Tožnik konkretno izpostavlja dva sodnika pristojnega sodišča, izraža nestrinjanje z njunim delom in preteklima odločitvama. Preostanek tožnikovega predloga je le posplošena kritika, pospremljena z nezadovoljstvom in skepso pravilnosti ter nepristranskosti odločanja pristojnega sodišča. Konkretnih razlogov, ki bi se nanašali na prav vse sodnike pristojnega sodišča, kot enega največjih sodišč v državi, tožnik ne ponudi.

Dejstvo, da ena izmed strank (konkretno predlagateljica v nepravdnem postopku) opravlja funkcijo sodnice na sodečem sodišču, predstavlja drug tehten razlog, ki utemeljuje uporabo instituta delegacije pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.

Glede na določbe ZON, ki opredeljujejo vlogo ZRSVN in drugih upravljavcev zavarovanih območij, je sodelovanje upravljavcev zavarovanih območij sicer potrebno pri vsakem posegu v tako območje, oblika in obseg tega sodelovanja pa sta odvisna od narave in teže posega. Nenazadnje ZON ureja tudi kdaj, v katerih postopkih in pod kakšnimi pogoji se presoja sprejemljivost posegov v naravo (33.a člena). ZON pa v 118. členu izrecno določa, da interese ohranjanja narave v upravnih in sodnih postopkih zastopa ZRSVN. To pomeni, da ne glede na naravo in težo posega, predvidenega s projektom, ta sam po sebi ne terja projektnega sodelovanja ZRSVN na Javnem razpisu za sofinanciranje projekta, ki vključuje tak poseg.

Ni dvoma, da je območje Natura 2000 po ZON posebno varstveno območje (33. člen). Ta območja določi Vlada po predhodnem mnenju lokalnih skupnosti, določi pa tudi varstvene cilje na teh območjih ter predpiše varstvene usmeritve za ohranitev ali doseganje ugodnega stanja vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov ter zagotavlja njihovo varstvo z ukrepi varstva naravnih vrednot. Ohranjanje posebnih varstvenih območij se zagotavlja tudi z ukrepi po drugih predpisih, kamor se uvrščajo načrti trajnostnega gospodarjenja oziroma upravljanja dobrin. Tako je vlada sprejela že omenjeno Uredbo o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000), ki med drugim določa varstvene cilje Natura območij in pravila ravnanja za doseganje teh ciljev; v tem okviru pa predvideva tudi presojo sprejemljivosti posegov v naravo, oziroma določa, kdaj te presoje ni treba opraviti. V skladu s to uredbo je sprejela tudi Program upravljanja območij Natura 2000 (drugi odstavek 33. člena), s katerimi je določila ukrepe za doseganje varstvenih ciljev.

Iz nobenega od teh predpisov torej ne izhaja zahteva, da lahko poseg v območje Natura 2000 izvaja le ZRSVN. To samo po sebi ne izhaja niti iz položaja upravljavca zavarovanega območja niti iz nalog ZRSVN, ki jih toženka navaja v zvezi z območji Natura 2000 (nadzor in usmerjanje izvajanja varstvenih ukrepov ter sodelovanje pri pripravi in izvajanju upravljavskih načrtov). Tudi sicer varstvenih ukrepov ne izvajajo le upravljavci zavarovanih območij, nedvomno so med temi vsaj lastniki zemljišč na zavarovanem območju in občinske javne službe. Zato pogojevanja sodelovanja tega zavoda pri projektih, ki se nanašajo na zavarovana območja, ni mogoče utemeljiti s trditvijo, da bi bil projekt brez projektnega sodelovanja ZRSVN nezakonit.

Kadar se materialni kazenski predpis spremeni po pravnomočnosti sodbe, to ne vpliva na morebitno drugačno pravno opredelitev kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojenec pravnomočno spoznan za krivega. Neutemeljena je zato trditev zagovornika obdolženega A. A., da sodišče pri presoji ponovitvene nevarnosti ne bi smelo upoštevati, da je bil obdolženec že kaznovan za premoženjsko kaznivo dejanje, ker kaznivo dejanje male tatvine, za katerega je bil v preteklosti spoznan za krivega, sedaj v skladu z Zakonom o nujnih ukrepih za zagotovitev javne varnosti (ZNUZJV) pomeni prekršek.

V izvršilni zadevi je bil na drugi stopnji izdan sklep, s katerim je bilo pravnomočno odločeno, da se zavrne dolžničin predlog za omejitev izvršbe proti pravni osebi oziroma za izvzem predmetov iz izvršbe (po 80. členu ZIZ), ki v prvem odstavku 10. člena ZIZ ni naveden med sklepi, zoper katere je revizija dovoljena.

• Vrhovno sodišče glede na razsežnost posega v pravico do pritožbe, relativno majhen obseg procesnih dejanj, ki jih bo moralo opraviti pritožbeno sodišče in dosedanje trajanje postopka, presoja, da v obravnavanem primeru pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pretehta nad posegom v pravico do pritožbe. Vrnitev zadeve pred sodišče prve stopnje bi namreč v obravnavanem primeru nedopustno podaljšala že tako predolgo trajajoč pravdni postopek.

• Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilen materialnopravni zaključek, da tekmovanje "Logična pošast" za šolsko leto 2022/2023, ki je potekalo 20. 5. 2023, v okoliščinah konkretnega primera izpolnjuje pogoj sofinanciranja iz javnih sredstev iz prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1.

Okoliščine, navedene v predlogu, da je pooblaščena oseba etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe, na katero se nanaša predlog za zavarovanje, ravno sodnik na sodišču, pred katerim se vodi postopek, in da imenovani sodnik opravlja delo prav na gospodarskem oddelku pristojnega sodišča, ter je kot tak dolžniku tudi pošiljal odpoved pogodbe o upravljanju, predstavlja drug tehten razlog v smislu določbe 67. člena ZPP za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, da postopa v zadevi.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je šlo v okoliščinah obravnavane zadeve za zlorabo agencijskega dela, zaradi česar se druga toženka od začetka tožnikove napotitve šteje za njegovega dejanskega delodajalca.

V obravnavani zadevi ne gre za odločitev o glavni stvari (o odškodninskem zahtevku), ampak za (vmesno) odločitev o predlogu za razkritje dokazov ali podatkov, ki so poslovna skrivnost, ki je bila sprejeta tekom pravdnega postopka na podlagi 120. člena ZPOmK-2. To pomeni, da izpodbijani sklep ni sklep, s katerim bi se postopek o samem tožbenem zahtevku (o glavni stvari) pravnomočno končal (tretji odstavek 384. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom istega člena ZPP).