V obravnavanem primeru se obsojenka ni odločila za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino v pisni obliki, temveč v obliki neposredno izvršljive javne listine - notarskega zapisa. S tem je pravnemu poslu očitno skušala zagotoviti večjo pravno trdnost, hkrati pa je na sebe prevzela tudi vse posledice, ki jih prinaša sklenitev pogodbe v obliki notarskega zapisa. To med drugim pomeni tudi, da notarja ni smela spraviti v zmoto glede dejstev in okoliščin, ki bodo navedeni v javni listini. Prav to pa je obsojenka storila, ko je notarju izjavila, da na predmetu prodajne pogodbe ne obstajajo nobena upravičenja tretjih oseb oziroma nobeno dejstvo, ki bi ogrožalo lastninsko pravico ali posest kupca, čeprav je vedela, da so nepremičnine, ki so predmet prodaje, del še nerazdeljenega skupnega premoženja nje in njenega nekdanjega zakonca.
Iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da presoja kdo je s kaznivim dejanjem oškodovan, ni omejena le na pravno dobrino, ki je varovana z določenim kaznivim dejanjem. Objekt, ki je z določenim kaznivim dejanjem zaščiten, je le izhodišče za presojo, ali ima določena oseba položaj oškodovanca v kazenskem postopku. Ne more pa ta predstavljati absolutne ovire za konkretno presojo, ali je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena določena pravica.
Sodišče je v obravnavanem primeru, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, obsojenkinemu nekdanjemu možu utemeljeno priznalo status oškodovanca v kazenskem postopku. Obsojenkin nekdanji zakonec pri prodaji nepremičnin, ki so nedvomno sodile v skupno premoženje, ni sodeloval, zaradi česar so bili brez dvoma ogroženi njegovi premoženjski interesi. Obsojenka je namreč s svojim ravnanjem razpolagala z nepremičninami, ki so bile skupna last nje in njenega nekdanjega moža, s čimer ga je prikrajšala najmanj za sodelovanje v morebitnih pogajanjih s kupcem nepremičnin, ki so predstavljale skupno premoženje nekdanjih zakoncev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00093294
KZ-1 člen 54, 54/1. ZKP člen 372, 372-3.
tatvina - nadaljevano kaznivo dejanje - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - načelo ne bis in idem - isti historični dogodek - izključitev kazenskega pregona
Ista oziroma istovrstna kazniva dejanja, ki so bila izvršena v istem časovnem obdobju kot nadaljevano kaznivo dejanje, ki je zajeto z drugo sodbo, praviloma ne bodo tvorila istega historičnega dogodka oziroma enega dejanja v procesnem smislu, temveč bo takšna konstrukcija mogoča samo izjemoma, ko bo med obravnavanimi dejanji in kaznivim dejanjem iz nadaljevanega kaznivega dejanja poleg zunanje (krajevne in časovne) povezanosti podana tudi takšna notranja povezava, da protipravnosti dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ne bo mogoče ustrezno ovrednotiti brez hkratnega upoštevanja okoliščin drugega kaznivega dejanja, saj bi vrednotenje relevantnih okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja.
Za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja ne zadoščajo le enak nagib (koristoljubnosti ali oškodovalnost), enakost oziroma istovrstnost kaznivih dejanj ter njihova premoženjska narava, temveč morajo biti okoliščine dejanj v tolikšni meri enake, da je mogoče govoriti o enotni dejavnosti storilca; pregon za kaznivo dejanje pa bo zoper storilca izključen samo, če je bil predhodno že obsojen za isti historični dogodek.
Po ustaljeni (ustavno) sodni praksi lahko sodišče zavrne dokazni predlog tudi, če bi bil dokaz očitno neuspešen. Dokaz očitno ne more biti uspešen tedaj, ko je obstoj pravno relevantnega dejstva že dokazan, ali je izključen z drugimi izvedenimi dokazi, ki so za sodišče prepričljivi do te mere, da tudi izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla spremeniti njegovih dokaznih zaključkov. Sodišče mora zavrnitev dokaznega predloga umestiti v celovito dokazno oceno drugih do tedaj izvedenih dokazov in izčrpno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ne bi mogel vplivati na odločitev niti v primeru, da bi potrdil tezo predlagatelja. Če je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti vodil do izreka oprostilne sodbe, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma razjasnjen.
Izvršitveno ravnanje očitanega kaznivega dejanja je lažno prikazovanje dejstev, kar je v obravnavanem opisu napolnjeno z očitki, da je obsojenka oškodovancema najprej lažnivo prikazovala (raznovrstne) podatke o sebi in svojih bližnjih, nato pa jima navajala lažnive razloge, zaradi katerih naj bi potrebovala denar, ter jima ob tem zatrjevala, da bo ves posojeni denar vrnila, saj se bo zaposlila v Avstriji, kar je bilo prav tako lažno, saj denarja že prvotno ni imela namena vrniti, saj se v Avstriji ni zaposlila in se tudi ni imela namena zaposliti. S tem je opisano obsojenkino lažno prikazovanje dejanskih okoliščin, zlasti z navajanjem lažnih razlogov za vsakokratno izposojo denarja in hkratnim lažnivim prikazovanjem, da bo denar vrnila, čeprav tega namena nikdar ni imela, s čimer je pri oškodovancema ustvarjala zmoto, da sta ji v škodo svojega premoženja izročala denar.
Razlaga časovnega kriterija v obravnavanem primeru ne dopušča konstrukcije enega nadaljevanega kaznivega dejanja, v katero bi bili vključeni obe obravnavani dejanji. Med dejanjema je namreč skoraj pet mesecev časovnega presledka, kar upoštevaje zlasti, da gre le za dve dejanji, kaže, da je med ravnanjema obsojenke prišlo do časovnega pretrganja in na novo oblikovane volje za storitev drugega kaznivega dejanja, storjenega zoper drugega oškodovanca, kar so okoliščine, zaradi katerih njenih ravnanj ni mogoče opredeliti kot enotno dejavnost.
Podzakonski akt ne sme določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi. Ureditev tretjega odstavka 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij, ki dopušča upoštevanje sofinanciranja iz javnih sredstev tudi za pretekla tri leta od aktualnega tekmovanja, je celo ugodnejša od zakonske. S tem, ko predpisuje udeležbo organizatorja tekmovanja na javnem razpisu neposrednega ali posrednega proračunskega uporabnika oziroma neposredno zagotovitev financiranja s strani pristojnega ministrstva, pa prav tako ni presežena vsebina ali namen zakonske določbe o sofinanciranju iz javnih sredstev. Nasprotno, gre za podzakonsko ureditev, ki upošteva načelo preglednosti glede porabe javnih sredstev, nenazadnje pa tudi načelo enake obravnave pri porabi javnih sredstev.
Čeprav sta sodišči ob odklonitvi uporabe tretjega odstavka 5. člena Pravilnika poudarili, da je treba vsem potencialnim štipendistom zagotoviti enak položaj, sta s svojim sojenjem storili ravno nasprotno. Namesto, da bi upoštevali jasno določbo Pravilnika, ki zakonito konkretizira zakonsko besedilo in pojma "sofinanciranje iz javnih sredstev" nedopustno ne oži, sta vsebino Pravilnika nadomestili s svojim razlogovanjem oziroma sta vsebino zakonske določbe 24. člena ZŠtip-1 razložili s sklicevanjem na okoliščine, ki sta jih v tem primeru šteli za odločilne. S tem nista upoštevali, da mora biti tudi zaradi pravne varnosti potencialnih štipendistov vnaprej jasno določeno, katero tekmovanje se šteje za sofinancirano iz javnih sredstev, saj le državna priznanja, prejeta na takšnih tekmovanjih, lahko privedejo do priznanja Zoisove štipendije.
dopuščena revizija - pravica do starostne pokojnine - skrb za otroka - odmerni odstotek - namenska razlaga zakona - odklonilno ločeno mnenje
Besedilo 1. člena ZPIZ-2M, da ob sporazumnem dogovoru lahko dodatni odmerni odstotek uveljavi moški, ne glede na pogoj uživanja nadomestila iz naslova starševstva, če ženska še ni uveljavila pravice do predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, je treba razlagati tako, da je v primeru, ko je mati že uveljavila pravico do predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, odločilno dejstvo, ali je ob tem uveljavljala višji odmerni odstotek. Če mati tega ni uveljavljala, ima ob sklenjenem dogovoru to možnost uveljavljati moški.
dopuščena revizija - poslovodna oseba - nagrada za uspešno poslovanje - plačilo za delo - pogodbena pravica - odpoved pravicam iz delovnega razmerja
Tožnik pravilno navaja, da se sporna nagrada nanaša na plačilo za delo, ki ga določa 126. člen ZDR-1, ob tem pa spregleda, da je šlo v njegovem primeru za sklenitev posebnega dogovora glede plačila za delo poslovodni osebi, kot ga predvideva 73. člen ZDR-1, in ne za kogentno ureditev, ki "običajnega" delavca ščiti pred nedopustno odpovedjo pravicam iz delovnega razmerja.
ZDR-1 člen 61, 62, 62/6, 63. OZ člen 1019, 1019/1. ZUTD člen 163.
dopuščena revizija - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - prejemki iz delovnega razmerja - razlika v plači - subsidiarna odgovornost - solidarna obveznost
Pravna podlaga odgovornosti obeh toženk za prejemke tožnika iz delovnega razmerja v okvirih pravnih pravil, ki urejajo začasne napotitve delavcev drugemu uporabniku, je podana tako v primeru, če prva in druga toženka nista izpolnjevali vseh pogojev za zakonito izvajanje te dejavnosti, kot v primeru, če sta to dejavnost prikrivali z navideznimi pogodbami.
Nasprotno stališče bi izvotlilo namen predpisanih pogojev in omejitev za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku po Direktivi 2008/104/ES o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, ki je v zaščiti napotenih delavcev in preprečevanju morebitnih zlorab.
Če izhajamo iz zakonske ureditve agencijskega dela, na kateri je tožnik prvenstveno gradil svoj tožbeni zahtevek in sta mu sledili tudi sodišči, ni mogoče spregledati določb ZUTD in ZDR-1, ki se nanašajo na zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku, s tem pa tudi ne šestega odstavka 62. člena ZDR-1, po katerem je uporabnik za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja delavcu za obdobje, ko je delavec pri njem opravljal delo, subsidiarno odgovoren. Glede na navedeno je treba ostati v tem pravnem okviru, vključno s posledicami, ki so zakonsko določene, torej tudi v okviru subsidiarne odgovornosti uporabnika.
Za nastop subsidiarne obveznosti zadostuje, da tožnik proti glavnemu dolžniku (delodajalcu) vloži tožbo, s katero zahteva plačilo prejemkov iz delovnega razmerja, glavni dolžnik pa v roku, ki je v tožbi določen za izpolnitev obveznosti (torej ne s posebno zahtevo pred tožbo), svoje obveznosti ne izpolni. Od tega trenutka dalje nastane tudi obveznost subsidiarnega dolžnika (uporabnika). V takšni situaciji se lahko še pred zaključkom glavne obravnave izpolni pogoj za nastanek obveznosti subsidiarnega dolžnika (uporabnika) in tožnik lahko solidarno toži oba. Njegova obveznost plačila torej ni solidarna od začetka postopka, je pa od trenutka, ko je nastala obveznost delodajalca (agencije) kot glavnega dolžnika.
OZ člen 179, 179/1, 179/2. URS člen 22. ZPP člen 380, 380/1.
dopuščena revizija - povrnitev škode - višina odškodnine - prometna nesreča - odmera odškodnine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - zmanjšanje življenjske aktivnosti
Odločitev sodišč prve in druge stopnje glede tožniku prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni bila v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča.
ZP-1 člen 6, 6/1, 57, 57/4. ZCestn člen 27, 27/4, 42, 42/1, 42/1-7, 50, 50/5, 50/5-5. Splošni Akt o cestninjenju (2025) točka 1.2.
prekršek - opis prekrška - opis dejanja v plačilnem nalogu - storitev ali opustitev - blanketna norma - plačilo cestnine - OBU naprava - opis dejanskega stanja - opis dejanskega stanja v plačilnem nalogu - zakonski znaki prekrška
Opredelitev storilčevega ravnanja je predpogoj, da lahko govorimo o odgovornosti za prekršek, zato mora biti storilčeva storitev ali opustitev v opisu dejanskega stanja ustrezno konkretizirana.
Prekrški po 5. alineji petega odstavka 50. člena ZCestn so oblikovani kot blanketna norma, saj storilcu očitajo ravnanje "v nasprotju s predpisi". V primeru tako abstraktnih in odprtih zakonskih znakov prekrška je nujno, da se storilčevo ravnanje, ki je v nasprotju s predpisi, določno konkretizira, saj je samo na ta način mogoče prepoznati, s katerim prepovedanim ali zapovedanim ravnanjem je storilec izpolnil zakonske znake očitanega prekrška.
Zahteva po konkretizaciji znakov prekrška se ne nanaša na opis vzroka, zaradi katerega ni stekla mikrovalovna komunikacija med napravo DarsGO in napravami za izvajanje cestninjenja. Nujno pa je, da se v opisu dejanja opredeli konkretno izvršitveno ravnanje storilca, s katerim naj bi ta izpolnil zakonske znake določenega prekrška.
postopek s pritožbo - presoja dejanskega stanja - sprememba dokazne ocene pred sodiščem druge stopnje - neposredni dokazi - sprememba sodbe sodišča prve stopnje - pristojnost sodišča druge stopnje
Sodišče druge stopnje lahko v postopku s pritožbo presoja tudi dejanska vprašanja, vendar pa je pri tem omejeno, saj brez obravnave ne sme tehtati dokazov, ki so bili neposredno izvedeni na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, oziroma spreminjati dokazne presoje sodišča prve stopnje, če se ta opira na neposredno izvedene dokaze.
Sodišče druge stopnje je v okoliščinah danega primera prekršilo določbo petega odstavka 392. člena ZKP, saj je drugače presojalo dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo na glavni obravnavi, oziroma je drugače presojalo dejstva, ki so bila v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljena na podlagi neposredno izvedenih dokazov, ter posledično na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, čeprav za takšno odločitev niso bili izpolnjeni zakonski pogoji.
formalno in materialno izčrpanje - materialna izčrpanost pravnih sredstev - zahteva za varstvo zakonitosti
Z vložitvijo pritožbe obsojenčevega takratnega zagovornika je izpolnjen formalni pogoj izčrpanja pravnega sredstva. Ni pa v delu uveljavljenih kršitev kazenskega zakona po 1., 4. in 5. točki prvega odstavka 372. člena ZKP izpolnjen materialni pogoj izčrpanja pravnega sredstva. Pregled pritožbe pokaže, da je obsojenčev takratni zagovornik v njenem uvodu navedel, da jo vlaga iz razlogov po 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, kar pa v obrazložitvi pritožbe ni obrazložil na način, kot to v vloženem izrednem pravnem sredstvu izvajajo vložniki.
ZVrt člen 34, 34/6, 34/7, 34/8. Pravilnik o zagotavljanju sredstev iz državnega proračuna vrtcem za namen sofinanciranja plačil staršev (2021) člen 9.
dopuščena revizija - sprejem podzakonskega predpisa - sredstva za financiranje dejavnosti vrtca - zasebni vrtec - sofinanciranje iz javnih sredstev - pristojnost upravnega organa - določitev prekluzivnega roka - rok za uveljavljanje pravice - spletna aplikacija - ugoditev reviziji
Za uresničevanje pravice staršev oziroma zasebnih vrtcev po šestem in sedmem odstavku 34. člena ZVrt je sicer načeloma dopustno, da se (ob upoštevanju ostalih pravnih omejitev) oblikujejo informacijski sistemi oziroma aplikacije, ki omogočajo upravičencem njihovo čim lažje in hitrejše uveljavljanje. Navedeno lahko služi tudi javnemu interesu za doseganje splošnih ciljev učinkovitosti in predvidljivosti dodeljevanja javnih sredstev. Vendar pa ni dopustno, da bi Pravilnik, še manj pa informacijski sistem oziroma aplikacija, brez zakonske podlage omejeval uresničevanje navedenih pravic.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - upravičeni vlagatelj - prejemnik premoženjske koristi
Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki jo je dovoljeno vložiti samo zaradi določenih izpodbojnih razlogov v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter zgolj po določenih osebah v tretjem odstavku tega člena. Prejemnika premoženjske koristi ni med njimi, kajti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP so le obsojenčev zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodniki v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik.
ZKP člen 75, 420, 421, 421/1. URS člen 29, 127. ZS člen 106, 106/1, 106/1-4.
zahteva za varstvo zakonitosti - konkretizacija navedb - samostojno pravno sredstvo - ponavljanje pritožbenega očitka - prepis - sklicevanje na predhodne vloge - zloraba procesnih pravic - zagovornik
Zahteva, ki skoraj v celoti pomeni dobeseden prepis pritožbe, ne zadosti standardu konkretiziranosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo. Vložnik (v tem primeru zagovornik, ki je prava vešč) mora namreč v zahtevi konkretizirano in poglobljeno uveljavljati kršitve, ki jih zatrjuje ter jih ustrezno utemeljiti, pri čemer se mora v relevantnem obsegu soočiti tudi s stališči višjega sodišča. V okviru pristojnosti Vrhovnega sodišča, ko odloča o izrednih pravnih sredstvih, ni zaobsežena ponovna presoja pritožbe, ki je zgolj preimenovana v zahtevo za varstvo zakonitosti, oziroma dobesednega prepisa pritožbenih navedb. Takšen način vlaganja izrednih pravnih sredstev dejansko pomeni obid zakonskih in ustavnih določb o dostopu do Vrhovnega sodišča (127. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju Ustava, v zvezi s 4. točko prvega odstavka 106. člena Zakona o sodiščih in 420. členom ZKP) in v samem bistvu predstavlja zlorabo procesnega položaja zagovornika, ki mu je zaupan na podlagi 29. člena Ustave, 75. člena ZKP in prvega odstavka 421. člena ZKP. S tovrstnim nepoštenim ravnanjem, ki se ga poslužuje - obravnavana zadeva ni samostojni primer - nikakor ne ravna v korist stranke, na drugi strani pa si pred Vrhovnim sodiščem sam zagotavlja položaj, ki ni skladen z namenom njegovega procesnega upravičenja oziroma je ta popolnoma izvotljen, kar pomeni zlorabo procesne pravice.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - zagovor - pisna vloga zagovornika - ustni zagovor - procesno dejanje - glavna obravnava
Zagovor obtoženca je v ožjem smislu procesno dejanje, ki je v procesnem zakonu umeščen v ureditev poteka glavne obravnave, zaradi česar je zgolj ustni način podajanja zagovora skladen z določili 323. in 324. člena ZKP.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00092806
OZ člen 87, 87/1, 336, 336/1, 346. ZS člen 113a, 113a/2. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 5. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/3. ZPP člen 378.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - potrošniški spor - potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost pogodbe - zastaranje kondikcijskega zahtevka - splošni zastaralni rok za kondikcijski zahtevek - začetek teka zastaralnega roka - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - sprememba sodne prakse - okoliščine konkretnega primera - evropsko pravo - predlog za predhodno odločanje SEU - vprašanje za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije - Direktiva Sveta 93/13/EGS
S sodno odločbo o ničnosti kreditne pogodbe (oziroma njenega določila), ki je pravnomočna in naslovljena na zadevnega potrošnika, se ta nedvomno lahko seznani z nepoštenostjo zadevnega pogodbenega pogoja. Takrat lahko presodi, ali je primerno vložiti tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi tega pogoja, ter v roku vloži odškodninski oziroma kondikcijski zahtevek. Zastaralni rok za kondikcijski zahtevek, ki temelji na nični kreditni pogodbi, zato začne teči najkasneje na dan pravnomočnosti odločbe o ničnosti te kreditne pogodbe - ponudnik (banka) pa lahko trdi in dokaže, da je ta (konkretni) potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost zadevnega pogoja že pred izdajo te odločbe.
SEU je presodilo, da na izpolnitev pogoja iz 141(c). člena Direktive o DDV ne vpliva niti dejstvo, da je gospodarski subjekt, ki uveljavlja poenostavitev, določeno za tristrane posle, seznanjen s tem, da zadevno blago ni bilo fizično pripeljano prejemniku nadaljnje dobave, ampak njegovi stranki, ki ji ta prejemnik to blago preproda in ki je identificirana za DDV v isti državi članici kot preprodajalec. Dejstvo, da je drugi v verigi vedel, da blago dobavlja četrtemu v verigi in dejstvo, da ima veriga več kot tri člene, ne preprečuje, da se pravni posel ne bi štel za tristrani posel in da drugi v verigi zaradi tega ne bi mogel uveljavljati administrativne poenostavitve za tristrane posle kot to določa 141(c). člen Direktive o DDV. SEU je ob tem poudarilo, da je transakcije potrebno obdavčevati ob upoštevanju njihovih objektivnih značilnosti. Odgovor na zastavljeno vprašanje je torej pritrdilen, vendar ob dodatnem pogoju, da drugi v verigi ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da je s transakcijo, na katero se sklicuje, sodeloval pri utaji DDV, ki je bila storjena v okviru dobave.
ZDoh-2 člen 90, 90/4, 90/4-1, 92, 94. ZDDPO-2 člen 74, 74-7. OZ člen 319, 328. ZGD-1 člen 426, 426/1. ZDavP-2 člen 74.
dopuščena revizija - dohodnina - dohodek iz kapitala - dividendam podobni dohodki - prikrito izplačilo dobička - dobiček iz kapitala - odpust dolga - konfuzija - prenehanje družbe po skrajšanem postopku brez likvidacije - posojilo družbe družbeniku - terjatev do družbenika
Z izbrisom družbe po skrajšanem postopku brez likvidacije njeno premoženje ne preneha, temveč preide na (nekdanje) družbenike kot izplačilo lastniškega deleža. Če premoženje izbrisane družbe vključuje tudi terjatve do njenih družbenikov, pa te nato (v ustreznem deležu) prenehajo s konfuzijo, saj pride do združitve upnika in dolžnika v isti osebi. Drugačna razlaga (da prostovoljni izbris pomeni dejanski odpust dolga družbeniku) bi pomenila negacijo te zakonske ureditve in ustvarjanje fikcije, ki v veljavnem pravu nima podlage.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00092849
ZPP člen 378. OZ člen 255. ZD člen 28, 28/4, 30.
dopuščena revizija - izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika - izpodbojna pravna dejanja - zapuščinski postopek - uveljavljanje nujnega deleža - objektivni pogoj izpodbojnosti - pogoji za izpodbijanje - dedovanje - prikrajšanje nujnega deleža - nujni delež - oporočno dedovanje - izvedensko mnenje - določitev cene - zavrnitev revizije - vrednost darila ob zapustnikovi smrti - izvršilni postopek - izvršba - ugotovitev vrednosti darila - ocena vrednosti nepremičnine
V primeru izpodbijanja neuveljavljanja nujnega dednega deleža, se izračun vrednosti darila, in s tem presoja morebitnega zmanjšanja premoženja dolžnika, opravi na podlagi 28. in 30. člena ZD.