tuje vozniško dovoljenje - prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju RS
Storilec, ki mu je zaradi zbranih 18 ali več kazenskih točk v cestnem prometu izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje, v času izvrševanja te prepovedi, dejansko nima vozniškega dovoljenja, veljavnega na ozemlju Republike Slovenije.
ogled - glavna obravnava - prestajanje zaporne kazni - nenavzočnost obdolženca - temeljna jamstva poštenega postopka
Sodišče je ocenilo, da je bila obsojenčeva navzočnost na ogledu potrebna, čeprav o tem ni sprejelo posebne odločbe. Ker je bila obsojencu v času ogleda odvzeta prostost, bi moralo sodišče odrediti njegovo privedbo (prvi odstavek 82.a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ZIKS-1), vendar tega ni storilo. Glede na konkretne okoliščine primera, čeprav je obsojenec pred izvedbo ogleda že podal svoj zagovor in se je do obtožbe že opredelil, bi lahko sodišče ogled opravilo brez obsojenca le, če bi ta podal izrecno soglasje, da se ogled opravi brez njegove navzočnosti.
Ugotovljena kršitev ne pomeni hkrati tudi kršitve jamstev poštenega postopka iz 22. in 29. člena Ustave oziroma iz 6. člena EKČP.
začasni ekstradicijski pripor - odločba, ki je enakovredna odločbi o priporu
Sporočilo Interpola oziroma mednarodna tiralica lahko v skladu s slovensko ustavnopravno ureditvijo štejeta za akt, ki je enakovreden odločbi o priporu, samo v primeru, da je v listini med ostalim določno identificirana odločba organa države prosilke, na podlagi katere je treba tujcu odvzeti prostosti, in organ države prosilke, ki je odredil odvzem prostosti, pri čemer mora organ na prvi pogled izpolnjevati tiste lastnosti, ki jih pripisujemo sodiščem. To pomeni tudi, da ne sme delovati v okviru državnega tožilstva države prosilke.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - sprememba obtožbe - opis kaznivega dejanja - nerazumljiv izrek
Izreka sodbe ni mogoče označiti kot "nerazumljivega" (v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) zgolj zato, ker v opisu ravnanja ne prepoznamo (vseh) znakov kaznivega dejanja.
Sprememba obtožbe v tem primeru ne more biti plod presoje (ponovno ali dodatno) izvedenih dokazov (zlasti, ker državni tožilec sodbe ni izpodbijal), ampak kvečjemu plod materialnopravnih stališč višjega sodišča, ki je pritrdilo pritožbi obrambe. Rezultat je sprememba obtožbe, zaradi katere so se izjalovila pritožbena prizadevanja obrambe, usmerjena v izrek oprostilne sodbe. Takšna sprememba obtožbe zato pomeni nedopusten poseg v pravice obrambe in pravico do pravnega sredstva, ki bi ji sodišče v ponovljenem sojenju moralo odreči pravne učinke.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - umor - umor na zahrbten način
Skupni imenovalec dejanj, v katerih je bilo mogoče prepoznati umor na zahrbtni način, je odnos zaupanja med oškodovancem in storilcem, ki je obstajal neposredno pred oziroma v trenutku storitve kaznivega dejanja. Poleg tega so se vsi dogodki, v katerih je Vrhovno sodišče zaznalo elemente (poskusa) umora na zahrbten način, zgodili v zasebnem prostoru, v katerem sta se oškodovanec in storilec zavestno nahajala, bodisi na povabilo oškodovanca ali storilca. Zahrbtnost, ki je bila prepoznana v ravnanjih storilcev, je bila vselej prostorsko in časovno neločljivo povezana z napadom, oškodovanci pa so se v času napada zavedali prisotnosti storilcev.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - konoplja - namen prodaje
Zgolj neupravičeno gojenje konoplje samo po sebi še ne zadostuje za zaključek, da je storilec konopljo tudi proizvajal. Proizvodnja namreč vključuje izdelavo in gojenje prepovedane droge v večjem obsegu in za nadaljnjo prodajo, saj pomeni (že po jezikovnem pomenu besede) produciranje večje količine določene snovi. V primeru, ko se obsojencu očita gojenje relativno majhnega števila rastlin konoplje, je za kaznivost takšnega ravnanja treba ugotoviti tudi obstoj drugih okoliščin, ki kažejo na to, da pridelava konoplje ni bila namenjena samo obdolženčevi lastni uporabi. Pridelava prepovedane droge mora biti takšna, da se pri njej ustvarjajo presežki, namenjeni širšemu krogu oseb, in ne zgolj obsojenčevi lastni uporabi.
pravica do izjave - kontradiktornost postopka - podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - odgovor na predlog za podaljšanje - vročitev obtožnice - prevod obtožnice - podaljšanje pripora po izteku roka
Če obdolženec slovenskega jezika ne razume, mu sodišče ob vložitvi obtožnice, v kateri je predlagano podaljšanje pripora, zaradi same narave postopka, ki zahteva hitro postopanje sodišča, lahko vroči obtožnico s predlogom tudi na posebnem naroku. V tem primeru mu mora s sodelovanjem sodnega tolmača zagotoviti ustno prevajanje predloga in bistvenih delov obtožnice, iz katerih izhaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja. Obdolžencu s tem omogoči, da se v odgovoru na predlog, ki ga ima pravico podati v roku 24 ur, po vsebini izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so navedene v pripornem predlogu in dokazih, na katere se predlog opira in ponudi nasprotna dejstva in dokaze. Pritrditi je sicer zagovornikom, da prvi odstavek 8. člena ZKP določa, da je obdolžencu potrebno zagotoviti pisni prevod obtožnice. Vendar v primeru, ko je obdolženec v priporu, zato, da se mu omogoči, da se izjavi o predlogu za podaljšanje pripora, zadošča, da se mu zagotovi ustni prevod bistvenih delov obtožnice, v delu, ki se nanaša na obstoj utemeljenega suma. Pisni prevod celotne obtožnice pa je potrebno zagotoviti, da se obdolžencu omogoči, da zoper obtožnico ugovarja.
in dubio pro reo - domneva nedolžnosti - dokazni standard prepričanja - oprostilna sodba
Domneva nedolžnosti pomeni, da 1) oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivda, 2) da mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba (dokazno breme) in 3) kar je najpomembnejše, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni nesporno dokazana, obdolženo osebo oprostiti.
Dokazni standard je neločljiva sestavina ustavnega jamstva domneve nedolžnosti. Ravno zaradi domneve nedolžnosti bo sodišče izreklo oprostilno sodbo sklicujoč se na pravilo in dubio pro reo, čeprav zakon tega izrecno ne predpisuje. Obdolženec bo torej oproščen v primeru dvoma (in dubio pro reo), celo v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - USTAVNO PRAVO
VS00058210
URS člen 35. KZ-1 člen 48a, 48a/3, 308, 308/1. ZKP člen 378, 378/4. ZNB člen 31, 31/1, 31/2, 32, 32/1. ZMZ-1 člen 20, 20/1. ZIKS-1 člen 127, 127/5. ZTuj-2 člen 72.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - pritožbena seja - nenavzočnost obdolženca - pogoj PCT - odklonitev testiranja - poseg v telesno integriteto - test sorazmernosti - diskriminacija - stranska kazen - izgon tujca iz države - mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite
Ustavno sodišče je v odločbi U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 judiciralo, da t. i. pogoji PCT niso bili v neskladju z Ustavo. Testiranje na COVID-19 sicer res pomeni poseg v telesno integriteto (35. člen Ustave), vendar je tak poseg ustavno dopusten, sej prestane vse vidike t. i. strogega testa sorazmernosti. Zahteva, da obdolženec pred navzočnostjo na pritožbeni seji v navzočnosti strank opravi testiranje, ni bila nezakonita ali diskriminatorna. Ob odklonitvi testiranja, ki je onemogočila njegovo navzočnost na pritožbeni seji, se je obdolženec zavedal razumno utemeljenih posledic, ki so njegovi (prostovoljni) odločitvi sledile.
Ne obstoj katerega koli statusa mednarodne zaščite (begunca ali subsidiarne zaščite) niti postopek za priznanje tega statusa ne predstavljata pravne ovire za izrek stranske kazni izgona tujca iz države.
prekinitev postopka - zahteva za presojo ustavnosti - delo v splošno korist - rok za vložitev prošnje
Upoštevajoč primerljiva materialnopravna izhodišča za določitev alternativnih načinov izvrševanja kazni zapora Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni razumnega razloga za drugačno ureditev procesnih predpostavk za odločanje o prošnji obsojenca za izvršitev kazni z delom v splošno korist.
Ureditev alternativnih načinov izvrševanja prostostne kazni je najtesneje povezana z ureditvijo posegov v osebno svobodo (19. člen Ustave, glej tudi 6. in 7. točko obrazložitve odločbe U-I-14/20-9, Up-844/16-27 z dne 14. 5. 2020). Oblikovanje pravil o načinu izvrševanja prostostnih kaznih (tudi z delom v splošno korist) je po svojih učinkih (tudi) določanje obsega omejevanja pravice do osebne svobode. Zahteve po določni zakonski ureditvi (lex certa) so zato najstrožje in Vrhovno sodišče teh pravil ne more oblikovati samo neposredno na podlagi Ustave.
zahteva za varstvo zakonitosti - nedokazanost - oprostilna sodba - kršitev kazenskega zakona
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da kadar je sodišče utemeljilo oprostitev obdolženca na podlagi 3. točke 358. člena ZKP (ker dejanje, opisano v obtožbi, ni dokazano), zahteva za varstvo zakonitosti ne more uspeti z vprašanjem, ali so v ravnanju obdolženca podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00057316
KZ-1 člen 240.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - premoženjskopravni zahtevek - napotitev oškodovanca na pravdo - pravilo podjetniške presoje (business judgement rule) - protipravno pridobljena premoženjska korist
Pravilo podjetniške presoje torej združuje tako izhodišča objektivne kot tudi izhodišča subjektivne narave. Med prva spada (i) presoja, ali je odločevalec odločal na podlagi (po obsegu in kakovosti) primernih informacij, (ii) presoja, ali je bila odločitev usmerjena v dobro družbe (ki mora biti objektivizirana, izhajajoč iz trenutka sprejemanja sporne odločitve), in (iii) presoja, ali so razpoložljive informacije kazale na izrazito tveganje pri posamezni poslovni odločitvi. V okviru izhodišč subjektivne narave, kot jih je razvila presoja v gospodarskopravnih zadevah, pa je treba presojati, (i) ali je odločevalca usmerjal lastni interes ali interes tretjih oseb, in (ii) ali je odločevalec ravnal v dobri veri. Z drugimi besedami, presoditi je treba, ali je odločevalec varoval interese principala, v tem primeru – gospodarske družbe.
Protipravno pridobljena premoženjska korist in premoženjsko oškodovanje na drugi strani se nujno ne prekrivata. Pri presoji premoženjskopravnih zahtevkov je treba upoštevati dinamiko obligacijskega razmerja, pri čemer so pri presoji civilnopravnih obveznosti upoštevna tudi pravno pomembna dejstva, ki so nastala po izvršitvi ravnanja in lahko civilno obveznost spreminjajo ali celo ukinjajo.
pravica do sojenja v navzočnosti - seja pritožbenega senata - pogoji za sojenje v nenavzočnosti - kriteriji za presojo sojenja v nenavzočnosti pred sodiščem druge stopnje
Obdolženec (ki se lahko brani sam ali z zagovornikom) nima vselej pravice do sojenja v navzočnosti na pritožbeni stopnji, ampak je treba upoštevati značilnosti vsakega konkretnega postopka.
Določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP je mogoče razlagati ustavnoskladno na način, da je treba pri ugotavljanju pogojev za izvedbo pritožbene seje najprej presoditi, ali poštenost postopka zoper obdolženca v konkretnem primeru narekuje, da se mu na pritožbeni stopnji sodi v navzočnosti, in nato - če je odgovor pritrdilen - v naslednjem koraku presoditi še, ali se je obdolženec pravici do sojenja v navzočnosti (izrecno ali implicitno) odpovedal.
Opravičiti pomeni po ustaljeni praksi "navesti razloge, zaradi katerih se naroka ni oziroma ne bo mogel udeležiti in temu predložiti tudi ustrezna dokazila."
Vložniku zahteve za varstvo zakonitosti v primeru ugotovljenih kršitev ustavnih pravic ni treba izkazati njihovega vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00057298
KZ-1 člen 135, 135/1.. ZKP člen 228, 228/1, 228/3, 241, 241/1.
grožnja - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - oškodovanec - zaslišanje priče - sugestivno vprašanje - kapciozna vprašanja
Konkretizacija obsojenčevega namena ustrahovanja in vznemirjanja v abstraktnem delu opisa, ki mu sledi konkretni del s substanciranjem izrekanja resnih groženj ter posledic pri oškodovancu, je zadostna. Oba dela opisa, tj. abstraktni in konkretni, je vselej treba vrednotiti v vzajemni povezavi, pri čemer je obsojenčev posebni namen v abstraktnem delu izrecno zatrjevan, razpozna(ve)n pa je tudi iz objektiviziranega konkretnega dela.
Oškodovanec kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 je izključno naslovnik grožnje, čeprav je uresničitev te grožnje, kot jo je predočil storilec, usmerjena (tudi) v drugo, oškodovancu bližnjo osebo.
Drugače kot pri nespoštovanju prepovedi pri zaslišanju obdolžencev izpovedba priče, čeprav je slednji zastavljeno kapciozno ali sugestivno vprašanje, ne predstavlja nedovoljenega, tj. procesno neveljavnega dokaza. Problematičen del izpovedbe je lahko kvečjemu neverodostojen, kar sodi v sfero dokazne ocene verodostojnosti (izpovedbe) priče.
prenos krajevne pristojnosti - pritisk javnosti - civilna družba - javno izražanje mnenja
Javno izražanje stališč civilne družbe, ki je mogoče pred katerim koli slovenskim sodiščem, z vidika razumnega opazovalca ne ustvarja upravičenega dvoma v nepristranskost sojenja.
Po določbi sedmega odstavka 392. člena ZKP, če je obtoženec v priporu, preizkusi sodišče druge stopnje ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotovi, da so razlogi za pripor še podani ali pa pripor odpravi. Sodišče druge stopnje torej presoja le, ali so razlogi iz katerih je bil zoper obtoženca pripor odrejen oziroma podaljšan še podani, ali pa so se okoliščine od tedaj spremenile, kar zahteva presojo vpliva teh sprememb na obstoj pripornih razlogov. Ob ugotovitvi, da je isti priporni razlog še vedno podan, sodišču za takšno presojo ni potrebno v sklepu izdanem na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP (ponovno) utemeljevati vseh zakonskih pogojev iz 201. člena ZKP (utemeljenost suma, priporni razlog, neogibnost pripora), ki izhajajo iz prej izdanih sklepov o odreditvi oz. podaljšanju pripora.
pripor - priporni razlog begosumnosti - okoliščine, ki utemeljujejo obstoj begosumnosti - tuje državljanstvo
Na strani obdolženca je podan tudi priporni razlog begosumnosti. Obdolženec je državljan Severne Makedonije, v Sloveniji ima zgolj dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga študija do konca septembra letošnjega leta, sicer pa z našo državo nima tesnejših vezi. Ob tem, ko je v Sloveniji soočen s kazenskim postopkom zaradi treh kaznivih dejanj, za katera so predpisane visoke zaporne kazni, je podana realna nevarnost, da bi na prostosti našo državo zapustil in se vrnil v svojo domovino, kjer živi njegova družina, zlasti starša, ki sta tudi tista, ki ga preživljata. S tem bi se izognil kazenskemu postopku, ki zoper njega teče v naši državi, saj Severna Makedonija skladno z določbo 1. točke 8. člena Zakona o ratifikaciji pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o izročitvi (Ur. l. RS – mednarodne pogodbe, št. 11/97), svojih državljanov na izroča naši državi.
podaljšanje pripora po seji senata sodišča druge stopnje - begosumnost - podaljšanje pripora - pravnomočno končan kazenski postopek
Ker ob preizkusu pripornih razlogov po opravljeni seji sodišča druge stopnje kazenski postopek zoper obtoženca še ni bil pravnomočno zaključen, je podaljšanje pripora iz pripornega razloga begosumnosti dopustno.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - razžalitev - kaznivo dejanje razžalitve - kaznivo dejanje grožnje - predlog za kazenski pregon
Procesna predpostavka kazenskopravnega varstva te časti in dobrega imena je predlog oškodovanke za pregon. Zato je treba predlog oškodovanke razumeti kot procesno dejanje, s katerim ta izvršuje svojo pravico do varstva časti in dobrega imena. Vložitev predloga za kazenski pregon ima tako poseben pomen za oškodovankino izvrševanje pravice do sodnega varstva zoper kršitve časti in dobrega imena. V veljavni zakonski ureditvi je posredovanje vsebine obsojenčevih elektronskih sporočil v predlogu za pregon ne le primerno, ampak tudi neizogibno ravnanje.
V obravnavanih pisanjih obsojenec ni kritiziral dela sodnice (niti v zadevi B. B., niti v predhodnem postopku zoper obsojenca), temveč so pisanja obsegala izključno zmerjanje in žaljivke, brez širšega konteksta; enako je ravnal tudi, ko je grožnje izrekel. Ravno to razžalitev loči od žaljive obdolžitve, namreč pri razžalitvi gre za vrednostne sodbe, ocene, oznake, katerih resničnosti zaradi njihove narave ni mogoče dokazovati. Ker gre za vrednostne sodbe o oškodovanki, obsojenčevih izjav ni mogoče podvreči dokazovanju resničnosti.
Vse oznake (kurba, prasica, kurbetina, gnoj, izmeček, sodrga, pizda), ki jih je imenu in/ali funkciji oškodovanke dodal obsojenec so psovke oz. nizkotni izrazi, ki označujejo lahkoživega, ničvrednega, zanikrnega, lenega, prezira vrednega človeka.
Navedba obsojenca, da bo z oškodovanko poračunal do Žal je namig na napad na njeno življenje in telo. Take besede so pri oškodovanki zato lahko objektivno vzbudile občutek strahu pred napadom na njeno življenje in telo.
Trditve o medsebojnih poznanstvih in prijateljevanju sodnikov z obdolženko in njeno družino ter v zvezi s sporom s predsednikom Višjega sodišča v Celju pa ostajajo na povsem pavšalni ravni, saj predlagateljica konkretnih primerov, iz katerih bi izhajalo, da gre za takšne odnose, ki po intenziteti presegajo običajne kolegialne odnose in bi lahko vplivali na nepristranskost sodnikov, ne navaja. Predsednik sodišča pa nima pooblastil, s katerimi bi vplival na odločitev posameznih sodnikov. Njegova funkcija sodi le na področje sodne uprave. Sodniki pri reševanju konkretnih zadev niso vezani na nikakršna navodila nadrejenih in so zavezani soditi po ustavi in zakonih.