• Najdi
  • <<
  • <
  • 19
  • od 50
  • >
  • >>
  • 361.
    UPRS Sklep I U 2019/2024-12
    22.7.2025
    UP00090818
    ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
    mednarodna in subsidiarna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za pritožbo
    Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
  • 362.
    UPRS Sodba II U 273/2023-14
    21.7.2025
    UP00088901
    ZSZ člen 59, 59/1. ZGO-1 člen 218, 218/2.
    stavbna zemljišča - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera NUSZ - oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - verska skupnost - cerkve in druge verske skupnosti - odločba Ustavnega sodišča
    Po presoji sodišča se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 pri odmeri NUSZ tudi za leto 2023 več ne uporablja, saj je bila po načelu lex posterior derogat legi priori razveljavljena že z začetkom veljave ZGO-1 (s 1. 1. 2003), ki je v drugem odstavku 218. člena kot kasnejši predpis drugače opredelil izjeme od odmere NUSZ. Določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, čeprav je bila s 1. 1. 2014 (to je z uveljavitvijo ZDavNepr) razveljavljena, pa se na podlagi odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 uporablja še naprej, in sicer vse dokler ne bo uveljavljena drugačna zakonska ureditev obdavčitve nepremičnin.

    Ker zakonodajalec obdavčitve nepremičnin v RS vse od sprejema odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13-86 zakonsko ni uredil drugače - tega ni storil niti z GZ, ki odmere NUSZ niti ni urejal - je po presoji sodišča toženka ravnala pravilno, ko je tožniku za leto 2023 odmerila NUSZ izhajajoč iz stališča, da se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84, kot že obrazloženo, pri odmeri NUSZ, ki jih verske skupnosti uporabljajo za verske namene, ni več uporabljala, saj je še zmeraj v uporabi določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, ki izključuje njeno uporabo.
  • 363.
    UPRS Sodba in sklep I U 1209/2025-13
    21.7.2025
    UP00088765
    Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
    mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - predaja Republiki Hrvaški - začasna odredba
    Hrvaška je kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

    Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

    Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR) in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

    Izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).
  • 364.
    UPRS Sodba I U 143/2023-9
    21.7.2025
    UP00089467
    ZUP člen 43, 43/1, 127, 127/2, 129, 129/1, 129/1-1. ZIN člen 2, 24. ZVO-2 člen 231, 231/5, 231/6.
    stranka upravnega postopka - stranski udeleženec - inšpekcijski postopek - pobuda za uvedbo inšpekcijskega postopka - prijavitelj - pobudnik inšpekcijskega postopka
    Ne ZIN in tudi ZVO-2 tožnikoma v obravnavani zadevi ne dajeta pravice zahtevati izvedbo inšpekcijskega postopka, zato je njuna prijava domnevne kršitve omejitve hrupa na C. pobuda za začetek postopka in ne vloga, s katero bi se na podlagi drugega odstavka 127. člena ZUP upravni (inšpekcijski) postopek tudi dejansko začel.

    In prav za tak primer izrednega dogodka, kot ga ureja sedmi odstavek 231. člena ZVO-2, v obravnavani zadevi gre. Tožnika sta prijavo čezmerne obremenitve namreč podala v zvezi z uradno prijavljeno prireditvijo C. Zato je za obravnavano zadevo neupoštevno pravno vprašanje, ali šesti odstavek 231. člena res daje prijavitelju pravico zahtevati uvedbo inšpekcijskega nadzora, saj je ureditev iz šestega odstavka 231. člena ZVO-2 ne velja za enkratne prijavljene dogodke izključena za enkratne in uradno prijavljene dogodke. Posledično tudi v obravnavani zadevi velja stališče obstoječe sodne prakse, da se inšpekcijski postopek začne po uradni dolžnosti.

    Ker torej postopek (upravna zadeva) še ni bil začet, je odločitev, da je treba zahtevo na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči, pravilna.
  • 365.
    UPRS Sodba I U 295/2021-82
    21.7.2025
    UP00090809
    ZDIJZ člen 6, 6/1, 6/1-1, 6/1-2, 6/1-11.
    informacija javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - tajni podatki - razkritje zaupnih dokumentov - škodljive posledice - poslovna skrivnost
    Vsebina obravnavanih dokumentov se nanaša na ureditev izvajanja pomorske pilotaže na območju koprskega tovornega pristanišča in se ne nanaša na interesna področja države (javno varnost, obrambo, zunanje zadeve, obveščevalno in varnostno dejavnost državnih organov), zato je ni mogoče varovati s stopnjo tajnosti. Tožnica je v oceni možnih škodljivih posledic izpostavila le pomembnost pomorske pilotaže za zagotavljanje varnosti plovbe v okviru pristaniške dejavnost, ni pa pojasnila, katerim zakonsko določenim interesom države bi škodovalo razkritje informacij in ni ocenila, kakšna škoda bi z razkritjem nastala delovanju in izvajanju nalog organa.

    Ocena možnih škodljivih posledic je dokument, na podlagi katerega se preveri pravilnost določitve stopnje tajnosti ter spoštovanje pravnih in drugih pravil.

    Ni jasno, na kakšni podlagi je toženka ob zaključku, da gre za dokumente, nastale v okviru notranjega delovanja delovne skupine Vlade in da bi z razkritjem teh nastale motnje pri delovanju organa, za iste dokumente ugotovila, da zahtevani zapisniki in zabeležke ne vsebujejo zgolj notranjega razmišljanja, ampak tudi dejstva, kar pomeni, da delovanje skupine nedvomno učinkuje tudi navzven in s čimer ima javnost pravico biti seznanjena. Tak zaključek je kontradiktoren in ga sodišče ne more preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka.
  • 366.
    UPRS Sodba II U 394/2022-26
    21.7.2025
    UP00088898
    ZKZ člen 22, 22/1. ZUP člen 9, 251, 251/1.
    kmetijska zemljišča - odobritev pravnega posla - namenska raba - pravica do izjave - uporaba procesnih pravil - odločanje brez glavne obravnave
    Tožnica nima prav, kolikor meni, da toženka ne more dopolnjevati razlogov izpodbijane odločbe in/ali zmotno ugotovljenih dejstev ter tako neutemeljeno ugovarja, da ji glede ugotovljenih dejstev ni bila dana možnost, da se izjavi v postopku.

    Drugostopenjski organ je zmotno ugotovljeno dejansko stanje pravilno ugotovil in tožnici po vloženi pritožbi zoper drugostopenjski akt omogočil, da se izjavi glede pravilno ugotovljenih dejstev v postopku, tj. navedba prave parcelne številke kmetijskega zemljišča, ki se prodaja. Za izdajo izpodbijanega akta je, skladno s prvim odstavkom 22. člena ZKZ, namreč pomembno le, da morajo biti stranke upravnega postopka za odobritev pravnega posla seznanjene z dejstvom, katera nepremičnina se prodaja in se glede tega dejstva tudi izjasniti, kar pa je drugostopenjski organ tožnici omogočil. Neutemeljene so tako navedbe tožnice, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker ji prvostopenjski organ ni omogočil kontradiktornosti postopka in jo seznanil o ugotovljeni napaki, saj ji je to omogočil drugostopenjski organ.
  • 367.
    UPRS Sodba I U 1206/2025-15
    18.7.2025
    UP00092291
    Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
    mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti

    Vzpostavljeno načelo zaupanja med državami podpisnicami Dublinske uredbe ne sme biti absolutno in da je pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici, vendar pa tožnik glede njegovih izkušenj z azilnim postopkom v Republiki Avstriji ni povedal ničesar takega, kar bi po presoji sodišča kazalo na to, da v tej državi obstaja dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

  • 368.
    UPRS Sodba II U 2/2023-13
    17.7.2025
    UP00088305
    BATIDO člen 15, 19.
    dohodnina - delo v tujini - odprava dvojnega obdavčenja - drug dohodek iz delovnega razmerja - čezmejni delovni migrant
    Izjema po točki a prvega odstavka 19. člena Konvencije BATIDO med drugim ne velja za plačila, ki jih svojim zaposlenim za opravljene storitve izplačajo razni zasebnopravni subjekti, kamor se uvrščajo tudi razne ustanove (npr. skladi) in gospodarske družbe, ki jih ustanovijo cerkvene organizacije, kakršna je tudi avstrijska evangeličanska cerkev, četudi ti delujejo neprofitno in v javnem interesu
  • 369.
    UPRS Sklep II U 175/2025-5
    17.7.2025
    UP00088761
    ZUS-1 člen 22. ZPP člen 105a, 105a/3.
    tožba v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo - neplačilo sodne takse - ustavitev postopka
    Pravočasno plačilo sodne takse za tožbo je procesna predpostavka za obravnavanje tožbe.
  • 370.
    UPRS Sodba in sklep IV U 160/2024-20
    16.7.2025
    UP00090280
    ZUP člen 65, 65/4. ZOsn člen 12, 69, 69/5, 69/6, 78. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2.
    zatrjevanje kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin - zavrnitev tožbe - osnovna šola - otrok s posebnimi potrebami - napredovanje v višji razred - vložitev zahteve pri nepristojnem organu
    Toženka je pravilno sprejela odločitev o nepristojnosti. Tožnica je namreč pri ZRSŠ vztrajala, da o zadevi odloči, čeprav je že predhodne zadeve odstopal osnovni šoli kot stvarno pristojnemu organu. Ker je tožnica vztrajala, da ZRSŠ izda individualiziran program, je ZRSŠ navedel, da ni stvarno pristojen organ za odločanje o navedenem, zato navedenega tudi ne bo poslal v odločanje drugostopnemu organu, saj ne gre za upravno zadevo v okviru ZUOPP-1, ampak gre za vprašanja, o katerih lahko glede na stvarno pristojnost in določbe ZOsn, odloča le osnovna šola.

    Tožba je deloma v nasprotju sama s sabo. Tožnica na eni strani izpodbija upravni akt – sklep toženke, na drugi strani pa želi od sodišča doseči rezultat, ki ga pred organom ni dosegla in sedaj želi, da se ugotovi kršitev človekovih pravic, ker toženka o njeni vlogi ni odločila, ampak jo je zavrgla. Zoper izdane upravne akte, kot je izpodbijan sklep, je dopusten upravni spor na podlagi 2. člena ZUS-1. Vendar tožnica izrecno vlaga tožbo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki pa je dopustna le, če zoper akt ali dejanje organa, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

    Tožnica ima zoper sklep toženke pravno varstvo na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Ta člen je pravna podlaga za upravni spor zoper akte, ki sicer ne ustrezajo definiciji upravnega akta, vendar je zoper njih treba zagotoviti sodni nadzor za učinkovito varstvo pravic fizične in pravne osebe. Tožnica ima tako zagotovljeno drugo sodno varstvo zoper izpodbijani sklep, kar pa izključuje tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

    V delu, v katerem pa tožnica zahteva, da se prizna pravica do prilagojenega napredovanja, brez pozitivne ocene iz matematike, tako da v šolskem letu 2024/2025 napreduje v 5. razred prilagojenega programa nižjega izobrazbenega standarda, pa je o tem pristojna odločiti, skladno z ZOsn, šola, in zoper to odločbo bo imela tožnica sodno varstvo po 2. členu ZUS-1.
  • 371.
    UPRS Sklep II U 134/2025-29
    15.7.2025
    UP00088301
    ZUS-1 člen 32.
    gradbeno dovoljenje - sprememba namembnosti - imisije - škoda na zdravju - začasna odredba - težko popravljiva škoda
    Po sodni praksi so imisije, ki so običajne v vsakem sodobnem mestu (npr. imisije prometa in individualnih kurišč), ki ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti, štejejo za dopustne. Za takšne je mogoče šteti tudi imisije vonjav iz lokalov za pripravo prehrane v mestih, pa tudi povečane imisije hrupa gostinskih in drugih lokalov, kolikor ne presegajo običajne oziroma predpisane dopustne meje in nimajo (bistvenega) vpliva na zdravje in kvaliteto življenja ljudi v okolici.

    Škoda na zdravju v splošnem nedvomno predstavlja škodo, ki je že po naravi stvari (vsaj praviloma) težko popravljiva. Vprašanje pa je, ali je tožeči stranki z dokazi, ki jih je predlagala v postopku, nastanek te bodoče škode (kot posledice imisij iz prehrambnega obrata investitorja) uspelo izkazati z zahtevano stopnjo verjetnosti.
  • 372.
    UPRS Sklep II U 171/2025-12
    15.7.2025
    UP00088303
    ZUS-1 člen 32. ZUreP-3 člen 61, 61/10.
    začasna odredba - prostorski akt - težko popravljiva škoda - sprememba namembnosti zemljišča
    Upravni spor, v katerem se zagotavlja sodno varstvo pravic posameznikov v primeru izdaje nezakonitih prostorskih izvedbenih aktov, je namenjen varstvu pravic in pravnih koristi tožeče stranke, temu cilju pa služi tudi začasno sodno varstvo, ki ga do končne odločitve v upravnem sporu zaradi varstva svojih pravnih interesov (in ne pravnih interesov drugih in tudi ne javnega interesa) v obliki začasne odredbe predlaga tožeča stranka.

    Odlok vzpostavlja drugačno namensko rabo prostora na območju, na katerem se nahajata zemljišči tožeče stranke, od pred tem veljavne, kar tožečo stranko posledično bistveno omejuje pri uporabi, uživanju in razpolaganju z navedenima zemljiščema, za kateri velja posebno (strožje) pravno varstvo, določeno za kmetijska zemljišča.

    Z vidika lastnika zemljišča predstavlja določitev namenske rabe zemljišča omejitev njegove lastninske pravice, saj sme zemljišče uporabljati le skladno s prostorskimi akti. Navedeno velja še toliko bolj v primeru, ko je izpodbijani del prostorskega akta namensko rabo zemljišč tožeče stranke v nasprotju z njihovo dejansko rabo spremenil iz stavbnega v kmetijsko.
  • 373.
    UPRS Sodba IV U 104/2022-40
    15.7.2025
    UP00088897
    GZ člen 116. ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/1-1.
    gradbeno dovoljenje - legalizacija objekta - napačna uporaba materialnega prava
    Prostorski akt predstavlja materialno pravo, na podlagi katerega v skladu z načelom zakonitosti odločajo organi v upravnih zadevah.

    Ko se toženka v izpodbijani odločbi opira na 42. člen OPN Vojnik glede umestitve objektov v prostor, navaja, da je jasno, da vsaka gradnja v prostoru pomeni določeno spremembo, vendar mora biti sprememba (gradnja) v okviru določil prostorskega akta. Pripravljalec OPN Vojnik se je očitno zavedal pomena pogleda, zato ga je izrecno naštel med bivalnimi pogoji, ki morajo ostati zagotovljeni tudi po izvedeni gradnji. Sodišče ugotavlja, da toženka ne pojasni, kakšno vsebino je dala pravnemu pojmu "pogledi", kot je predpisan v 42. členu OPN Vojnik, vendar pa je glede na obrazložitev izpodbijane odločbe očitno, da toženka v konkretnih okoliščinah ta pravni pojem ozko povezuje s pogledom na Šmartinsko jezero kot tisto naravno danostjo, ki v tem okolju pomembno zvišuje kvaliteto bivanja. Sodišče meni, da je toženka s takšnim tolmačenjem zmotno uporabila materialno pravo.

    Sodišče sodi, da sporne določbe OPN Vojnik ni mogoče razlagati na način, da je pogled na Šmartinsko jezero ovrednoten drugače (pomembneje) kot pogled na preostalo krajino. Sodišče zato pritrjuje tožniku, da je potrebno upoštevati vse poglede v krajino, ki jih določena lokacija omogoča, ne zgolj tiste, ki jih posameznik subjektivno bolj preferira. Varovan je stik z naravo, okoljem, pri čemer je treba upoštevati, da v zazidljivem območju, četudi gre za podeželsko okolje, to varstvo ne more biti absolutno, temveč sorazmerno in prilagojeno umeščanju novih gradenj v območje. OPN Vojnik kot dopustno vrsto posegov določa dopolnilno stanovanjsko gradnjo na eventualnih prostih parcelah kot dopolnitev vrzeli med obstoječimi objekti. Tudi iz navedene določbe izhaja, da uživanju lastne nepremičnine preko razgledov konkurira tipična uporaba zazidljive nepremičnine, ki je v postavitvi objekta na lastni nepremičnini. Zato je treba presojo, ali in v kolikšni meri so zaradi gradnje pogledi ohranjeni oziroma okrnjeni in posledično moteni bivalni pogoji, opraviti z vidika celote pogledov na bližnjo in daljno okolje ob upoštevanju sorazmernosti pogledov glede na namensko rabo območja in dovoljene posege v prostor. V nasprotnem primeru je lahko lastninska pravica lastnika zazidljive parcele izvotljena v njenem bistvu, ki je taka gradnja, ki tudi njenemu lastniku omogoča nemotene bivanjske pogoje in kvaliteto bivanja. Tega tehtanja v konkretni zadevi toženka ni opravila. Toženka se je osredotočila zgolj na presojo vpliva tožnikove gradnje na pogled stranke z interesom iz njenega objekta na Šmartinsko jezero (ki po OPN Vojnik ni izrecno varovan pogled), ostale poglede in druge relevantne okoliščine zadeve pa je povsem zanemarila oziroma jih v posledici zmotnega razumevanja določbe o pogledih iz 42. člena OPN Vojnik ni ugotavljala.
  • 374.
    UPRS Sodba III U 220/2024-47
    14.7.2025
    UP00087872
    ZUstS člen 44. ZDavP-2 člen 125, 125/1.
    vodno povračilo - nadomestilo za rabo vode - odmera nadomestila - nezakonitost odločbe - vodna pravica - odmera plačila - zastaranje
    Sodišče pri ponovnem odločanju o zakonitosti izpodbijane odločbe najprej ugotavlja, da je ta v delu, v katerem je tožnici odmerjeno nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za leta 2005 do 2007, nezakonita. Ker je Ustavno sodišče z odločbo U-I-348/20 z dne 30. 5. 2024 razveljavilo peti odstavek in tretjo alinejo šestega odstavka 199.b člena ZV-1 ter prvi odstavek in prvo poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena ZV-1, kolikor se na njihovi podlagi za čas pred 1. 1. 2008 lahko zaračuna nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, teh določb v tej zadevi, v kateri še ni pravnomočno odločeno (44. člena ZUstS), ni mogoče uporabiti. Sodišče ugotavlja, da je tudi odmera plačila tožničine vodne pravice za leto 2008 zastarala. Sodišče je pri tem upoštevalo stališče Ustavnega sodišča U-I-348/20 z dne 30. 5. 2024, da bi bilo treba ob ustrezni podzakonski ureditvi plačilo dajatev za rabo vode v letih 2005 do 2007 napovedati oziroma odmeriti v letih 2006 do 2008, da bi jo bilo torej treba odmeriti že v letu, ki sledi letu, za katerega se plačilo te dajatve odmerja. Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 125. člena ZDavP-2, povzetega stališča Ustavnega sodišča o teku zastaralnega roka ter okoliščine, da je prvostopenjski organ že 4. 7. 2014 prejel tožničine podatke za izračun višine plačila za vodno pravico, je lahko z izpodbijano odločbo po presoji sodišča tožnici odmeril plačilo za vodno pravico le za obdobje od leta 2009 dalje.
  • 375.
    UPRS Sodba I U 256/2023-11
    14.7.2025
    UP00092715
    ZPDI člen 19, 19/3. ZDavP-2 člen 6, 125, 125/3, 126, 126/2, 126/6. OZ člen 367.
    davčna izvršba - izterjava druge denarne nedavčne obveznosti - pravniški državni izpit (PDI) - relativni zastaralni rok - pretrganje zastaranja - zastaralni rok - zadržanje zastaranja
    Med strankama ni več sporno, da se izterjava stroškov PDI-ja vodi po določbah ZDavP-2, čemur pritrjuje tudi sodišče. Obveznost plačati stroške PDI-ja je namreč določena z zakonom (19.b člen takrat veljavnega ZPDI), obveznost se stranki naloži z upravno odločbo (tretji odstavek 19b člena ZPDI), s katero se vzpostavi izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti. Kot takšna pa je obveznost zavezanca za povračilo stroškov sorodna davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravili ZDavP-2. Zato v obravnavani zadevi tudi ni upoštevno pravilo iz 367. člena Obligacijskega zakonika, ki ureja vprašanje, v katerih primerih upnik pretrga zastaralni rok tudi s tožbo, ki jo vloži pred nepristojnim sodiščem.

    Po drugem odstavku 126. člena ZDavP-2 tek zastaranje pravice do davčne izvršbe pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Sodišče ne pritrjuje tožniku, da zastaranje lahko pretrgajo zgolj dejanja davčnega organa in ne tudi dejanja Ministrstva za pravosodje, ki je tožnikov upnik glede povračila stroškov PDI-ja.

    Se pa sodišče ne strinja s toženko, da je tek relativnega zastaralnega roka pravice do izterjave, kot to pravico določa tretji odstavek 125. člena ZDavP-2, njeno pretrganje in zadržanje pa 126. člen ZDavP-2, Ministrstvo pretrgalo tudi s postopkom izvršbe pred nepristojnim Okrajnim sodiščem v Ljubljani.

    Po nastopu s strani toženke zatrjevane izvršljivosti dolga na dan 18. 4. 2012 je bilo torej edino dejanje, ki je pretrgalo relativni zastaralni rok pravice do izterjave, opomin Ministrstva za pravosodje z dne 21. 6. 2013 (ki ga je tožnik prejel 28. 6. 2013). Nato pa do izteka petletnega roka ni bilo nobenega dejanja, s katerim bi se ponovno pretrgal relativni zastaralni rok glede pravice do izvršbe, zato je bil prvi sklep o davčni izvršbi z dne 9. 12. 2019 (pa tudi zahtevek predlagatelja za davčno izvršbo dne 25. 10. 2019) izdan po preteku relativnega zastaralnega roka glede pravice do izterjave obveznosti, kot to pravico določa tretji odstavek 125. člena ZDavP-2.
  • 376.
    UPRS Sodba I U 1252/2020-33
    14.7.2025
    UP00090826
    ZJZP člen 12, 13, 14, 16. ZVet člen 66. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 18, 49, 56. URS člen 14, 14/2, 74.
    koncesija - veterinarska služba - javna služba - pogoji za dodelitev koncesije - javni razpis - prednostna merila - pokritost večjega območja - kadrovski pogoj - načelo enakosti - načelo sorazmernosti - načelo transparentnosti
    Izvajalci veterinarske dejavnosti imajo pravico, da pod enakimi in transparentnimi pogoji konkurirajo za podjetniške priložnosti na predmetnem (javno) reguliranem trgu veterinarskih storitev.

    Skladno z načelom enakega obravnavanja in preglednosti velja, da so vsi pogoji in pravila postopka v razpisni dokumentaciji navedeni "jasno, natančno in nedvoumno," da lahko prvič, vsi razumno obveščeni in običajno skrbni kandidati in ponudniki natančno razumejo njihov pomen in jih lahko enako razlagajo ter da organ, ki odloča o izbiri dejansko preveri ali profil in ponudbe ponudnikov ustrezajo objavljenim merilom.
  • 377.
    UPRS Sodba I U 1752/2022-12
    14.7.2025
    UP00093191
    ZSV člen 69, 70, 74. Pravilnik o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva v nazive (2000) člen 4. ZUS-1 člen 64, 64/4.
    javni uslužbenci - socialno varstvo - socialno varstvene storitve - strokovni sodelavec - napredovanje v naziv - pogoji za napredovanje v naziv - kumulativno določeni pogoji - vezanost organa na pravno mnenje sodišča

    V skladu z načelom zakonitosti so pogoji za napredovanje celovito določeni na zakonski ravni v določbi 69. člena ZSV, na katerega se toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi sklicuje. Navedena zakonska določba je jasna. Z ustaljenimi metodami razlage pomena zakonske norme kot so: jezikovna metoda, namenska metoda, sistematična metoda ne moremo priti do zaključka, da bi morala tožnica izpolnjevati še pogoj, ki v 69. členu ZSV ni eksplicitno naveden, to je, da gre za strokovnega delavca ali strokovnega sodelavca, ki dejansko opravlja socialno varstvene storitve, kot to razlagala toženka. Glede na to, da je določba 69. člena ZSV povsem jasna, tudi ne gre za nikakršno pravno praznino, ki bi jo bilo potrebno zapolniti z zakonsko analogijo. Opravljanje storitev ali neposredno delo z uporabniki ni pogoj, da bi bila lahko oseba strokovni delavec, saj ZSV tega nikjer ne določa.

  • 378.
    UPRS Sodba II U 268/2022-38
    14.7.2025
    UP00088891
    ZKZ člen 23, 23/1, 24, 24/1.
    kmetijsko zemljišče - odobritev pravnega posla - vrstni red predkupnih upravičencev - paketna prodaja - status kmeta - pravica do izjave - nedovoljena tožbena novota
    Sodišče je glede pravilne uporabe materialnega prava izpostavilo, da so predmet prodaje parcele, ki ne tvorijo enega zaokroženega kompleksa, temveč dva med seboj ločena zaokrožena kompleksa. Takšna prodaja ni v nasprotju z veljavno zakonodajo in sodno prakso, vendar pa je zaradi prostorske ločenosti parcel pogoj "kmet mejaš" potrebno presojati za vsak zaokrožen kompleks posebej, saj je le na ta način možno uresničiti namen zakonske ureditve predkupnih upravičencev, to je zaokroženost zemljišč in smotrno gospodarjenje, za kar je dolžan skrbeti upravni organ po uradni dolžnosti.

    V ospredju predkupne pravice je varstvo pridelovalne funkcije teh zemljišč, kar ni nujno povezano z zaokroževanjem kmetijskih gospodarstev in posledično zagotavljanjem lažje in bolj ekonomične obdelave, vendar pa je ravno ta vidik poudarjen pri enem od predkupnih upravičencev, to pa je ravno kmet mejaš, ki ima zaradi te lastnosti prednost pri nakupu pred drugim kmetom. Z vidika uveljavljanja predkupne pravice kmeta mejaša je treba šteti, da je predkupna pravica uzakonjena in namen ZKZ dosežen, ko kmetijsko zemljišče pridobi v last tisti, ki je s svojimi zemljišči fizično povezan s prodajanim zemljiščem in mu bo bližina zagotavljala lažjo in bolj ekonomično obdelavo. Iz tega vidika je razumna razlaga, da je potrebno predkupno upravičenje izkazati v razmerju do vsake prostorsko ločene nepremičnine oziroma kompleksa nepremičnin, ki so prodajajo v paketu. Drugačno stališče, da v primeru paketne prodaje prostorsko ločenih kmetijskih zemljišč, zadostuje že izkaz predkupnega upravičenja do ene od več prostorsko ločenih nepremičnin oziroma kompleksov, lahko pripelje do zaobida namena ZKZ.
  • 379.
    UPRS Sodba in sklep I U 1128/2025-15
    11.7.2025
    UP00092294
    Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
    mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - začasna odredba

    Tožena stranka je pridobila dodatne posodobljene informacije o razmerah na Portugalskem in tudi zagotovilo, iz katerega izhaja, da bo tožnikoma omogočeno zaprositi za mednarodno zaščito, da bosta upravičena do sprejema, če bosta tako želela in da se bosta prošnji obravnavani skladno z zakonodajo, ki ureja mednarodno zaščito, ter veljavnimi mednarodnimi standardi.

  • 380.
    UPRS Sodba I U 1493/2023-10
    11.7.2025
    UP00090238
    ZOdv člen 17, 17/5. ZOdv-G člen 3.
    brezplačna pravna pomoč - odmera stroškov zastopanja - odvetniška tarifa - sprememba tarife - novela - napačna uporaba materialnega prava
    Ker je tožnik vložil zahtevo za povrnitev stroškov zastopanja 10. 7. 2023, torej po 26. 4. 2023, bi morala tožena stranka uporabiti trenutno veljavni peti odstavek 17. člena ZOdv, ki ne daje več podlage za odmero nagrade v polovični višini, kot bi tožniku pripadal po OT.
  • <<
  • <
  • 19
  • od 50
  • >
  • >>