Stranka ne more biti omejena s prepovedjo podajanja razlogov, s katerimi utemeljuje svoja pravna naziranja, v tožbi niti kasneje, to je med samim upravnim sporom, če se odziva na nova pravna stališča sodišča oziroma zatrjuje, da se je v času po izdaji izpodbijanega upravnega akta oblikovala sodna praksa, ki je upravni organ ni mogel poznati.
pritožbena obravnava - sprememba prvostopenjske odločbe pred sodiščem druge stopnje izven obravnave - sprememba dejanskega stanja na seji senata sodišča druge stopnje - priznana dejstva - bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - ugoditev reviziji
Sodišče druge stopnje ni ravnalo zakonito in v skladu s pravico do kontradiktornega postopka, ker je odločitev o spremembi sodbe sodišča prve stopnje oprlo na dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, in ki jih je kot pravno odločilna opredelilo šele pritožbeno sodišče. V takem procesnem položaju bi moralo pritožbeno sodišče, ob predhodni presoji, da opisano kršitev lahko odpravi sámo, postopek dopolniti na pritožbeni obravnavi, ne pa odločiti na seji senata.
Tudi v primeru tožb, vloženih na podlagi 302. člena ZFPPIPP, sta za presojo objektivne identitete tožbenega zahtevka upoštevna tako tožbeni predlog kot dejanska podlaga tožbenega zahtevka. Kadar dva tožbena upravičenca vsak v svoji tožbi iz drugega odstavka 302. člena ZFPPIPP tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke utemeljujeta na različni dejanski in pravni podlagi, ni podana litispendenca med obema tožbama.
ZKP sicer ne vsebuje podrobnejših določb glede sodne takse, vendar pa tretji odstavek 1. člena ZST-1 določa, da se v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon ne določa drugače. Navedeno pomeni, da je ZST-1 v razmerju do ZKP specialnejši predpis oz. zakon, posledično gre lahko pri določenih kršitvah določb ZST-1 tudi za kršitev določb ZKP v smislu nezakonite odločbe o stroških kazenskega postopka in s tem za drugo kršitev določb kazenskega postopka. Primerjava določb četrtega odstavka 95. člena ZKP in tretjega odstavka 10. člena ZST-1 pokaže, da ZKP (kot splošen zakon) sodišču omogoča diskrecijo, da sme to v odločbi o stroških oprostiti obdolženca povrnitve vseh ali dela stroškov kazenskega postopka, torej tudi sodne takse, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, medtem ko ZST-1 (kot specialen zakon) v primeru, ko je stranki v (kazenskem) postopku dodeljena redna ali izredna brezplačna pravna pomoč po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč, določa oprostitev sodne takse po samem zakonu, kar izključuje diskrecijsko odločanje sodišča.
Glede na navedeno in dejstvo, da je bila obsojencu v obravnavani zadevi brezplačna pravna pomoč dodeljena tudi za zastopanje pred drugostopenjskim sodiščem, bi moralo drugostopenjsko sodišče pri odločanju o stroških kazenskega postopka obsojenca oprostiti plačila sodne takse.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - dokazni predlog - dokaz s postavitvijo izvedenca - spolno občevanje - materialnopravno vprašanje - predmet presoje sodišča - zavrnitev predloga za izvedbo nepotrebnega dokaza
Vprašanje, ali gre pri določenem ravnanju za spolno občevanje v smislu inkriminacije po 173. členu KZ-1, je vprašanje materialnopravne narave, zato je odgovor nanj v domeni sodišča in ne sodnega izvedenca.
V slovenskem pravnem prostoru je dlje časa uveljavljeno stališče, da se po subjektivni plati zahteva, da storilec dejanje dojema "za svoje lastno" (ravna cum animo auctoris oziroma s "storilsko voljo"). Vendar pa novejša doktrina opozarja, da zakon takšne zahteve ne predvideva, tudi sicer pa zaradi izrazito subjektivnih značilnosti tovrstno razlikovanje ni zanesljivo merilo za razmejitev. O tem, da je razlikovanje med cum animo auctoris in cum animo socii nepomembno, kadar (so)storilec izpolni del zakonskih znakov in torej izvršuje sostorilstvo v ožjem pomenu, sta skladni tako teorija kot sodna praksa.
ZIZ člen 17, 55, 226, 238f, 238f/5, 238f/6. DZ člen 163. URS člen 23, 56.
revizija - izvršba - ugovori v izvršilnem postopku - spor iz družinskih razmerij - določitev stikov - odločanje o stikih z otrokom - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - odlog izvršbe - največja korist otroka - varstvo koristi otroka - izvedensko mnenje - denarna kazen kot sredstvo izvršbe - kriteriji za presojo otrokovih koristi - kolizija ustavnih pravic - ugoditev reviziji
Okoliščine, ki preoblikujejo otrokovo korist, lahko pripeljejo do tega, da utegne biti v izjemnih okoliščinah posameznega primera v postopkih izvršbe s področja, ki se tičejo otrok, priznavanje absolutnosti pravnomočne sodne odločbe v nasprotju z načelom največje koristi otroka. Toda dopusten odstop od načela stroge formalne legalitete se ne more izražati v vsebinskem posegu v pravnomočno odločbo. Izvršilno sodišče zato izvršilnega nasloven ne more izvršiti tako da zapove "uvajalne stike", ki jih izvršilni naslov ne ureja. Prav tako se odstop od načela stroge formalne legalitete v postopku posredne izvršbe, ko se z izrekanjem denarnih kazni dolžnika (pri)sili k izpolnjevanju njegove obligacije (prizadevanja), ne more izraziti tako, da izvršilno sodišče zaradi upoštevanja otrokove koristi zavrne predlog za izvršbo. Element spreminjajoče se otrokove koristi namreč v zadostni meri varuje institut odloga izvršbe.
Različno kot pri kaznivih dejanjih razžalitve po 158. členu, žaljive obdolžitve po 160. členu in opravljanja po 161. členu KZ-1, pri kaznivem dejanju obrekovanja po 159. členu KZ-1, razlogi za izključitev protipravnosti in/ali za izključitev krivde niso določeni. To je razumljivo, kajti ko je neresnična trditev o drugemu, ki lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, izrečena vedoma, njene protipravnosti z eventualno izjemo prisiljenosti iz 23. člena in skrajne sile iz prvega odstavka 32. člena KZ-1 ni mogoče izključiti z nobenim drugim zakonskim ali nad-zakonskim razlogom.
Razen tega se Vrhovno sodišče strinja z ugotovitvami nižjih sodišč, po katerih navajanje neresničnih trditev niti v razpravi, ki je v javnem interesu ne more uživati enakih ustavno pravnih in konvencijskih privilegijev kot veljajo pri pretiranih, vznemirjajočih ali žaljivih vrednostnih sodbah, kjer morajo prizadeti vpleteni računati z nižjo stopnjo varstva pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave ter pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave, na rovaš varstva svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave in prvega odstavka 10. člena EKČP.
Sprememba obtožbe je tako najprej pogojena s tožilčevim spoznanjem ali subjektivno oceno izvedenih dokazov na glavni obravnavi. Med temi so lahko zgolj dokazi, na katerih temelji obtožba, kot tudi dokazi, ki so bili pridobljeni med glavno obravnavo. Bistveno je, da so bili tedaj eni in drugi dokazi izvedeni (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 3314/2016 z dne 23. 12. 2020), sicer dejanskega stanja z glavne obravnave ne bi bilo mogoče primerjati z dejanskim stanjem v obtožbi in le-te po tožilčevem spoznanju eventualno spremeniti. Po drugi strani je tožilčevo spoznanje, kljub objektivno spremenjenim dejstvom in okoliščinam, omejeno na dejanje, ki je že predmet obtožbe in ki jo je sodišče pred njeno spremembo tudi obravnavalo.
odreditev pripora - kaznivo dejanje velike tatvine - ponovitvena nevarnost - sorazmernost ukrepa - varnost ljudi - oškodovanec - pravna oseba - način izvršitve - neogibnost pripora - kaznivo dejanje s premoženjskimi elementi
Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi sprejema odločitev sodišč, ki sta jo sprejeli v sklopu presoje neogibne potrebnosti in sorazmernosti ukrepa. Pri tem sta ustrezno tehtali med ogrožanjem varnosti ljudi (vključno s premoženjem ljudi kot eksistenčno podlago posameznika) na eni strani in posegom v osebno svobodo obdolženca na drugi. Ob upoštevanju ustavnosodnega stališča, da je poseg v premoženje kot eksistenčno podlago mogoče presojati tudi glede na način storitve kaznivega dejanja, sta razumno poudarili predvsem naslednje ključne okoliščine, na podlagi katerih sta sprejeli zaključek, da je poseg v osebno svobodo obdolženca neogibno potreben in sorazmeren: (i) visoka vrednost odvzetih stvari v skupni višini 25.000,00 EUR; (ii) izvršitev kaznivega dejanja v sostorilstvu; (iii) izvršitev je bila dobro organizirana, vnaprej pripravljena in načrtovana; (iv) kaznivo dejanje je bilo izvršeno tudi zelo hitro in premišljeno, saj so bili vsi trije storilci zamaskirani, oblečeni v temna oblačila, na kombiju pa je bila nameščena odtujena registrska tablica.
procesna predpostavka - zahteva za varstvo zakonitosti - sklep o ustavitvi postopka - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - pomanjkanje pravnega interesa - obstoj pravnega interesa - pravni interes za vložitev izrednega pravnega sredstva
Ker je bil predmetni kazenski postopek pred sodiščem pravnomočno ustavljen, vložnik velja za nedolžnega in zato nima pravnega interesa za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Z odločitvijo Vrhovnega sodišča o vloženi zahtevi namreč svojega položaja ne more izboljšati.
V postopku z revizijo se na podlagi 383. člena ZPP smiselno uporablja določba drugega odstavka 334. člena ZPP, po kateri lahko vlagatelj umakne pravno sredstvo, dokler sodišče o njem ne izda odločbe. Ker vrhovno sodišče o vloženi reviziji še ni odločilo, je s tem sklepom upoštevalo toženkin umik revizije.
davčni inšpekcijski nadzor - obnova davčnega postopka - uvedba obnove postopka po uradni dolžnosti - rok za uvedbo obnove postopka - enotni organ - davčni organ
Če je postopek davčnega inšpekcijskega nadzora izvajal isti organ, ki kasneje odloča o uvedbi obnove davčnega postopka, se lahko pri odločanju o obnovi po uradni dolžnosti opre neposredno na dejstva oziroma dokaze, ki jih je pridobil od stranke ali po uradni dolžnosti. Zato začne že ob njihovi pridobitvi teči tudi rok za obnovo po uradni dolžnosti po splošnih pravilih iz prvega odstavka tega člena. Določbo petega odstavka 89. člena ZDavP-2 je torej treba logično in sistemsko razložiti tako, da se nanaša na posredovanje dejstev drugemu davčnemu organu.
Davčni inšpekcijski nadzor opravljajo inšpektorji, ki niso organizirani v okviru posebnega organa, temveč v okviru enotnega organa, Finančne uprave Republike Slovenije, ki je po izrecni določbi 2. točke enajstega člena ZDavP-2 eden izmed davčnih organov. Če je tudi za odločanje o obnovi postopka pristojna Finančna uprava Republike Slovenije, torej ne gre za posredovanje dejstev in dokazov, ugotovljenih v davčnem inšpekcijskem nadzoru, med dvema organoma, temveč med dvema uradnima osebama istega organa, Finančne uprave Republike Slovenije.
ZKme-1 člen 61f, 61f/1, 61f/2, 61f/3, 61f/3-11, 177a, 177a/1, 177a/2.
kršitev materialnih določb zakona - opis prekrška v izreku - konkretizacija prekrška - odgovornost odgovorne osebe - odgovornost pravne osebe - stranke pogodbenega razmerja - znatna tržna moč - varstvo šibkejše stranke - načelo zakonitosti - ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti - ustavitev postopka o prekršku
Pojem tržne moči je vezan na kvantitativen kriterij letnega prometa in posebej še na relativno razmerje do konkretnega pogodbenega partnerja v posameznem primeru, zaradi česar sta pojmovni zvezi "znatne tržne moči" in "še zlasti v razmerju do druge pogodbene stranke" vsebinsko določljivi (le) ob stiku s konkretnim življenjskim primerom. Dejanski stan kršitve določbe 177.a člena v zvezi z 11. točko tretjega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 61.f člena ZKme-1 mora biti zato v opisu prekrška konkretiziran tudi z navedbo tržne moči druge pogodbene stranke, saj le takšen opis omogoča pravno vrednotenje očitanega neravnovesja tržne moči obeh pogodbenih strank oziroma izkoriščanje šibkejše stranke v pogodbenem odnosu ter s tem uresničevanje storilčeve pravice do obrambe.
Predmet inkriminacije po prvem odstavku 284. člena KZ-1 je navedba dejstev, katerih neresničnost je objektivno mogoče preveriti in ki so lahko podlaga za odločitev v postopku. Pri tem ni nujno odločilen le zunanji izraz izjave, pač pa predvsem njena vsebina.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00089900
KZ-1 člen 92, 94. ZKP člen 420, 420/1. ZIKS-1 člen 8, 8/1, 18, 18/1, 28.
izvršitev kazni zapora - zastaranje izvršitve kazni - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - druga sodna odločba - pomembno pravno vprašanje - poziv na prestajanje kazni zapora - vročanje - pravila vročanja - uporaba procesnih pravil
Izpodbijani pravnomočni sklep po vsebini predstavlja odločbo, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, če gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. V zahtevi zastavljeno vprašanje, katero procesno pravilo velja za vročanje poziva iz prvega odstavka 18. člena ZIKS-1, je vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse.
Izvrševanje kazenskih sankcij je zakonodajalec uredil v posebnem zakonu – ZIKS-1, ki pri izdajanju odločb napotuje na uporabo drugega procesnega zakona – ZUP. Glede na besedilo prvega odstavka 8. člena ZIKS-1 ni razloga za drugačno postopanje sodišča pri vročitvi poziva na prestajanje zaporne kazni po prvem odstavku 18. člena ZIKS-1. Za vročanje poziva se uporabljajo procesna pravila, ki so uzakonjena v ZUP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00090125
KZ-1 člen 7, 7/1, 12, 14, 14/3, 191, 191/1, 191/3. ZKP člen 371, 371/1-11, 371/2. URS člen 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
kaznivo dejanje nasilja v družini - aktivno personalitetno načelo - identiteta norme - pravica do obrambe - strokovni pomočnik - strokovno mnenje, ki ga pridobi stranka sama
Pri primerjavi kazenskopravnih norm dveh držav se primarno upošteva vrednostna primerjava; to pomeni, da primerjamo zlasti, ali kaznivo dejanje, ki ga pozna slovenski kazenskopravni sistem, vrednostno ustreza kateremu izmed kaznivih dejanj, ki ga pozna tuji pravni red. Za izpolnjenost identitete norme se torej ne zahteva dobesedno ujemanje domačega in tujega besedila posamezne določbe, temveč ustrezanje v tistih bistvenih zakonskih znakih, v katerih je mogoče z vrednostnega vidika prepoznati namen inkriminacije.
Pomoč strokovnjaka zagotavlja učinkovito izvrševanje obdolženčeve pravice do obrambe. Kadar gre za strokovno zapletena vprašanja, mora imeti obdolženec možnost, da s pomočjo strokovnega pomočnika za to področje podaja navedbe in izpodbija nasprotne dokaze. Obdolžencu mora biti omogočeno, da v takih primerih s pomočjo strokovnjaka po svoji izbiri izpodbija dokazno vrednost izvedenskega mnenja (a) z metodološkega vidika ali (b) z vsebinskega vidika ali (c) glede nepravilnosti izvida. Tej pravici obdolženca na drugi strani ustreza dolžnost sodišča, da navedbe obrambe preuči in se do njih, če so za obravnavano zadevo relevantne, tudi opredeli.
V obravnavani zadevi je pomembno, da je obramba s strokovnim mnenjem izpodbijala izključno metodo dela sodnega izvedenca kliničnega psihologa in pod vprašaj postavila v tej specializirani vedi psihologije, tj. klinični psihologiji, uveljavljene teste. Ker je obramba to poskušala storiti s strokovnjakom psihologom, Vrhovno sodišče sprejema razloge, da je takšen način izpodbijanja same metode dela - ki torej v ničemer ne seže v strokovne zaključke sodnega izvedenca kliničnega psihologa - neprimerno.
kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - sprejem sporazuma o priznanju krivde - nepristranskost sodnika - dvom v nepristranskost sojenja - izločitev sodnika - prejudiciranje kazenske odgovornosti
V obravnavani zadevi so ključne naslednje okoliščine: (i) da je isti sodnik najprej kot sodnik posameznik izrekel na podlagi sprejema sporazumov o priznanju krivde oz. priznanj krivde pravnomočne sodbe zoper predhodno obsojene, nato pa predsedoval senatu, ki je izrekel izpodbijano pravnomočno sodbo, (ii) da so v izrekih pravnomočnih sodb zoper predhodno obsojene podrobno opisane tudi vloge in ravnanja obsojencev, (iii) da je opis vlog in ravnanj obsojencev v izrekih pravnomočnih sodb zoper predhodno obsojene identičen opisu v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe in (iv) da iz pravnomočnih sodb zoper predhodno obsojene ni razvidno, da so bili obsojenci v tistem trenutku zgolj obtoženi in da njihova krivda še ni bila ugotovljena. Opisane okoliščine - bistvo katerih je, da je v obravnavanem primeru senatu predsedoval sodnik, ki je kot sodnik posameznik izrekel pravnomočne sodbe zoper predhodno obsojene, ki prejudicirajo krivdo obsojencev - so torej ob upoštevanju sprejetih stališč v (ustavno)sodni praksi takšne, da napotujejo na zaključek, da je bil v obravnavani zadevi okrnjen videz nepristranskega sojenja.
Navedbe vložnika predstavljajo novoto, saj izpostavlja (procesno) dejstvo, ki je nastalo po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, kar je iz polja presoje Vrhovnega sodišča izključeno.
GZ-1 člen 107, 107/2, 108, 108/3. ZZK-1 člen 8, 8/1, 80, 80/3, 81, 81/3, 100, 100/3, 100/4, 100a.
dopuščena revizija - zaznamba spora - zaznamba prepovedi zaradi nedovoljene gradnje - izbris iz zemljiške knjige - izbris zaznambe - inšpekcijski postopek - javni interes - predložitev listine - sprememba lastnika - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo - pričakovana lastninska upravičenja - nelegalna ali neskladna gradnja - namen zakona - razlaga zakona - smiselna uporaba določb zakona - ugoditev reviziji
Zaznamba spora je usmerjena v varovanje obstoječih lastniških struktur oziroma želi tožencu po vloženi tožbi preprečiti pravno veljavno odsvojitev ali obremenitev.
Načelo zaupanja v zemljiško knjigo poštenega tretjega varuje le v tem, da se lahko zanese na pravice, ki so vpisane v zemljiško knjigo, ne pa tudi na pravna dejstva.
Nelegalna gradnja obstaja neodvisno od spora (o lastninski pravici), vpis takšne zaznambe pa ima zgolj deklaratorni učinek. Kasnejši vpis nelegalne gradnje v morebitna tožnikova lastninska upravičenja ne posega.
Po naravi in namenu ureditve zaznambe spora in ureditve zaznambe neskladne gradnje se pravno pravilo tretjega odstavka 81. člena ZZK-1 ne nanaša na primer zaznambe neskladne gradnje.
Prenehanje pravovarstvenega zahtevka zaradi zastaranja zgolj zato, ker stranka napačno oblikuje svoj tožbeni predlog z zahtevo za sodno varstvo, h kateri je bila izrecno napotena s strani zapuščinskega sodišča, in kar je spregledalo tudi pravdno sodišče, prekomerno posega v pravico stranke do sodnega varstva.