ZDR člen 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 251.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – nepopolno ugotovljeno dejansko stanje – ponarejanje listin - naklep
Kaznivo dejanje ponarejanja listin po 251. členu KZ-1 stori, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. To kaznivo dejanje se lahko stori le naklepno. Predpostavka za kaznivo dejanje je, da se storilec zaveda, da gre za krivo listino. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica storila kršitev z znaki tega kaznivega dejanja s tem, da je opustila dolžnost skrbno preveriti projektno dokumentacijo oziroma žige in podpis projektanta (ki naj bi bil ponarejen), je napačna (oziroma vsaj preuranjena), saj ni ugotovljeno, da je tožnica naklepno dopustila, da se je sporna listina uporabila kot prava.
regres za letni dopust – pravica do letnega dopusta
131. člen ZDR veže pravico do regresa za letni dopust na pravico do letnega dopusta. Po določbi 161. člen ZDR delavec po poteku največ šestih mesecev nepretrganega delovnega razmerja pridobi pravico do letnega dopusta. Tožeča stranka je bila pri toženi stranki v delovnem razmerju več kot šest mesecev, s tem pa je pridobila pravico tako do letnega dopusta kot do regresa za letni dopust. Pri tem ni bistveno, ali je delo dejansko opravljala ali ne.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja – pogodba o zaposlitvi za določen čas – iztek časa
Tožena stranka tožeče stranke ni pravočasno obvestila, da ji pogodbe o zaposlitvi ne bo podaljšala, vendar opustitev obvestila ne povzroči nastopa domneve, da je sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za določen čas.
Ni mogoče šteti, da delavec ostane na delu po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če na delo pride, pa ga delodajalec z dela odstrani. Gre za zakonito sredstvo delodajalca, ki delavca, ki nima več veljavne pogodbe o zaposlitvi, odstrani z dela.
ZDR člen 88, 88/3, 118. ZPP člen 182, 182/3. ZDSS-1 člen 41, 41/4.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog – sodna razveza pogodbe o zaposlitvi – odškodnina - sprememba tožbe
Ob upoštevanju okoliščine, da mora tožnik preživljati bolnega otroka, da tožnik glede na starost (50 let) sodi v kategorijo težje zaposljivih oseb, poleg tega je zaradi ugotovljene invalidnosti III. kategorije omejen še dodatno pri zaposlitvi, je odmerjena odškodnina v znesku 14 mesečnih bruto plač po pogodbi o zaposlitvi ustrezna. Tako odmerjena odškodnina predstavlja denarno nadomestilo namesto reintegracije in ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2, 118, 118/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – sodna razveza – odškodnina
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR), ker je tožnik dvakrat zavrnil usmerjeni zdravstveni pregled, zato je zaključilo, da je delo opravljal pod vplivom psihoaktivnih substanc. Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnik odklonil oziroma preprečil test urina (oziroma ga zmanipuliral) ter je brez ustreznega dokaza, zgolj na podlagi utemeljenega suma, zaključila, da je tožnik svoje delo opravljal pod vplivom psihoaktivnih snovi oziroma, da je huje kršil svoje delovne obveznosti, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZDR odpravnino ureja v 109. členu, v katerem določa, da je delodajalec delavcu dolžan izplačati odpravnino, če je delavec pri delodajalcu zaposlen vsaj eno leto, za delo pri delodajalcu pa se šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Ta določba ne zahteva neprekinjene delovne dobe, torej da bi delavec neprekinjeno delal pri delodajalcu.
Pri izračunu delovne dobe, ki se upošteva pri odmeri odpravnine, se ne upošteva čas, ko je bil tožnik prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Podlaga za priznanje takšnega zahtevka v ZDR ne obstaja, saj je odpravnina namenjena delavcem, ki so (vsaj eno leto) delali pri delodajalcu, ki je zavezan za izplačilo odpravnine, ali njegovih pravnih prednikih.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Z določbo 3. odstavka 88. člena ZDR je predpisana obveznost delodajalca, da ponudi delavcu sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, če ima za njega na razpolago ustrezno delovno mesto, vsekakor pa v primeru, če dejansko izkazuje potrebo po zaposlitvi delavca na prostem delovnem mestu. Ni pa delodajalec dolžan iskati ali ponujati zaposlitve pri drugem delodajalcu, saj mora le preizkusiti, ali pri njemu samem obstoji možnost, da zaposli delavca pod spremenjenimi pogoji.
Pravilnik tožene stranke je v 17. členu sicer predvideval izplačilo odpravnine v višini treh plač delavca oziroma treh povprečnih plač v Republiki Sloveniji, glede na to, kaj je za delavca bolj ugodno, hkrati pa omejuje višino odpravnine z višino zneska, ki ga določa Uredba Vlade RS do zneska, glede katerega se od odpravnine ne plačujejo davki in prispevki. To pomeni, da je tožena stranka za svoje delavce določila tak režim, ki je ugodnejši za tiste, ki imajo nižjo plačo ter ne dosežejo tega zneska, kot ga določa Uredba, presegajo pa znesek iz določbe 132. člena ZDR, torej presegajo dvakratni znesek zadnje plače oziroma povprečne plače v Republiki Sloveniji. Takšna določba ni diskriminatorna, če na neki točki omejuje višino odpravnine, ki je kljub temu višja za vse delavce v primerjavi z ZDR oziroma je glede nekaterih vsaj enaka, nobenemu delavcu pa ne omejuje oziroma ne znižuje pravic, kot ji ima po ZDR.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – neuspešno poskusno delo - trajanje poskusnega dela - ocena uspešnosti poskusnega dela
Trajanje poskusnega dela je omejeno in vezano na čas dejanskega opravljanja dela. Ni pa mogoče navedenih določb razlagati tako, da ni mogoče že pred potekom poskusnega dela ugotoviti, da to ni bilo uspešno.
ZPIZ-1 člen 271, 271/1, 271/2, 271/3. ZVZD-1 člen 7, 8.
odgovornost delodajalca za škodo – škoda, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom
Za škodo, ki jo v primeru iz prvega odstavka 271. člena ZPIZ-1 povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, je odgovoren zavodu delodajalec tega delavca (drugi odstavek 271. člena ZPIZ-1), delavec pa le tedaj, če je škodo (invalidnost, telesno okvaro, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca) povzročil s kaznivim dejanjem (tretji odstavek 271. člena ZPIZ-1), in sicer namenoma ali iz velike malomarnosti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog
Tožena stranka je tožniku v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga očitala, da je v nasprotju z njenimi navodili sestavil lastno (elektronsko) obliko dobavnice ter jo določen čas uporabljal. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu skupinski habilitator, pri čemer iz opisa delovnega mesta izhaja, da je bil med drugim zadolžen za izvajanje drugih del in nalog v skladu z delovnim planom ustanove, nastalimi situacijami in po navodilu vodje ali direktorja. Na podlagi sklepa je bil tožnik zadolžen za logistiko nabave, oddajo in spremljanje potreb delovnega procesa z drugo družbo. Iz tako opredeljenega delokroga delovnega mesta ne izhaja, da bi bil tožnik odgovoren za poslovanje z navedeno družbo oziroma da bi imel pristojnost za spremembo oblike dobavnice in njeno nadaljnjo uporabo brez vednosti in dovoljenja tožene stranke.
ZZVZZ člen 58, 60. Pravilnik o odpisu, obročnem plačilu in odlogu dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje člen 7.
odpis prispevkov – denarna socialna pomoč
Toženec ne vodi evidence o tožnikovem dolgu iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje, (vodi jo davčni organ), zato niso izpolnjeni pogoji za odpis prispevkov zaradi neizterljivosti s strani toženca. Čeprav je tožnik prejel enkratno izredno denarno socialno pomoč za osnovne potrebščine, hrano in obleko, mu toženec dolga tudi ne more odpisati zaradi socialne ogroženosti. Le- ta mora biti ugotovljena z odločbo centra za socialno delo o dodeliti denarne socialne pomoči, ki mora biti veljavna v času vložitve vloge.
Odločitev sodišča prve stopnje lahko temelji le na dejstvih, ki so obstojala do trenutka, ko o tožbenem predlogu odloči, saj se pravnomočnost razteza samo na tisti sklop dejstev, ki so nastala do konca glavne obravnave (v konkretnem primeru do izdaje zamudne sodbe). Ker tožena stranka sploh ni odgovorila na tožbo in torej tudi ni navajala, da je tožniku vtoževano plačo že poravnala, sodišče prve stopnje tega dejstva ni moglo upoštevati, saj mu ni bilo znano. Kasnejših dejstev, ki so z vidika sodišča prve stopnje bodoča dejstva, zato tudi v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati.
ocena dela – zavrženje tožbe – ocena delovne uspešnosti
Sodišče ni pristojno oceniti javnega uslužbenca namesto njegovega nadrejenega in zato sodno varstvo v delu tožbe, ki se nanaša na tožničino zahtevo, da sodišče samo določi oceno delovne uspešnosti tožnice, ni dopustno.
Tožeča stranka ni pravna oseba, ampak podjetnik brez statusa pravne osebe. Zato sodišče ne ugotovi s sklepom, koliko znaša neplačana taksa in kazenska taksa, ampak sporoči pristojnemu davčnemu uradu, pri katerem ima taksni zavezanec svoje stalno prebivališče (sedež), naj takso prisilno izterja, na spisu pa zaznamuje, da je omenjeni organ obveščen o neplačani taksi (prvi odstavek 29. člena Zakona o sodnih taksah).
ZDR v 85. členu določa, da se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi (do tega predhodnega zadržanja pride zaradi nasprotovanja sindikata in predloga delavca pri delodajalcu) podaljša do odločitve sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe, če delavec v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe. Tožnik je bil o prenehanju delovnega razmerja obveščen zgolj z elektronskim sporočilom tožene stranke, zato ni imel možnost, da o nameravani odpovedi obvesti sindikat in da pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Vendar kljub temu niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 85. člena ZDR. Do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu na podlagi prvega odstavka 85. člena ZDR ni prišlo, tožnik pa izdaje začasne odredbe ni predlagal ob vložitvi tožbe, temveč šele kasneje. Iz tretjega odstavka 85. člena ZDR izhaja, da delavec začasno odredbo na podlagi te določbe lahko predlaga najkasneje ob vložitvi tožbe, kar pomeni, da kasneje tega ne more storiti.
Ker je tožničina plača bila dogovorjena med strankama, je delodajalec ne more enostransko spreminjati. V kolikor pa delavcu plačo zniža, gre za čisti denarni zahtevek, ki ga delavec skladno s 4. odstavkom 204. člena ZDR uveljavlja neposredno pred sodiščem.
Odločitev, ki izhaja iz zapisnika arbitraže, ne vsebuje avtoritativne odločitve arbitražnega senata o predlaganem povišanju vrednosti povprečne uteži na 1,280 v programu akutne bolnišnične obravnave. Odločitev o zahtevku tožeče stranke je odvisna od ravnanja tožene stranke ter njene presoje. Zato sporna odločitev arbitraže ne predstavlja arbitražne odločbe, ki bi imela učinke pravnomočne sodbe.
Dolžnik bi domnevo nevarnosti lahko izpodbil le, če bi zatrjeval in dokazoval, da v ugovoru ni zanikal obligacijskega razmerja oziroma, da iz listine, ki jo je predložil upnik, ne izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja.