CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00070957
ZVEtL-1 člen 3, 17, 17/1, 17/2, 19, 19/2. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 274, 274/1.
dedovanje - etažna lastnina - nastanek etažne lastnine - solastninska pravica na nepremičnini - postopek za vzpostavitev etažne lastnine - pogoji za začetek postopka - pridobitelj posameznega dela stavbe - vzpostavitev etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe - pravni naslov - ustni dogovor - nepravdni postopek za delitev solastnega premoženja - predhodni preizkus predloga - zavrženje predloga za vzpostavitev etažne lastnine
Sodišče prve stopnje je v okviru predhodnega preizkusa predloga ugotavljalo, ali so podani pogoji za uvedbo postopka za vzpostavitev etažne lastnine ali je treba zahtevek predlagateljice obravnavati v postopku za delitev stvari v solastnini. Pri tem je pravilno izhajalo iz določb 17. člena ZVEtL-1, po katerih se lahko postopek za vzpostavitev etažne lastnine začne le, če gre za etažno lastnino, ki je bila oblikovana pred 1. 1. 2003 in doslej ni bila urejena (prvi odstavek), pri čemer mora pridobitelj izkazati, da je postal njegov posamezni del predmet pravnega prometa že pred 1. 1. 2003 ali da je pred tem datumom nastal pravni naslov, ki po določbah tega zakona izkazuje pridobitev ali prenos lastninske pravice na posameznem delu stavbe in da se je s tem oblikovala etažna lastnina stavbe (drugi odstavek). Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je predlagateljica kot edini pravni naslov, ki sega v čas pred 1. 1. 2003, navedla le sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Kranju z dne 7. 4. 1997, iz katerega pa ni razviden kakršenkoli dogovor med dediči o nastanku etažne lastnine.
Zmotno je pritožbeno stališče, da pravni naslov v smislu 17. člena ZVEtL-1 lahko predstavlja tudi usten dogovor med dediči, ki je bil po trditvah predlagateljice sklenjen po izdaji sklepa o dedovanju in pred 1. 1. 2003. Pravni naslov je po tem zakonu listina o pravnem poslu ali pravnomočna odločba sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, s katero se v korist pridobitelja in v breme zemljiškoknjižnega lastnika vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na posameznem delu stavbe (drugi odstavek 19. člena ZVEtL-1). Gre za dokazno merilo, ki ga mora predlagatelj izpolniti v dokaz svojega upravičenja za začetek postopka po ZVEtL-1. Zatrjevan ustni dogovor temu merilu ne ustreza, zato sodišču prve stopnje v zvezi z dogovorom ni bilo treba izvajati dokazov, posledično pa tudi očitana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1 ni bila storjena.
rubež premičnin - register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin - konstitutiven učinek vpisa - leasing - leasingodajalec kot lastnik zaseženega vozila
Pri pogodbi o leasingu dajalec leasinga ohrani v leasing dano stvar v lasti in predmet leasinga šele po poteku pogodbenega razmerja (in rednem plačevanju dogovorjenih obrokov – anuitet) preide v last jemalca leasinga. Stvar, ki je predmet leasinga, je do poteka pogodbenega razmerja le v rabi jemalca leasinga. Upnik na spornih vozilih zato ni mogel pridobiti zastavne pravice ter je do pomote prišlo kvečjemu pri vpisu zastavne pravice v prejšnji izvršilni zadevi. Povsem logično in pravilno je torej, da njegova zastavna pravica v tem postopku na spornih vozilih ni mogla biti vpisana. Vpis rubeža v register pa ni zgolj deklaratorne narave, temveč je konstitutiven.
odgovornost samostojnega podjetnika - zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa
Iz obrazložitve prvostopne sodbe poleg povzemanja vsebine dokazov izhaja, da storilka ni dokazala nobenega ekskulpacijskega razloga ter da njena odgovornost temelji na krivdni odgovornosti njenega delavca. Ker pa v izreku sodbe sodišče prve stopnje ni zavrnilo ZSV v preostalem delu, pritožbeno sodišče glede na trditve obrambe v ZSV in povzete razloge sodišča prve stopnje zaključuje, da izrek nasprotuje razlogom sodbe oziroma da so razlogi sodbe glede na izrek nerazumljivi, zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.
dediščinska tožba - ugovor zastaranja - zastaranje dediščinske tožbe - zastaralni rok za vložitev dediščinske tožbe - poštenost posestnika zapuščine - nepošteni posestnik zapuščine - oporočna dedinja - univerzalno pravno nasledstvo - pasivna legitimacija dedičev - dedič dediča - poštenost dediča - drugi dedni red - kdo so nujni dediči
Pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič zastara nasproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke. Nasproti nepoštenemu posestniku zastara ta pravica v dvajsetih letih. Na dolžino zastaralnega roka torej odločilno vpliva (ne)poštenost posestnika zapuščine. Nepošten je tisti posestnik, ki ve, da je (samo tožnik ali tudi) tožnik pravi dedič. Šteje se, da je posestnik zapuščine pošten že, če je „znatno verjetno“, da mu zapuščina pripada, in ne šele v primeru, če je to gotovo.
Univerzalno pravno nasledstvo pomeni prehod vseh pravic in obveznosti - prvi toženec je zato vstopil v pravni položaj pok. oporočne dedinje in je dolžan izpolniti le tisto, kar bi bila, če ne bi umrla pred vložitvijo tožbe, dolžna izpolniti ona. Vprašanje (ne)poštenosti se zato zanj ne presoja samostojno, ampak je odločilna le (ne)poštenost njegove pravne prednice.
Tožnika sta zapustnikova zakonita dediča, ne pa njegova nujna dediča (25. člen ZD). To pomeni, da bi dedovala le v primeru, če bi oporočna dedinja umrla pred zapustnikom, če bi se dedovanju odpovedala ali pa v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je zapustnikova oporoka iz kateregakoli razloga neveljavna. Dejstvo, da tožnika nista nujna dediča, je za presojo (ne)poštenosti oporočne dedinje odločilno in ta primer loči od primerov iz sodne prakse, na katere se tožnika sklicujeta.
pritožba - dolžnost plačila sodne takse - sodna taksa za pritožbo - rok za plačilo sodne takse - prepozno plačilo sodne takse - neplačana sodna taksa - domneva umika pritožbe - fikcija umika pritožbe - dokazovanje plačila sodne takse - predložitev dokazila o plačilu sodne takse - poziv na predložitev dokaza - postopek za plačilo sodne takse - dolžnost povrnitve stroškov postopka - povrnitev stroškov odgovora na pritožbo - odgovor na pritožbo - strošek odgovora na pritožbo - v vednost poslana vloga - nepotrebni stroški
Prepozno plačana taksa se obravnava enako, kot da ni plačana.
Kljub temu, da je sodišče že z vpogledom v evidenco Uprave za javna plačila ugotovilo, da toženka sodne takse pravočasno ni plačala, se lahko zgodi, da je plačilo takse opravljeno pravočasno preko ponudnika plačilnih storitev, vendar denarna sredstva na podračun sodišča prispejo kasneje, po izteku roka, določenem v plačilnem nalogu. Zgolj v izogib takšnim situacijam in preverjanju pravočasnosti plačila služi poziv sodišča pritožniku, da predloži dokazilo o pravočasnem plačilu takse.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00069499
KZ-1 člen 86, 86/3. ZKP člen 361, 361/7. ZIKS člen 23, 23/3.
prestajanje kazni zapora pred pravnomočnostjo sodbe - zavod za prestajanje kazni zapora - umik predloga
Obtoženec pač ne more sam izbirati zavoda, v katerem bi prestajal kazen še pred pravnomočnostjo sodbe, niti o tem ne more odločati predsednik razpravljajočega senata. Pri odločitvi oziroma določitvi ustreznega zavoda bi sodišče, pristojno za izvršitev (tretji odstavek 23. člena ZIKS-1), upoštevalo kriterije, ki so opredeljeni v Navodilu o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni zapora v zavode za prestajanje kazni zapora.
Odločitev na podlagi sedmega odstavka 361. člena ZKP je možna in dopustna zgolj v položaju, ko obtoženec to sam zahteva oziroma soglaša z vsemi vidiki pričakovane odločitve.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - ustavitev postopka - pravica do pritožbe - pravni interes za pritožbo - pravni interes kot procesna predpostavka - pravovarstveni interes - možnost izboljšanja pravnega položaja - ni pravnega interesa za pritožbo - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - pravica do pravnega sredstva
Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji pritožba, če bi se izkazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist.
začasen odvzem vozniškega dovoljenja - nujna medicinska pomoč - seznanitev z listinami in dokazi - pravica do izjave - utemeljen sum
Da obdolženec med nesrečo in odvzemom krvi ni prejel terapije oziroma zdravil, ki bi vsebovala etanol, je lahko sodišče prve stopnje zaključilo le na podlagi naknadno pridobljenega protokola nujne medicinske pomoči ter odgovora SB ... z dne 28. 7. 2023 o prejeti terapiji.
Zagovorniku je pritrditi, da sodišče obdolženca pred izdajo izpodbijanega sklepa z navedenimi obremenilnimi dokazi ni seznanilo in mu ni omogočilo, da se do njih opredeli. S tem je kršilo njegovo pravico do učinkovite obrambe. Ker gre za dokaze, ki so vplivali na presojo obstoja utemeljenega suma, pritožba utemeljeno zatrjuje tudi, da je uveljavljena kršitev vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.
OBLIGACIJSKO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00070282
ZPrCP člen 107, 107/2, 107/3, 107/4.
škodni dogodek - trk motornih vozil - odgovornost za škodo nastalo v trku dveh premikajočih se vozil - odgovornost povzročitelja prometne nesreče - potek prometne nesreče - spreminjanje navedb - zaslišanje priče - dokaz s sodnim izvedencem - splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti - izguba zavarovalnih pravic - domneva alkoholiziranosti voznika - odklonitev alkotesta - strokovni pregled krvi - dokazna ocena - nedopustne pritožbene novote
Sodišče prve stopnje je zgoraj opisano ravnanje toženca utemeljeno štelo za konkludentno odklonitev opravljanja preizkusa alkoholiziranosti, odklonitev pa ima ob upoštevanju Splošnih pogojev za posledico izgubo zavarovalnih pravic.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV - TRG VREDNOSTNIH PAPIRJEV
VSL00070475
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15. ZBan-1 člen 118, 118/1.
trgovanje z delnicami - gospodarjenje z vrednostnimi papirji - izvršitev zastavne pravice na materializiranem vrednostnem papirju - trgovanje z vrednostnimi papirji - prodaja zastavljenih vrednostnih papirjev - zastavna pravica na vrednostnem papirju - skrbnost zastavnega upnika - očitek protispisnosti - nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in samimi listinami (protispisnost) - dokaz z izvedencem v informativne namene - nedopustnost informativnega dokaza
Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine in med samo listino. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini. V konkretnem primeru do tega ni prišlo. Sodišče prve stopnje je v pritožbi izpostavljen zapis v Pogodbi o sodelovanju, ki se nanaša na dovoljenje za dostop do računa vrednostnih papirjev, v sodbi pravilno povzelo. Zgolj to, da na podlagi tega zapisa, ob upoštevanju drugih izvedenih dokazov, ni naredilo zaključka, ki ga je pričakoval toženec, pa ne predstavlja očitane kršitve.
Ker dolžnost tožnice upravljati in trgovati z vrednostnimi papirji toženca ni obstajala, tožnici že zato ni mogoče očitati, da je z neskrbnim ravnanjem tožencu povzročila škodo.
gospodarski spor majhne vrednosti - obvezna gospodarska javna služba - plačilo komunalnih storitev - uporabnik storitev
Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno pojasnilo, zakaj šteje, da je tožena stranka kot najemnica poslovnih prostorov v Občini A. (na naslovu, kjer opravlja svojo dejavnost) uporabnica vtoževanih storitev obvezne gospodarske javne službe in mora kot takšna plačati ceno proizvoda oziroma storitve.
Ker tretji odstavek 22. člena ZP-1 ne zahteva presoje oziroma ugotovitve hujšega ogrožanja javnega prometa ali poškodovanja pravne dobrine, temveč zgolj ugotovitev, da je voznik v času dveh let dosegel ali presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, so pritožbeni očitki o pomanjkljivih razlogih izpodbijanega sklepa neutemeljeni.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre, ne glede na obdolženčevo obžalovanje prekrška, za osebo, ki je očitno nagnjena k ponavljanju prekrškov in to istovrstnih prekrškov vožnje pod vplivom alkohola, kar kaže na voznika, katerega osebnost in njegovo prejšnje življenje ter narava in pomen očitane kršitve vodijo k zaključku, da je za varnost cestnega prometa začasen odvzem vozniškega dovoljenja neizogibno potreben.
Ker gre v predmetni zadevi za fakultativni (in ne obvezni) odvzem motornega vozila, mora sodišče, poleg presoje obstoja navedenih zakonskih pogojev, oceniti tudi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera tak ukrep primeren in nujen za dosego zasledovanega cilja ter ali je podano sorazmerje med posegom v pravice storilca oziroma lastnika odvzetega predmeta na eni strani ter ustrezno koristjo, ki jo pridobimo z uporabo te sankcije za varstvo pravic drugih ali za varstvo javnega interesa, na drugi strani. Gre za uporabo splošnega ustavnega načela sorazmernosti, ki ni pridržano zgolj zakonodajalcu, temveč ga mora uporabiti tudi sodišče, ki odloča v posamičnem primeru.
Sodišče prve stopnje bi pooblaščencu tožnikov za sestavo tožbe moralo priznati priglašenih 300 točk in ne 200 točk, saj je v konkretnem primeru spor potekal zaradi ugotovitve obstoja stvarne služnostne pravice in glede na 2. točko tar. št. 19 OT pripada tožnikoma za sestavo tožbe v sporih o osebnih in stvarnih služnostih 300 točk.
nasilje v družini - zastaranje kazenskega pregona - kršitev kazenskega zakona - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - zavrnitev dokaznih predlogov
Izrek je dovolj jasno in razumljivo koncipiran z navajanjem, da je v navedenem časovnem okviru obtoženec skoraj vsak mesec fizično napadal oškodovanko na način kot izhaja iz opisanih ravnanj, izvajal psihično nasilje z ravnanji, ki so prav tako opisana, v nadaljevanju izreka pa so posamični dogodki, kot jih navaja pritožnica, še posebej konkretizirani. Tako konkretizirani dogodki v ničemer ne vplivajo na sicer opisano fizično in psihično nasilje izvajano približno enkrat na mesec.
Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP pa je višje sodišče ugotovilo, da je bil v obtoženčevo škodo prekršen kazenski zakon, ko prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona za obtoženčeva ravnanja do 1. 5. 2014. V navedenem je zato prepoznalo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP. Za kaznivo dejanje nasilje v družini je v zakonu predpisana kazen zapora do petih let, kar upoštevaje določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, ki predpisuje zastaranja kazenskega pregona v desetih letih od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, privede do ugotovitve, da so zastarala obtožencu očitana ravnanja od 1. 11. 2008 do 21. 9. 2013 (upoštevaje desetletni zastaralni rok šteto od datuma odločitve na višjem sodišču). Iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja je izrecno izhajalo še, da je bilo iz navedenega očitka izvzeto obdobje od 22. 9. 2013 do 30. 4. 2014. To pomeni, da je bil že v času izrečene prvostopenjske sodbe del obtožencu očitanih izvršitvenih ravnanj navedenega kaznivega dejanja zastaran, zato je višje sodišče časovni okvir izvršitve kaznivega dejanja opredelilo s časovnim obdobjem od 1. 5. 2014 do junija 2019, tako da v navedenem časovnem okviru niso obsežena ravnanja, ki so že zastarala.
Pritožba utemeljeno opozarja, da upnik predloga za zavarovanje ni umaknil glede zakonskih zamudnih obresti od nezastaranih glavnic, saj to iz upnikove vloge z dne 29. 11. 2021 (in prav tako ne iz nadaljnjih spisovnih podatkov) ne izhaja. Sodišče prve stopnje je glede umika predloga za zavarovanje v tem delu napačno tolmačilo navedbe upnika, zaradi česar je zmotno ugotovilo dejansko stanje in tako ugovoru dolžnika neutemeljeno ugodilo oziroma sklep o zavarovanju napačno razveljavilo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00070449
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. OZ člen 86, 86/1.
ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe - švicarski franki (CHF) - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nepošten pogodbeni pogoj - slaba vera banke - valutno tveganje - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - Direktiva Sveta 93/13/EGS - novejša sodna praksa SEU - sodna praksa Vrhovnega sodišča - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami
Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v točki 44 obrazložitve sodbe pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da je v konkretnem primeru opravila pojasnilno dolžnost v luči predstavljenih kriterijev SEU. Podpis izjave o prevzemu valutnega tveganja ob najemu kredita v tuji valuti za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da je SEU v svojih odločbah zavzelo stališče, da mora biti potrošnik obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in pravilno zaključilo, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena. Pritožbeno sodišče pa se ne strinja s pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju z dobro vero. V skladu s stališčem najnovejše sodne prakse VSRS, ki je sledilo stališčem SEU ob razlagi Direktive 93/13, gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj.
Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko (abstraktno, nedoločno) spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti na dolgi rok, lahko znatno (močno, pomembno) spremeni, kar ima lahko zanj tudi znatne negativne ekonomske posledice.
Prisojeni znesek v višini treh plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, je glede na kriterije, določene v drugem odstavku 118. člena ZDR-1 pretiran in si toženka v pritožbi utemeljeno prizadeva za njegovo znižanje.
ukrepi za varstvo koristi otroka - nadaljevanje postopka po uradni dolžnosti - omejitev starševske skrbi - kolizijski skrbnik otroka - izobraževanje otroka s posebnimi potrebami
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje postopek nadaljevalo po uradni dolžnosti, ker je ocenilo, da je nadaljevanje postopka potrebno za zavarovanje koristi A. A.
Ker je bilo ugotovljeno, da starša ne zmoreta ustrezno poskrbeti za koristi A. A., sedaj njene pravice v in koristi v postopku varuje kolizijska skrbnica, ki v njenem imenu podaja tudi trditve, predlaga dokaze in se izreka o procesnem gradivu.