OZ člen 311, 1017, 1017/5, 1024, 1025. SPZ člen 146, 146/2.
maksimalna hipoteka - materialnopravno pobotanje
Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, maksimalna hipoteka ni akcesorna zavarovanim terjatvam, temveč upniško - dolžniškemu razmerju. Maksimalna hipoteka preživi usodo posameznih terjatev in obstaja tako dolgo, dokler obstaja razmerje med upnikom in dolžnikom, iz katerega bi lahko nastale vedno nove terjatve. Za ustanovitev maksimalne hipoteke tako zadošča že navedba zastavnega upnika, zastavnega dolžnika in (vsaj) vrstna določitev (bodočega) pravnega temelja.
Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi toženka v pravdi uveljavljala procesno pobotanje, temveč materialnopravno pobotanje, kot ga je opredelilo tudi sodišče prve stopnje. Pobotni (procesni) ugovor je namreč takšno procesno dejanje toženca, ki obsega: prvič trditev toženca, da ima zoper tožnika nasprotno in pobotljivo terjatev, 2. predlog toženca, da se ta terjatev ugotovi, kolikor je potrebno za pobotanje obeh terjatev (ugotovitev nasprotne terjatve je predpostavka za pobotanje, ki ga sodišče izreče v konstitutivnem delu sodbe) in 3. predlog toženca, da sodišče izreče pobotanje v pravdi. Navedenega toženec ni uveljavljal, zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno obravnavalo ugovor toženca kot ugovor materialnopravnega pobota.
Za dopustnost pobota, tako materialnopravnega kot procesnega, pa morajo tudi sicer biti izpolnjene naslednje predpostavke: vzajemnost, istovrstnost, dospelost in iztožljivost terjatve.
Tožnik je v ponovljenem postopku podredno postavljeni zahtevek pravilno preoblikoval tako, da je v korist stečajnega dolžnika zahteval, da pravni posel izgubi učinke v razmerju do vseh stečajnih upnikov in do višine dolžnikove terjatve do dolžnika (II. točka izreka sodbe). Gre za oblikovalni in ne ugotovitveni del zahtevka, kot to zmotno meni pritožba. Darilna pogodba je z ugoditvijo zahtevku namreč izgubila učinke v razmerju do stečajnih upnikov in do višine tožnikove terjatve. Tudi vsebina upnikovega upravičenja se z začetkom stečaja ne spremeni, edina sprememba je, da je potrebno zahtevek uveljavljati za račun stečajnega dolžnika, kar pa je tožnik tekom postopka s podrednim tožbenim zahtevkom, kot je bilo že navedeno, tudi storil. Prav tako je pravilno postavil dajatveni zahtevek, s katerim je zahteval, da se v dobro stečajnih upnikov (torej za račun stečajne dolžnice) dopusti poplačilo iz sporne nepremičnine.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - določitev plačila - določitev cene pogodbenih del - če cena ni določena
Plačilo je bistveni element podjemne pogodbe, dogovor o višini plačila za delo pa ni bistvena sestavina take pogodbe in je ta lahko veljavno sklenjena tudi, če se pogodbeni stranki o ceni ne zedinita. Vendar mora v primeru, ko plačilo med pogodbenima strankama ni bilo dogovorjeno, toženec pa konkretno ugovarja višini tožbenega zahtevka, tožnik za svoj uspeh v pravdi zahtevek za plačilo opravljenega dela utemeljiti v smislu drugega odstavka 642. člena OZ.
Če dogovor o višini ni bil dosežen, bi tožnica morala zatrjevati in dokazati, da znesek iztoževanih storitev ustreza običajni ceni v primerljivih poslih. Če ne razpolaga s podatki, na podlagi katerih bi bila določitev mogoča, sodišče določitev cene odreče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00083625
ZPP člen 8, 151, 155, 155/1, 165, 165/3, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354. KZ-1 člen 158, 158/4. OZ člen 179, 179/2.
plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo - negmotna škoda - denarna odškodnina - opravičilo - razžalitev - vrnitev razžalitve - sodna praksa - duševne bolečine - strah - dokazna ocena - kršitev pravice do izjave - neopredelitev do odločilnih dejstev - neposredno zaslišanje - nedovoljena pritožbena novota - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - predpravdni stroški - predpravdni odškodninski zahtevek - stroški predpravdnega odškodninskega zahtevka - odvetniški stroški - procesna predpostavka za vložitev tožbe - potrebni stroški
Strošek poskusa mirne rešitve spora (v izogib nepotrebnemu sporu pred sodiščem) je strošek, ki nastane v zvezi s postopkom.
V primerih, katerih stična točka je, da ni šlo za enkratno, izolirano in neizzvano žalitev, temveč za osebe oziroma družine, ki so dalj časa v sporih ali konfliktnih odnosih oziroma so si žalitve izmenjevale, se je sodna praksa v civilnih zadevah izrekla, da je treba te okoliščine upoštevati in tudi, da v takih primerih včasih (denarna) odškodnina razžaljencu ne pripada, ker ni in ne bi služila svojemu namenu oziroma ni združljiva z namenom denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Če glede (ne)obstoja odločilnih dejstev med strankama ni spora, ni potrebno nikakršno branje dokaznih listin, zasliševanje prič in sploh sleherni dokazni postopek. Ta se izvaja samo glede tistih izmed odločilnih dejstev, ki jih ena stranka zatrjuje, druga pa zanika.
Teza o prenizki najemnini, če ne bi bilo omejitve kilometrov, ni navzkriž z logiko izpodbijane sodbe, ker sta stranki s takšno razmeroma ugodno najemnino soglašali. V razmerah, v katerih sta se pogodbenici lahko svobodno odločali, to po definiciji ni šlo nobeni na škodo.
posojilna pogodba - zakonske zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti
Tožniku pa je, skladno z določbo 299. člena OZ, potrebno prisoditi zakonske zamudne obresti od dneva vložitve obravnavane tožbe, to je od 8. 10. 2021 dalje. Toženka je nedvomno prišla v zamudo z vložitvijo tožbe, saj ji je takrat tožnik dal nedvomno vedeti, da želi doseči izpolnitev svoje obveznosti, torej da mu toženka vrne dolgovane zneske denarja.
najemna pogodba za določen čas - podaljšanje najema za določen čas - ustna sprememba pisne najemne pogodbe - konkludentna dejanja - dokazno breme
Ne SZ-1 ne OZ ne sodna praksa ne omogočajo, da bi se stanovanjsko najemno razmerje za določen čas spremenilo v najemno razmerje za nedoločen čas ustno, kaj šele molče ali konkludentno, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.
Pri tehtanju zatrjevanj toženca o tem, da pravdni stranki nista želeli skleniti darilne pogodbe, oziroma, da sta sklenili navidezno pogodbo, je potrebno upoštevati, da imajo notarski zapisi večjo dokazno moč kot navadne pogodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00083521
URS člen 33.. OZ člen 58.. SPZ člen 40, 49.. SZ-1 člen 94, 94-6, 95, 111.. ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
najemna pogodba za določen čas - potek najemne pogodbe - tožba na izpraznitev in izročitev nepremičnine - prenos lastninske pravice na nepremičnini - teorija realizacije - konvalidacija oblično pomanjkljive pogodbe
Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila najemna pogodba z dne 15. 10. 2016 za najem stanovanjske hiše v lasti tožnikov, sklenjena za določen čas enega leta, to je do dne 15. 10. 2017, in da slednja ni bila podaljšana. Toženec zato s svojo družino nezakonito uporablja nepremičnino tožnikov.
Toženec bi moral v skladu z določbo 95. člena člena SZ-1, v roku 30 dni pred prenehanjem sklenjene najemne pogodbe za določen čas, tožnikoma predlagati sklenitev aneksa k najemni pogodbi (95. člen SZ-1) zaradi podaljšanja najema.
Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo glede ugovora tožencev v zvezi z možnostjo konvalidacije kupne pogodbe zaradi izvedenih plačil po prenehanju najemnega razmerja, in sicer da bi morala biti kupoprodajna pogodba za nepremičnino, ki bi vsebovala tudi zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na kupca (razpolagalni posel), sklenjena v pisni obliki.
Odločitve sodišča prve stopnje pa ne morejo omajati niti pritožbene navedbe, da sta tožnika izpraznitev nepremičnine zahtevala šele v letu 2023, saj lahko v skladu z drugim odstavkom 111. člena SZ-1 lastnik kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja pri sodišču splošne pristojnosti, lastninska pravica pa je absolutna in ustavno zagotovljena kategorija (33. člen Ustave RS), ki zagotavlja svobodo ravnanja na premoženjskopravnem področju.
Neobstoj podlage zemljiškoknjižnega dovolila kot razpolagalnega pravnega posla pomeni njegovo ničnost (četrti odstavek 39. člena OZ) in je vknjižba na podlagi takega dovolila materialnopravno neveljavna.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00083375
OZ člen 1. ZVZD-1 člen 2, 3, 5. ZIKS-1 člen 15, 15/1, 45. ZDR-1 člen 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - odškodninska odgovornost države - delodajalec - nesreča pri delu - prestajanje zaporne kazni - delo zapornika med prestajanjem kazni - poškodba pri delu
Država obsojencu odgovarja za škodo, ki mu nastane na delu oziroma v zvezi z delom, ne glede na to, kje je obsojenec delo opravljal.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00083631
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 5, 6, 7, 8. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1.
Vendar je bilo treba pri presoji v obravnavanem primeru upoštevati tudi merila SEU, ki veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih. Razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu Pogodbe o delovanju evropske unije (v nadaljevanju PDEU) poda SEU, so sprejete v obliki sodb. Sodbe SEU pa so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc (za nazaj).
Tako je bilo treba tudi v obravnavani zadevi upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZPotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.
Tožnika glede na vnaprej pripravljeno tipsko pogodbo nista imela možnosti enakovrednega pogajanja o vsebini tega posameznega določila. Prav tako nista imela vpliva na oblikovanje pogodbenih pogojev glede predčasnega odplačila ter drugih bistvenih sestavin kreditne pogodbe. Ker torej valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogoja, je toženkina pritožba v tem delu neutemeljena.
Tako SEU v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 v točki 48. sodbe, kot Ustavno sodišče RS v zadevi Up-14/21 do 30 z dne 13. 1. 2022 v točki 32. obrazložitve, kot tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 v točki 18. obrazložitve poudarjajo tudi, da mora banka posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute in zvišanja tujih obrestnih mer na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.
V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da toženka v trenutku sklepanja kreditne pogodbe ni mogla predvideti svetovne gospodarske krize in posledično velikega padca EUR v razmerju do CHF v letu 2015, saj slednje ni bilo pričakovano za toženko kot bančnega strokovnjaka, ter tudi ne odločitve tuje nacionalne banke v zvezi s tečajem CHF/EUR, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je standard pojasnilne dolžnosti v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektiven in gre za vprašanje profesionalne skrbnosti, ko zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, konkretno velikih valutnih nihanj in s tem seznanil potrošnika.
Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni.
Niti konverzija sama, ko je do velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti že prišlo, potrošniku ne omogoča, da prepreči nastanek navedenih hudih posledic, saj te ob novaciji preostalega kredita po tečaju na dan konverzije ostanejo, s tem pa tudi ni odpravljeno neravnotežje položajev, kot je bilo obrazloženo.
V kolikor bi toženka kot ugovor zoper zahtevek tožnice za plačilo želela uveljavljati jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine (prodajna pogodba) oziroma na znižanje plačila (podjemna pogodba), bi morala v postopku pred sodiščem prve stopnje podati ustrezne trditve, zlasti glede obstoja in vrste napak ter njihovega pravočasnega in pravilnega grajanja (notifikacije), opredeliti pa bi morala tudi, kolikšna je manjvrednost stvari zaradi napak oziroma kolikšno znižanje kupnine (plačila) uveljavlja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083701
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-4.
ničnost kreditne pogodbe - kreditna pogodba - kredit v CHF - hipoteka na nepremičnini - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - začasna odredba - odločanje o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi - namen zavarovanja z začasno odredbo - denarna kazen - začasno zadržanje - tehtanje ustavnih pravic - zaščita potrošnika - pravica do sodnega varstva - učinek sklepa o izvršbi - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - obstoj verjetnosti terjatve - nedenarna terjatev - pojasnilna dolžnost banke - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - pogoj reverzibilnosti - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - neusklajena sodna praksa - razvoj sodne prakse - sodna praksa SEU - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sklep o zavarovanju ima učinek sklepa o izvršbi, a sta tožnika pri tem spregledala, da je bil njun predlog v delu prepovedi razpolaganja in uveljavljanja terjatev iz kreditne pogodbe zavrnjen. Če bi bilo dovoljeno zavarovanje tudi v tem delu, bi sklep o zavarovanju moral imeti tudi izrek denarne kazni za primer kršitve obveznosti. V primeru začasnega zadržanja učinkovanja pogodbe pa se toženki ničesar ne prepoveduje, zato tudi izrek denarne kazni ni potreben, kar je skladno z načelom lojalne (evroskladne) razlage Direktive 13/93 in sodne prakse SEU predvsem sodbe C-287/22.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083603
URS člen 3a, 23, 33. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-4. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3. ZPP člen 180, 180/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZPotK člen 23, 23/2.
ničnost kreditne pogodbe - dolgoročni kredit v CHF - zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - izrek denarne kazni - izvršilno sredstvo - namen zavarovanja terjatve - sodna praksa - pravica do sodnega varstva - pravica do zasebne lastnine - pravice potrošnika - razlaga prava EU - načelo lojalne razlage - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - nepošten pogodbeni pogoj - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - povprečni potrošnik - težko nadomestljiva škoda - pogoj reverzibilnosti - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - retroaktivna uporaba predpisa - dokazni standard verjetnosti
V primeru začasnega zadržanja učinkovanja pogodb se toženki ničesar ne prepoveduje, zato tudi izrek denarne kazni ni potreben, kar je skladno z načelom lojalne (evroskladne) razlage Direktive Sveta 93/13/EGS in sodne prakse SEU, predvsem sodbe C-287/22.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka izpolnitve pojasnilne dolžnosti ni uspela verjetno izkazati. Toženka niti ne trdi, da bi tožnika seznanila s konkretnim delovanjem mehanizma kredita v tuji valuti in kako bi na njuno obveznost vplival znaten padec domače valute ter kako bi se to odrazilo na njunem položaju v času trajanja dolgoročnega kreditnega razmerja. Nasprotno, tak obseg pojasnilne dolžnosti v trditveni podlagi celo zavrača.
Toženka v pritožbi v pretežnem delu skoraj dobesedno povzema, kar je med postopkom že navedla v pripravljalnih vlogah. Ponovljene navedbe, na katere je sodišče prve stopnje že odgovorilo, ne terjajo ponovnega vsebinskega odgovora.
dogovor - obligacija prizadevanja - obligacija rezultata - vsebina dogovora - zahteva za ponovno sklenitev prodajne pogodbe - avtonomija volje - nesklepčnost zahtevka
Odločujoča in pravilna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da sta se pravdni stranki v 6. členu dogovora zavezali, da si bosta prizadevali in naredili vse, kar je v njihovi moči, da bi (tretji) lastnik nepremičnine izvedel parcelacijo in novo parcelo v približni izmeri 2.300 m² prodal tožnici. Tožnica v pritožbi izpostavlja še določbo 9. člena dogovora (op. ta člen je kot pravno podlago upoštevalo tudi sodišče prve stopnje), s katero se je toženka zavezala opustiti vsakršna ravnanja v kamnolomu, ki bi tožnico motila pri posesti ali jo ovirala pri opravljanju dejavnosti. Nesporno je bila parcelacija izvedena in toženka je obe novo nastali nepremičnini kupila sama.
Tožnica na izpostavljeni pogodbeni podlagi zoper toženko uveljavlja tožbeni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino (op. nepremičnino, ki je bila predmet zgoraj izpostavljenega prizadevanja obeh pravdnih strank) z vsebino, ki je razvidna iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Povedano drugače, na zgoraj omenjeni pogodbeni podlagi želi s tožbenim zahtevkom oblikovati (nadomestiti) toženkino (avtonomno) izjavo volje (o prodaji nepremičnine, po določeni ceni, z zemljiškoknjižnim dovolilom,...). Tožničina teza, da gre le za izpolnitev pogodbe (dogovora oziroma nekakšne generalne klavzule) in da se je obligacija prizadevanja zaradi kršitev spremenila v nekakšno obligacijo rezultata, je zmotna in ji ni mogoče slediti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zgoraj izpostavljena obligacija prizadevanja (kljub zapisu, da bosta "naredili vse, kar je njihovi moči", in vključno z opustitveno dolžnostjo iz 9. člena dogovora) ne vsebuje tožničine pravice in toženkine obveznosti skleniti prodajno pogodbo, s katero bi toženka tožnici prodala omenjeno nepremičnino.
OZ člen 69, 69/1, 69/2, 70, 70/1, 70/3, 300, 300/1, 301, 301/3.
zastopanje - zastopanje pravne osebe - pooblastilo za zastopanje - obstoj pooblastila - sklenitev pogodbe po zastopniku - upniška zamuda - hramba - stroški hrambe - verzija - spor majhne vrednosti
Pritožnica zgrešeno navaja, da lahko v imenu in za račun toženke delujeta le njena iz podatkov AJPES-a razvidna zakonita zastopnika. Upravičenost za zastopanje lahko temelji na zakonu, na drugem pravnem aktu ali na izjavi volje zastopanega (pooblastitev). Pravne osebe lahko tako poleg zakonitih zastopnikov, ki jim upravičenje za zastopanje daje pravni predpis oziroma zakon, v pravnem prometu zastopajo tudi njeni pogodbeni zastopniki ali pooblaščenci. Ti pridobijo upravičenje za zastopanje na podlagi izjave volje zastopanega, pooblastilo pa se lahko podeli tudi le za določen (posamezen) pravni posel (posamično pooblastilo) ali za več le-teh.
Upnik v zamudi je dolžan povrniti dolžniku stroške v zvezi z nadaljnjo hrambo stvari, pri čemer ima zahtevek dolžnika pravno naravo verzijskega zahtevka.