Da je oškodovanec z ugovorom uspel, obdolženčeve odgovornosti za poskus kaznivega dejanja v ničemer ne zmanjšuje ali celo razbremenjuje. Obdolženi je zlorabil institut izvršbe že s tem, ko je vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, saj je pri tej vrsti izvršbe že to (celo brez predložitve računov, ki naj bi bili podlaga izvršbe) zadostna podlaga za izdajo sklepa o izvršbi.
Pritožbeno sodišče glede navedb, ki jih je obdolženec prvič podal šele v pritožbi, ugotavlja, da je pritožnik z njimi prekludiran, saj se sme ugovor krajevne nepristojnosti pred okrajnim sodiščem, skladno s 441. členom ZKP, podati le do začetka glavne obravnave. Očitek, da je sodišče kršilo določbe postopka, ker ni po uradni dolžnosti pred glavno obravnavo preverilo krajevne pristojnosti, so tako neosnovane, saj je sodišče očitno (pravilno) presodilo, da je krajevno pristojno, zakon pa ne nalaga dolžnosti, da bi bilo sodišče v tem primeru dolžno izdati poseben sklep o tem, da je krajevno pristojno (435. člen ZKP). Ko je razpisana glavna obravnava, pa se sodišče po uradni dolžnosti ne more več izreči za krajevno nepristojno (drugi odstavek 436. člena ZKP). Obdolženec je v pritožbenem postopku prekludiran tudi z očitki glede pristranskosti sodnice. V zvezi s temi navedbami ZKP v drugem odstavku 41. člena določa, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Ker je obdolženec to vprašanje prvič izpostavil šele v pritožbi, je jasno, da so pritožbene navedbe podane prepozno, zaradi česar pritožnik s temi očitki ne more uspeti.
Razžalitev zasebne tožilke skozi zmerjanje z lažnivko, manipulantko, psihopatko in čarovnico, ki je uničila hčerko ter bi jo morali poslati v P. (tj. psihiatrično kliniko), nima prav nikakršne vsebinske povezave z vprašanjem ureditve stikov med obdolžencem in njegovo hčerko, temveč je očitno šlo za čisto zmerjaštvo ter v nobenem primeru za kakršen koli konstruktivni prispevek k reševanju (sodnega) spora med bivšima partnerjema. Obdolženec nedvomno ni na ustrezen in primeren način varoval svojih interesov v smislu rešitve ureditve stikov med njim ter njegovo hčerko. Tako je očitno, da razlog za ekskulpacijo ravnanj obdolženca ne more biti podan.
V konkretni zadevi ni nobenega dvoma, da je bila osumljenka pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na TRR-ju B. B., s katerimi je očitno razpolagala že vse od leta 2017 (torej že več let pred njegovo smrtjo) in da je bila na teh sredstvih skupna lastnina. Tako ne drži, da bi si osumljenka prilaščala tuj denar v lastno korist. Dejstvo namreč je, da je imela upravičenje za upravljanje s skupnimi denarnimi sredstvi, posledično pa tudi pravico do razpolaganja z njimi. Zato tudi po presoji pritožbenega niso podane materialnopravne predpostavke za uvedbo preiskave.
V izvedenskem mnenju je sicer res povzeto tudi poročilo UKC Maribor z dne 16. 8. 2024 o izvajanju ukrepa, prav tako pa se zaključki o zdravstvenem stanju Komisije skladajo z zaključki iz tega poročila. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da je Komisija pri izdelavi mnenja zgolj prepisala poročilo UKC Maribor, brez da bi podala tudi svojo samostojno, kritično in neodvisno presojo. Pritožbeno sodišče glede tega v celoti deli mnenje prvostopenjskega sodišča, in sicer, da enotnost stališč zgolj dodatno kaže na strinjanje strokovnjakov glede zdravstvenega stanja storilca.
Sklep o sprejemu priznanja krivde ima dejansko učinek odločbe o krivdi, tako glede opisa dejanja, kakor tudi glede pravne kvalifikacije. Sodišče v izrek (krivdorek) obsodilne sodbe, ki jo izreče na podlagi sprejetega priznanja krivde, vključi opis dejanja, na katerega se priznanje nanaša. Pritožnik ima zato prav, ko v pritožbi zatrjuje, da je tenor sodbe v delu, ki se nanaša na konkretizacijo okoliščin glede bistveno zmanjšane prištevnosti obtoženca, zaradi, s strani sodišča izpuščenega zgoraj povzetega besedila, postal nesklepčen, posledično pa je izrek sodbe, zaradi navedenega posega postal nerazumljiv oziroma nasprotuje sam sebi. Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, torej kaznivih dejanj, storjenih v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, čeprav iz tenorja sodbe, okoliščin, zaradi katere duševne motnje oziroma duševne nerazvitosti je bila obtoženčeva zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana, ni več razbrati.
Tožilstvo je na škodo obdolženca povečalo časovni razpon inkriminiranega obdobja ter s tem, ko je dodalo dogodek z dne 3. 10. 2018, tudi razširilo kriminalno količino, ki se očita obdolžencu.
Sprememba obtožnice v tem delu se ne nanaša na isti historični dogodek, zaradi česar ni dopustna.
Tožilec ima zaradi možnosti, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo na drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje, pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku.
Pogoj za spremembo obtožbe ni nujno ugotovitev nove okoliščine in izvedba novih dokazov, temveč lahko tožilec obtožnico spremeni, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl ob vložitvi obtožnice. Pri tem je vezan na istega obdolženca ter na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja.
Tatvina ukradenih stvari, katerih vrednost je majhna in si je storilec hotel prilastiti stvari take vrednosti, vrednost pa je majhna, če ne presega 500,00 EUR (1. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1), glede na novo zakonsko ureditev tako ni več kaznivo dejanje, temveč prekršek.
Kljub posegu v obtoženčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja ni prišlo do kršitve te pravice in da tudi USB ključek, ki je v vprašanju, v takšni situaciji ni bil pridobljen protiustavno, saj je pravica obtoženca omejena s pravicami drugih, v tem primeru z osebnostnimi pravicami otroka (tretji odstavek 15. člena Ustave), katerega zaščita ima v predmetni situaciji prednost ter se mora pravica obtoženca iz 36. člena Ustave umakniti uresničevanju družbeno pomembnejših vrednot.
Za t. i. spolno dejanje v kontekstu tretjega odstavka 173. člena KZ-1 gre praviloma takrat, ko pride do fizičnega (telesnega) stika med dvema osebama (obtožencu očitana izvršitvena ravnanja poljubljanja deklice na lica in enkrat na usta ter lizanje z jezikom po spolovilu), za drugačen poseg v spolno nedotakljivost v smislu privilegirane oblike kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 pa običajno z nekontaktnimi ravnanji storilca (kamor se uvršča drgnjenje spolnega uda z rokami do ejakulacije pred otrokom), ne glede na to, ali gre za ravnanja nizke intenzitete oziroma kratkotrajnosti.
Upoštevaje teoretična izhodišča, razlagalne metode in na njih temelječe ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča RS, (zgolj) gole fotografije človeškega telesa, brez posebne seksualne konotacije, še ne dosegajo standarda pornografije oziroma pornografske vsebine, kot ključnega zakonskega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 176. člena KZ-1.