Modifikacija obtožbe inočitka kaznivega dejanja vlomne tatvine v očitek zatajitve ima primerljiv procesni učinek kot oprostilna sodba za vlomno tatvino. Zato je ob pravnomočnosti obsodbe za zatajitev odpadla ustavnosklanapodlaga za nadaljnjo hrambo obtoženčevega DNK, pridobljenega ob preiskovanju vlomne tatvine.
Delno priznanje krivde, ki je samo s seboj v nasprotju, ne more biti jasno in popolno.
Če sodnik sprejme priznanje krivde za kaznivo dejanje, v katerem je že zajet očitek drugega kaznivega dejanja, ki pa ga obdolženec zanika, je okrnjen videz nepristranskosti sojenja glede dejanja, ki ga obdolženec ni priznal.
Vrhovno sodišče RS je v novejših odločbah, v katerih je obravnavalo odškodninske zahtevke iz naslova imisij, ki so posledica avtocestnega prometa, pojasnilo, da mora sodišče presoditi, ali so imisije prekomerne (škodni dogodek), ali je izkazano protipravno ravnanje (opustitev) državnega organa v zvezi z izvajanjem oblasti, ali je nastala pravno priznana škoda in ali je podana vzročna zveza med ravnanjem in škodo. Pri tem je treba civilno pravna pravila odškodninskega prava prilagoditi javno pravni odgovornosti države za ravnanja njenih organov pri izvajanju oblastne funkcije. Ob presoji protipravnosti ravnanja tožene stranke se je treba vprašati, kaj bi morala storiti oz. kaj bi lahko storila, da bi imisije zmanjšala. Treba je upoštevati zmožnosti države tako v dejanskem kot finančnem smislu, vprašati se je treba tudi, kako bi ukrep posegel v pravice tistih, ki imajo od uporabe sporne ceste koristi. Državi ne gre kar počez očitati, da ni preprečila nastanka katerekoli škode. Treba je tehtati med družbeno koristnostjo avtoceste in priznanimi interesi tožnikov.
Ustava v 26. členu določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ta pravica posamezniku enakovredno zagotavlja na eni strani spoštovanje načela pravne države, na drugi strani pa odpravo posledic, če je bil zaradi kršenja tega načela prizadet. Tožnik utemeljuje odškodninsko odgovornost toženke (tudi) na zakonodajni protipravnosti, ker je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost odlokov z Ustavo, kar naj bi potrjevalo protipravnost ravnanja države in s tem odškodninsko odgovornost (tudi) toženke.
Državi ni moč očitati, da bi s tem, ko je sledila stališčem stroke in sprejela odlok, ki je bil naknadno ugotovljen za neustaven, opustila dolžno skrbnost oziroma da bi ravnala malomarno.
Upoštevaje sodbi ESČP v zadevah Gorše proti Sloveniji in Bouša proti Češki ter sodbi SEU v zadevah A. H. in drugi ter UL in VM je tudi Ustavno sodišče prvi odstavek 23. člena Ustave razlagalo na način, da ne pomeni kršitve pravice do nepristranskosti sojenja, kolikor izreče obsodilno sodbo sodnik, ki je v predhodni sodbi, izdani na podlagi priznanja krivde (ali sprejetega sporazuma o priznanju krivde), opisal tudi ravnanja osebe, ki ji je sojeno kasneje, če: (1) je opis ravnanja te osebe nujen za opredelitev odgovornosti soobdolženca, ki krivdo priznava; (2) je opis ravnanja te osebe omejen na to, kar je nujno za opredelitev odgovornosti soobdolženca; (3) iz sodbe jasno izhaja, da s tem ni prejudicirana krivda preostalih oseb, zoper katere se kazenski postopek še vodi. Na dlani je, da morajo biti vsi standardi podani kumulativno in da ni mogoča drugačna razlaga odločbe Ustavnega sodišča, kot da je kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave podana, če ni izpolnjen vsaj eden od judiciranih kriterijev.
Po določbah ZJN-3, ki je glede na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) specialni predpis, rok šteje za bistveno sestavino pogodbe o javnem naročilu. To izhaja iz četrtega odstavka 67. člena ZJN-3, po katerem mora pogodba o javnem naročilu med drugim vsebovati tudi rok veljavnosti, kar je razumeti kot časovni okvir za dobavo blaga, izvedbo storitve ali gradnje po pogodbi o javnem naročilu.
Če je sprememba pogodbe o javnem naročilu takšna, da bi lahko vplivala (ne pa šele, ko oziroma če je dejansko vplivala) na drugačno izbiro ponudnika oz. ponudbe, potem se šteje takšna sprememba za bistveno v smislu točke a) četrtega odstavka 95. člena ZJN-3. Zadošča že objektivna možnost, da bi zaradi sprememb Pogodbe o izvedbi javnega naročila, do katerih je prišlo s sklenitvijo dveh spornih aneksov, lahko prišlo do izbire drugega ponudnika, sprejema druge ponudbe oziroma udeležbe drugih ponudnikov, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo in tudi ustrezno obrazložilo.
Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje za tem, ko je ugotovilo, da podaljšanje roka za izvedbo obveznosti po pogodbi o izvedbi javnega naročila s sklenitvijo dveh spornih aneksov predstavlja bistveno spremembo te pogodbe, v nadaljevanju presojalo še, ali je sklenitev spornih aneksov dopustna predvsem iz razlogov po 1., 2. ali 3. točki prvega odstavka 95. člena ZJN-3.
Navedba, da je odgovorna oseba pravne osebe s sklenitvijo aneksov kvečjemu odvračala potencialno škodo, ki bi utegnila nastati v primeru, če bi se izvajalec v kasnejšem sodnem postopku (pravdi) skliceval, da v pogodbeno dogovorjenem roku storitve ni mogel izvesti zaradi okoliščin, na katere ni mogel računati in nanje vplivati, ne predstavljajo zakonitega razloga za spremembo pogodbe o izvedbi javnega naročila (to je za podaljšanje roka za izvedbo predmeta javnega naročila) brez novega postopka javnega naročanja, kar posledično pomeni, da se s sklicevanjem na ta razlog odgovorna oseba pravne osebe tudi ne more razbremeniti odgovornosti za storitev obravnavanih prekrškov.
Ker izrek opomina namesto globe predstavlja izjemo splošnega pravila, da se za prekršek izreče zanj predpisana sankcija, je treba zato določbo prvega odstavka 21. člena ZP-1 razlagati restriktivno.
Rok za vložitev pritožbe, ki znaša 8 dni od vročitve sodbe, je predpisan v prvem odstavku 151. člena ZP-1. Gre za zakonsko določen rok, ki je nepodaljšljiv in je enak za vse obdolžence, zoper katere teče redni postopek o prekršku, tudi postopek zaradi prekrškov po ZJN-3.
Upoštevanje točno določenega premoženja pri izračunu nesorazmerja v končnem poročilu finančne preiskave po presoji pritožbenega sodišča ni nujno ključni element za upoštevanje točno istega premoženja tudi kasneje v pravdnem postopku, ki sledi (zakonska ureditev ne zahteva popolne identitete tožbenega zahtevka s končnim poročilom finančne preiskave). Omejitev, da se finančna preiskava pred vložitvijo tožbe vodi v zvezi s premoženjem, za katerega bo kasneje s tožbo zahtevano, naj se odvzame, pomeni to, da se lahko s tožbo zahteva odvzem le tistega premoženja, na katerega se/bi se lahko (časovno) nanašala finančna preiskava, to pa je premoženje, ki je bilo pridobljeno v petih letih pred storitvijo očitanega kataloškega kaznivega dejanja in ne tudi na drugo premoženje izven tega obdobja.
ZOPNI-B je v 26. členu le izrecno določil tisto, kar je sicer izhajalo že sedaj iz zgoraj povzetega namena celotne ureditve po ZOPNI, da lahko država s tožbo zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, ali da se toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, tudi v primeru, če zaradi okoliščin, ki so nastale pred vložitvijo tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni mogoč (tretji odstavek 26. člena ZOPNI).
Bolezen pooblaščenca je lahko kvečjemu razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne vpliva pa na pravilnost vročitve.