Presoja, ali so za oškodovanca ugodnejša pravila o zastaranju kazenskega pregona (za tisto kaznivo dejanje, s katerim je bila povzročena škoda) ali civilnopravna pravila o zastaranju odškodninske terjatve, ni abstraktna, temveč mora upoštevati okoliščine konkretnega primera. Nanje je treba aplicirati vsa pravila o zastaranju (o začetku teka roka, dolžini roka, zadržanju in pretrganju zastaranja) in na podlagi njihovega skupnega učinkovanja dognati, katero zastaranje nastopi pozneje. Za to presojo je poleg različne dolžine rokov pomembno tudi, da zastaranje kazenskega pregona praviloma teče od storitve kaznivega dejanja (prvi odstavek 91. člena KZ-1), zastaranje odškodninske terjatve pa šele s trenutkom nastanka škode (objektivni rok) oziroma s seznanitvijo s škodo in povzročiteljem (subjektivni rok; 352. člen OZ).
Z uveljavitvijo KZ-1 (1. 11. 2008) je bil uzakonjen enotni sistem zastaranja (z daljšimi roki, ki so podobno dolgi kot prejšnji absolutni zastaralni roki), skladno s tem pa je bilo odpravljeno tudi pretrganje zastaranja kazenskega pregona s procesnimi dejanji za pregon storilca (90. in 91. člen KZ-1). Enako mnenje je zavzela tudi novejša teorija, ki prepričljivo utemeljuje, da omenjena stališča sodne prakse (iz zadev II Ips 539/2004, II Ips 196/2011 in II Ips 347/2017) niso uporabljiva za presojo zastaranja odškodninskih zahtevkov, izvirajočih iz kaznivih dejanj, ki se presojajo po (novem) KZ-1, kakršen je tudi konkretni primer.
Višje sodišče pritrjuje prepričljivemu stališču novejše teorije, da obsodilna sodba tudi v takem primeru ne povzroči vnovičnega teka zastaralnega roka, temveč ima oškodovanec (ki je zastaranje pretrgal z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka, o katerem pa kazensko sodišče ni odločilo, temveč ga je napotilo na pravdo) za vložitev odškodninske tožbe še toliko časa, kot bi ga ostalo, preden bi zastaral kazenski pregon, oziroma (če bi do zastaranja ostalo manj kot tri mesece) vsaj še tri mesece v skladu z določbo 367. člena OZ, ki se smiselno uporablja za primer napotitve prijavitelja premoženjskopravnega zahtevka na pravdo.
Pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastajajoče škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, saj pretrga zastaranje, po (uspešnem) koncu pravdnega postopka pa začne znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve. Če torej oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarala celotna terjatev (tudi za povrnitev škode, ki tedaj še ni nastala).
Glede na to, da je bila soba, kjer so bile steklenice najdene, zaklenjena, pritožbeno sodišče zavrača kakršne koli dvome v to, ali sta policista že ob samem zavarovanju kraja "prestavljala" kakšne steklenice s sporno prepovedano drogo, upoštevaje, da v to sobo niti ne bi mogla vstopiti.
Četudi sta policista lahko stopila skozi odprta PVC vrata v kletne prostore in legitimirala pričo A. A., pa slednje po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne pomeni, da sta dejansko začela opravljati ali hišno preiskavo ali vizualni pregled prostorov, kot to zmotno navaja zagovornik.
Zaključki prvostopenjskega sodišča, da je bila zasežena konoplja, tako posajena, kot tudi namočena v tekočini, najdena v prisotnosti obeh solenitetnih prič B. B. in C. C. ter obtoženca, pri čemer je bila zasajena konoplja neposredno vidno zaznavna pri izstopu iz stanovanjske hiše, konoplja, namočena v tekočini, pa pri vstopu v zaklenjeno klet, ki jo je tekom oprave hišne preiskave odklenil sam obtoženec, so utemeljeni in omogočajo življenjsko logičen zaključek, da je bila zaznana s prostim očesom in povsem naključno.
Po presoji zakonskih določb in določb o zastaranju kazenskega pregona je za obtoženko milejši zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja tako glede naklepa kot tudi glede določb o zastaranju kazenskega pregona. Kaznivo dejanje po spremenjeni določbi tretjega odstavka 257. člena KZ-1 bi bilo dokončano šele z izplačilom plač posameznim zaposlenim. Po kazenskem zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, pa je bilo kaznivo dejanje dokončano 1. 9. 2015 z izdajo zadnjega sklepa o odreditvi stalne pripravljenosti. Glede na predpisano kazen za očitano kaznivo dejanje kazenski pregon po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 zastara v 10 letih od storitve kaznivega dejanja. Pri presoji zastaranja kazenskega pregona pa je potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki je določala, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Glede na obrazloženo je kazenski pregon, upoštevajoč datum zadnje izdaje nezakonitega sklepa o odreditvi stalne pripravljenosti in rok 64 dni iz prej navedenega zakona, zoper obtoženo zastaral 5. 11. 2025, še pred predložitvijo predmetne kazenske zadeve Višjemu sodišču v Ljubljani, saj je bil predmetni kazenski spis predložen 17. 11. 2025.
Ali je tožena stranka tožniku dolžna vrniti zahtevani znesek, ker ga je s svojimi ravnanji "preslepila" oziroma "ogoljufala", sme pravdno sodišče avtonomno presojati v okviru pravnih pojmov obligacijskega prava, med njimi nemoralnosti. O tem lahko razsodi ne glede na vprašanje, ali iz takega dejanskega stanja morda izhajajo tudi znaki storitve kaznivega dejanja. Odločitev pravdnega sodišča torej ni odvisna od okoliščine, ali bo tožena stranka v kazenskem postopku pravnomočno obsojena ali ne. Povedano drugače: obstoj kaznivega dejanja ni predhodno vprašanje za odločitev o tožnikovi tožbi.
Ni vseeno, na kakšen način se obdolžencu prepreči razpolaganje s predmeti ali z denarjem; v konkretnem primeru bi ob podanem utemeljenem sumu na izvršitev kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 odvzem denarja moral biti izveden po postopku, ki je predviden za odvzem oziroma zavarovanje premoženjske koristi.
Če gotovine ni mogoče neposredno povezati z nobenim kaznivim dejanjem, se ta brez pravilno izpeljanega postopka ne sme zaseči in hraniti več let zgolj zato, ker je oseba osumljena oziroma obdolžena več kaznivih dejanj zoper gospodarstvo.
Razžalitev zasebnega tožilca skozi zmerjanje s prekletim pijancem ter pridevnike nor, prizadet in "fukjen" nima prav nikakršne vsebinske povezave z vprašanjem lastništva oziroma izvrševanja posesti na sporni parceli, zato je očitno, da razlog za eskulpacijo ravnanja obdolženca ne more biti podan. Z osebno diskvalifikacijo zasebnega tožilca, obdolženec nedvomno ni na ustrezen in primeren način varoval svojih interesov v smislu rešitve medsosedskega mejnega spora, saj je šlo za čisto zmerjaštvo ter v nobenem primeru za kakršen koli konstruktivni prispevek k reševanju spora med bratoma.
Zakonskemu znaku poškodovanja tuje stvari ustreza sprememba na stvari, ki ni zanemarljiva, za lastnika neznatna in ki je ni mogoče odpraviti z neznatnim naporom. Glede na to, da je oškodovanec, čigar izpovedbe v tem delu pritožnik ne izpodbija, moral kupiti drugo stekleno šipo, ni mogoče govoriti o zanemarljivi oziroma neznatni poškodbi. Enako velja za raztrganino ponjave, pri čemer je moč ugotoviti pravno upošteven poseg v substanco stvari.