Z začetkom postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila tožnica seznanjena že 20. 10. 2021, ko ji je bil vročen sklep o prepovedi opravljanja dela. V slednjem ji je toženec predočil, da ji je 11. 10. 2021 priporočeno s povratnico po pošti poslal pisno seznanitev z očitano kršitvijo iz 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in vabilom na zagovor pred izredno odpovedjo. Očitano ravnanje je bilo v sklepu o prepovedi opravljanja dela opisano podobno kot nato v odpovedi. Upoštevaje te okoliščine, s katerimi je bila tožnica seznanjena že pred 29. 10. 2021, je pravilno prvostopenjsko razlogovanje, da dejanski prejem vabila na zagovor za tožnico ni mogel predstavljati presenečenja (že od 20. 10. 2021 dalje ga je morala pričakovati). Glede na vse ugotovljene okoliščine v izpodbijani sodbi in upoštevaje stališče, da nespoštovanje roka samo po sebi nima za posledico nezakonitosti odpovedi. Tožnica je imela na voljo razumen čas za pripravo na zagovor.
V posledici kršitev in ob upoštevanju dejstva, da je bila takrat tožnica na položaju poslovodkinje, in bi kot taka morala skrbeti ne le za izpolnjevanje svojih obveznosti iz delovnega razmerja, temveč tudi za to, da njeni podrejeni izpolnjujejo njihove obveznosti, je toženka ugotovila, da je bilo medsebojno zaupanje porušeno do te mere, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Taka obrazložitev v izredni odpovedi je ustrezna in dovolj argumentirana, ker očitek o opustitvi registracije izhoda predstavlja zadostno obrazložitev očitane kršitve, in ne pušča nikakršnega dvoma o tem, kaj se tožnici očita.
Opozarjanje delavke na domnevno šikanozno ali diskriminatorno ravnanje v okviru sodnega varstva samo po sebi ne more predstavljati razloga, ki bi delavcu onemogočil reintegracijo. V nasprotnem primeru bi bilo pravno varstvo izvotljeno, delavec pa bi bil zaradi uveljavljanja pravic "dodatno kaznovan”. Prav tako začasna zaposlitev pri drugem delodajalcu po prenehanju delovnega razmerja (zaradi zagotovitve eksistence) sama po sebi ne dokazuje porušenega zaupanja, še posebej ob odsotnosti konkretnih ugotovitev o kršitvah obveznosti ali nelojalnem ravnanju.
Temeljno izhodišče reparacije je, da mora biti položaj delavca tak, kot da nezakonite odpovedi ne bi bilo. Če je delavec po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, da bi si zagotovil socialno varnost, sprejel drugo zaposlitev (s čimer je zmanjševal škodo), ne sme biti postavljen v slabši položaj od delavca, ki se ne bi zaposlil in bi mu bila za celotno obdobje priznana izguba na zaslužku.
Po presoji zakonskih določb in določb o zastaranju kazenskega pregona je za obtoženko milejši zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja tako glede naklepa kot tudi glede določb o zastaranju kazenskega pregona. Kaznivo dejanje po spremenjeni določbi tretjega odstavka 257. člena KZ-1 bi bilo dokončano šele z izplačilom plač posameznim zaposlenim. Po kazenskem zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, pa je bilo kaznivo dejanje dokončano 1. 9. 2015 z izdajo zadnjega sklepa o odreditvi stalne pripravljenosti. Glede na predpisano kazen za očitano kaznivo dejanje kazenski pregon po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 zastara v 10 letih od storitve kaznivega dejanja. Pri presoji zastaranja kazenskega pregona pa je potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki je določala, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Glede na obrazloženo je kazenski pregon, upoštevajoč datum zadnje izdaje nezakonitega sklepa o odreditvi stalne pripravljenosti in rok 64 dni iz prej navedenega zakona, zoper obtoženo zastaral 5. 11. 2025, še pred predložitvijo predmetne kazenske zadeve Višjemu sodišču v Ljubljani, saj je bil predmetni kazenski spis predložen 17. 11. 2025.