Fikcija vročitve nastopi že s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti, in ne šele takrat, ko vročevalec pisanje pusti v hišnem predalčniku. Če naslovnik pisanja v petnajstih dneh od prejema obvestila ne dvigne, se vročitev šteje za opravljeno na zadnji dan petnajstdnevnega roka, rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči šestnajsti dan po puščenem obvestilu.
Evidentno je, da je bila ponujena sklenitev enotnega posla sale and lease back, v katerem sta prodajna in najemna pogodba v tolikšni meri povezani, da ju ni mogoče obravnavati povsem ločeno, kot ju je zmotno presojalo sodišče prve stopnje. Posledica neveljavnosti ali prodaje ali najema pomeni neveljavnost celotnega posla, saj povzroči izgubo namena (kavze) celotnega posla, ki je v prodaji in v hkratnem povratnem najemu. Povedano drugače, čeprav so uporabljeni nekoliko nerodni izrazi (po prodaji, pod pogojem, pogoji najema, hkrati sklenil) sklenitev najemne pogodbe ne pomeni pogoja za učinkovanje prodajne pogodbe, ampak gre za bistveni sestavni del enotnega posla sale and lease back. Izrecno je namreč navedeno, da gre za takšen posel in da so pogoji najema fiksni in bistveni sestavni del prodajne transakcije.
Posel je bil lahko sklenjen le v primeru, če je šlo za popolno ponudbo. Ni dvoma, da je ponudba vsebovala bistvene sestavine prodajne pogodbe, vendar vseeno ni šlo za popolno ponudbo, ker niso bile vsebovane vse bistvene sestavine najemne pogodbe. Utemeljeno je namreč pritožbeno zavzemanje, da je bistvena sestavina najemne pogodbe (poleg predmeta najema in najemnine) tudi določitev trajanja najema, in sicer gre lahko za najem ali za določen ali za nedoločen čas. Drži, da definicija zakupne (najemne) pogodbe (glej 587. člen OZ) izrecno ne omenja trajanja zakupa, vendar sta pravna teorija in sodna praksa3 enotni, da je čas trajanja najema bistvena sestavina najemne pogodbe. Pravna teorija tudi glede 616. člena OZ, ki sicer govori o odpovedi zakupne pogodbe, katere trajanje ni določeno in ga iz okoliščin ali krajevnih običajev tudi ni mogoče določiti, izrecno izpostavlja, da je trajanje bistvena sestavina zakupne pogodbe. Da, 616. člen OZ določa le za način prenehanja, če trajanje najema ni določeno, in torej velja za primere, ko je bila najemna pogodba ali sklenjena ali podaljšana za nedoločen čas. Navedeno še v večji meri velja za posel sale and lease back, glede katerega toženka utemeljeno, logično in življenjsko izpostavlja, da je trajanje povratnega najema bistveno za opravljanje njene dejavnosti.
Toženka je bila pravilno pozvana k plačilu sodne takse za pritožbeni postopek, ker pa sodne takse ni plačala pravočasno, je sodišče prve stopnje pravilno štelo pritožbo za umaknjeno. Pritožbeno sodišče pa izpostavlja, da pravno podlago za to predstavlja tretji odstavek 105.a člena ZPP, ki določa pravne posledice domneve umika pritožbe, in ne tretji odstavek 188. člena ZPP, ki ureja posledice umika tožbe, tj. ustavitev postopka. Plačilo sodne takse je procesna predpostavka za vodenje pritožbenega postopka, zato se v primeru domneve umika pritožbe zgolj ugotovi, da se pritožba šteje umaknjeno, brez ustavitve postopka.
Napačne so nadaljnje obširne pritožbene navedbe v smislu, da tožena stranka ni bila dolžna pred oddajo poslovnega prostora v najem preveriti ustreznost električnih inštalacij. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve pravilno navedlo, da ZPSPP, v 14. členu določa, če se stranki nista dogovorili drugače, mora najemodajalec izročiti najemniku poslovno stavbo oziroma poslovni prostor v takem stanju, da ga je mogoče uporabiti v namen, ki je določen s pogodbo in ga v takšnem stanju vzdrževati, česar pa tožena stranka ni storila, saj je prišlo dne 21. 2. 2018 do požara zaradi dotrajane inštalacije. Skrb za elektroinštalacije, izhajajoč iz sklenjene najemne pogodbe med pravdnima strankama, ni bila prenesena na najemojemalca (tožečo stranko), ampak je to naloga lastnika objekta. Kar pomeni, da je tožena stranka, ko je objekt kupila kot lastnica in najemodajalka, morala ravnati s posebno skrbnostjo in preveriti v kakšnem stanju je bil lokal, ki ga je dajala v najem, vključno z elektroinštalacijami in ogrevanjem. Koliko časa je bila lastnica navedene nepremičnine ni odločilno. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da Pravilnik o zahtevah za nizko napetostne električne inštalacije v stavbah, v 10. členu, določa uporabo in vzdrževanje lastnika poslovnega prostora. Določena je dolžnost lastnika poslovnega prostora, da zagotovi pravočasno in pravilno vzdrževanje vgrajenih električnih inštalacij, ki so potrebne za varno uporabo objekta oziroma poslovnega prostora. Da je pravočasno in pravilno vzdrževanje vgrajenih električnih inštalacij dolžnost lastnika poslovnega prostora, je potrdil tudi izvedenec, ki je navedel, da v času požara veljaven 14. člen ZPSPP določa, če stranki nista drugače dogovorili, mora najemodajalec izročiti najemniku poslovno stavbo oziroma poslovni prostor v takem stanju, da ga je mogoče uporabiti za namen, ki je določen s pogodbo in ga v takem stanju vzdrževati. Časovna periodika pregledov in kontrol ter kontrolnih meritev je urejena v 11. členu Pravilnika, kjer so urejeni redni in izredni pregledi in je določeno, da je redni pregled električnih inštalacij v stavbah, ki obsega pregled, preizkuse in meritve električnih inštalacij, treba izvesti v roku, ki ni daljši od 8 let. Glede na navedena določila in ugotovitev, da tožena stranka ni preverila ustreznosti električnih inštalacij pred sklenitvijo najemnega razmerja s tožečo stranko, kar za pritožbo ni sporno, ob tem, da ni izkazana ustreznost električnih inštalacij z še veljavnimi pozitivnimi električnimi meritvami, teh namreč v spisu ni, je povsem na mestu ugotovitev izvedenca, ki mu je sledilo tudi prvostopno sodišče, da je bil lastnik objekta - najemodajalec ob predaji poslovnega prostora v najem dolžan na novo preveriti ustreznost električnih instalacij oziroma najemniku izkazati ustreznost le teh s še veljavnimi pozitivnimi električnimi meritvami. Izvedenec je sicer res pojasnil, da sam nakup oziroma dajanje nepremičnine v najem še ne predstavlja takšnega izrednega dogodka, ki bi zahteval izreden pregled in kontrolo meritev, vendar le ob predpostavki, da za objekt že obstajajo veljavne meritve v okviru zahtevane periodike, ki pa jih v spisu ni. Ne drži torej, da ni nobene zakonske obveze, ki bi toženo stranko kot lastnika (najemodajalca) obvezovala opraviti pregled elektroinštalacij, kar je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče in pravilno zaključilo, da v spisu ni najti listin, ki bi dokazovale, da je tožena stranka kot lastnica objekta sprejela vse dolžne ukrepe, ki jih določajo tehnični predpisi za zagotavljanje varnosti obratovanja, ko je lokal oddala v najem. Glede na pojasnjeno je povsem neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo, da je v odškodninskih zadevah dokazno breme glede obstoja nedopustnega škodljivega dejstva na tožeči strani, saj je tožeča stranka svojemu dokaznemu bremenu v celoti zadostila (7. in 212. člen ZPP).
Ne gre za položaj, ki bi utemeljeval izjemo iz prvega odstavka 158. člena ZPP. V tej zadevi toženka ni sama prostovoljno izpolnila tožbenega zahtevka, temveč je tožnica poplačilo vtoževane terjatve dosegla v drugem postopku.
Priglasitev pooblastila je le pripravljalno dejanje in samostojnost te storitve ni bila izkazana s strani stranskih intervenientov.
Dejstvo, da izvajalec gradbenega dnevnika ne vodi, samo po sebi ne pomeni, da naročnik ni dolžan plačati dejansko opravljenega dela. Dolžnost plačila namreč obstaja, če je dokazano, da je bilo prevzeto delo opravljeno v celoti, kot je bilo dogovorjeno in po pravilih posla. Gradbeni dnevnik služi lažjemu dokazovanju dejstev, ki se vanj vpisujejo, nima pa pravne narave samostojnega pravnega temelja za plačilo izvedenih del.
Začasna odredba je sredstvo zavarovanja, pri katerem je dokazni standard nižji kot pri odločanju o tožbenem zahtevku. Zato se od tožeče stranke kot predlagateljice začasne odredbe zahteva, da izkaže za verjetno, da je imetnica avtorske pravice. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali v predlogu navedeni razlogi za imetništvo avtorske pravice pretehtajo.
Sicer drži, da objava člankov še ne izkazuje, da je tožeča stranka imetnica materialnih avtorskih pravic. Zagotovo pa je indic, ki omogoča sklep, da kot izdajateljica na predloženih člankih, ki jih je objavila v svojem mediju in opremila tako z navedbo avtorjev kot s pogoji uporabe, s takšnimi pravicami (vsaj s pravico do objave) verjetno razpolaga.
Ker se je sodišče odločilo, da bo o predlogu odločalo, ne da bi upoštevalo odgovor tožene stranke, bi moralo paziti, da presoja verjetnost le tistih dejstev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, in pri tem ne predpostavlja, kako bi jim ugovarjala tožena stranka.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ugotovitvena tožba po 181. členu ZPP ni dopustna, če ima stranka v izvršilnem postopku na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim je mogoče doseči isti cilj. Dolžnik lahko vprašanje veljavnosti prehoda terjatve učinkovito uveljavlja v izvršbi, saj ZIZ za tak položaj vsebuje poseben ugovorni razlog. To pomeni, da izvršilni postopek omogoča presojo istega vprašanja in s tem zagotavlja polno in učinkovito varstvo glede veljavnosti oziroma učinkov cesije.
Oddaja nepremičnine v najem predstavlja izvrševanje razpolagalnega upravičenja, ki je vsebovano v lastninski pravici lastnika nepremičnine. Enako velja tudi za odpoved najemnega razmerja in zahtevo za izselitev najemnikov.
V okviru tožbenega zahtevka, s katerim tožnice zasledujejo vzpostavitev prvotnega lastninskega stanja na spornih nepremičninah, je dopustno z regulacijsko začasno odredbo začasno urediti sporno pravno razmerje na način, da se toženi stranki do dokončne rešitve spora v sodnem postopku prepoveduje izvrševanje posameznih upravičenj, ki so vsebovana v lastninski pravici. Vsebina in učinek začasne odredbe ostajata v mejah tožbenega zahtevka.
Regulacijsko začasno odredbo je mogoče izdati, če je izpolnjena ena izmed predpostavk, določenih v drugi ali tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ.
Toženka s pritožbenimi navedbami in listinskimi dokazi v smeri plačevanja zneskov, ki jih je sicer dolžna plačati po izpodbijani sodbi, uveljavlja napačno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Gre torej za nedopusten in zato neupošteven pritožbeni razlog.
Mejnik časovnih mej pravnomočnosti sodbe je namreč zaključek glavne obravnave, v konkretnem primeru, ko gre za spor majhne vrednosti in ob zgoraj opisani pasivnosti toženke pa, ko se je iztekel rok za toženkin odgovor na dopolnitev tožbe, to je dne 10.9.2025 (glej 451., 452. in 453. člen ZPP).
ZSVarPre v 20. členu določa, da se kot lastni dohodek samske osebe upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Sodišče prve stopnje je menilo, da je navedeno zakonsko določbo v primeru odločanja o taksni oprostitvi treba smiselno razumeti tako, da je upoštevno obdobje treh koledarskih mesecev pred mesecem, v katerem je nastala taksna obveznost. Po presoji pritožbenega sodišča pa je treba upoštevati obdobje treh koledarskih mesecev pred mesecem, ko je bil vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse.
Toženec (solidarni dolžnik) je pripoznal vsa s strani tožnice zatrjevana dejstva in ne samo to, pripoznal je obstoj in višino svojega dolga do tožnice.
Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da je toženka dolžna plačati sodno takso v 15 dneh od vročitve izpodbijanega sklepa (o zavrnitvi ugovora). Takšno opozorilo je skladno s sedmim odstavkom 34.a člena ZST-1. Če je zoper sklep sodišča prve stopnje o ugovoru zoper plačilni nalog vložena pritožba, pa pritožba sama po sebi zadrži tek izpolnitvenega roka, saj ima suspenzivni učinek (prvi odstavek 364. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Izrek izpodbijanega sklepa (o zavrnitvi ugovora) tako ni v nasprotju z razlogi (obrazložitvijo).
Stranki lahko glede kakšne sestavine pogodbe, ki bi jo sicer glede na pogodbeni tip redno uvrstili med nebistvene, štejeta, da je zanju (ali le za eno od njiju) tako pomembna, da brez predhodnega soglasja o njej s pogodbo ne želita biti zavezani. Določena sestavina pogodbe torej lahko predstavlja poseben pogodbeni pogoj, glede katerega je treba doseči soglasje, ker jo je (najmanj) ena od pogodbenih strank v okviru pogajanj jasno postavila kot pogoj za sklenitev pogodbe. Prav to pa je glede zavarovanja tožničine terjatve v konkretnem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje.
Pogoj za uporabo drugega odstavka 22. člena OZ je, da obe stranki zavestno pustita določne nebistvene pogodbene sestavine odprte in izrazita voljo, da kljub temu želita biti zavezani.
Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da je obveznost toženke povrniti škodo, ki bi nastala zaradi napake materiala, s Pogodbo izključena, ker ni bila izrecno dogovorjena. Omejitev oziroma izključitev podjemnikove odgovornosti za določene vrste škode izrecno izključena (ne pa nasprotno, jamstvo izrecno dogovorjeno).
Sledeč izrecnemu dogovoru glede povrnitve nastale škode je torej mogoče zaključiti le, da toženkina odgovornost za refleksno škodo s Pogodbo ni bila izključena. Izključena bi bila le v primeru, da bi stranki to (izključitev) izrecno zapisali.
Osemdnevni rok za odgovor na pripravljalno vlogo nasprotne stranke v sporu majhne vrednosti je zakonski rok. To pomeni, da ga sodišče ne more določiti drugače, prav tako pa ga tudi ne more podaljšati.
Možnost upoštevanja zdravstvenih razlogov bi sodišče imelo samo v primeru, če bi toženka prosila za podaljšanje sodnega roka. Le rok, ki ga določi sodišče, se namreč na predlog prizadete osebe lahko podaljša, če so za to opravičeni razlogi (drugi odstavek 110. člena ZPP). Pri rokih, ki jih določa sam zakon, pa sodišče te možnosti nima.
Iz prvega odstavka 33. člena ZGD-1 izhaja, da pooblastilo v obliki prokure podeli družba. Pooblastitelj je torej družba oziroma v njenem imenu skupščina družbenikov. V obravnavani zadevi iz Družbene pogodbe ne izhaja, da je skupščina tista, ki prekliče prokuro, vendar pa v Družbeni pogodbi tudi ni določeno, da o preklicu prokure odloča poslovodja. V primeru takšne pravne praznine je logičen sklep, da je za preklic prokure pristojen tisti organ družbe, ki je pooblastilo v obliki prokure podelil, torej skupščina družbe.
Za presojo, kdo je pristojen za preklic prokure, je treba uporabiti zakonske določbe in njihovo razlago skozi prizmo nasprotja interesov različnih organov družbe (skupščine družbenikov in poslovodje). Takšna razlaga pa zahteva presojo, da je v primeru, če iz družbene pogodbe ne izhaja, da so družbeniki možnost preklica prepustili poslovodji, preklic prokure v pristojnosti skupščine. Zato ne držijo nasprotne trditve v odgovoru na pritožbo, da je v primeru, če družbena pogodba ne določa drugače, preklic prokure v pristojnosti poslovodje, ki zastopa družbo in izraža njeno voljo v razmerju do tretjih. Res je, da poslovodja zastopa družbo in izraža njeno voljo v razmerju do tretjih, a ne takrat, ko je odločanje o določenih vprašanjih v družbi (z namenom) prepuščeno skupščini. Podelitev prokure, s tem pa tudi njen preklic je (zaradi možnega nasprotja interesov med organi družbe) v pristojnosti skupščine in ne poslovodje.
Dejstvo je, da se viličar sicer lahko uporablja kot prevozno sredstvo ali delovni stroj, vendar je za presojo v obravnavanem primeru bistveno kakšno funkcijo je opravljalo vozilo v trenutku škodnega dogodka. Pri tem pa ni ključno, ali se je vozilo premikalo ali ne.
Sodišče prve stopnje ni dolžno pribavljati podatkov, ki jih lahko stranka sama pribavi in predloži sodišču. Tožena stranka v postopku ni zatrjevala, da zahtevane listine sama ne more pridobiti. Pri tem ni moč mimo dejstva, da bi si lahko tožena stranka kadarkoli pribavila podatke, ki zadevajo njen transakcijski račun.