V primeru izreka ukrepov za preprečevanje nasilja v družini brez polne uresničitve načela kontradiktornosti je nasprotnemu udeležencu pravica do izjave zagotovljena v ugovornem postopku. V njem sodišče ne presoja več, ali je bila podana nujnost izreka ukrepov brez izjave povzročitelja nasilja, temveč - ob upoštevanju vseh procesnih zagotovil - odloča, ali je izrek ukrepov utemeljen.
Dinamika odnosa udeležencev presega raven konfliktnega razmerja med nekdanjima partnerjema in predstavlja psihično nasilje nasprotnega udeleženca nad predlagateljico. Ob upoštevanju intenzivnosti in trajanja nasilnih ravnanj ter tudi aktualnega ravnanja nasprotnega udeleženca je sodišče ob tehtanju pravic udeležencev utemeljeno dalo prednost osebnostnim pravicam predlagateljice pred pravico nasprotnega udeleženca do svobode gibanja.
Kazenski postopek se sicer ni končal z obsodbo tožnika (obtožba je bila zavrnjena), vendar pa je toženka dokazala, da je razloge za odreditev pripora povzročil tožnik sam s svojim nedovoljenim ravnanjem (begosumnostjo) in je zato pravico do odškodnine izgubil.
Tožnik ne izpodbija ugotovitve, da je bil seznanjen z zakonsko obveznostjo sodelovanja v kazenskem postopku, odzivanja na vabila sodišča in sporočanja sprememb naslova. Ker teh obveznosti ni izpolnil, je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil situacijo, ko sodišče za zagotovitev njegove prisotnosti ob neuspešnih milejših ukrepih ni imelo na voljo druge možnosti kot odreditev pripora.
Sodišče prve stopnje je moralo upoštevati sedaj veljavno ureditev, po kateri se močnejša pravica v tovrstnih nepravdnih postopkih domneva na podlagi upravne odločbe o dokončno urejeni meji, s katero je meja urejena z ustrezno stopnjo zanesljivosti po določbah ZKN ali prej veljavnega ZEN. V tem postopku takšna odločba po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bila izdana. Zato geodetski prikazi z različnimi poimenovanji, na katere se sklicujeta predlagatelja, tudi če gre za javne listine v smislu določbe prvega odstavka 224. člena ZPP, ne vzpostavljajo domneve močnejše pravice po določbah SPZ, kakor je navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.
Začasno zaupanje otroka v varstvo in vzgojo enemu ali drugemu staršu je po tem, ko je že bilo pravnomočno odločeno o vzgoji in varstvu, še bolj izjemno kot sicer, saj so bile zmožnosti in pomanjkljivosti staršev že ocenjene.
Sprememba šolskega okolja je velika sprememba, ki jo lahko sodišče z začasno odredbo izreče v res izjemnih primerih.
Po ustaljeni ustavnosodni presoji za odločanje sodišča o odškodninski odgovornosti države za ravnanja ex iure imperii ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, pač pa je treba pri presoji posameznih predpostavk odgovornosti države upoštevati posebnosti, ki izhajajo iz oblastvene narave delovanja njenih organov. Četudi sodišče pri presoji uporabi nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, jih mora uporabiti prilagojeno značilnostim javnopravne odškodninske odgovornosti. Drugačno vsebino kot v klasičnih civilnih odškodninskih razmerjih ima tako v skladu z ustaljeno sodno prakso v tovrstnih zadevah pravni standard protipravnosti, saj se zahteva t.i. kvalificirana protipravnost.
Pri presoji pravnega standarda (kvalificirane) protipravnosti je potrebno upoštevati tudi sam sistem (upravnega) postopka.
S pravnimi sredstvi ugotovljena nezakonitost akta tako že v izhodišču ne more pomeniti objektivne napačnosti takega akta. Tako lahko odprava ugotovljenih nezakonitosti v okviru upravnega procesnega prava razreši obstoj (predhodne) protipravnosti odločitve uprave, končni rezultat postopka v obliki pravnomočne in dokončne upravne odločbe, ki prestane vse stopnje presoje, pa lahko sanira vse protipravnosti, ki so pred njim nastale.
Čeprav je bila ugotovljena nezakonitost odvzema mld. vnukov tožnice, ker je bil ta izveden, še preden je bilo z dokončno odločbo ministrstva odločeno o tožničini vlogi za opravljanje rejništva glede njenih vnukov, pa ta ugotovitev sama po sebi še ne zadošča za zaključek, za katerega se zavzema tožnica v svoji pritožbi, da je bilo ravnanje delavk prvotoženca, ki sta ta odvzem izvršili, tudi kvalificirano protipravno. Da bi bilo njuno ravnanje mogoče opredeliti kot takšno, bi namreč moralo biti zavestno, namerno in očitno napačno, kar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ni bilo in je takšen zaključek sodišča prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilen, drugačno stališče tožnice, izraženo v pritožbi, pa pravno zmotno.