Kazenski postopek se sicer ni končal z obsodbo tožnika (obtožba je bila zavrnjena), vendar pa je toženka dokazala, da je razloge za odreditev pripora povzročil tožnik sam s svojim nedovoljenim ravnanjem (begosumnostjo) in je zato pravico do odškodnine izgubil.
Tožnik ne izpodbija ugotovitve, da je bil seznanjen z zakonsko obveznostjo sodelovanja v kazenskem postopku, odzivanja na vabila sodišča in sporočanja sprememb naslova. Ker teh obveznosti ni izpolnil, je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil situacijo, ko sodišče za zagotovitev njegove prisotnosti ob neuspešnih milejših ukrepih ni imelo na voljo druge možnosti kot odreditev pripora.
Sodišče prve stopnje je moralo upoštevati sedaj veljavno ureditev, po kateri se močnejša pravica v tovrstnih nepravdnih postopkih domneva na podlagi upravne odločbe o dokončno urejeni meji, s katero je meja urejena z ustrezno stopnjo zanesljivosti po določbah ZKN ali prej veljavnega ZEN. V tem postopku takšna odločba po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bila izdana. Zato geodetski prikazi z različnimi poimenovanji, na katere se sklicujeta predlagatelja, tudi če gre za javne listine v smislu določbe prvega odstavka 224. člena ZPP, ne vzpostavljajo domneve močnejše pravice po določbah SPZ, kakor je navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.
Začasno zaupanje otroka v varstvo in vzgojo enemu ali drugemu staršu je po tem, ko je že bilo pravnomočno odločeno o vzgoji in varstvu, še bolj izjemno kot sicer, saj so bile zmožnosti in pomanjkljivosti staršev že ocenjene.
Sprememba šolskega okolja je velika sprememba, ki jo lahko sodišče z začasno odredbo izreče v res izjemnih primerih.
Po ustaljeni ustavnosodni presoji za odločanje sodišča o odškodninski odgovornosti države za ravnanja ex iure imperii ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, pač pa je treba pri presoji posameznih predpostavk odgovornosti države upoštevati posebnosti, ki izhajajo iz oblastvene narave delovanja njenih organov. Četudi sodišče pri presoji uporabi nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, jih mora uporabiti prilagojeno značilnostim javnopravne odškodninske odgovornosti. Drugačno vsebino kot v klasičnih civilnih odškodninskih razmerjih ima tako v skladu z ustaljeno sodno prakso v tovrstnih zadevah pravni standard protipravnosti, saj se zahteva t.i. kvalificirana protipravnost.
Pri presoji pravnega standarda (kvalificirane) protipravnosti je potrebno upoštevati tudi sam sistem (upravnega) postopka.
S pravnimi sredstvi ugotovljena nezakonitost akta tako že v izhodišču ne more pomeniti objektivne napačnosti takega akta. Tako lahko odprava ugotovljenih nezakonitosti v okviru upravnega procesnega prava razreši obstoj (predhodne) protipravnosti odločitve uprave, končni rezultat postopka v obliki pravnomočne in dokončne upravne odločbe, ki prestane vse stopnje presoje, pa lahko sanira vse protipravnosti, ki so pred njim nastale.
Čeprav je bila ugotovljena nezakonitost odvzema mld. vnukov tožnice, ker je bil ta izveden, še preden je bilo z dokončno odločbo ministrstva odločeno o tožničini vlogi za opravljanje rejništva glede njenih vnukov, pa ta ugotovitev sama po sebi še ne zadošča za zaključek, za katerega se zavzema tožnica v svoji pritožbi, da je bilo ravnanje delavk prvotoženca, ki sta ta odvzem izvršili, tudi kvalificirano protipravno. Da bi bilo njuno ravnanje mogoče opredeliti kot takšno, bi namreč moralo biti zavestno, namerno in očitno napačno, kar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ni bilo in je takšen zaključek sodišča prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilen, drugačno stališče tožnice, izraženo v pritožbi, pa pravno zmotno.
Upoštevanje točno določenega premoženja pri izračunu nesorazmerja v končnem poročilu finančne preiskave po presoji pritožbenega sodišča ni nujno ključni element za upoštevanje točno istega premoženja tudi kasneje v pravdnem postopku, ki sledi (zakonska ureditev ne zahteva popolne identitete tožbenega zahtevka s končnim poročilom finančne preiskave). Omejitev, da se finančna preiskava pred vložitvijo tožbe vodi v zvezi s premoženjem, za katerega bo kasneje s tožbo zahtevano, naj se odvzame, pomeni to, da se lahko s tožbo zahteva odvzem le tistega premoženja, na katerega se/bi se lahko (časovno) nanašala finančna preiskava, to pa je premoženje, ki je bilo pridobljeno v petih letih pred storitvijo očitanega kataloškega kaznivega dejanja in ne tudi na drugo premoženje izven tega obdobja.
ZOPNI-B je v 26. členu le izrecno določil tisto, kar je sicer izhajalo že sedaj iz zgoraj povzetega namena celotne ureditve po ZOPNI, da lahko država s tožbo zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, ali da se toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, tudi v primeru, če zaradi okoliščin, ki so nastale pred vložitvijo tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni mogoč (tretji odstavek 26. člena ZOPNI).
Tožnik utemeljeno izpostavlja, da priloge toženke obsegajo zgolj 6 listov, odgovor na tožbo pa 2 lista, zaradi česar se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da je priznan strošek administrativnih in poštnih stroškov v višini 30,00 EUR previsok. Ker gre za stransko terjatev in sorazmerno majhen znesek, je na mestu uporaba ocene po prostem preudarku. Pritožbeno sodišče tako glede na število poslanih vlog in listin ter potrebno poštnino ocenjuje, da so toženki nastali administrativni in poštni stroški v višini 5,00 EUR.