.

5 Točki 42 in 43.

6 Ker ta DDV ni bil dolgovan in ker pri tem plačilu ni bila spoštovana vsebinska zahteva sistema obrnjene davčne obveznosti, se zavezanec ne more sklicevati na pravico do odbitka vstopnega DDV (C-465/15 Tibor Farkas, točka 48).

7 Zdaj 3 % letno.

8 Pojasnilo DURS, št. 4230-598441/2013-1, 14. 11. 2013: Upoštevanje prekluzivnega roka pri pridobitvah blaga znotraj Unije in v primerih, ko je prejemnik blaga ali storitev določen kot plačnik DDV.

9 Določbe, ki ji omenja Sodišče EU, v ZDDV-1 manjkajo.

10 C-564/15 Tibor Farkas, točke 49 do 53.

piše: Ajda Gobec Jerele, univ. dipl. pravnica, predavateljica na Univerzi v Novem mestu, Fakulteta za ekonomijo in informatiko

S sprejetjem novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)[1] je bila v letu 2013 uvedena novost – odpravnina ob prenehanju pogodbe o zapolitvi za določen čas zaradi poteka časa oziroma nastopa ali zaključka dogodka, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Urejena je v 79. členu, natančneje od tretjega do sedmega odstavka. V skladu s tretjim odstavkom 230. člena ZDR-1 velja, da se novost uporablja za pogodbe o zaposlitvi, ki so sklenjene za določen čas po uveljavitvi ZDR-1, ki pa je začel veljati 12. aprila 2013. Delovno razmerje delavec in delodajalec vzpostavita s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi.[2]

12. člen ZDR-1 pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas postavlja za temeljno obliko zaposlitve. V okviru zakonsko določenih omejitev pa je seveda dovoljena tudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. ZDR-1 v 54. členu našteva razloge, zaradi katerih dopušča sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ta praviloma preneha s potekom časa, za katerega je bila sklenjena oziroma nastopom ali zaključkom dogodka, zaradi katerega je bila sklenjena. Preneha pa lahko tudi predčasno na podlagi sporazuma med delodajalcem in delavcem ali ob nastopu drugega zakonsko določenega razloga. Z vidika načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas in upravičenosti do odpravnine lahko na podlagi ZDR-1 oblikujemo dve skupini delavcev.

V prvo skupino sodijo delavci, ki jim pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha brez odpovedi zaradi poteka časa oziroma nastopa ali zaključka dogodka, na katerega je bila veljavnost pogodbe vezana. V teh primerih je delavec upravičen do odpravnine, če izpolnjuje pogoje iz 79. člena ZDR-1. V drugo skupino sodijo delavci, ki jim preneha pogodba o zaposlitvi na drug način. V teh primerih je delavec upravičen do odpravnine, če zakon pravico do odpravnine določa in če delavec izpolnjuje zakonsko določene pogoje. Krog upravičenih delavcev do odpravnine v skladu z 79. členom ZDR-1 je določen s tremi merili:

1. prenehanje s potekom časa oziroma nastopa ali zaključka dogodka,
2. razlog, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena,
3. ponudba oziroma sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

Če ostanemo v okviru 79. člena ZDR-1, ugotovimo, da na višino odpravnine vpliva dolžina zaposlitve za določen čas. 108. člen ZDR-1 ureja odpravnino za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti. Pravila iz 108. člena veljajo tudi za nekatere druge primere, ko delavcu preneha pogodba o zaposlitvi, npr. zaradi prenehanja delodajalca ali izredne odpovedi s strani delavca. Tudi na odpravnino po 108. členu ZDR-1 vpliva dolžina zaposlitve, delavec pa pravico do odpravnine pridobi, če je bil pri delodajalcu zaposlen več kot eno leto. Delavec, razen v primeru, ko mu preneha pogodba o zaposlitiv za določen čas zaradi poteka časa oziroma nastopa ali zaključka, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena, do odpravnine ne bo upravičen, če bo delovno razmerje trajalo eno leto ali manj.

Ravnanje delodajalca v nasprotju z določili ZDR-1 o plačilu odpravnine ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas je prekršek po 14. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1 zaradi kršitve 79. člena ZDR-1 oziroma po 19. točki zaradi kršitve 108. člena ZDR-1. Ravnanje osebe v nasprotju s predpisi o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, opredeljuje Kazenski zakonik (KZ-1)[3] kot kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev. Morebitni prekrškovni ali kazenski postopek pa delavcu ne zagotovita, da mu bo delodajalec plačal odpravnino.

Četudi so sankcije namenjene preprečevanju ponovitev oziroma izvajanju kršitev sploh, še vedno lahko nastopi primer, ko delodajalec kljub sankcijam ne izpolni svoje obveznosti do delavca. Delavec, ki ima pravico do odpravnine, vendar je delodajalec ni plačal, ima pravno varstvo v obliki sodnega varstva zaradi spora iz naslova delovnega razmerja. Pristojno sodišče je delovno sodišče, ki postopa v skladu z določili Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1).[4] Uveljavljanje pravic delavcev pri delodajalcu in njihovo sodno varstvo ureja 200. člen ZDR-1. Zahtevo za izplačilo denarne terjatve sme delavec uveljavljati neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem znotraj petletnega zastaralnega roka.[5]

Odpravnina je enkratno denarno plačilo in njeno izplačilo utegne vplivati na upravičenje ali višino socialnih transferjev delavcu, glede na zakonsko ureditev posameznega področja.

piše: univ. dipl. pravnica Vanja Maček, vir: revija Poslovodno računovodstvo, številka 3-4/2019

Poslovni rezultati družbe vplivajo na njeno vrednost delnice oziroma poslovnega deleža, na podlagi katerih se potencialni vlagatelji odločajo za nakup. Prevrednotenje, torej slabitev knjigovodske vrednosti pomeni, da družba dejansko oblikuje finančne odhodke v določeni višini, s čimer vpliva na kazalnik uspešnosti poslovanja in finančni položaj družbe, posledično tudi na knjigovodsko vrednost delnice ali poslovnega deleža. Na podlagi mednarodnih računovodskih standardov je potrebno pri vrednotenju sredstev uporabiti iste preizkuse prihodnjih gospodarskih koristi na medletne datume kot na koncu poslovnega leta. Z morebitnim izogibanjem obligatornih slabitev, lahko vodstvo družbe vpliva na kapital družbe in s tem zavaja potencialne investitorje pri nakupu vrednostnih papirjev oziroma poslovnega deleža družbe. Forenzično računovodstvo, katerega namen je preprečevanje in odkrivanje prevar ter dokazovanje odkritih prevar in razkrivanje odgovornih oseb nedvomno lahko pripomore k učinkovitejšemu pregonu gospodarskega kriminala.

1 UVOD

Temeljni računovodski izkazi ali finančni izkazi so končni rezultat procesa računovodenja. To so obrazci, ki sistematično prikazujejo učinke poslovnih dogodkov, ki so se zgodili v preteklem obdobju (navadno v enem letu). Gre za skupek različnih finančnih poročil, ki razkrivajo finančno stanje podjetja, spremembe ter poslovni rezultat v določenem obdobju, na katerega se računovodski izkazi nanašajo.[1] Finančna naložba je eno izmed finančnih sredstev družbe, ki vpliva na poslovni izid, torej na morebitni dobiček ali izgubo družbe.

Družbe in podjetniki morajo, na podlagi 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), voditi poslovne knjige in jih enkrat letno zaključiti v skladu z ZGD-1 in slovenskimi računovodskimi standardi ali mednarodnimi standardi računovodskega poročanja, če zakon ne določa drugače, ter na podlagi zaključenih poslovnih knjig, za vsako poslovno leto, v treh mesecih po koncu tega poslovnega leta sestaviti letno poročilo. Podrobnejša pravila o računovodenju določajo slovenski računovodski standardi (SRS) in pojasnila slovenskih računovodskih standardov, ki jih sprejme Slovenski inštitut za revizijo v soglasju z ministroma, pristojnima za gospodarstvo in finance in v zasnovi ne smejo biti v nasprotju z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja. Mednarodni računovodski standard (MRS) 34, ki med drugim vsebuje pravila za medletno računovodsko poročanje, v 32. točki določa, da je pri vrednotenju sredstev potrebno uporabiti iste preizkuse prihodnjih gospodarskih koristi na medletne datume kot na koncu poslovnega leta, vse z namenom resničnega in poštenega prikaza finančnega stanja družbe.[2] Potencialni vlagatelji, ki imajo v času nakupa delnic ali poslovnega deleža družbe na voljo zgolj polletne podatke o poslovnih rezultatih utemeljujejo svojo odločitev o trgovanju z vrednostnimi papirji ravno na teh podatkih, ki hkrati oblikujejo tržno vrednost vrednostnega papirja oziroma poslovnega deleža. Prevrednotenje, torej slabitev knjigovodske vrednosti pomeni, da družba dejansko oblikuje finančne odhodke v določeni višini, s čimer vpliva na kazalnik uspešnosti poslovanja in finančni položaj družbe, posledično tudi na knjigovodsko vrednost delnice ali poslovnega deleža. Naložbe so del premoženja družbe, ki imajo določeno nabavno vrednost. Če te naložbe čez čas postanejo manj vredne, potem se zmanjša vrednost vseh sredstev te družbe, na drugi strani bilance stanja pa to vpliva na vrednost kapitala, in je zato knjigovodska vrednost kapitala nižja. Če to nižjo vrednost kapitala delimo s številom delnic, potem pridemo do manj vredne delnice.

Z morebitnim izogibanjem obligatornih slabitev, lahko vodstvo družbe vpliva na kapital družbe in s tem zavaja potencialne investitorje pri nakupu vrednostnih papirjev oziroma poslovnega deleža družbe. Družba z manipulacijo slabitev (zvišanje ali znižanje vrednosti) vpliva na poslovne rezultate in odločitev potencialnih investitorjev. Kadar takšno t. i. kreativno računovodstvo še vedno izkazuje pošteno vrednost računovodskih kategorij, gre za zakonite metode manipulacije z računovodskimi izkazi, kadar pa takšno poročanje ne izkazuje ekonomske realnosti, takšno ravnanje vodstva družbe predstavlja vsaj nepravilno poslovno odločitev, saj gre za zavajajoč in goljufiv način vodenja poslovnih knjig. Kazenskopravno relevantna dejanja pa so tista, pri katerih posameznik zasleduje določeno osebno korist oziroma ima namen povzročiti škodo drugemu.

2 DOLŽNA SKRBNOST

Na podlagi 263. člena ZGD-1 so člani uprave pri opravljanju svojih nalog dolžni ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika ter varovati poslovno skrivnost družbe. Njihova odgovornost je individualna. Zakonska določba ima v skladu z večinskim stališčem teorije dvojni pomen, je merilo za presojo krivde, hkrati pa v obliki generalne klavzule opisuje objektivno dolžnost ravnanja. Če člani uprave svojih nalog ne opravljajo z zahtevano stopnjo skrbnosti, ravnajo v nasprotju z določbo ZGD-1, vendar sta si pravna teorija in sodna praksa na tem mestu enotni, da vsaka podjetniška odločitev, ki se kasneje, s potekom časa, izkaže za škodljivo, ne more pomeniti ravnanja v nasprotju z zahtevanim standardom skrbnosti.[3] Tudi Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v 28. členu določa, da mora poslovodstvo pri vodenju poslov ravnati s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in si pri tem prizadevati, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna, kar pomeni, da je v določenem časovnem obdobju sposobna poravnati vse obveznosti, ki so zapadle v tem časovnem obdobju, oziroma, da je trajno sposobna izpolniti vse obveznosti ob njihovi zapadlosti. V ta namen mora poslovodstvo, na podlagi 30. člena ZFPPIPP, ustrezno upravljati tveganja, kar zajema ugotavljanje, merjenje oziroma ocenjevanje, obvladovanje in spremljanje tveganj, vključno s poročanjem o tveganjih, ki jim je ali bi jim lahko bila družba izpostavljena pri svojem poslovanju, takšna tveganja pa so zlasti kreditno, tržno , operativno in likvidnostno tveganje. Izjemno visoke slabitve naložb v enem poslovnem letu za predhodno obdobje lahko kažejo na dvomljive poslovne odločitve vodstva družbe, ki izvirajo iz subjektivne in ne objektivne sfere, saj vplivajo na rezultate poslovanja družbe in višino kapitala ter posledično znižajo knjigovodsko in tržno vrednost premoženja družbe. Za vodstvene organe bank Zakon o bančništvu (ZBan-2)prav tako zahteva profesionalno skrbnost pri ravnanju članov uprave banke, kar pomeni, da morajo člani uprave banke, pri izvrševanju svoje funkcije ravnati odkrito, pošteno in neodvisno ter v skladu z najvišjimi etičnimi standardi upravljanja, upoštevajoč preprečevanje nasprotja interesov. Odgovornost uprave za spoštovanje pravil o upravljanju s tveganji je izrecno določena v 136. členu ZBan-2. Med drugim je uprava banke v celoti odgovorna za poslovanje banke in njeno upravljanje tveganj, vključno z zagotavljanjem celovitosti sistemov računovodskega in finančnega poročanja, ki vključujejo tudi finančni in operativni nadzor ter zagotavljanje skladnosti poslovanja banke z veljavnimi predpisi in standardi. Katere so konkretne dolžnosti uprave predvsem v okviru dolžnega nadzora pa je potrebno presoditi v posameznem primeru.

V preteklosti je zaslediti primere, kjer se članom poslovodstva družbe očita, da je bil v času izdaje ponudbe za nakup vrednostnih papirjev družbe v polletnem ali letnem poročilu o poslovanju, lažno prikazan dobiček, ki je bil umetno povečan na podlagi neustreznega vrednotenja slabitev. Če vzamemo primer vrednotenja nepremičnin, ki so v lasti družbe, se vrednost teh nepremičnin spreminja glede na stanje na trgu. Družba lahko z neustreznim vrednotenjem naložb v nepremičnine in s spremembo načina vrednotenja vpliva na premoženjsko stanje, podatek o dobičku in druge podatke, ki pomembno vplivajo na investitorje, ki se odločajo za nakup obveznic. V praksi so pogoste tudi manipulacije z vrednotenjem naložb v drugi družbi, nemalokrat lastniško povezani, katere poslovanje je slabo, družba je celo insolventna, lastnica poslovnega deleža te družbe pa v svojih poslovnih knjigah ne opravi ustrezne slabitve vrednosti naložbe in na ta način izkazuje ugodnejši poslovni rezultat in zavaja potencialne investitorje.

Revizijski pregled lahko v določeni meri poudari takšna neustrezna vrednotenja, težava pa se pojavi, kadar je investitorju, v času prodaje vrednostnih papirjev, na voljo zgolj nerevidirano polletno poročilo, ki na podlagi zgoraj navedenega prikazuje zelo dobre poslovne rezultate. Kot že predhodno navedeno bi tudi polletno poročilo moralo biti, kot to določajo mednarodni računovodski standardi (natančneje 32. točka MRS 34), ki se uporablja na podlagi 1. točke 11. odstavka 54. člena ZGD-1, kljub temu, da ni revidirano, sestavljeno po pogojih in na način kot letno poročilo, vse z namenom resničnega in poštenega finančnega prikaza. Glede ključnih informacij, ki jih mora izdajatelj ponudbe podati, je v 31a. členu Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI) določeno, da so to tiste informacije, ki povprečnemu vlagatelju omogočajo sprejemanje informiranih naložbenih odločitev v zvezi z vrednostnimi papirji, ki so mu ponujeni oziroma ki so uvrščeni v trgovanje na organiziranem trgu. Ključne informacije morajo biti podane jasno in razumljivo na način, ki povprečnemu vlagatelju omogoča razumevanje lastnosti izdajatelja, morebitnega poroka in vrednostnih papirjev ter z njimi povezanih tveganj, ter da ključne informacije ne smejo biti zavajajoče.

Na tem mestu se postavlja vprašanje, kakšno je razmerje med »moralno« spornim ravnanjem vodstva družbe in kaznivim dejanjem.

Celoten članek je dostopen za naročnike!