Opredelitev storilčevega ravnanja je predpogoj, da lahko govorimo o odgovornosti za prekršek, zato mora biti storilčeva storitev ali opustitev v opisu dejanskega stanja ustrezno konkretizirana.
Prekrški po 5. alineji petega odstavka 50. člena ZCestn so oblikovani kot blanketna norma, saj storilcu očitajo ravnanje "v nasprotju s predpisi". V primeru tako abstraktnih in odprtih zakonskih znakov prekrška je nujno, da se storilčevo ravnanje, ki je v nasprotju s predpisi, določno konkretizira, saj je samo na ta način mogoče prepoznati, s katerim prepovedanim ali zapovedanim ravnanjem je storilec izpolnil zakonske znake očitanega prekrška.
Zahteva po konkretizaciji znakov prekrška se ne nanaša na opis vzroka, zaradi katerega ni stekla mikrovalovna komunikacija med napravo DarsGO in napravami za izvajanje cestninjenja. Nujno pa je, da se v opisu dejanja opredeli konkretno izvršitveno ravnanje storilca, s katerim naj bi ta izpolnil zakonske znake določenega prekrška.
Pritožnik zgolj s ponavljanjem svojih navedb, ki jih je podal že v upravnem postopku oziroma upravnem sporu, ki sta jih prepričljivo ocenila tako toženka kot sodišče prve stopnje, ne more doseči drugačne odločitve.
Pri odločanju v postopku, ki se obnovi na podlagi 2. točke prvega odstavka 45. člena ZKme-1, je treba vselej neposredno ter ob ustreznem varstvu procesnih pravic stranke ugotavljati materialno resničnost pravno relevantnih dejstev, čeprav je taka dejstva že ugotavljal drug organ v svojem upravnem oziroma prekrškovnem postopku in jih je povzel v svojo pravnomočno odločbo.
Revidentka je v ponovljenem postopku že izdala odločbo, da se tožeči stranki vrne polovico plačane takse. S tem je realizirala vzpostavitev pravnega razmerja, za katerega se v tem revizijskem postopku zavzema, da se ne bi vzpostavilo. Navedeno pomeni, da revidentka tudi z morebitnim uspehom v tem revizijskem postopku pravnega razmerja med njo in tožečo stranko ne more več spremeniti - ne more namreč doseči ohranitve prej izdanih aktov o zavrnitvi vračila, saj je obratno stanje, tj. priznanje pravice do vračila, že realizirano. V taki procesni situaciji revidentka za ta revizijski postopek nima pravnega interesa.
Postopek za uvedbo ponovnega postopka je po svoji naravi predhodni postopek, katerega namen je preprečiti ponovno vsebinsko obravnavo zadev, v katerih prosilec ne navede novih relevantnih okoliščin. Zato v tem postopku ni predmet presoje, ali prosilec dejansko izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, temveč zgolj, ali so bila navedena oziroma predložena takšna nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko pomembno vplivali na drugačno odločitev o prošnji za mednarodno zaščito.
Dejstvo, da je lastnica in edina družbenica naročnice del v obravnavani zadevi, ki je z razmerjem oziroma sporom med strankama močno povezana, zaposlena na sodečem sodišču z manjšim številom zaposlenih, ki se dnevno srečujejo, izmenjujejo informacije in so vsakodnevno v stiku, predstavlja tehten razlog za prenos pristojnosti na drugo sodišče, saj utegne povzročiti dvom o nepristranskosti odločanja.
Zavrnitev postavitve izvedenca v arbitražnem postopku ni ravnanje, ki bi ogrozilo pravno in moralno integriteto domače pravne ureditve, mednarodno običajno pravo, temeljna moralna načela ali vitalne gospodarske, politične interese države.
Pritožnik z navajanjem medijskih prispevkov o koruptivnih poslih v Ukrajini in trditvijo, da je Ukrajina najbolj koruptivna država v Evropi, ni dokazal, da je v tem postopku in pri izdaji odločbe, katere priznanje in izvršitev se zahteva, prišlo do nepravičnega in nepoštenega arbitražnega postopka zaradi korupcijskega tveganja.
Dolžnikove navedbe o povezanosti razpravljajoče sodnice, predsednice sodišča in izvršitelja ostajajo na ravni splošnih in nekonkretiziranih trditev. Dolžnik ne navede določno, iz katerih konkretnih okoliščin naj bi izhajala zatrjevana povezanost, kako naj bi se kazala navzven in zakaj naj bi prav zaradi nje nastal razumen dvom v objektivno nepristranskost celotnega sodišča. Goli sumi, domneve in posplošene navedbe za delegacijo pristojnosti ne zadostujejo.
Predlagatelj je predlog za dopustitev revizije vložil sam, pri tem pa v skladu s četrtim odstavkom 86. člena ZPP ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Vrhovno sodišče je zato nedovoljen predlog zavrglo.
Vložitev tožbe za razveljavitev arbitražne odločbe ni ovira za razglasitev izvršljivosti domače arbitražne odločbe. Nasprotni udeleženec (dolžnik) ima v takem primeru zagotovoljeno pravno varstvo v okviru izvršilnega postopka, v katerem lahko v skladu s 3. točko prvega odstavka 71. člena ZIZ predlaga odlog izvršbe, v primeru morebitne kasnejše razveljavitve arbitražne odločbe pa lahko uveljavlja opozicijski ugovor, da izvršilni naslov več ne obstaja (4. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).
K odgovoru na predlog priložena tožba (kot dokaz) ne more nadomeščati trditvene podlage odgovora na predlog v tem postopku. Nasprotni udeleženec zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do navedb iz tožbe in da je bila tožba sestavni del njegovega odgovora v predmetnem postopku oziroma trditvene podlage, saj to iz odgovora niti ne izhaja.