Dolžnik za pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje o založitvi predujma za stroške izvršitelja nima pravnega interesa, saj tak sklep, ki založitev predujma nalaga upniku, zanj ni neugoden.
Skrbni in celoviti oceni vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj skladno z 8. čl. ZPP prvostopnega sodišča pritoženo sodišče v celoti pritrjuje. Pritožbena trditev o neverodostojnosti priče J.L., ker je ta v dobrih odnosih z direktorjema obeh pravdnih strank, zaradi česar je bila njegova izpovedba nevtralna, je kontradiktorna. Nevtralnost priče v sporu in s tem nezainteresiranost za izid postopka je prav tista vrlina, ki priči zagotavlja njeno verodostojnost. Če je torej navedena priča izpovedala, da ji reklamacija in kvalitativni prevzem pri končnem kupcu G. ni znano, ni razloga za dvom v verodostojnost njegove izpovedbe. Z navedeno izpovedbo pa je omajala verodostojnost samega zapisnika o reklamaciji, ki ga J.L. ni podpisal in iz katerega naj bi izhajalo, da je bil pri pregledu dobavljenega blaga navzoč.
Dolžnik ni izpolnil splošnega pogoja za odlog izvršbe, ni izkazal verjetnosti, da bi z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo, saj v predlogu za odlog izvršbe v tej smeri ni predlagal nobenih dokazov, zato je zavrnitev njegovega predloga za odlog izvršbe, ne glede na morebitni obstoj posebno upravičenih razlogov za odlog po drugem odstavku 71. člena ZIZ, upravičena.
Ob ponovnem odločanju je sodišče prve stopnje navedlo, da je pritožbeno sodišče navedbe, do katerih se je sodišče prve stopnje ob prvem sojenju že opredelilo, v svojem razveljavitvenem sklepu potrdilo. Posledica takšne ugotovitve je bila, da določenih dejstev sodišče prve stopnje v novem sojenju ni ugotavljalo in v novi odločitvi tudi ni obrazložilo. To pa pomeni, da sedaj izpodbijana sodba prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).
Za nastanek hipoteke je potreben pravni naslov (titulus aquirendi) in pridobitni način (modus aquirendi). Pravni naslov za pogodbeno hipoteko je tudi zastavna pogodba, pridobitni način pa vpis v zemljiško knjigo (64. člen ZTLR). Zastavna pogodba je konsenzualni kontrakt, zanjo zakon določene oblike ne predpisuje. Vendar pa je vknjižba zastavne pravice možna le na podlagi listine, ki vsebuje veljaven pravni naslov, točno določen znesek terjatve oziroma najvišji znesek, točno navedbo osebe, na katero se vpis nanaša, točno označbo nepremičnine, na katero se želi pravice opisati, vknjižbo dovoljenje ter notarsko overjeni podpis zastavnega dolžnika.
Okoliščine nesreče, predvsem pa obseg, teža in stopnja kršitev prometnih predpisov, omogočajo oceno, da je objektivno odgovorni voznik osebnega avtomobila (zaradi lastnega prispevka oškodovanca) do 70% prost odgovornosti za nastalo škodo.
Materialnopravno zmotno je stališče tožene stranke, da bi tožeča stranka kapitalizirane zamudne obresti lahko uveljavljala šele po plačilu računov oziroma po pravnomočnosti sodbe, s katero bi bila ugotovljena sporna terjatev po računih. Neplačane zamudne obresti tožnik lahko uveljavlja v istem postopku, v katerem se ugotavlja tudi utemeljenost sporne terjatve po vtoževanih računih. Načelo ekonomičnosti postopka utemeljuje skupno obravnavanje obeh zahtevkov. Logično pa je, da je odločitev o utemeljenosti uveljavljanih kapitaliziranih obresti odvisna od predhodne ugotovitve utemeljenosti terjatve po računih, od katerih so te obresti obračunane. Nobene zakonske določbe ni, ki bi omejevala uveljavljanje obračunanih obresti šele po poplačilu glavnice, od katerih so obresti obračunane. Tožena stranka je bila v zamudi s plačilom vtoževanih računov že takoj po zapadlosti le-teh. Njena dolžnost plačila zamudnih obresti zato temelji na 277. členu ZOR. Tožeča stranka je zato imela podlago za uveljavljanje obračunanih in neplačanih zamudnih obresti v drugem odstavku 279. člena ZOR in od vsote tako obračunanih obresti in glavnic po vtoževanih računih za uveljavljanje nadaljnjih zakonitih zamudnih obresti od vložitve izvršilnega predloga 27.6.1996 dalje do plačila. Nobenega razumnega razloga ni, da sodna praksa skupnega uveljavljanja terjatve po vtoževanih računih in kapitaliziranih zamudnih obrestih na te terjatve ne bi dopuščala, zlasti še glede na uveljavljen konformni način obrestovanja, po katerem se zamudne obresti dnevno pripisujejo dolgovani glavnici.
Obveznost plačila kupnine tožene stranke izvira iz njegovega razmerja s prodajalcem, zato na to obveznost dejstvo, da je prodajalec kršil svojo pogodbeno obveznost v razmerju do izdajatelja plačilne kartice, nima nobenega vpliva.
Ker je izročevalec z izročilno pogodbo, ki jo je sklepal že po razlastitvi parcele, katere zemljiškoknjižni lastnik pa je še vedno bil, le-to izročil svoji hčeri in to v izročilni pogodbi izrecno navedel s tem, ko jo je jasno citiral še predno mu je bila vrnjena v denacionalizacijskem postopku, ki tedaj tudi še ni bil v teku in je prevzemničin brat kot dedič tudi soglašal s takšno izročilno pogodbo, za dedovanje te nepremičnine ne pridejo v poštev določbe Zakona o dedovanju, ampak določba 3. odst. 80. člena ZDEN. Dedinja denacionalizirane parcele je zato prevzemnica po izročilni pogodbi, na podlagi 3. odst. 80. člena ZDEN.
Pravilnik je enostranski pravni akt, ki ga je sprejela tožeča stranka in z njim obljubila nagrado tistemu, ki izpolni v njem določene pogoje (prim. 229. čl. ZOR). Rok za pridobitev nagrade v tem pravilniku resda ni določen, vendar pa je že iz njegovega naslova (pravilnik o stimulaciji) in uvodnega besedila ("v interesu razvoja firme v zvezi s kvalitetnim delom svojih zaposlenih") razvidno, da gre za nagrajevanje in stimulacijo tistih, ki so pri svojem delu uspešni - uspešnost pa gotovo pomeni, da izpolnjujejo prevzete obveznosti, torej v konkretnem primeru, da toženca izpolnjujeta obveznosti, ki sta jih prevzela s pogodbo. To pa kaže na nujno medsebojno povezanost pravilnika in pogodbe o delu.
S tem, ko sodišče stroškovnika ni vročilo nasprotni stranki, ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. O povrnitvi stroškov sodišče odloči na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja.
Vseh dejanskih okoliščin dogodka sodišče prve stopnje ni dovolj natančno ugotovilo, zato na podlagi v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoč zaključek, da se je tožena stranka razbremenila krivdne odgovornosti, ker je ravnala tako, kot je prav.
Tožena stranka ni navedla, kdaj naj bi do zatrjevanega pobota prišlo, kar je zlasti odločilno za presojo utemeljenosti obrestnega dela tožbenega zahtevka, z zaslišanjem prič pa ni mogoče nadomestiti manjkajočih trditev tožene stranke o pravno-relevantih dejstvih. Smisel dokaznega postopka je namreč dokazovanje resničnosti trditev pravdnih strank, ne pa oblikovanje trditvene podlage spora. Povezanost trditev o relevantnih dejstvih z dokazno ponudbo pa je dosledo izpeljano v 219. čl., 1. odst. 299. čl. in 1. odst. 300. čl. ZPP.
Iz kopije naloga za prenos, ki ga je upnik priložil vlogi z dne 13.6.2000 izhaja, da je predujem v višini 15.445,00 SIT plačal dne 8.6.2000 s pologom na račun, kot ga je v svojem sklepu navedlo sodišče prve stopnje. Listine v spisu potrjujejo, da je upnik predujem plačal pravočasno.
Začetek postopka prisilne poravnave nujno še ne pomeni nedovoljenost postopka izvršbe v poplačilo ali v zavarovanje. ZPPSL v 36. čl. sicer določa pravilo, po katerem od začetka postopka prisilne poravnave proti dolžniku ni več mogoče dovoliti izvršbe v poplačilo niti izvršbe v zavarovanje. V tretjem in četrtem odstavku pa določa izjeme, kdaj se pravilo iz prvega odstavka ne uporabi. Po tretjem odstavku velja taka izjema za izločitvene upnike in za tiste ločitvene upnike, ki so dobili pravico do ločenega poplačila z izvršbo zaradi poplačila ali zavarovanja prej kot v zadnjih dveh mesecih pred začetkom postopka prisilne poravnave, po četrtem odstavku pa izjema za upnike iz drugega odstavka 160. člena ZPPSL, to so dolžnikovi delavci, ki imajo do dolžnika privilegirane terjatve.