Stališče sodne prakse je, da je treba določbo četrtega odstavka 421. člena ZPP razlagati ob upoštevanju dejstva, da se življenjske okoliščine nenehno spreminjajo, da pa vsakršna posamična in manjša sprememba ne more povzročiti predodelitve otroka; iti mora za spremembo bistvenih, pravno relevantnih okoliščin, ki so utemeljevale sodno odločbo oziroma dogovor, ki naj bi se spremenil.
Čim podizvajalec na naročnika naslovi zahtevo za neposredno plačilo, naročnik ne more več veljavno plačevati začasnih situacij glavnemu izvajalcu oziroma takšna plačila ne morejo poslabšati položaja podizvajalca (povzročiti, da naročnik ne bi bil več zavezan za plačilo podizvajalcu. Revidentovo stališče, da podizvajalčev zahtevek za neposredno plačilo, ki je postavljen pred zapadlostjo izvajalčeve terjatve, nima nobenih učinkov, zato ni pravno sprejemljivo.
V položaju, ko si nasproti stojita pošten podizvajalc (ki je svojo obveznost opravil) in naročnik, ki kljub uveljavitvi direktnega zahtevka in zavedanju, da slednji plačila ne bo dobil, v kolikor to ne bo izvedeno direktno njemu, plačilo izvede v korist tretje osebe, je treba varovati podizvajalca. Takšno ravnanje namreč samo po sebi pomeni obid 631. člena OZ in s tem protipravno ravnanje v smislu odškodninske odgovornosti.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - kumulativno izpolnjevanje pogojev - dospelost terjatve - odstop terjatve glavnega izvajalca do naročnika
V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. To bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03. V skladu s sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia lahko razlike v tarifah kolektivnih organizacijah vplivajo tudi na konkurenčnost uporabnikov in povzročijo izkrivljanje konkurence. Iz navedenih razlogov je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.
Tožnik je odškodninsko tožbo zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva vložil že 29. 12. 2003 na podlagi 26. člena Ustave v zvezi z odškodninskimi določbami ZOR. Poleg tega je za konkretni primer ugotovljeno, da do vložitve tožbe tožnikov zahtevek še ni bil zastaran. To pomeni, da za tu obravnavanega tožnika 12. člen ZPŠOIRSP, ki določa omejitev skupne višine denarne odškodnine, ne velja. To pa nadalje pomeni, da je treba tožnikovo odškodninsko tožbo obravnavati po splošnih pravilih obligacijskega (natančneje odškodninskega) prava, kot to določa prvi odstavek 11. člena v zvezi s prvim odstavkom 28. člena ZPŠOIRSP, s to razliko, da bo tožnikova višina denarne odškodnine odvisna izključno od obsega njemu nastale (premoženjske in/ali nepremoženjske) škode, ki ne bo omejena z maksimalnim zneskom denarne odškodnine.