Z izpolnitvijo preneha upnikova pravica od dolžnika zahtevati, da opravi v pogodbi dogovorjeno izpolnitveno ravnanje.
Prvotne zapornice, na katero se nanašata izvršilni naslov in sklep o izvršbi, dejansko ni več (za pritožbeno vztrajanje pri navedbah, da gre še vedno za isto zapornico in isto motenje posesti, po oceni sodišča druge stopnje ni podlage v listinah spisa), zato tudi vzpostavitev prejšnjega stanja v zvezi s to zapornico (torej tako, da bo to konkretno zapornico mogoče odpirati z daljinskimi upravljalniki v posesti upnikov), kot to dolžniku nalagata izvršilni naslov (pod točko III izreka) in sklep o izvršbi (pod točko I.3 izreka), ni več mogoča. Zaradi nemožnosti izpolnitve obveznosti, za uveljavitev (izterjavo) katere je bila dovoljena izvršba pod točko I.3 izreka sklepa o izvršbi, je ta dolžnikova obveznost prenehala, to pa utemeljuje ugoditev ugovoru po izteku roka in ustavitev izvršilnega postopka v delu, ki se nanaša na uveljavitev (izterjavo) te obveznosti.
Ne glede na to, da sta upnika v zadevi I 356/2021 predlog za izvršbo vložila v zvezi z oviranjem dostopa in motenjem posesti s (ponovno) postavitvijo delta bloka, v obravnavani zadevi pa v zvezi s postavitvijo zapornice, je namreč dejstvo, da sta v okviru v zadevi I 356/2021 podanega zahtevka (pod točko 4 zahtevka, uveljavljanega v predlogu za izvršbo), uveljavljala tudi, da se je dolžnik dolžan vzdržati ravnanj, s katerimi bi v bodočnosti tudi na drug način kot s postavitvijo enakih ali podobnih ovir, kot je betonski delta blok, oviral dostop ter dovoz do zemljišč parc. št. 1028 in 1019/1 preko zemljišča parc. št. 1029/2, vse k.o. ..., in da se mu za primer kršitve te prepovedi določi kazen v višini 10.000,00 EUR, ki jo sodišče v primeru kršitve izterja po uradni dolžnosti in hkrati določi višjo kazen. Med ravnanja, zajeta pod opredelitvijo "drug način", spadajo vsa ravnanja, s katerimi bi dolžnik na kakršenkoli način oviral dostop ali dovoz do zadevnih zemljišč, vključno s postavitvijo zapornice, v zvezi s katero sta predlog za izvršbo upnika vložila v obravnavani zadevi. Zahtevek, ki sta ga upnika podala pod točko 4 predloga za izvršbo v zadevi I 356/2021, tako zajema tudi zahtevek, ki sta ga upnika podala pod točko 4 primarnega predloga za izvršbo v obravnavani zadevi.
V zadevi I 106/202o je bila vzpostavitev prejšnjega stanja zapornice predlagana in dovoljena v zvezi s prvotno zapornico, ki je obstajala v času izdaje izvršilnega naslova, vložitve predloga za izvršbo in izdaje sklepa o izvršbi v zadevi I 106/2020 in ki je bila nato v času trajanja postopka I 106/2020 odstranjena, in ne v zvezi z prestavljeno zapornico, ki jo je dolžnik po odstranitvi prvotne zapornice nato (predelano) ponovno na drugem mestu na parc. št. 1029/2 postavil dne 18. 8. 2021 in v zvezi s katero sta upnika v predmetnem postopku vložila nov predlog za izvršbo. Prav iz razloga, ker zapornice, kot je obstajala v času izdaje izvršilnega naslova in izdaje sklepa o izvršbi v zadevi I 106/2020, ni več in ker je vzpostavitev prejšnjega stanja v zvezi s tisto zapornico posledično postala nemogoča ter je obveznost dolžnika v tej zvezi zato prenehala, je bil izvršilni postopek v zadevi I 106/2020 v delu, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja zapornice, s sklepom I 106/2020 z dne 12. 2. 2026 (ki ga je v tem delu s sklepom I Ip 343/2026 z dne 22. 7. 2026 potrdilo tudi Višje sodišče v Mariboru) tudi ustavljen. Ker se torej predlog za izvršbo v obravnavani zadevi nanaša na novo motenje, ki je bilo storjeno s postavitvijo (predelane) zapornice na drugem mestu, identiteta zahtevkov iz zadeve I 106/2020 in I 332/2021 ni podana, posledično pa tudi ni podana procesna ovira litispendence.
Namen določbe prvega odstavka 229. člena ZIZ je omogočiti neposredno varstvo upniku v (novem) izvršilnem postopku na podlagi istega izvršilnega naslova, potem ko je obveznost dolžnika iz izvršilnega naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, prenehala, dolžnik pa je nato ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja. Prenehanje obveznosti iz izvršilnega naslova poleg načinov, ki so izrecno omenjeni v prvem odstavku 229. člena ZIZ (tj. s prostovoljno izpolnitvijo obveznosti s strani dolžnika oziroma z izvršitvijo obveznosti v okviru prisilne izvršbe), nastopi tudi v posledici nemožnosti izpolnitve. Dejstvo, da je dolžnikova obveznost vzpostavitve prejšnjega stanja zapornice, v zvezi s katero je bila izvršba dovoljena v zadevi I 106/2020, prenehala zaradi nemožnosti izpolnitve in ne zaradi prostovoljne izpolnitve obveznosti ali oprave izvršbe v postopku I 106/2020, tako samo po sebi ne utemeljuje zaključka, da pogoji iz 229. člena ZIZ niso izpolnjeni.
Predlagatelja zatrjujeta mejo na podlagi močnejše pravice, to je s priposestvovanjem spornega dela, označenega s številkami 1, 3 in 5, tudi po svojih pravnih prednikih vse od leta 1938 dalje. Zato sta bila dolžna na podlagi vsakokrat veljavnih predpisov, ki so se glede na različna časovna obdobja lahko razlikovali, dokazati pogoje priposestvovanja, to je (i) dobroverno (ii) posest (iii) skozi celotno priposestvovalno dobo.
Osnovna predpostavka za fizično delitev je, da je takšna delitev dejansko in pravno možna. Stvar je deljiva, če jo je mogoče razdeliti na stvari iste vrste, pri čemer se nesorazmerno ne zmanjša njena vrednost niti se ne uniči njen osnovni namen. Deljivost se presoja tudi po tem, ali je stvar mogoče razdeliti v skladu s solastninskimi deleži solastnikov, da torej vsak solastnik prejme del stvari, hkrati pa potrebna izplačila razlike v vrednosti prejetih delov niso pretirana in nesorazmerna. Pravno je delitev nemogoča, če predpis prepoveduje delitev stvari, ki je sicer fizično deljiva.
Stališče sodišča prve stopnje, da so upravna in gradbena dovoljenja pogoj za vpis v kataster nepremičnin, ni pravilno. Pritožba pravilno opozarja, da niti 110. člen SPZ niti 30. člen ZVEtL-1, kot pogoja za etažiranje ne določata obstoja gradbenega dovoljenja, pač pa se v tem postopku ugotavljajo le bistveni stvarnopravni elementi glede nepremičnine. Sedaj veljavni ZKN v 3. odstavku 95. člena izrecno določa, da vpis podatkov o stavbi in delih stavb brez predpisanih dovoljenj v kataster nepremičnin ne pomeni njihove legalizacije. To pomeni, da sodišče v postopku delitve solastnine lahko odloči o spremembi solastnine v etažno lastnino brez ustreznega gradbenega ali kakšnega drugega upravnega dovoljenja (če je to potrebno pridobiti) in to ne pomeni legalizacije gradnje, če v tem sodnem postopku upravna dovoljenja še niso pridobljena.
Za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, je v skladu s 5. odstavkom 67. členom SPZ potrebno soglasje vseh solastnikov. Tudi v sodni praksi se je oblikovalo stališče, da je fizična delitev, pri kateri so za izvedbo delitve potrebna vlaganja, mogoča le ob soglasju solastnikov.
Tožba v obravnavnem primeru temelji na splošnem predpisu civilnega prava, v samem bistvu zasleduje varstvo lastninske pravice na nepremičnini in ne izhaja neposredno iz stečajnega postopka. Ker se zadevna nepremičnina nahaja v Sloveniji, izbrisna tožba pa je hkrati način sanacije materialnopravno neveljavne vknjižbe v zemljiški knjigi, to predstavlja najmočnejši navezni okoliščini, ki prevladata nad dejstvom, da se nad prvim tožencem vodi stečajni postopek v tujini.
Tožnik je razpolagal zgolj z zavezovalnim pravnim poslom v obliki neoverjene pisne prodajne pogodbe brez zemljiškoknjižnega dovolila. Na tej podlagi ni imel lastninske pravice v pričakovanju.
Varstvo kupca v stečajnem postopku pred kasnejšimi zahtevki tretjih se ne razteza na primere, ko bi to predstavljalo varstvo zlorabe stečajnega postopka. Za spregled določb o varstvu kupca v stečaju mora biti podana kvalificirana nedobrovernost, tj. zlonamernost obeh - stečajnega upravitelja (kot zastopnika stečajnega dolžnika) in kupca. Podan mora biti dejanski stan namernega izigravanja imetnika pravice na premoženju stečajnega dolžnika.
Sodišče prve stopnje bi se moralo ukvarjati s pravnimi posledicami stečajnega postopka za tožnikovo nedenarno terjatev na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in razčistiti, ali in kakšne so bile posledica dejstva, da tožnik v stečaju nad prvim tožencem ni prijavil nobene terjatve ali izločitvene pravice. Navedena vprašanja so bistvena za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Dokler ni razjasnjeno, ali je tožnikova terjatev po začetku stečaja še obstajala, v kakšni vsebini je obstajala in ali jo je bilo še mogoče izpolniti z izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, tudi ni mogoče presoditi, ali je bila s prodajo nepremičnine v stečajnem postopku kršena njegova obstoječa pravica.
Po določbah ODZ in ZTLR se je za zakonito in dobroverno posest štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ki ni bila pridobljena na nepristen način. Po SPZ pa je dobrovernost podana le tedaj, kadar posestnik misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, saj je le tedaj bil v upravičeni zmoti glede svoje lastninske pravice. Ob presoji dobrovernosti posesti po ODZ in ZTLR je sodna praksa vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroveren ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last. Dobrovernosti ni, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu.
V tožbi tožnica zatrjuje, da je že iz fotografij razvidno, da so robniki postavljeni v razmiku približno 30 cm, da so nepovozni in da iz tal štrlijo okoli 5 cm. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno zaključuje, da bi se tožnica ob uporabi povprečne skrbnosti mogla in morala zavedati, da takšna ovira onemogoča uporabo poti za vožnjo s traktorjem in drugo kmetijsko mehanizacijo. Za zaznavo takšnega dejstva ni potrebno posebno strokovno znanje, saj je ovira očitna in vidna že na fotografijah. Da gre tako pri robnikih kot pri brežini za oviro na poti, lahko zazna tudi nekdo, ki ne vozi traktorja. Tožnica je bila že pred postavitvijo spornih robnikov seznanjena, da vožnje s traktorjem zaradi pričetih del na toženkinih nepremičninah niso možne oziroma so otežene. Zato je lahko sklepala - kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje - da bo zaradi novo postavljenih ovir vožnja onemogočena. Od tožnice kot povprečno skrbne osebe se pričakuje, da čim prej preveri, ali takšno (novo) stanje ovira oziroma onemogoča izvrševanje njene posesti, predvsem vožnje s traktorjem.
Ker svojih tovrstnih trditev niso ustrezno dokazali, je sodišče prve stopnje nato sporni prostor razdelilo po pravični oceni. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ocenjuje, da v obravnavanem postopku niso podane okoliščine, ki bi narekovale presojo, po kateri bi bil tudi skupne stroške postopka dolžan kriti predlagatelj sam, čeprav s svojim predlogom dejansko ni uspel.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik s svojim predlogom za izdajo začasne odredbe ne zahteva ureditve stanja, na katerega se nanaša vložena tožba, saj s slednjo zahteva zgolj odstranitev ključa iz ključavnice. V kolikor bi sodišče prve stopnje sedanjemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo, bi tožnik preko nje dobil več (čeprav le začasno), kot bi sicer lahko dobil s končno odločitvijo v sporu o motenju posesti.
Ureditvene začasne odredbe so namenjene izjemnim in nujnim primerom, zato je treba k njihovi izdaji pristopati restriktivno. To še posebej velja v sporih zaradi motenja posesti, ki se obravnavajo prednostno in že sami po sebi zagotavljajo provizorično sodno varstvo. Izdaja začasne odredbe je v takšnih sporih upravičena le, če upniku brez takojšnjega sodnega varstva - kljub pričakovano hitremu zaključku postopka - grozi nastanek takšne škode oziroma tako hudih negativnih posledic, da morebitni kasnejši uspeh v pravdi zanj ne bi imel več nobenega dejanskega pomena.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo tudi, da za pridobitev pravice uporabe ni odločilno, ali je pravni prednik tožnice za zemljišče plačal nadomestilo, saj po tedaj veljavni zakonodaji plačilo nadomestila ni bilo pogoj za pridobitev pravice uporabe.
Sklep, izdan v postopku zaradi motenja posesti, je izvršilni naslov. Če dolžnik obveznosti, naložene z izvršilnim naslovom, ne izpolni, lahko upnik v izvršilnem postopku predlaga njegovo prisilno izvršitev, izvršilno sodišče pa v sklepu o izvršbi določi primerno sredstvo izvršbe. Niti določbe ZPP in SPZ niti določbe ZIZ ne dajejo podlage za to, da bi sodišče v postopkih zaradi motenja posesti sredstvo izvršbe določilo že v izvršilnem naslovu, še preden so izpolnjeni pogoji za prisilno izvršitev v njem določene obveznosti.
Enkratna izvedba del (ukrepov) za sanacijo škode, ki jo je povzročila tožeča stranka, opravljena po opominu/pozivu tožene stranke, ne predstavlja pravno upoštevne soposesti ograje.
Zakon nadaljevanja najema poslovnih prostorov v primeru, ko ta poslovni prostor pridobi tretja oseba, predvideva le v določenih primerih. Tožnik je lastninsko pravico pridobil s priposestvovanjem; z najemodajalcem ni sklenil niti prodajne pogodbe niti kakšnega drugega pravnega posla, na podlagi katerega bi lastninsko pravico pridobil od najemodajalca.
Etažni lastniki so nujno in neodvisno od svoje volje hkrati tudi člani posebne skupno lastninske skupnosti glede premoženja rezervnega sklada, ki ga mora na podlagi 119. člena SPZ obvezno oblikovati. Dejanska skupnost etažnih lastnikov ima organe in mehanizme odločanja in se v tem segmentu delovanja približuje pravnim osebam. Prav tako ima lastno identiteto, saj jo je mogoče po naslovu stavbe jasno ločiti od drugih skupnosti in končno tudi lastno premoženje - najbolj značilna, ne pa tudi edina oblika premoženja so sredstva rezervnega sklada kot strogo namenska sredstva.
Presoja utemeljenosti zahtevka negatorne tožbe zaradi košnje trave na trasi služnostne poti in izdelave dveh manjših zemeljskih vrtin.
Predlagateljica pa je v pritožbi opozorila še, da je sodišče prve stopnje na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ima parcela predlagateljice, zgolj zaradi neposrednega stika z eno od parcel v lasti občine, zagotovljen dostop do javne ceste in zato po 88. členu SPZ ni pogojev za določitev nujne poti.
Storitev sestave tožbe v sporu o stvarni služnosti je fiksno normirana s 300 točkami. Zato ni pomembno, kako je tožnica zasnovala tožbo v sporu o stvarni služnosti, denimo, ali je v njej eventualno združila ugotovitveni in konstitutivni zahtevek.
Etažni lastniki niso sklenili pogodbe o medsebojnih razmerjih, skladno z določbo 116. člena SPZ. Z njo etažni lastniki uredijo zlasti opredelitev stroškov in obveznosti, ki jih bremenijo, če se ti ne plačujejo sorazmerno s solastniškimi deleži, uredijo način uporabe skupnih delov, njegov namen in način upravljanja. Ker pa se o tem niso posebej dogovorili, je za urejanje razmerij (in plačilo stroškov) v zvezi s skupnimi površinami in stroški, ki se nanašajo na celotno sosesko, treba uporabiti določbo 115. člena SPZ, ki določa, da so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne njihovim solastniškim deležem.