izvršba na podlagi verodostojne listine - ugovor po izteku roka
Dejstva, da upniku ničesar ne dolguje iz razloga, ker upnik svoje terjatve ni prijavil v postopek osebnega stečaja nad dolžnikom, da je izterjevana terjatev nastala pred 24. 12. 2018 in da so mu znesek dolga že dvakrat brisali, ki jih je dolžnik zatrjeval v ugovoru po izteku roka, sicer predstavljajo dejstva, ki se nanašajo na terjatev, vendar niso nastopila po izdaji sklepa o izvršb, saj so bila dolžniku znana že pred izdajo sklepa o izvršbi in bi jih zato moral uveljaviti že v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi.
ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-2, 427/2, 427/2-2, 433, 433/1. ZPP člen 337, 337/1. ZSReg člen 19. ZNP-1 člen 42, 42/1.
sklep o zavrnitvi predloga - izbris subjekta vpisa iz sodnega registra brez likvidacije - upravičeni predlagatelj - izbrisni razlog subjekt ne posluje na registriranem poslovnem naslovu - izpodbojna zakonska domneva - dovoljenje za poslovanje - lastnik objekta - preklic soglasja - pritožbene novote
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz predlagateljevega predloga izhaja, da vpis poslovnega naslova subjekta vpisa, na katerem je objekt, katerega lastnik je predlagatelj, ni bil opravljen brez njegovega soglasja. Navedeni ugotovitvi pritožnik niti ne oporeka. Trdi le, da je soglasje za poslovanje na naslovu preklical in direktorja obvestil, naj poskrbi za zamenjavo poslovnega naslova, česar ta ni storil.
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da takšen preklic soglasja ne predstavlja izbrisnega razloga, saj ta obstaja le, v kolikor subjekt vpisa soglasja lastnika objekta sploh ni imel.
nagrada odvetnika - priglašeni stroški - vrednost spornega predmeta
Tožeča stranka v pritožbi priznava, da v razširitvi tožbe ni navedla vrednosti spornega predmeta kot primarno odločilne za ocenjeno vrednost po razširitvi tožbe. To pa še ne pomeni pravilnosti trditve tožeče stranke, da njen dodatni zahtevek posebne vrednosti sploh nima. Iz čl. 44/2 ZPP izhajajoče dolžnostno ravnanje tožeče stranke se sicer izrecno nanaša le na tožbo, vendar je pravno praznino mogoče, ob uporabi čl. 3 Zakona o sodiščih (ZS), zapolniti z analogijo tudi za primer razširitve tožbe. Sodišče je ob odmeri stroškov vrednost spornega predmeta, obravnavanega nato v izločenem postopku, očitno ocenilo.
ZPP člen 24, 24/1, 481, 481/1, 481/1-1, 482, 483, 484.
spor o pristojnosti - subjektivni kriterij za gospodarski spor - objektivni kriterij za določitev gospodarskega spora - Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije
Tožeča stranka, organizirana v pravnoorganizacijski obliki zbornice, ni umeščena v pravne subjekte iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP za katere veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih. Prav tako po vsebini ne gre za spor iz 482. do 484. člena ZPP, za katere prav tako veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih.
ZPP člen 110, 110/1, 110/2, 458, 458/3. ZIMI člen 7, 7/1, 7/2.
prepozno vložena pritožba - rok za pritožbo - zamuda roka za pritožbo - zakonski rok - nepodaljšljivost roka - invalid - slabovidna oseba - sodna pisanja - načelo enakosti orožij - obrazložitev predloga - poziv za dopolnitev predloga
Roka za vložitev pritožbe ne določi sodišče, ampak ga določa zakon. Pritožbeni rok je torej zakonski rok in ni podaljšljiv.
Tretja toženka je v prošnji z dne 18. 6. 2022 prosila za vročitev sodbe v velikem tisku (pisava vsaj 18 pt, in presledki med vrsticami 1,5 ter z lahko berljivim tipom pisave npr. Tahoma) oziroma tako, da jo bo lahko sama prebrala in proučila. Razloga za seznanitev s sodbo na predlagani način ni navedla oziroma svoje prošnje ni obrazložila. Tako ni jasno, ali gre morda za invalidno osebo. Ne glede na to bi jo moralo sodišče pozvati, da svoj predlog oziroma prošnjo ustrezno pojasni oziroma obrazloži. Če gre za invalidno osebo sodišče zavezujejo določbe ZIMI.
V prvem odstavku 7. člena ZIMI je mdr. določeno, da ima slabovidni pravico, da se mu v vseh postopkih pred državnimi organi zagotovi dostop do vseh pisanj v postopku v zanj razumljivi obliki, ti pa mu morajo to pravico zagotoviti. V drugem odstavku 7. člena ZIMI pa je določeno, da se pravica iz prvega odstavka zagotovi na način, ki ga izbere slabovidna, zlasti pa s prilagojenimi tehnikami pisanja in branja za slabovidne.
duševno zdravje - predlog za postavitev novega izvedenca - pridržanje brez privolitve - pridržanje na oddelku pod posebnim nadzorom - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve
Sodišče izreče ukrep zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve, če so za to kumulativno izpolnjeni pogoji iz 39. člena ZDZdr.
O posegu v zaključen pravni položaj ni mogoče govoriti v primeru absolutno neveljavnih poslov, ki so bili sklenjeni z glavnim namenom (ključnim nagibom) oškodovati upnike.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča je na podlagi okoliščin konkretnega primera mogoče zaključiti, da je bil bistveni namen, zaradi katerega sta zakonca sklenila darilno pogodbo, preprečiti možnost, da bi to premoženje postalo del stečajne mase toženkinega zakonca, kar pomeni izigranje upnikov. Iz navedenih ravnanj zakoncev je mogoče zanesljivo sklepati, da je bila sklenitev darilne pogodbe v času, ko je dolg stečajnega dolžnika znašal 151.633,69 EUR, usmerjena k oškodovanju upnikov stečajnega dolžnika. Taka kavza pogodbe je po drugem odstavku 39. člena OZ nedopustna, pogodba pa po četrtem odstavku tega člena nična. Ravnanje pogodbenih strank je nemoralno, saj je v nasprotju z moralnimi vrednotami družbe kot celote in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in prepovedi zlorabe pravic. Pogodba, ki nasprotuje moralnim načelom, pa je nična.
Ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni mogoče slediti toženkinim navedbam, da je izpodbijani pravni posel odplačne narave. Iz vsebine darilne pogodbe izhaja njena neodplačna narava. V darilni pogodbi sta stranki ugotovili, da drugih, s to pogodbo povezanih poslov ni. Poleg tega je bila darilna pogodba sklenjena 21. 3. 2012, toženka pa je trdila oziroma iz priloženih listin izhaja, da naj bi bila s hipoteko zavarovana terjatev plačana šele leta 2018 in še to v okviru izvršilnega postopka. Navedeno nedvomno ne potrjuje trditev tožnice, da sta imeli pogodbeni stranki že ob sklepanju darilne pogodbe dne 21. 3. 2012 pred očmi, da bo toženka v zameno za lastništvo nepremičnin prevzela obveznost plačila s hipoteko zavarovane terjatve upnika C., d. o. o. (ki jo je nato odplačala šele v izvršilnem postopku leta 2018), in kar naj bi neodplačen pravni posel preoblikovalo v odplačnega. Dejstvo, da je toženka v letu 2018 odplačala s hipoteko zavarovano terjatev na nepremičnini z ID znakom 0000-000/02, k. o. X, zato na presojo ničnosti sporne darilne pogodbe ne vpliva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00061379
Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti člen 1, 3, 3/1, 3/3, 7. Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 2, 2-7, 9, 9/5, 14, 98, 98/2, 99. OZ člen 241, 346. ZJZP člen 26, 27, 27/1, 27/2, 27/3, 28, 46, 46/4. ZJN-2 člen 44, 44/1, 77, 77/1, 77/2, 79. ZPP člen 212.
pogodba o sofinanciranju - sofinanciranje iz sredstev evropske kohezijske politike - nadzor nad namensko porabo sredstev - kršitev pravil javnega naročanja - nepravilnosti - vračilo neupravičeno prejetih sredstev - finančni popravek - zastaranje zahtevka - pretrganje zastaranja - višina finančnega popravka - smernice - javno-zasebno partnerstvo - pogodbeno javno zasebno partnerstvo - pogodbena razširitev odgovornosti - trditveno in dokazno breme
Finančni popravek pomeni vračilo koristi, ki je bila neupravičeno prejeta zaradi nepravilnega ravnanja. Ne pomeni kazni, temveč je zgolj posledica ugotovitve, da zahtevani pogoji za pridobitev koristi iz ureditve EU niso bili spoštovani, zaradi česar je pridobljena korist neupravičena. Namen finančnih popravkov je ponovno vzpostaviti stanje, ko so vsi odhodki, prijavljeni za sofinanciranje iz strukturnih ukrepov, zakoniti in pravilni ter usklajeni s pravili in predpisi, ki veljajo na nacionalni ravni in ravni EU.
Za vračilo neupravičeno izplačanih sredstev morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1) odkrite morajo biti nepravilnosti, ki so posledica delovanja ali opustitve upravičenca, in 2) obstajati mora dejanski ali možni finančni učinek na splošni proračun Evropske unije. Če eden od obeh pogojev ni izpolnjen, zahtevek ni utemeljen.
Materialno trditveno in dokazno breme o obstoju nepravilnosti je na tožeči stranki. Tožeča stranka bi zato za vsako očitano nepravilnost morala zatrjevati pravno odločilna dejstva, ki bi zatrjevano nepravilnost potrjevala in za svoje trditve predlagati ali predložiti dokaze. Zmotno je stališče tožeče stranke, da bi tožena stranka že na podlagi pavšalnih in nekonkretiziranih očitkov o nepravilnostih morala dokazati, da očitane nepravilnosti ne obstajajo.
Tožena stranka bi bila odgovorna za nevložitev vseh dogovorjenih sredstev s strani zasebnega partnerja le, če pri izbiri zasebnega partnerja ne bi ravnala v skladu z veljavnimi predpisi ter dolžno skrbnostjo, ali če v okviru dolžnosti nadzora ne bi izvedla vseh razumnih ukrepov.
Okoliščina, da je zasebni partner imel v času kontrole (cca. štiri leta po aktivnostih povezanih z izborom zasebnega partnerja) vse račune blokirane, sama po sebi ne izkazuje negospodarnega in neskrbnega ravnanje tožene stranke v postopku izbora, ki bi lahko predstavljalo kršitev Pogodbe o sofinanciranju. Za presojo so namreč pravno odločilne okoliščine, ki so obstajale v času postopka izbire zasebnega partnerja.
V smernicah so določene priporočene višine finančnih popravkov le za najbolj pogoste nepravilnosti. Glede ostalih nepravilnosti pa je treba višino finančnega popravka določiti ob upoštevanju okoliščin, ki jih predvidevajo Smernice 2013 (narava in resnost nepravilnosti ter finančna izguba sklada).
Tožeča stranka bi za vsako zatrjevano nepravilnost ob upoštevanju odločilnih okoliščin za določitev višine finančnega popravka morala navesti stopnjo popravka. Pojasniti bi morala, zakaj posamezna nepravilnost po njeni oceni, ob upoštevanju ravni konkurence, preglednosti in enake obravnave, predstavlja resno nepravilnost, ki ne razveljavi celotne dejavnosti, ali zmerno resno nepravilnost. Tega tožeča stranka ni pojasnila. Zato ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede višine izrečenega finančnega popravka.
POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - PRAVO EVROPSKE UNIJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VDS00061392
ZPIZ-2 člen 14, 14/1, 14/3.. ZČmIS člen 3, 3-8, 7, 9, 11.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 12.. ZZVZZ člen 85.. ZUP člen 7, 147, 147/1, 147/2, 150, 151, 207, 207/1, 207/2.. ZMEPIZ-1 člen 80, 80-6.. ZDSS-1 člen 81, 82, 82/1, 82/1-1.
Dokler potrdilo A1 ni razveljavljeno, zavezuje državo gostiteljico. Tudi nacionalno sodišče v državi gostiteljici, ko uporablja pravo EU, nima možnosti razveljaviti potrdilo A1. Kadar država gostiteljica podvomi v pravilnost podatkov, zapisanih v potrdilu A1, lahko zahteva od države pošiljateljice, da preveri pravilnost podatkov in v primeru ugotovitve drugačnega dejanskega stanja razveljavi potrdilo A1. Pristojni nosilec države pošiljateljice, ki je izdal potrdilo A1, je dolžan ponovno preučiti upravičenost njegove izdaje.
Čeprav ZČmIS za prenehanje veljavnosti potrdila A1 izrecno ne predvideva izdaje posamičnega upravnega akta oziroma odločbe, je upravni organ tudi po stališču pritožbenega sodišča pri razveljavitvi oziroma odpravi potrdila dolžan postopati po pravilih upravnega postopka. Na uporabo teh pravil napotuje tudi določba 85. člena ZZVZZ.
DZ člen 163, 163/2, 173, 173/1, 173/2, 174, 174/2, 174/3.
stiki med starši in otrokom - skrb staršev za otroke - odvzem otroka staršem - omejitev stikov - ukinitev stikov - stiki prek video klica - stiki prek pisem - fotografije - največja korist otroka - ogroženost otroka - rejniška družina - prestajanje zaporne kazni
S tem, ko bi oče videl svojega sina na daljavo, preko video povezave, otrok nikakor ne bi mogel biti ogrožen, niti to ne pomeni, da ne bi imel več zagotovljenega mirnega in stabilnega okolja v rejniški družini. V korist otroka je, da pozna svoje roditelje, še zlasti če obstaja možnost, da bodo ti za otroka kdaj kasneje tudi skrbeli.
Ker je oče na prestajanju zaporne kazni, osebni stiki ne bi bili primerni, saj je poleg tega otrok še zelo majhen. Stiki zaradi istega razloga tudi niso mogoči pod nadzorom CSD.
Ob današnjem načinu življenja, ko obstaja preprosta, popolnoma običajna in vsakdanja možnost uporabe video povezave na daljavo, ni videti ovire, da ne bi na ta način potekal stik med pritožnikom in sinom, in sicer na tri mesece, kot predlaga oče. Povsem razumna in razumljiva je tudi želja, da v takem časovnem razmaku rejniki očetu pošljejo kakšno otrokovo fotografijo, kar za slednje ne more predstavljati nobenega posebnega bremena. Korist otroka bo s tem ostala varovana.
POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - PRAVO EVROPSKE UNIJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00061370
ZPP člen 11, 300.. ZPIZ-2 člen 7, 7-23, 27, 27/1, 27/4, 27/5, 37, 37/8.. ZPIZ-2G člen 125.. URS člen 2, 14, 50, 155, 156.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 52.
odmera starostne pokojnine - pokojninska doba brez dokupa - slovenska pokojnina
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 1. odst. 27. člena ZPIZ-2, po katerem moški pravico do starostne pokojnine pridobi pri 65 letih starosti, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe, ne pa v 4. odst. 27. člena ZPIZ-2, saj tožnik na dan 16. 6. 2020 ni imel 40 let pokojninske dobe brez dokupa.
ZPP člen 318, 318/3, 318/4, 338, 338/2. OZ člen 393, 393/1, 393/2.
zamudna sodba - neprava (zavrnilna) zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - nevložitev odgovora na tožbo - utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi - odprava nesklepčnosti tožbe - neodpravljiva nesklepčnost tožbe - izpodbijanje zamudne sodbe - pritožbeni razlogi zoper zamudno sodbo - trditvena in dokazna podlaga tožbe - opis življenjskega primera - deljiva obveznost - delitev na enake dele - domneva solidarnosti
Če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost zahtevka, sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe (tretji odstavek 318. člena ZPP), razen če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (četrti odstavek 318. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje zaradi pasivnosti drugega toženca ni ugotavljalo dejanskega stanja in ni ocenjevalo predloženih dokazov v smeri, ali so v tožbi zatrjevana dejstva resnična ali ne. Predpostavlja se namreč, da toženec, ki odgovora na tožbo ne poda, priznava dejanske navedbe tožeče stranke, kot resnične. Ker se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), so pritožbeni očitki v tem delu, neupoštevni.
Glede pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče v celoti sledi presoji sodišča prve stopnje, da so bile tožbene navedbe v delu, ki se nanašajo na drugega toženca, nesklepčne. Sklepčnost namreč predstavlja trditveno breme (oz. dolžnost substanciranja) tožeče stranke, da navede vsa (pravotvorna) dejstva iz katerih izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Slednje ne pomeni, da mora tožeča stranka ta dejstva podrobneje konkretizirati, vendar mora zagotoviti vsaj minimumu trditvenega bremena. Sodišče pri preizkusu sklepčnosti tožbe ugotavlja, ali zatrjevana dejstva na podlagi silogističnega sklepanja pripeljejo do pravne posledice uveljavljane v tožbenem predlogu.
S podanimi tožbenimi navedbami je tožeča stranka sama izključila zaključek, da je med njo in drugim tožencem prišlo do nastanka kakršnegakoli obligacijskega (pogodbenega) razmerja z medsebojnimi pravicami in obveznostmi. Upoštevajoč načelo relativnosti pogodbenih razmerij pa pogodbena obveznost zavezuje le tisto stranko, ki jo je s pogodbo prevzela. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tak tožbeni zahtevek nesklepčen, saj iz opisanega življenjskega primera ne izhaja pravna posledica zoper drugega toženca. V konkretnem primeru gre za nepopravljivo nesklepčnost, katero tožeča stranka tudi z dodatnimi navedbami (znotraj istega življenjskega primera) ne more odpraviti.
Drži sicer, da sodišče na podlagi tretjega odstavka 44.a člena ZIZ v postopku določi tistega izvršitelja, ki ga navede upnik. Vendar upnikova pravica do izbire izvršitelja ni neomejena. Ko sodišče s sklepom kot izvršitelja, ki bo v izvršbi opravljal neposredna dejanja izvršbe, določi izvršitelja, ki ga je v predlogu za izvršbo navedel upnik, upnik svoje izbire ne more več poljubno spreminjati. Določitev novega izvršitelja lahko v postopku predlaga le v zakonsko predpisanih primerih in pod zakonsko določenimi pogoji. Novega izvršitelja lahko tako predlaga v primerih, ko prvotno določeni izvršitelj ne sme oziroma ne more (več) opravljati nalog izvršitelja v zadevnem izvršilnem postopku, bodisi zato ker je izločen (šesti odstavek 44.a člena ZIZ), bodisi zato, ker je (zaradi smrti ali zaradi razrešitve) prenehal opravljati službo izvršitelja (peti odstavek 287. člena ZIZ). Odstavitev prvotno izbranega in s sklepom sodišča določenega izvršitelja, glede katerega ni zgoraj navedenih ovir, da bi v zadevnem postopku opravljal naloge izvršitelja, lahko upnik predlaga le, če izvršitelj v konkretni izvršilni zadevi neposrednih dejanj izvršbe ne opravlja v rokih, ki jih določajo ZIZ in podzakonski predpisi (deveti odstavek 44.a člena ZIZ).
regresni zahtevek zavarovalnice proti zavarovancu - pravice iz obveznega zavarovanja - izguba zavarovalnih pravic - namerna povzročitev nesreče - namerna povzročitev zavarovalnega primera - oblika krivde - naklep ali huda malomarnost - naklep zavarovanca kot povzročitelja škode - voljna sestavina naklepa - naklepna povzročitev škode - eventualni naklep - obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO)
Teorija v zvezi s pojmom "namena" v civilnem pravu, ki ga OZ sicer ne definira, poudarja, da volja, drugače kot v kazenskem pravu, ni usmerjena k povzročitvi prav določene škode. Povzročitev škode v civilnem pravu je namerna že takrat, ko je povzročitelj škode vedel, da bo zaradi njegovega ravnanja nastala škoda, ne glede na to, ali je ravnal z željo povzročiti to škodo ali pa je bil namen njegovega ravnanja drugačen in je škoda nastala kot stranska posledica njegovega ravnanja.
Toženčevo ravnanje, namerna vožnja po nasprotnem pasu v trenutku, ko je tam zagledal nasproti vozeče vozilo na razdalji, da je njegov sopotnik lahko prepoznal vozilo in voznico, kar pomeni, da objektivno niti ni mogel računati, da bo trk lahko preprečil, predvsem pa objektivno ni mogel računati s tem, da bo nasproti vozeča voznica v strahu pred trčenjem reagirala tako, da škode ne bo utrpela, je tako, da razodeva njegov eventualni naklep, ravnanje najmanj po principu „bo kar bo“. Toženec je zaradi namerne povzročitve škode izgubil pravice iz obveznega zavarovanja v obravnavanem primeru. Njegovo subjektivno in konkretno ravnanje v danih okoliščinah ustreza stopnji krivde, ki je opredeljena z eventualnim namenom.
kršitev znamke - prepoved uporabe znamke - licenčna pogodba - odstop od pogodbe - dogovor o odlogu plačila - izostanek trditvene podlage - nedovoljeni informativni dokazi
Sodišče prve stopnje je podrobno obrazložilo, zakaj tožena stranka ni uspela dokazati, da sta s tožnico sklenili odlog plačila in pritožnica z navedbami, da naj bi ji tožnica rekla, da gre za predhodni odstop od pogodbe, ki pa ne bo imel učinka, če plača svoje obveznosti in da je šlo za dogovor glede samih posledic zamude, ne more uspeti. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v 23. in 24. točki obrazložitve, je tožeča stranka dokazala, da je odstopila od pogodbe, tožena pa na drugi strani ni podala trditev, ki bi pojasnile, kdaj, kje, na kakšen način, kdo na strani tožeče in na strani tožene je toženi stranki zagotovil, da je odstop brezpredmeten. Šele če bi podala te trditve, bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati priče, ki bi o tem izpovedovale, sicer gre (ponovno) za nedovoljen dokaz. Na drugi strani pa je tožeča stranka predložila e-pošto z dne 21. 3. 2018 (priloga A48), iz katere izhaja, da vztraja pri odstopu od pogodbe in da ne obstaja dogovor o zamiku plačil. Dejstvo, da je tožena stranka nekaj (že zamujenih) zneskov plačala, pa na sam odstop od pogodbe ne vpliva, predstavlja le izpolnitev njene že zapadle obveznosti. Niti v pritožbi toženka ne poda okoliščin sklepanja dogovora o podaljšanju plačila in preklicu od odstopa od pogodbe (pa tudi sicer bi bile prepozne) in so v tem delu njene trditve pavšalne in nekonkretizirane.
Tudi pritožbeno sodišče, tako kot pritožnica, ne dvomi, da sta tožnika zaradi C. C. hude invalidnosti zelo prizadeta in ju njeno zdravstveno stanje obremenjuje, vendar pa je, kot upravičeno izpostavlja pritožnica, potrebno upoštevati, da tožnika nimata vsakodnevne skrbi za C. C., saj živi v Domu starejših občanov, kjer ji je nudena institucionalna nega in skrb, zato svojega življenja (vsakodnevnih aktivnosti) temu ni potrebno prilagajati zaradi nege in skrbi za hčerko, razen v dnevih, ko jo obiskujeta (po izpovedbi tožnice dvakrat na teden - pred Covidom, v času Covida enkrat na teden). Pri presoji odškodnine je potrebno upoštevati vse okoliščine primera, tako tudi zgoraj izpostavljene v tej točki obrazložitve, kakor tudi, v katerem življenjskem obdobju je škodni dogodek posegel v družinske razmere (v obravnavanem primeru je bil tožnik ob škodnem dogodku star 62 let, tožnica pa 59 let) in ga primerjati z drugimi podobnimi primeri.
Pritožbeno sodišče je na podlagi vsega navedenega (tako kot izhaja tudi iz sodbe sodišča prve stopnje) presodilo, da je tožnica v konkretni zadevi uveljavljala (klasičen) izpolnitveni zahtevek in ne zahtevek za plačilo odškodnine. Toženka bi morala namreč na podlagi dogovora avtomatično napraviti novo (zvišano) kalkulacijo cen in na tej (pogodbeni) podlagi tožnici najkasneje ob zapadlosti relevantnega obračunskega računa (1.3.2018) višje stroške storitev tudi plačati. Podlaga spornih prisojenih obresti je, kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, v prvem odstavku 299. člena OZ (saj je bil dogovorjen najkasnejši rok za toženkino izpolnitev denarne obveznosti) in ne v drugem odstavku 299. člena OZ.
Tudi, če bi bilo tožničin tožbeni zahtevek mogoče opredeliti kot odškodninski zahtevek, je zavzemanje toženke, da tožnici ne gredo zakonske zamudne obresti od 1.3.2018 dalje, neutemeljeno.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - namen zavarovanja terjatve - lastni poslovni deleži
Sodišče ne more izdati začasne odredbe ″na zalogo″, temveč samo ob izpolnitvi zakonskih pogojev, med katerimi je tudi doseganje namena zavarovanja po prvem odstavku 273. člena ZIZ.