Ker se obdolžencu kot izvršitveno ravnanje očita uporaba spremenjene listine, ne pa (tudi) njena ponareditev ali sprememba, so pritožbena zatrjevanja, da obdolženec tega potrdila ni predrugačil, za presojo njegove krivde povsem nepomembna. Bistvo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine je v potrditvi lažne vsebine v javni listini na podlagi storilčevih navajanj lažnih okoliščin ali zamolčanja takšnih relevantnih okoliščin. Kaznivo dejanje je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja. Storilec kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 je lahko kdorkoli oziroma vsak, ki z nekim (izvršitvenim) ravnanjem spravi pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi karkoli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu.
Ker iz priloženih dokazil tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne izhaja noben razlog po 24. členu ZIKS-1, torej tudi ne uveljavljeni razlog, da je v obsojenčevi ožji družini kdo huje bolan in je nujno potrebna obsojenčeva pomoč (pri čemer morata biti oba pogoja podana kumulativno), je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi obsojenčeve prošnje pravilna in zakonita.
Odveč je razprava o potrebnosti izvedenca s področja medicinske stroke, upoštevaje, da je sodišče prve stopnje zgolj pravilno presodilo, da zahtevani pogoj o nujni potrebnosti pomoči obsojenca hudo bolnemu očetu, iz dokazil, ki jih je obsojenec predložil, ne izhaja.
Obtoženec je dvigoval finančna sredstva iz TRR A. A.-ja, v obravnavanem obdobju od 16.1.2019 do 1.7.2020, višina skupnih dvigov pa je bila 12.930,00 EUR, kar pritožbeno ni problematizirano, ob prenehanju njegovega skrbništva za posebni primer pa je do doma bil odprt dolg 2.747,70 EUR, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da je znesek protipravne premoženjske koristi, ki jo mora biti odvzeta obtožencu, ravno 2.747,70 EUR.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz same prodajne pogodbe izhaja, da je stanovanje obremenjeno s hipoteko in da bo prodajalec pri notarju deponiral izbrisno pobotnico za izbris te hipoteke ter da bo kupec prejel notarsko overjeno pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom od prodajalca takoj po overitvi podpisa pri notarju. Nadalje je tudi ugotovilo, da obtoženec oziroma E. ni uredil izdaje izbrisne pobotnice ter da je obtoženec B. B. obljubil dejansko nemogočo kompenzacijo dolga s stanovanjem ter izdajo izbrisne pobotnice.
Pritožbeno sodišče je ob obravnavanju pritožbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji ob odločitvi, da se kazen zapora izvrši z opravo dela v splošno korist, tudi pretvorilo število dni zapora v ure dela v splošno korist, čeprav ni razpolagalo s podatkom, kdaj se bo kazen začela izvrševati. Namreč število dni zapora, ki so podlaga za pretvorbo v ure dela v splošno korist, je odvisno od razporeditve dni v mesecih in letih, ki so glede na koledar različno dolgi. Zato pravilen izrek, ki vsebuje odločitev, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, določa le formulo za preračun in rok, v katerem se mora delo opraviti, upoštevaje datum izvršljivosti in že s tem daje probacijski enoti vse potrebne podatke za določitev obsega dela v splošno korist (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 23595/2018 z dne 4. 11. 2021).
Golo sklicevanje na alibi, brez da bi za njegovo verodostojnost obdolženec predložil kakršnekoli dokaze, pa na sodišče prve stopnje ne more preložiti obveznosti preverjanja in izvajanja dokazov, da se ugotovi, kje se je obdolženec v času izvršitve kaznivega dejanja nahajal, ko pa sam teh dokazil ni predložil.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da enkraten primer uporabe fizične sile lahko predstavlja kaznivo dejanje nasilništva. Tudi enkratno nasilno ali drugo ravnanje lahko žrtev spravi v podrejen položaj, mora pa po svoji vsebini in intenzivnosti, upoštevaje konkretne okoliščine dogodka, odstopati v tej smeri.
Pritožbeno sodišče pritrjuje zagovorniku, da kaznivo dejanje nasilništva spada med kazniva dejanja zoper javni red in mir (XIX. poglavje KZ-1), kar je tudi varovana dobrina. Ni pa moč slediti zagovornikovemu stališču, da v konkretni zadevi ne gre za osebno kaznivo dejanje. Zagovornikovo stališče je razumno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je navedlo tehtne razloge, da je obdolženec v obravnavanem primeru storil tri kazniva dejanja nasilništva, da gre zaradi povzročenih lahkih telesnih poškodb oškodovancev za osebno kaznivo dejanje in da je kaznivih dejanj toliko, kolikor je oškodovancev, ki so utrpeli lahke telesne poškodbe. Navedeno stališče podpira tudi pravna teorija, ki navaja, da bo storilec kaznivega dejanja nasilništva v primeru povzročitve lahke telesne poškodbe več osebam (z ravnanji iz prvega odstavka) odgovarjal za stek ustreznih števil kaznivih dejanj po drugem odstavku 296. člena KZ-1.
Argument tožilstva, da gre za osebno naravo obravnavanih kaznivih dejanj iz 19. poglavja KZ-1, upoštevaje načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ko gre za kaznivo dejanje iz tretjega odstavka 176. člena KZ-1, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrne, saj iz samega zakonskega besedila tega člena za razliko od določb 170. do 175. člena KZ-1, ne izhaja osebna narava kaznivega dejanja (torej, da storilec izpolni zakonske znake kaznivega dejanja, če na določen način ravna proti posamezni drugi osebi). Člen 176. člena KZ-1 se v tem pogledu razlikuje od ostalih določb istega poglavja KZ-1, in sicer ne le pri tem, ko se namesto na drugo osebo nanaša na gradivo, ampak tudi pri uporabi množine v nadaljevanju besedila člena - kaznivo dejanje stori, kdor poseduje gradivo, ki vključuje mladoletne osebe (ne: mladoletno osebo). Sodišče druge stopnje pritrjuje pravni kvalifikaciji sodišča prve stopnje, ki upošteva, da je ne glede na količino oziroma število kosov pornografskega oziroma drugačnega seksualnega gradiva, ki vključuje mladoletne osebe, tj. ne glede na število slikovnih in video datotek, ki jih je posedoval obtoženec; ne glede na to, koliko različnih mladoletnih oseb (identificiranih ali neidentificiranih) je v gradivu zajetih in ne glede na to, da se gradivo nahaja na več nosilcih (obtožnica v opisu obsega dva od sicer več zaseženih), storjeno zgolj eno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 176. člena KZ-1.