Primerom v 2. točki 116. člena KZ-1 je skupen obarvan naklep. Gre za storilčev nasilen odziv na poprejšnje dejanje žrtve, ki ga je ta izvedla v okviru predkazenskega postopka ali v sodnem postopku. Ko gre za storilčev nasilni odziv na dejanje žrtve v sodnem postopku, zakonsko besedilo ponuja ponazoritvene primere: ovadbe, pričanja, predlagalnih aktov ali ravnanj državnih tožilcev ter besedno zvezo "zaradi postopka ali odločitve sodnikov".
Zakonska inkriminacija "zaradi postopka in odločitve sodnika" zahteva obstoj neposredne vzročne zveze med sodnim postopkom, odločitvijo sodnika in storilčevim ravnanjem. Storilčev naklep je zaradi konkretnega postopka in odločitve posebej spodbujen in obarvan v smeri preprečitve delovanja pravne države.
Obsojenec se je zoperstavil pomočnikoma izvršitelja, ki sta v okviru svoje zaposlitve pri sodnem izvršitelju in pooblastil kot pomočnika izvršitelja, na podlagi določbe 294.b člena ZIZ izvrševala sklep sodišča, torej izvrševala dejanje, ki je bilo del sodnega postopka in odločitve sodnika v izvršilni zadevi ter delovala v imenu in na račun izvršitelja (294.b člen ZIZ) torej sta v uradnem postopku imela pooblastilo za izvajanje uradnega dejanja. Obsojeni pa jima je z odvzemom življenja to preprečil. Iz dejanskega opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja izhaja vzročna zveza med postopkom in odločitvijo sodnika, objektom napada (pomočnikoma sodnega izvršitelja) in storilčevim ravnanjem. Navedena je zakonska podlaga, v okviru katere sta pomočnika sodnega izvršitelja nastopala v imenu in na račun le-tega, ki je izvrševal odločbo sodišča.
Ko sodišče obsojencu postavi zagovornika po uradni dolžnosti, postavitev zagovornika na podlagi ZBPP ni mogoča, ker je obsojenčeva pravica do zagovornika že konzumirana v postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti. V tem primeru si obsojenec lahko izbere drugega zagovornika samo s pooblastilom.
Do pritožbenih očitkov, da gre v obravnavanem primeru zgolj za prekršek po ZNUZJV se zunajobravnavni senat ni opredelil. Teh očitkov ni mogoče označiti za očitno neutemeljene ali nerelevantne, upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča, da je med zakonskimi znaki prekrška tatvine po 12. členu ZNUZJV in zakonskimi znaki kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 podan popolni normativni stek v primeru, ko je storilec ukradel stvar majhne vrednosti, pa mu ni šlo za to, da ukrade stvar majhne vrednosti oziroma je bilo pri storitvi kaznivega dejanja indiferenten do vrednosti ukradene stvari. Od njihove presoje je torej odvisna uvrstitev opisanega obdolženkinega ravnanja v prekršek ali kaznivo dejanje in posledično presoja dovoljenosti odrejenega pripora.
Upravni organ pri odmeri dajatve za odjavljeno vozilo lahko upošteva podatek o lastniku vozila iz evidence registriranih vozil, vendar to ne preprečuje osebi, ki ji je na podlagi tega podatka izdan plačilni nalog, da to dejstvo izpodbija in za to predloži dokaze, s katerimi dokazuje, da glede na določbe SPZ, ni več lastnik vozila.
Uporabljena sila je bila v nadaljevanju opisana kot sredstvo, s katerim je obsojenec oškodovanko najprej poljubil, jo nato pripravil, da ga je poljubila, jo preko oblačil otipaval po prsih in zadnjici ter ji poskušal sleči hlače. Pri takšnem opisu sta uporabljena sila in spolno dejanje ustrezno razmejena ali ločena.
Po drugem odstavku 355. člena ZKP mora sodišče vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Ker sodišča pri presoji dejstev po prvem odstavku 18. člena ZKP niso vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena, razlik med t.i. neposrednimi in posrednimi dokazi pri njihovem tehtanju ni.
Četudi 91. člen ZIS glede podrobnejšega načina delitve napitnin napotuje na KPGIT, ta pa nadalje na PKP, to ne pomeni, da je s PKP dopustno zaobiti osnovno pravilo, ki izhaja iz ZIS in KPGIT, da se napitnina deli med vse delavce, razen med člane uprave in druge vodilne delavce koncesionarja. ZIS kot KPGIT odkazujeta le na podrobnejši načinu delitve napitnine s PKP, ne pa tudi na možnost, da se s PKP, poleg članov uprave in vodilnih delavcev koncesionarjev, še katere delavce izvzame iz delitve napitnin.
Sodišči druge in prve stopnje sta napačno poudarili pomen okoliščine, da Priloga št. 5, ki tožnika ne določa kot upravičenca do napitnine, ni bila razveljavljena in da zato pač velja. V kolektivnem delovnem sporu namreč razveljavitev kolektivne pogodbe niti ni možna. Kljub temu, da Priloge št. 5 ni bila razveljavljena, ugotovitev sodišča o njenem neskladju z ZIS in KPGIT ni brez pomena za presojo toženkinega protipravnega ravnanja.
Nedopustno bi bilo, če učinkovito sodno varstvo ne bi bilo zagotovljeno delavcem v primerih, ko njihov delodajalec sklene nezakonito kolektivno pogodbo, na podlagi katere jim nato plačuje prenizko plačo; in tudi ko sodišče ugotovi, da je kolektivna pogodba nezakonita, delavcem še nadalje ne priznava razlik v plači niti ne primerljivih zneskov v smeri zmanjševanja gmotne škode, ki vsakomesečno nastaja delavcem.
Tožnik pravilno vztraja, da je odškodninski zahtevek njegovo edino možno preostalo pravno sredstvo za dosego poplačila zaradi nezakonito izplačane razlike v plači iz naslova napitnine. Toženka je sama sodelovala pri sklepanju nezakonite priloge PKP, ki jo je nato izvrševala tako, da je tožnika nedopustno izključila iz udeležbe pri delitvi napitnine. Toženke tudi njeno sklicevanje na ovire pri sklepanju nove priloge k PKP ne more razbremeniti večletne kršitve pravic delavcev zaradi nezakonitega izplačevanja plač.
Sodišči sta zmotno presodili, da določba tretjega odstavka 5. člena Pravilnika oži zakonski okvir iz prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1 oziroma z zakonom dane pravice in postavlja potencialne štipendiste v slabši položaj, kot jim ga daje zakon. Uporabo te določbe, ki sofinanciranje iz javnih sredstev pogojuje z delitvijo sredstev na podlagi javnega razpisa neposrednega ali posrednega proračunskega uporabnika oziroma z nepotrebnim financiranjem s strani pristojnega ministrstva, sta neutemeljeno odklonili na podlagi pravila exceptio illegalis.
ZŠtip-1 kot poseben zakon na področju štipendiranja v 24. členu, enako tudi 5. člen Pravilnika, ureja le sofinanciranje tekmovanj in ne drugih oblik financiranja ali financiranj za druge namene. Obravnavano (so)financiranje je torej izključno namensko (so)financiranje tekmovanj in ne odraža splošne ureditve financiranja vzgoje in izobraževanja. Zato se ni mogoče sklicevati na splošno določbo 78. člena ZOFVI o virih financiranja vzgoje in izobraževanja in tudi ne na določbe o plačah učiteljev iz sredstev državnega proračuna ter sredstvih za materialne stroške (prvi in četrti odstavek 81. člena ZOFVI).
Glede na to, da se je obrazložitev organizacijskega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi nanašala le na del tožnikovih nalog, ki so bile prenesene na zunanjega izvajalca (ne tudi na preostali del tožnikovih nalog, ki so bile prenesene na njegove sodelavce), ekonomski razlog pa v odpovedi ni bil z ničemer obrazložen, sta sodišči druge in prve stopnje z ugotovitvami o obstoju organizacijskega in ekonomskega razloga presegli v obrazložitvi odpovedi začrtan okvir za ugotavljanje prenehanja potreb po delu tožnika na njegovem delovnem mestu.
Sodišči sta zmotno presodili, da določba tretjega odstavka 5. člena Pravilnika oži zakonski okvir iz prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1 oziroma z zakonom dane pravice in postavlja potencialne štipendiste v slabši položaj, kot jim ga daje zakon. Uporabo te določbe, ki sofinanciranje iz javnih sredstev pogojuje z dodelitvijo sredstev na podlagi javnega razpisa neposrednega ali posrednega proračunskega uporabnika oziroma z neposrednim financiranjem s strani pristojnega ministrstva, sta neutemeljeno odklonili na podlagi pravila exceptio illegalis.
ZŠtip-1 kot poseben zakon na področju štipendiranja v 24. členu, enako tudi 5. člen Pravilnika, ureja le sofinanciranje tekmovanj in ne drugih oblik financiranja ali financiranj za druge namene. Obravnavano (so)financiranje je torej izključno namensko (so)financiranje tekmovanj in ne odraža splošne ureditve financiranja vzgoje in izobraževanja. Zato se ni mogoče sklicevati na splošno določbo 78. člena ZOFVI o virih financiranja vzgoje in izobraževanja in tudi ne na določbe o plačah učiteljev iz sredstev državnega proračuna ter sredstvih za materialne stroške (prvi in četrti odstavek 81. člena ZOFVI).
Odločilno je, da tožnik nadurnega dela ni opravil, čeprav je glede na utečeno in običajno prakso pri toženki vedel, kdaj in na kakšen način ga mora opraviti (na tak način je tožnik nadurno delo opravljal tudi v preteklosti). Zato je storil kršitev, ki mu je bila očitana v pisnem opozorilu.
Sodišči sta zmotno presodili, da določba tretjega odstavka 5. člena Pravilnika oži zakonski okvir iz prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1 oziroma z zakonom dane pravice in postavlja potencialne štipendiste v slabši položaj, kot jim ga daje zakon. Uporabo te določbe, ki sofinanciranje iz javnih sredstev pogojuje z dodelitvijo sredstev na podlagi javnega razpisa neposrednega ali posrednega proračunskega uporabnika oziroma z neposrednim financiranjem s strani pristojnega ministrstva, sta neutemeljeno odklonili na podlagi pravila exceptio illegalis.
Čeprav sta sodišči ob odklonitvi uporabe tretjega odstavka 5. člena Pravilnika poudarili, da je treba vsem potencialnim štipendistom zagotoviti enak položaj, sta s svojo presojo storili ravno nasprotno. Podzakonska ureditev s tem, ko vnaprej jasno določa, katero tekmovanje se šteje za sofinancirano iz javnih sredstev, saj le državna priznanja, prejeta na takšnih tekmovanjih, lahko privedejo do priznanja Zoisove štipendije, zagotavlja enako obravnavo in pravno varnost potencialnih štipendistov. Namesto, da bi upoštevali jasno določbo Pravilnika, ki ustrezno konkretizira zakonsko besedilo, sta sodišči vsebino Pravilnika nadomestili s sklicevanjem na splošno ureditev financiranja vzgojno izobraževalnih zavodov in okoliščine konkretnega primera.
Sodišči sta zmotno presodili, da določba tretjega odstavka 5. člena Pravilnika oži zakonski okvir iz prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1 oziroma z zakonom dane pravice in postavlja potencialne štipendiste v slabši položaj, kot jim ga daje zakon. Uporabo te določbe, ki sofinanciranje iz javnih sredstev pogojuje z delitvijo sredstev na podlagi javnega razpisa neposrednega ali posrednega proračunskega uporabnika oziroma z nepotrebnim financiranjem s strani pristojnega ministrstva, sta neutemeljeno odklonili na podlagi pravila exceptio illegalis.
ZŠtip-1 kot poseben zakon na področju štipendiranja v 24. členu, enako tudi 5. člen Pravilnika, ureja le sofinanciranje tekmovanj in ne drugih oblik financiranja ali financiranja za druge namene. Obravnavano (so)financiranje je torej izključno namensko (so)financiranje tekmovanj in ne odraža splošne ureditve financiranja vzgoje in izobraževanja. Zato se ni mogoče sklicevati na splošno določbo 78. člena ZOFVI o virih financiranja vzgoje in izobraževanja in na določbe o plačah učiteljev iz sredstev državnega proračuna ter sredstvih za materialne stroške (prvi in četrti odstavek 81. člena ZOFVI).
Sklep Vrhovnega sodišča o dopustitvi reviziji je bil tožničinemu pooblaščencu vročen 18. 5. 2026. Pooblaščenec je revizijo naslovil na Vrhovno sodišče in jo poslal na Vrhovno sodišče 2. 6. 2026, to je zadnji dan roka za vložitev revizije. Vrhovno sodišče je revizijo prejelo 4. 6. 2026 in jo naslednji dan odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, ki jo je prejelo 8. 6. 2026, torej po izteku roka za vložitev revizije.
Ker je odvetnik tožnice, tj. pooblaščenec iz tretjega odstavka 86. člena ZPP, revizijo naslovil na Vrhovno sodišče ter jo pri tem sodišču tudi vložil, ne pride v poštev zaključek o njegovi očitni pomoti, torej revizije tudi ni mogoče šteti za pravočasno vloženo. Takšno je tudi enotno in ustaljeno stališče sodne prakse.
Ureditev iz prvega odstavka 85. člena ZDavP-2 tudi pri vročanju v tujino zagotavlja uresničevanje pravice stranke do sodelovanja v postopku, do izjave in do pravnega sredstva, vendar le ob razlagi, ki preprečuje, da bi zakonsko določeni trenutek vročitve povzročil začetek teka rokov za opravo nadaljnjih procesnih dejanj, še preden bi se stranka s pisanjem dejansko lahko seznanila. Določbo je zato treba razlagati tako, da vzpostavlja pravno domnevo vročitve, ki jo lahko stranka z navedbo konkretnih okoliščin izpodbija. Če s svojimi navedbami vzbudi resen dvom v pravilnost domnevanega trenutka vročitve, je na organu dokazno breme, da izkaže pravočasnost vročitve. O utemeljenosti strankinega ugovora je treba odločiti v okviru presoje pravočasnosti vložene vloge.
Vrhovno sodišče je prepoznalo neustavnost navedene zakonske omejitve. To neskladje z Ustavo je sedaj že razrešil s spremembo ZPos tudi zakonodajalec, saj je po izdaji izpodbijanega posamičnega akta KPK s kasnejšimi, sedaj veljavnimi spremembami ZPos-G navedeno nezdružljivost izrecno izključil (glej novi drugi odstavek 10. člena ZPos). Ne glede na to, pa izpodbijani akt temelji na zakonski ureditvi ZIntPK, ki je Vrhovno sodišče ne more uporabiti brez odločitve Ustavnega sodišča o tem, ali je bila taka ureditev skladna z Ustavo.
Glede na to, da je obdolženčeva zagovornica dopolnitev pritožbe v spis vložila na dan odločanja zunajobravnavnega senata, slednji pa o njej ni vsebinsko odločil, je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo obdolženčeve ustavne pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) in s tem tudi z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki je po svoji naravi vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.
Odškodninska podlaga zahtevka za plačilo primernega oziroma običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo po 168. členu ZASP ne izključuje obogatitvene podlage po 198. členu v zvezi s prvim odstavkom 190. člena OZ. Taki razlagi najprej pritrjuje dejstvo, da sta si odškodninski in obogatitveni zahtevek po funkciji različna. Odškodninski zahtevek je usmerjen v povrnitev pravno priznane škode na strani oškodovanca, medtem ko je funkcija obogatitvenega zahtevka odvzem neupravičeno pridobljene koristi na strani obogatenega. Prav tako že iz besedila 198. člena OZ izhaja, da se lahko imetnik stvari sklicuje na obogatitveni zahtevek, ne glede na pravico do odškodnine, in tudi, če te pravice nima. Na podlagi gramatikalne razlage te določbe je torej jasno, da se lahko imetnik pravice kabelske retransmisije sklicuje na obogatitveni zahtevek, čeprav ima na voljo odškodninski zahtevek. Odškodninska in obogatitvena podlaga sta v tem primeru v prirejenem in alternativnem položaju. V dispoziciji imetnika pravice pa je, na katero od navedenih podlag bo oprl tožbeni zahtevek.
Sodišče EU je že razložilo, da čeprav je v uvodni izjavi 10 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (v nadaljevanju Direktiva) naveden cilj zagotovitve visoke, enakovredne in homogene ravni varstva intelektualne lastnine na notranjem trgu, se Direktiva uporablja, kot izhaja iz njenega prvega odstavka 2. člena, brez poseganja v sredstva, ki jih ali jih lahko določa nacionalna zakonodaja, če so lahko ta sredstva ugodnejša za imetnike pravic. Pojasnilo tudi je, da Direktiva "določa minimalni standard glede spoštovanja pravic intelektualne lastnine in državam članicam ne preprečuje, da določijo ukrepe, ki zagotavljajo večje varstvo."
Namen navzočnosti solemnitetnih prič je v tem, da nadzorujeta, da so bili predmeti dejansko najdeni pri hišni preiskavi oziroma posledično, da niso bili podtaknjeni. Za izpolnjenost tega namena morata biti priči navzoči na način, da lahko vršita nadzor nad integriteto preiskave, torej da najdeni predmeti in sledi niso mogli biti podtaknjeni. Takšna presoja je odvisna od okoliščin konkretnega primera.
Iz utrjene (ustavno) sodne prakse in pravne dogmatike je razvidno, da se kazenski postopek zoper osumljenca dejansko začne tisti trenutek, ko je policijsko preiskovanje osredotočeno, zožano proti enemu možnemu storilcu, tako, da policija te osebe ne obravnava več kot občana, ki lahko da kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, temveč kot domnevnega storilca tega kaznivega dejanja.
Ustava v določbi 29. člena pouka, ki ga je policija dolžna dati osebi, na katero je osredotočen sum storitve kaznivega dejanja, ne našteva po točkah, vendar je iz vsebine navedene določbe jasno razvidno, da mora biti osebi, zoper katero je kazenski sum že osredotočen, učinkovito zagotovljeno najmanj, da se lahko brani sama ali z zagovornikom, da ima realno možnost priprave obrambe, da ni dolžna ničesar izjaviti zoper sebe ali svoje bližnje in ni dolžna priznati krivde, ter da je njena odločitev o sodelovanju z organi pregona zavestna, razumna in prostovoljna.
Agenti države torej lahko vstopijo v tuje prostore oziroma jih preiščejo tudi v primeru privolitve imetnika teh prostorov. Iz Ustave namreč ne izhaja prepoved, da se tisti, v katerega prostore se bo vstopilo oziroma pri katerem se bo opravila preiskava, svoji pravici do nedotakljivosti stanovanja in drugih prostorov ne bi smel odpovedati. Vendar pa v praksi privolitev za vstop v stanovanje oziroma druge prostore in oprava preiskave prinaša številne dileme.
Temeljni pogoj za prostovoljnost osumljenčeve odločitve je torej njegova seznanjenost s pravicami, ki mu gredo. Brez pouka o posledicah pristanka je namreč odpoved pravicam lahko zgolj posledica neznanja, trenutne prestrašenosti oziroma podrejenosti v razmerju do policije in neinformiranosti o njenih posledicah, ne pa izraz osumljenčeve proste oziroma svobodne volje. Golo, to je formalno soglasje osumljenca za vstop v prostore ali opravo preiskave, torej ne zadošča, če osumljenec pred tem ni bil seznanjen, čemu se odpoveduje.
Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve in nato še s sodiščem druge stopnje v izhodišču, po katerem lahko storilec zahtevo po darilu izjavi izrecno ali konkludentno ter da je kaznivo dejanje dokončano že s samo zahtevo. Razlika je le, da je v prvem primeru storilčevo hotenje darila, za to pri zahtevi gre, očitno že po sami izjavi, medtem ko mora biti v drugem primeru razvidno po njeni vsebini.
V obravnavani zadevi kazenski postopek še ni pravnomočno končan, saj je bila pravnomočna sodba delno razveljavljena glede kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. V tem delu kazenski postopek še teče. Med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti le zoper v četrtem odstavku 420. člena ZKP določene odločbe o priporu. V vseh drugih primerih je pred pravnomočnim končanjem postopka zahteva za varstvo zakonitosti zoper t.i. druge odločbe izključena.