Poseg v pravnomočno urejena razmerja je torej dovoljen le izjemoma, v zakonsko določenih primerih, med katere sodi tudi odprava, razveljavitev ali sprememba odločbe po nadzorstveni pravici, če je z njo (očitno) prekršen materialni zakon (drugi odstavek 88. člena ZDavP‑2). Vrhovno sodišče je kot takšne kršitve v svoji sodni praksi že spoznalo primere, ko se je o pravilni razlagi materialnopravne zakonske norme izreklo sodišče, katerega stališče velja za vse uporabnike določene pravne norme (erga omnes), in s katero je določen pomen določbe predpisa od njenega nastanka (ex tunc), to je Sodišče Evropske unije, Vrhovno in Ustavno sodišče, pri slednjem v obsegu, razvidnem iz te sodbe.
Z odločbo Ustavnega sodišča, izdano v abstraktnem postopku presoje ustavnosti, katerega rezultat je razveljavitev posamezne zakonske določbe, pa ni poseženo v njeno učinkovanje oziroma pomen z učinkom od njenega nastanka. Nasprotno, razveljavitev velja le za naprej (ex nunc) in za razmerja, o katerih do začetka učinkovanja razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Razveljavitvena odločba Ustavnega sodišča zato, tudi če se nanaša na materialnopravno zakonsko normo, sama po sebi še ne pomeni, da je bilo zaradi uporabe te norme v upravni odločbi z njo že prekršeno materialno pravo v smislu drugega odstavka 88. člena ZDavP-2. Uporaba izrednega pravnega sredstva na tej podlagi je izjemoma lahko podana tudi v takšnih primerih, vendar le pod pogojem, da ugotovljena protiustavnost materialnega zakona, ki izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča, temelji na ugotovitvi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine davčnih zavezancev, ki je vodila do tega, da so bili posamični akti, izdani na podlagi neustavnega zakona, že ob njihovi izdaji obremenjeni z (očitno) kršitvijo materialnega prava.
Ustavno sodišče v obrazložitvi 1. točke izreka odločbe U‑I‑113/17 z dne 30. 9. 2020 (delna razveljavitev četrtega odstavka 68.a člena ZDavP-2) ni prepoznalo kršitev človekovih pravic, ki bi vodile do očitne kršitve materialnega prava pri izdaji upravnih odločb, izdanih na podlagi te zakonske določbe, temveč je ugotovilo kršitve procesnih pravic strank v navedenih davčnih postopkih. To pomeni, da tudi protiustavnost, ugotovljena s to odločbo Ustavnega sodišča, ne pomeni kršitve materialnega prava, ki bi utemeljevala uporabo izrednega pravnega sredstva na podlagi drugega odstavka 88. člena ZDavP-2.
Čeprav je Vrhovno sodišče pristojno za (vsebinsko) odločanje o reviziji, je po prvem odstavku 373. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 za sprejem revizije pristojno Upravno sodišče. Na to sodišče pa je revizija prispela dva dni po poteku roka za vložitev revizije. Glede na to, da je revizijo za revidentko vložila odvetnica, bi se ta sicer lahko štela za pravočasno, če bi bilo mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati njeni očitni pomoti. Očitna pomota se namreč lahko pripeti vsakomur, celo pravno kvalificiranemu pooblaščencu. Vendar po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča ne gre za očitno pomoto, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena. Prav takšen pa je obravnavani primer, saj je revidentkina odvetnica revizijo naslovila in tudi vložila neposredno na (nepristojno) Vrhovno sodišče.
Bistvena je ugotovitev Vrhovnega sodišča v povezavi s preizkusom obstoja pravnega interesa v obravnavanem primeru, da se pravni položaj revidentke, če bi prišlo do meritorne obravnave in do ugoditve reviziji, ne bi mogel spremeniti, zato njen pravni interes za revizijo v tej zadevi ni (več) podan. Toženka je namreč na podlagi izpodbijane sodbe v ponovljenem postopku že izdala nov upravni akt, s katerim je uvedla postopek omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe v korist upravičenke Republike Slovenije, za namen prenove A., na nepremičninah parc. št. 27/9 in 27/12, obe k.o. ..., ki predstavljata pripadajoče zemljišče tudi k stavbi št. 145 k.o. ..., pri kateri je na posameznem delu št. 103 vknjižena lastninska pravica v korist zavezanca - tožnika. Izdaja novega upravnega akta po tem, ko je bil z izpodbijano sodbo prejšnji odpravljen, pomeni, da je v celoti vzpostavljeno novo pravno stanje. Vrhovno sodišče pa v tem revizijskem postopku ne more in ne sme posegati v pravno stanje, ki ga vzpostavlja novo izdani upravni akt.
Za obstoj ogrožanja iz prve alineje prvega odstavka 56.a člena ZPSI-1 ni odločilno, ali je storilec opravil dodatna pripravljalna dejanja, temveč ali vse navzven razvidne okoliščine konkretnega ravnanja, ob njihovi celoviti presoji, izkazujejo konkretno nevarnost za življenje ali zdravje.
Presoja oškodovančeve spravljenosti v podrejen položaj ni odvisna le od storilčevega (ponavljajočega se ali po intenzivnosti odstopajočega enkratnega) ravnanja, temveč tudi od drugih okoliščin, v katerih je storilec ravnal oz. okoliščin, v katerih se je oškodovanec zaradi takšnega ravnanja znašel.
Obsojenčevo ravnanje je treba kljub zožitvi na začasno okvaro oškodovančevega zdravja še vedno pravno opredeliti (kvalificirati) po navedenem prvem odstavku 122. člena KZ-1 in ne po drugem odstavku 135. člena KZ-1, v katerem t.i. materialna ali poškodbena posledica storilčevega ravnanja neposredno ni določena in je storilcu ni treba dokazati. Kakor hitro pa je takšna posledica storilcu dokazana, njegovo ravnanje presega zakonski opis kaznivega dejanja po drugem odstavku 135. člena KZ-1 in ga je treba zaradi razmerja specialnosti pravno opredeliti po zakonskem opisu tistega kaznivega dejanja, v katerem je poškodbena posledica storilčevega ravnanja neposredno določena.
Vse kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki so povezane z razlogi sodbe, se morajo, razen ko sodba nima nobenih razlogov, nanašati na odločilna dejstva iz opisa dejanja v izreku sodbe.
Zakonodajalec je določil, da se koncesija za opravljanje javne zdravstvene službe v skladu s koncesijskim aktom podeli na podlagi javnega razpisa (prvi odstavek 44. b člena ZZDej) ter kaj morata vsebovati javni razpis in razpisna dokumentacija (drugi odstavek 44. b člena ZZDej in drugi odstavek 44. c člena ZZDej), ni pa predvidel, da bi bilo merila za izbiro koncesionarja (določena v javnem razpisu in v razpisni dokumentaciji) po objavi javnega razpisa mogoče spreminjati. Po presoji Vrhovnega sodišča pravna praznina ni podana, zato v skladu z načelom zakonitosti (drugi odstavek 120. člena Ustave) koncedent po objavi javnega razpisa meril za izbiro koncesionarja ne more več spreminjati oziroma dopolnjevati.
Prekršek po 1. točki prvega odstavka 23. člena ZUE stori pravna ali fizična oseba, ki opravlja dejavnost in ki po dnevu uvedbe evra ne sprejema bankovcev in kovancev, ki se glasijo na evro v skladu z 2. členom ZUE. Povzeta določba je že na jezikovni ravni povsem jasna in je ni mogoče razlagati drugače, kot da sankcionira zavračanje plačila z evrsko gotovino.
Bankovci in kovanci, ki se glasijo na evro, so zakonito plačilno sredstvo. Po sodni praksi Sodišča EU je "zakonito plačilno sredstvo" avtonomni pojem prava Unije, ki ga je treba razlagati tako, da zajema načelno obveznost sprejemanja. Izjeme od načela obveznega sprejemanja gotovine bi zato lahko v Republiki Sloveniji določal le zakon (in ne podzakonski akt), ki bi bil skladno s kriterji iz sodbe Sodišča EU C-422/19 in C-423/19 sprejet iz razloga javnega interesa in bi prestal načelo sorazmernosti.
Tarifne številke 43 OT ni mogoče razumeti tako, da se vsak opravljen posvet v priporu obračuna kot samostojna storitev. Pri odmeri je treba upoštevati, ali je posvetu sledila s posvetom povezana odvetniška storitev, zaradi katere oziroma v povezavi s katero je bil ta opravljen. V primeru, da je izvedba posveta usmerjena v opravo nadaljnje storitve, posveta ni mogoče obračunati kot samostojne storitve. Prevozni stroški odvetnika, ki nastanejo v zvezi z opravljenim delom, pa imajo vselej samostojno naravo že zato, ker je bilo delo opravljeno. Pri tem ni odločilno, ali gre delo ovrednotiti kot samostojno storitev ali kot storitev, ki je vsebovana v drugi storitvi.
Za družbo je nujno potreben cilj zagotovitev ohranitve in dolgoročnega poslovanja podjetja. V tem smislu je pomemben namen družbe, ki je določen zakonsko ali v aktu družbe. Namen tožene stranke je, da na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 69. člena ZOEE v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZOEE in v skladu s Pogodbo izvaja posamezne naloge gospodarske javne službe distribucije električne energije iz drugega odstavka 69. člena ZOEE. Zadržanje dobička bi bilo tako v tem primeru utemeljeno le, če bi bilo z izplačilom bilančnega dobička ogroženo doseganje navedenih ciljev in s tem dolgoročni obstoj družbe.
S tem, ko je sodišče druge stopnje kot relevantne upoštevalo poslovne rezultate, ki so se dejansko izkazali šele po sprejemu izpodbijanega sklepa (upoštevan negativni poslovni rezultat tožene stranke v letu 2022), je relevantne okoliščine v zvezi z uporabo bilančnega dobička dejansko presojalo ex post. Rezultate poslovanja v letu 2022 bi v zvezi z uporabo bilančnega dobička iz leta 2021 lahko upoštevalo le ex ante v okviru predvidevanj v času odločanja skupščine, v kar bi lahko sodili tudi predvidljivi učinki začasnega ukrepa v ZUOPVCE, ki je v času odločanja skupščine že prenehal veljati.
S tem, ko je sodišče druge stopnje odločitev, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo nujnost posega v pravico do minimalnega dobička, oprlo predvsem na izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje ter na negativno poslovanje tožene stranke v letu 2022, v konkretnem primeru ni pravilno napolnilo pravnega pojma "nujnosti" pri uporabi prvega odstavka 399. člena ZGD-1.
Kadar zavarovano terjatev plača porok, se razvezni pogoj iz prvega odstavka 207. člena SPZ še ne izpolni ter v zavarovanje odstopljena terjatev še ne preide nazaj na dolžnika.
Ustavnoskladna razlaga 113.a člena ZP-1 narekuje, da mora biti storilcu, ne glede na določbe o ugovoru iz drugega odstavka člena 113.b člena ZP-1, zagotovljeno, da se pred odločitvijo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja seznani s kršitvijo ter o njej v primernem roku izjavi. To lahko zagotovi bodisi prekrškovni organ še pred vložitvijo predloga za začasni odvzem vozniškega dovoljenja bodisi sodišče v sodnem postopku, če tega predhodno ni storil že prekrškovni organ. Sodišče, ki mora pri odločanju skrbeti za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ima namreč, upoštevaje strukturo prekrškovnega postopka, v katerem nastopa prekrškovni organ v vlogi tožilca, dolžnost poskrbeti za udejstvovanje načela kontradiktornosti. Le taka razlaga tretjega odstavka 113.a člena ZP-1 je skladna z 29. členom Ustave RS.
Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja z utemeljitvijo, da prekrškovni organ lastnika oziroma uporabnika vozila predhodno ni obvestil o kršitvi ter mu dal možnosti, da se o njej izjavi, obenem pa kontradiktornosti v postopku odločanja ni zagotovilo samo v okviru sodnega postopka, je v nasprotju z jamstvi poštenega sojenja iz 29. člena Ustave RS.
Določba petega odstavka 157. člena ZKP določa (le), da lahko pridržanje po drugem odstavku tega člena traja največ oseminštirideset ur, pri čemer jezikovna razlaga navedenega pravila ne izključuje možnosti, da policija osumljenca po pridržanju izpusti na prostost ter ga nato znova iz enakih razlogov pridrži.
V Zakonu o kazenskem postopku ni določbe, ki bi narekovala drugačno štetje rokov v primeru, da je obdolžencu sodba vročena dvakrat. Zato velja splošno pravilo prvega odstavka 87. člena ZKP, da se roki, ki so določeni v zakonu, ne smejo podaljšati. Pravno relevantna je zgolj prva vročitev odločbe, saj rok za vložitev pritožbe ni podaljšljiv. Z njegovim iztekom, če pritožba ni vložena, nastopi pravnomočnost.
Ni mogoče sprejeti stališča zahteve, da je bilo o tem delu obsojenčevega ravnanja že pravnomočno razsojeno v prekrškovnem postopku, saj je bil v okviru prekrškovnega postopka obravnavan zgolj en izsek istega historičnega dogodka, v okviru kazenskega postopka pa še preostali del. Kršitev načela ne bis in idem torej ni podana, saj se obsojencu v kazenskem postopku ne očita identična stvar, kot se mu je očitala v okviru prekrška zoper javni red in mir.
V obravnavanem primeru ravnanje sodišča prve stopnje, ki je v obrazložitvi sodbe napačno oziroma očitno protispisno navedlo, da oškodovanka v preiskavi ni izpovedovala, čeprav je bila v resnici zaslišana, predstavlja bistveno neskladje med dejanskim stanjem in razlogi sodbe.
Po poteku zakonskega roka za vložitev tožbe ni dopustno prvič uveljavljati novega, samostojnega očitka bistvene kršitve pravil postopka, temelječega na drugačnem oziroma novem procesnem dejanskem stanju, ki v tožbi ni bilo navedeno, saj bi to pomenilo širitev predmeta upravnega spora preko meja, opredeljenih s pravočasno vloženo tožbo.
V primeru, ko je ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja o valuti kredita v CHF ne more več obstajati, je potrošnik dolžan banki vrniti prejeti znesek kredita v evrski vrednosti na dan izplačila kredita, ne pa tudi plačati nadomestila za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe.
Ob ustavno skladni razlagi 97. člena ZDavP-2 je v primeru obračuna in plačila davka, ki presega zakonsko določene davčne obveznosti, mogoče zahtevati tudi vračilo davka, plačanega na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, predloženega v postopku DIN po 140.a členu ZDavP-2. Taka nezakonitost pa lahko izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na uporabo materialnega prava, torej predpisov o obdavčenju.
Dogovor o tuji valuti je v konkretnem primeru predstavljal bistveno sestavino pogodbe. Sporna kreditna pogodba zato brez pogodbenega pogoja o valutni klavzuli ne more obstajati, ne da bi sodišče aktivno poseglo v njeno bistvo in pogodbo preoblikovalo. Ker pravo EU ne dopušča spreminjanja pogodbenega pogoja (valutne klavzule) s spremembo valute, kar bi po slovenskem pravu lahko vodilo do delne ničnosti, je sankcija ničnosti celotne pogodbe v konkretnih okoliščinah razumen in primeren ukrep, ki omogoča ponovno vzpostavitev dejanskega ravnotežja med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov. Takšna sankcija zagotavlja polni učinek Direktive 93/13, učinkovito varstvo potrošnika in ima odvračalni učinek.
Izguba zavarovalnih pravic na podlagi očitka, da bi se lahko zavarovanec ob skrbnem ravnanju prepričal o obstoju nečesa, česar se ni zavedal, bi bila do zavarovanca pretirano stroga, nepravična in nepoštena. Vsekakor ne bi bila skladna z načelom zaupanja - z zavarovančevim razumnim pričakovanjem, da bo izgubil zavarovalne pravice (le) tedaj, ko bo ob polnem zavedanju (oziroma prav zaradi tega) svoje vloge povzročitelja prometne nesreče hoteno zapustil njen kraj. Zavarovalnica zato ni upravičena do uveljavljanja regresnega zahtevka.
Namen presojane zakonske določbe, ki zahteva ekonomsko nujnost za poseg v pravico delničarja do minimalnega dela dobička, je treba videti v ohranitvi obstoja in relativnega položaja (konkurenčnosti) družbe. Kot je Vrhovno sodišče že povedalo, so pomembne okoliščine ob sprejemanju sklepa o uporabi dobička, pro futura pa so pomembne okoliščine za prihodnje poslovanje družbe, kar torej ni omejeno na tekoče bilančno leto, temveč na predvidljiv čas, v katerem bi izplačilo minimalnega dobička povzročilo tveganje za obstoj družbe (kar zajema tako preživetje družbe kot njeno relativno odpornost na predvidljiva bodoča tveganja).
Za presojo pravilnosti odločitve o nedelitvi dobička je odločilna presoja ex ante, to je glede na okoliščine, ki so bile poznane ali je bilo na njih mogoče zanesljivo sklepati v času sprejemanja izpodbijanega sklepa na skupščini tožene stranke 25. 5. 2022.
S tem ko je sodišče druge stopnje odločitev, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo nujnost posega v pravico do minimalnega dobička, oprlo predvsem na položaj tožene stranke kot izvajalca gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje in na negativno poslovanje toženke v letu 2022, v konkretnem primeru ni pravilno napolnilo pravnega pojma "nujnosti" pri uporabi prvega odstavka 399. člena ZGD-1.