Sodišče prve stopnje je moralo upoštevati sedaj veljavno ureditev, po kateri se močnejša pravica v tovrstnih nepravdnih postopkih domneva na podlagi upravne odločbe o dokončno urejeni meji, s katero je meja urejena z ustrezno stopnjo zanesljivosti po določbah ZKN ali prej veljavnega ZEN. V tem postopku takšna odločba po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bila izdana. Zato geodetski prikazi z različnimi poimenovanji, na katere se sklicujeta predlagatelja, tudi če gre za javne listine v smislu določbe prvega odstavka 224. člena ZPP, ne vzpostavljajo domneve močnejše pravice po določbah SPZ, kakor je navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.
V postopku je izkazano, da imajo obravnavane parcele trenutno status najboljšega kmetijskega zemljišča. Vendar pa je bilo za presojo utemeljenosti zahtevka potrebno ugotoviti, kakšen status so imela zemljišča v času tožnikove gradnje - tožnik, ki ni bil kmet, namreč z gradnjo na tujem ne bi mogel pridobiti lastninske pravice na zemljiščih, ki so bila uvrščena v prvo območje kmetijskih zemljišč. Takega statusa zemljišč pa toženki, na katerih je bilo glede na njune trditve glede statusa zemljišč dokazno breme, nista uspeli dokazati.
Toženki sta za gradnjo in kasnejšo uporabo zidanice vedeli in jo dopuščali, zato z ugovorom, da gre za črno gradnjo, v pravdnem postopku po tolikih letih ne moreta uspeti. Reševanje in rezultat inšpekcijskega postopka zaradi črne gradnje se nanaša na varovanje javnopravnega interesa in na to pravdno zadevo nima vpliva.
Dejstvo, da je določeno zemljišče s prostorskim načrtom uvrščeno med kmetijsko zemljišče, prevlada nad pogojem, da je zemljišče tudi dejansko primerno za kmetijsko pridelavo.
Vsebina obligacijskega dogovora med tožnikom in toženkinimi starši predpostavlja tudi dejanske učinke za tretje osebe. Dogovor o uporabi stanovanja vključuje tudi dogovor o tem, da preko tožnikovih nepremičnin, ki nesporno predstavljajo edini dostop do tega stanovanja, lahko do toženkinih staršev dostopajo vsi, ki so k njima namenjeni.
Ravnanje toženke v obsegu nahajanja v stanovanju, v katerem prebivata njena starša, in v obsegu dostopa do tega stanovanja, ne more predstavljati protipravnega vznemirjanja.
Glede na to, da so najprej tožnikova pravna prednika in za njima tožnik posest nastopili na podlagi darilne pogodbe, ki predstavlja pravni naslov za pridobitev lastninske pravice; da so sporno nepremičnino ves čas priposestvovalne dobe uporabljali navzven vidno in kot lastniki ter da niti zemljiškoknjižna lastnika niti kdo drug v času trajanja priposestvovalne dobe ni nasprotoval njihovi uporabi, kakor tudi ne oporekal njihovi lastninski pravici, so tako tožnikova pravna prednika kot tožnik upravičeno verjeli, da so lastniki sporne nepremičnine.
Tako iz zemljiškoknjižnega izpiska kot iz neprerekanih navedb tožnika izhaja, da je bila zaščitena kmetija zaznamovana v letu 1996. Ker je tožnik lastnik parcele postal v letu 1993, kasnejša izpolnitev pogojev za pridobitev statusa zaščitene kmetije in razglasitev nepremičnine za del zaščitene kmetije ni mogla za nazaj poseči v njegovo lastninsko pravico
Predlagatelja začasne odredbe nista podala nobenih trditev, iz katerih bi izhajalo, da bi bilo mogoče, kljub izdani začasni odredbi, v primeru, če bi sodišče prve stopnje kasneje, s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek v motenjski pravdi, vzpostaviti prejšnje stanje.
V obravnavani zadevi gre za nepravdni postopek po ZVEtL-1. Namen tega postopka je, da se zemljiškoknjižno neurejeno stanje v večstanovanjskih zgradbah uredi (vzpostavi) v skladu s konceptom etažne lastnine, pri čemer ta postopek ni namenjen razreševanju spornih lastninskih vprašanj. To pomeni, da jih ne rešuje niti nepravdno sodišče samo niti to sodišče postopka ne prekine, da bi stranke napotilo na pravdo (slednje je z določbo 24. člena ZVEtL-1 izrecno izključeno). Nepravdno sodišče zato o spornih dejstvih odloči v izrazito poenostavljenem postopku, in sicer v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz 18. člena ZVEtL-1 in na podlagi stopnje verjetnosti (24. člen ZVEtL-1). Takšna poenostavitev omogoča lažjo vzpostavitev etažne lastnine, vendar je pravna kakovost odločitve zato manjša do te mere, da sklep o vzpostavitvi etažne lastnine po ZVEtL-1 ni ovira, da udeleženci in druge osebe svojih zahtevkov, ki se nanašajo tako na skupne kot posamezne dele zgradbe, ne bi mogli kasneje uveljavljati v pravdi ali drugih postopkih (35. člen ZVEtL-1).
Pravo daje sodno varstvo pošteni stranki, zato tožnica kot slaboverna graditeljica ne sme priti v boljši (stvarnopravni) položaj kot ga imata prva in druga toženka, ki sta ohranili položaj dobrovernih (so)lastnic. Četudi je tretja toženka dovolila gradnjo (kar pojmovno izključuje možnost upiranja gradnji), je obravnavani spor glede na vsebino in naravo tožbenega zahtevka mogoče rešiti le na enak način za vse toženke.
Skupna pripadajoča zemljišča je treba obravnavati kot izjemo. V primeru, ko ni zanesljivo dokazano, da gre za skupno pripadajoče zemljišče, je takšno zemljišče treba razdeliti med stavbe kot njihova individualna pripadajoča zemljišča.