Pritožba utemeljeno opozarja, da ne gre za isti stranki.
Subjektivna identiteta (istovetnost strank) ni podana, ker etažni lastnik in skupnost etažnih lastnikov (ki ji je bila podeljena sposobnost biti stranka v pravdnem postopku) v konkretnem primeru ne predstavljala iste stranke, in sicer niti v procesnem niti v materialnem smislu.
Toženka se je na ničnost nalogov za prevzem pokojnika sklicevala šele v svoji pripravljalni vlogi, ko je glede na pravila postopka v sporih majhne vrednosti že bila prekludirana z navajanjem novih dejstev. Pravilo, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, ne pomeni izjeme od razpravnega načela. Sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo pravočasno ponudijo stranke.
Za kondikcijski zahtevek je aktivno legitimiran izpolnitelj, ki je hkrati tisti, ki je prikrajšan (tu tožnik), pasivno legitimiran pa je prejemnik izpolnitve, ki je obogaten (tu tretji toženec). Do morebitne obogatitve prvega toženca in druge toženke (zaradi poplačila dolgov zapustnice s strani tretjega toženca in s tem povečanja zapuščine) ni prišlo na račun tožnika oziroma njuna morebitna obogatitev neposredno ne izvira iz tožnikove sfere (v 190. členu OZ je uporabljen izraz "na škodo drugega"). Dejstvo, da naj bi tretji toženec s prejeto kupnino poravnal nekaj dolgov zapustnice, je zato nepomembno. Vsi ostali morebitni pridobitelji teh denarnih sredstev (tako prvi toženec kot druga toženka na račun plačila dolgov zapustnice ali pa morebiti nekdo tretji, ki bi mu tretji toženec denar izročil iz naslova nekega drugega pravnega razmerja) se ne morejo šteti kot obogateni na račun tožnika. Ta razmerja s tožnikom niso neposredno povezana in tudi ne s samim dogodkom, ki je skupen tožniku in tretjemu tožencu, to je izročitev kupnine na podlagi neveljavnega pooblastila in prodajne pogodbe.
Nadomestilo plače se izplača že na podlagi zahteve za povračilo nadomestila plače, ki jo vloži delodajalec. Tožnica torej ne izda upravne odločbe, kot jo izda v primeru odločanja o začasni nezmožnosti za delo, temveč le neposredno nakaže denarni znesek zavarovančevemu delodajalcu na podlagi podatkov, za katere jamči delodajalec.
Potek zastaralnega roka je odvisen zgolj od nastanka škode, saj terjatev za povzročeno škodo v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala.
Bistvene sestavine prodajne pogodbe za prenos lastninske pravice na nepremičninah pa so, predmet prodaje, torej natančno opredeljena nepremičnina, s parcelno številko, katastrsko občino ali ID znakom in opisom ter določena kupnina za nepremičnino (cena). Iz navedenih SMS sporočil ne izhaja nedvoumna identifikacija nepremičnin, saj ni navedenih številk parcel, niti ID znakov, na katere bi se naj pogodba o prenosu lastninske pravice nanašala.
Iz 22. do 28. točke sodbe ni razvidno, kakšna pojasnila je tožena stranka tožniku dala. Sodišče prve stopnje je zgolj navedlo, da podpis izjave o prevzetem valutnem tveganju sam po sebi ne zadostuje za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ter da tožena stranka tožnika ni opozorila na možnost realne in znatne spremembe tečaja ter na morebitne znatne negativne ekonomske posledice takšne spremembe. Pri tem pa iz obrazložitve ni razvidno niti, ali je sodišče to ugotovitev oprlo na trditveno podlago strank in jo štelo za nesporno, ali pa jo je sprejelo na podlagi ocene izvedenih dokazov. Slednja je v celoti izostala.
Opozorilo na tveganje spremembe valutnega razmerja CHF/EUR ne pomeni obveznosti predvidevanja oziroma napovedovanja dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR, temveč obveznost opozarjanja na realno možnost, da se to v obdobju odplačevanja kredita lahko zgodi.
Opozorilo na možnost uresničitve t.i. črnega scenarija je ključnega pomena, zato do zaključka, da je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena na ustrezen način, ni mogoče priti z ugotavljanjem, ali so bila morebiti tožniku dana kakšna drugačna, a vendarle zadostna pojasnila. Tudi ni bistveno, ali je tožnik valutno tveganje razumel oz. ali je glede na vse dejanske okoliščine verjetneje, da se je moral in mogel zavedati tudi črnega scenarija, temveč, ali mu je toženka v zadostni meri pojasnila vsa tveganja, v katera se je spuščal s sklenitvijo dolgoročne kreditne pogodbe v tuji valuti.
Subjektivni zastaralni rok za uveljavitev odškodninske terjatve Zavoda iz naslova povrnitve škode zaradi izplačila nadomestila za invalidnost v okoliščinah primera ne more začeti teči pred izdajo odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve v breme pokojninske blagajne.
Pri Zavodovem zahtevku ne gre za subrogacijo, ampak gre za odškodninsko terjatev Zavoda. Predmetno izhaja iz odločbe VSRS III Ips 8/2008 (terjatev ZZZS) in predvsem iz zadeve VSRS III Ips 12/2023 (terjatev ZPIZ). Da ne gre za subrogacijo (terjatev ZPIZ) izhaja tudi iz odločbe VSL II Cpg 404/2011 z dne 12.10.2011. Razlogi, ki se jim pritožbeno sodišče pridružuje in jih na tem mestu ne ponavlja, so razvidni predvsem iz 12. in 13. točke obrazložitve odločbe VSRS III Ips 12/2023. Sodna praksa stališč pravne teorije, ki jih izpostavlja pritožnica, ni sprejela, pri čemer iz prvega izpostavljenega prispevka med drugim izhaja, da se na razmerje lahko gleda iz obeh vidikov: odškodninskega in subrogacijskega, medtem ko tudi drugi prispevek izpostavlja neenotnosti pri reševanju tega vprašanja.
Ker sta prevzemnika izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti, je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika za razvezo pogodbe o preužitku pravilno zavrnilo.
Predpogodba še ni prodajna pogodba zato, ker vsebuje določen oziroma določljiv predmet ter ceno. Tudi predpogodba ju mora vsebovati, da veljavno vzpostavlja obveznost skleniti glavno pogodbo.
Z izpolnitvijo pogojev iz pogodbe je nastopila le obveznost skleniti glavno pogodbo. Povedano drugače: terjatev enega sopogodbenika, da zahteva sklenitev glavne pogodbe od drugega, je tedaj zapadla. Tedaj je pričel teči tudi rok za sklenitev glavne pogodbe (peti odstavek 33. člena OZ). Če je katera od strank pogodbo že (delno) izpolnila, pa lahko to v primeru, da do sklenitve pogodbe ne pride, morebiti zahteva nazaj, ne vzpostavlja pa to sklenitve glavne, to je prodajne pogodbe.
Napačna ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja razveznega postopka predstavlja pravno relevantno okoliščino, ki utemeljuje obnovo oziroma spremembo odločbe o vdovski pokojnini. Izdaja izpodbijane odločbe v postopku t. i. neprave obnove postopka po 183. členu ZPIZ-2 je zato pravilna, saj ob izdaji odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine po 53. in 54. členu ZPIZ-2 niso obstajali pogoji za priznanje pravice.
Zakon o dedovanju (ZD) v 22. členu določa, da zakonec izgubi dedno pravico, če je zapustnik vložil tožbo za razvezo zakonske zveze in se po zapustnikovi smrti ugotovi, da je bila tožba utemeljena. Ker je status upravičenca do vdovske pokojnine tesno vezan na status zakonca oz. obstoj dejanske življenjske skupnosti ob smrti, pravna podlaga za prejemanje vdovske pokojnine zaradi utemeljenosti tožbe na razvezo zakonske zveze nikoli ni obstajala.
Preventivno ravnanje vzdrževalca cest (preden dejansko pride do nevarnosti za udeležence v prometu zaradi zastoja vode v podvozu) ima lahko podlago zgolj v njegovem pričakovanju, da bo podvoz zalila voda. Zastajanje vode v podvozu v primeru obilnega deževja za vzdrževalca cest načeloma ni nepričakovan dogodek, vendar to ne pomeni, da je toženec v danih okoliščinah ravnal v nasprotju z dolžno skrbnostjo (torej protipravno). Njegova odškodninska odgovornost bi bila podana, če bi bile izkazane okoliščine, na podlagi katerih bi toženec ob dolžni skrbnosti moral in mogel pričakovati, da bo spornega večera poplavilo prav obravnavani podvoz.
Sodna odločba je izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 19. člena ZIZ). Če rok za izpolnitev obveznosti v sodni odločbi ni določen, to kljub navedeni določbi ne pomeni takšne pomanjkljivosti izvršilnega naslova, ki bi preprečevala dovolitev izvršbe na podlagi takšnega izvršilnega naslova. Vendar pa mora navedeno pomanjkljivost v skladu z izrecno določbo drugega odstavka 21. člena ZIZ odpraviti izvršilno sodišče, ki mora v sklepu o izvršbi določiti rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, izvršbo pa dovoliti šele po poteku roka, torej za primer, da dolžnik obveznosti v danem roku ne bo prostovoljno izpolnil. Z določitvijo izpolnitvenega roka dolžnik tako dobi dodatno možnost prostovoljne izpolnitve obveznosti, šele v primeru neizpolnitve pa je terjatev prisilno izterjana. Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tega ni upoštevalo, ampak je s sklepom o izvršbi izvršbo dovolilo, ne da bi dolžnicama predhodno določilo rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Navedeno kršitev je po izdaji sklepa o izvršbi (v primeru vložitve pravočasnega ugovora) mogoče sanirati le z razveljavitvijo sklepa o izvršbi in ponovno odločitvijo o predlogu za izvršbo v novem sklepu o izvršbi, izdanem ob upoštevanju drugega odstavka 21. člena ZIZ.
V točki II izreka sodbe P 12/2021 dolžnicama ni bilo naloženo nerazdelno plačilo zneska 86.400,00 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2021, ampak je bila dolžnicama v plačilo naložena deljiva obveznost (tako tudi sodba VSRS II Ips 61/2025 z dne 4. 2. 2026, točka 25 obrazložitve). V izvršilnem naslovu (tudi pred njegovo spremembo s sodbo VSRS) zato ni bilo podlage, da se izvršba zoper obe dolžnici dovoli za izterjavo celotnega zneska 86.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2021 dalje, ampak za dovolitev izvršbe zoper posamezno dolžnico zgolj za izterjavo polovice tega zneska (tj. 43.200,00 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Tožena stranka v postopku ni dokazala, prvič, da je izpolnila svojo zakonsko dolžnost po prvem odstavku 71. člena SZ-1, torej, da je tožeči stranki kot tretji osebi iz naslova dobave zemeljskega plina izpolnila zapadle denarne obveznosti glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika, in drugič, da je tožeči stranki na podlagi njene zahteve posredovala podatke o etažnem lastniku, ki svojih obveznosti ni plačal, torej podatke, ki bi bili potrebni tožeči stranki za vložitev tožbe zoper etažnega lastnika.
Za posameznika, ki je pogodbena stranka nične pogodbe, zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne samo za dejanske okoliščine, na katerih temelji zatrjevana ničnost sklenjene pogodbe, ampak tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja.
Če bi se kreditni instituciji v primeru, ko je kreditna pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja ne more več obstajati, priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo 93/13.
Banka se je že ob sklenitvi pogodbe morala in mogla zavedati posledične hibnosti pogodbe, kakor tudi tega, da je na podlagi tako hibne pogodbe upravičena zahtevati, kot je bilo to pojasnjeno že zgoraj, le vračilo posojenega kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačilo zamudnih obresti. V smislu 193. člena OZ je tako banka nepoštena že vse od trenutka, ko začne pridobivati denarne zneske, ki presegajo denarni znesek, do katerega je upravičena. Posledica bankine nepoštenosti je plačilo zamudnih obresti od trenutka, ko je take (presežne) denarne zneske prejela.