Ker tatvina stvari v vrednosti do 500,00 EUR, storjena z namenom storilca, da si prilasti tujo premično stvar take vrednosti, v času odločanja o preklicu pogojne obsodbe ni več kaznivo dejanje, storilcu ni mogoče preklicati pogojne obsodbe, ki mu je bila zanj izrečena in mu izreči zaporno kazen.
Po opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbeA. A. ni oškodovanec, tekom dosedanjega trajanja kazenskega postopka pa tudi ni izkazal, da je premoženjska pravica oziroma posojilna terjatev njegovega pokojnega očeta ― oškodovanca B. B. do obdolženca sploh bila predmet zapuščine, in nadalje, da je prav on dedič te terjatve.
Čeprav opis obdolžencu očitanega dejanja zajema vse potrebne zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, pa je ta glede vprašanja oškodovanca(ev) nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, kar vsebinsko pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
Kljub drugačnemu pritožbenemu zavzemanju ni nujno, da je imel obdolženec resen namen uresničiti svojo grožnjo, temveč je bistveno, da oškodovancem grožnjo prikazuje kot posledico, ki je odvisna od njegove volje, ter s tem ustvarja objektiven vtis njene resnosti in uresničljivosti.
Iz utrjene sodne prakse namreč izhaja, da v času, ko je obsojencu dovoljeno obročno plačevanje stranske denarne kazni, zastaranje njene izvršitve ne teče1. Zastaranje pa ni teklo niti v času, ko je bil zoper obsojenca uveden stečajni postopek (St 1261/2021)2. Postopek osebnega stečaja je bil zoper obsojenca uveden 18. 8. 2021, pravnomočno pa se je zaključil 23. 5. 2025, tako da v tem času zastaranje ni teklo v skladu z drugim odstavkom 94. člena KZ-1.
Sodišče prve stopnje v obrazložitvi povzelo bistveno vsebino zagovora obdolženca ter ga primerjalo z izpovedbo oškodovanke in izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca za medicino dr. A. A. ter pojasnilo tudi v katerem delu zagovor ni bil potrjen (točka 12 obrazložitve). Zgolj dejstvo, da sodišče prve stopnje ni posebej in izrecno analiziralo vsakega posameznega detajla oziroma raznolikosti med zagovori obdolženca iz različnih faz postopka, pa samodejno ne pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.
Same poškodbe ni mogoče samodejno pripisati obdolženčevemu ravnanju. In ravno obdolženčevo ravnanje, opredeljeno v izreku je bilo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča podvrženo prevelikemu dvomu.
Sodišče namreč ni vezano na predhodno sprejete procesne sklepe in lahko med postopkom, ob upoštevanju že izvedenih dokazov ter njihove dokazne vrednosti, presodi, da izvedba posameznega dokaza ni več potrebna za pravilno ugotovitev dejanskega stanja.
Določba tretjega odstavka 90. člena KZ-1 je jasna: rok za zastaranje kazenskega pregona pri kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, družino in otroke, storjenih proti mladoletni osebi, med katera spada tudi kaznivo dejanje po 190. členu KZ-1, začne teči šele po polnoletnosti oškodovanca.
Okoliščina, da je pregon prevzel starš mladoletnih oškodovancev kot subsidiarni tožilec, na začetek teka zastaralnega roka v ničemer ne vpliva.
Kot opravičljiv razlog za neizvršitev stika se v sodni praksi navaja hujša bolezen, nepričakovana zadržanost starša ali kakšen drug razlog, ki ga ni mogoče uvrstiti v kategorijo zavestnega onemogočanja stikov, ne pa na primer otrokovo odklanjanje stikov in tudi ne upoštevanje otrokove želje, kot je to primer v obravnavani zadevi.
Otrok je namreč pri starosti šest let še nezrel in njegova volja ne more biti pravno upoštevana. Pomen in teža volje mladoletne osebe je upoštevana že pri sprejemu sodne odločbe o varstvu in vzgoji otroka ter stikih.
Čeprav obdolženka ni imela opravičljivega razloga za neizvršitev stikov, pa to samo po sebi še ne pomeni, da je ravnala zlonamerno. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS storilec ravna zlonamerno, kadar iz konkretnih okoliščin izhaja, da ga je vodil edini namen, da se izvršljiva odločba ne uresniči.
Neprava obnova je namenjena popravi napak ob izreku zadnje pravnomočne sodbe, v zvezi s katero sodišče prve stopnje ni upoštevalo prej pravnomočno izrečenih kazni, pa bi jih glede na zakonske določbe moralo. Zato samo dejstvo, da naj bi prišlo do spremembe kaznivih dejanj t.i. "majhnih tatvin" v prekrške, ob upoštevanju, da se niso spremenile zakonske določbe o izrekanju enotne zaporne kazni, ne vpliva na način presoje utemeljenosti pritožbe.
Pritožba graja ugotovljeno dejansko stanje in meni, da je podano očitno nasprotje med poročilom lečeče ustanove in mnenjem Komisije, do teh razlik pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Poudarja, da gre pri storilcu za trajno blodnjavo motnjo, pri kateri ni pričakovati bistvenega izboljšanja, zato hospitalno zdravljenje ne vodi k izboljšanju, ki bi ga lahko razumeli kot cilj institucionalnega zadržanja storilca. Storilec je kljub trajni motnji vedenjsko ustrezno reguliran, nekonflikten in sodelujoč. Lečeči strokovnjaki so podali mnenje, da bi nadaljnje zdravljenje v zavodu lahko škodovalo storilčevemu napredku, zato po mnenju pritožbe obstaja spremenljiva oblika psihiatričnega zdravljenja na prostosti, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo.
Na podlagi obrazloženega je utemeljeno zaključilo, da je storilec glede na prisotno psihično motnjo v kombinaciji s sindromom odvisnosti od več psihoaktivnih snovi še vedno nevaren za okolico in da je to nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem v Enoti za forenzično psihiatrijo v UKC Maribor in torej ne v obliki milejšega ukrepa, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, kot to zmotno navaja pritožba. Komisija je v tej smeri poudarila, da z obveznim psihiatričnim zdravljenjem na prostosti ne bi bilo mogoče doseči zadostnega nadzora nad zdravstvenim stanjem in vedenjem storilca ter dovolj hitro ukrepati v primeru ojačanja psihoaktivne simptomatike ter ponavljanja heteroagresivnega vedenja. Vse navedeno pa je tudi razlog, da pritožbi v tej smeri ni mogoče ugoditi.
Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da vsaka izročitev denarnega zneska s strani istega oškodovanca predstavlja samostojno kaznivo dejanje (znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja) in je torej obdolženec zoper enega oškodovanca storil toliko kaznivih dejanj kot je bilo izročitev denarnih sredstev.
Znotraj konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja eno kaznivo dejanje predstavljajo vsa kazniva dejanja, ki so bila realizirana s posameznimi nakazili ali izročitvami denarnih sredstev s strani istega oškodovanca. Ker naj bi si obdolženec na račun oškodovanke z več različnimi nakazili in izročitvijo gotovine pridobil premoženjskopravno korist, ki presega 50.000,00 EUR in naj bi s tem uresničil znake kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena, kazenski pregon za kaznivo dejanje še ni zastaral, saj dvajsetletni zastaralni rok od zadnjega izvršitvenega ravnanja še ni potekel.
Višina pridobljene premoženjskopravne koristi, ki predstavlja zakonski znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1, mora biti podana ob storitvi kaznivega dejanja, tj. ko je storilec delal ali bi moral delati (18. člen KZ-1) in ne more nastati s potekom določenega časa po storitvi kaznivega dejanja. V nasprotnem primeru bi se posamezno kaznivo dejanje zgolj zaradi poteka časa lahko prekvalificiralo v drugo obliko kaznivega dejanja, kar je v nasprotju z načelom zakonitosti. Ni pa ovire, da oškodovanec protipravno pridobljeno premoženjsko korist od obdolženca zahteva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v priglašenem premoženjskopravnem zahtevku.
Tudi pri odločanju o premoženjskopravnih zahtevkih v adhezijskem postopku v kazenski zadevi je treba upoštevati določbo drugega odstavka 168. člena OZ, po kateri se povračilo škode praviloma odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe.
13. člen ZNUZJV ne pomeni splošne dekriminalizacije kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, temveč kot prekršek opredeljuje zgolj tista ravnanja, pri katerih je povzročena škoda majhna oziroma ne presega zakonsko določenega zneska 500,00 EUR. Za presojo vprašanja uporabe milejšega zakona zato ni odločilno zgolj dejstvo, da je bil po storitvi dejanja sprejet nov predpis, marveč tudi, ali ta za konkretno obravnavano dejanje dejansko pomeni milejšo ureditev.
Četudi drži, da je državno tožilstvo v konkretnem primeru predlog za odvzem začasnega dovoljenja vložilo po izteku desetdnevnega roka, je moralo sodišče prve stopnje o tem predlogu vsebinsko odločiti, kot to izhaja iz prvega in drugega odstavka 137. člena ZKP.
Kot izhaja iz pravilnih prvostopenjskih ugotovitev je obsojeni kaznivo dejanje velike tatvine, v zvezi s katerim je bil v zadevi III Kpd 5581/2023 (kasneje opr. št. III K 5581/2023, v kateri je sodba postala pravnomočna 14. 12. 2023) najprej v priporu, nato v zaporu, izvršil v časovnem obdobju od 23. 1. 2023 do 24. 1. 2023, torej v času, ko bi moral opravljati delo v splošno korist v sedaj obravnavani zadevi. Torej je sam, s storitvijo novega, celo težjega kaznivega dejanja kot v predmetni zadevi, in kljub temu, da mu je bilo omogočeno alternativno izvrševanje kazni zapora ob zaupanju, da dela v splošno korist ne bo zlorabil za ponavljanje kaznivih dejanj, ustvaril okoliščine, v katerih dela v splošno korist v sedanji zadevi ni mogel opravljati. Sam, s svojim ravnanjem je torej onemogočil določen mu alternativni način izvršitve kazni zapora. In po ustavljeni sodni praksi to predstavlja razlog za neizvršitev dela v splošno korist v njegovi krivdni sferi in ne objektivnih okoliščin, ki bi mu brez njegovega doprinosa onemogočile izvršitev dela v splošno korist v postavljenem roku (in bi narekovale podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti) kot zmotno navaja pritožnica.
Kot izhaja iz spisovnih podatkov, v katerih je povzeta vsebina vseh osmih datotek s prikazano spolno zlorabo otrok, gre za zelo zavržno vsebino prikazovanja mladoletnih oseb, tudi otrok, ne le v seksualnih položajih, temveč celo med spolnimi odnosi, oralnim zadovoljevanjem in razkazovanjem v eksplicitno seksualnih položajih. Obdolženec je takšne datoteke razširil, zato tudi po presoji višjega sodišča ni nobene podlage za kakšno omilitev zaporne kazni oziroma za izrek pogojne obsodbe, za kar se zavzema zagovornica v pritožbi.
Pritožbeno sodišče ne more nekritično zaobiti možnosti t. i. lažnega priznanja, na katerega je skozi pritožbeno izvajanje fokusirana zagovornica. V primerih mladoletnih storilcev, posebej kadar obstajajo indici o nasilju ali neustreznih družinskih razmerah, je namreč treba možnost prilagojenega oziroma izsiljenega priznanja presojati z večjo mero previdnosti. Sodišče prve stopnje pa se do teh okoliščin ni celovito opredelilo, prav tako pa ni jasno in zadovoljivo obrazložilo, kako jih umešča v skupno dokazno oceno vseh izvedenih dokazov.
Državna tožilka pravilno ugotavlja, da je opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v obravnavani zadevi sklepčen. Poleg zatrjevanega dejstva, da obdolženec leasingodajalcu kljub pozivom v tej smeri ni vrnil predmeta leasinga, opis zajema tudi opredelitev, da je obdolženec kot leasingojemalec z vozilom razpolagal na neugotovljen način in si ga s tem protipravno prilastil, kar je pospremljeno še s substanciranjem, da je 6. 6. 2019 po pošti vrnil le ključe ter prometno dovoljenje za vozilo. S tem je izražen presežek glede na stanje stvari v zadevah Vrhovnega sodišča I Ips 53767/2013 in I Ips 17620/2012, v razmerju do katerih ni enačaja, ter opis konkretiziran v skladu z novejšo prakso Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 17311/2017, ko je torej dovolj jasno razpoznaven očitek, da je obdolženec lastniku trajno onemogočil izvrševanje oblasti nad vozilom.
Vendar povzeti pritožbeni razlogi dodatnega znižanja obdolženemu izrečene kazni zapora ne utemeljujejo, posplošeni pritožbeni poudarek, da je obdolženemu izrečena kazen zapora previsoka, pa nima prepričljive osnove.
Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje na vsak način zaslišati tujce, ki sta jih obdolženca nezakonito spravila čez mejo države, saj tega dokaza ni bilo mogoče izvesti zaradi njihove nedosegljivosti, iz razlogov, ki jih je navedlo v sodbi, pa njihovih izpovedb, pridobljenih v nujnih preiskovalnih dejanjih, pravilno ni uporabilo v dokazne namene. Zaslišanje tujcev tako ni bilo mogoče, a glede na številnost in trdnost zbranih dokazov, ki potrjujejo krivdo obeh obdolžencev, to ni bilo nujno potrebno.
12. in 13. člen ZNUZJV vsebinsko ne posegata v določbe KZ-1 na način, da bi te določbe razveljavila, dopolnila ali spremenila, kar pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da pravilo retroaktivne uporabe milejšega zakona v obravnavani zadevi ni pravno relevantno.
In zgolj za hrambo strelnega orožja in streliva, katerega promet je posameznikom dovoljen (torej orožja in streliva, ki posameznikom niso prepovedani), če je zanj izdana orožna listina oziroma dovoljenje za nošenje je v prvem odstavku 307. člena KZ-1 predvideno izvzetje kazenske odgovornosti in gre lahko za prekršek. To pa ne velja za drugo, torej prepovedano orožje in strelivo. Besedilo namreč v tem delu glasi: "....kdor tako orožje, strelivo ali eksploziv, razen strelnega orožja ali streliva, za katero se lahko izda orožna listina, protipravno pridobi ali hrani,....". Glede na tako dikcijo opisa kaznivega dejanja in predhodno, v istem odstavku navedeno delitev orožja med strelno in vojaško orožje (in torej poudarjeno razliko med njima) ter nenazadnje samo dovoljenost posamezne vrste orožja je jasno, da ni podano kaznivo dejanje le v primeru, ko gre za hrambo strelnega orožja ali streliva, ki je v skladu z ZOro-1 dovoljeno in za katerega mora posameznik za zakonitost njegove posesti oziroma hrambe le pridobiti orožno listino (za pridobitev katere je potrebno izpolnjevanje splošnih pogojev iz 14. člena ZOro-1). Takšno razlikovanje tudi sledi stopnji nevarnosti posameznih vrst orožja.