ZDR-1 člen 110, 110/2, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 235, 240.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja- izplačilo nadur - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - rok za podajo izredne odpovedi -
Da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, mora biti podana tako znotraj subjektivnega kot tudi znotraj objektivnega roka. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni ugotavljalo, ali je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tudi znotraj objektivnega roka, pač pa je njeno pravočasnost presojalo le z vidika subjektivnega roka. Nejasna in nepopolna je tudi obrazložitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna glede na 30-dnevni subjektivni rok. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, ker od 10. 9. 2012, ko je tožena stranka tožnici vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, pa do izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 19. 9. 2012 ni minilo več kot 30 dni. 30-dnevni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR namreč začne teči, ko pogodbena stranka (v konkretnem primeru tožena stranka) ugotovi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zadnji takšen trenutek je sicer res lahko delavčev zagovor, ni pa nujno.
stroški stečajnega postopka - izjeme za terjatve na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe - predhoden preizkus tožbe - pravni interes - izločitvena pravica - ugotavljanje oškodovanja družbenega premoženja
V postopku lastninjenja tožene stranke po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) so bila vsa sporna sredstva (med katere spadajo tudi omenjene delnice) vključena v otvoritveno bilanco v okviru bilančnih sredstev, kasneje pa so bila s Pogodbo zgolj prenesena v okvir izvenbilančnih sredstev. Šlo je torej za sredstva, ki so bila upoštevana v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1.1.1993 v skladu z Uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015604
ZPP člen 86, 86/4, 91, 91/1. ZDPrav člen 25.
revizija - postulacijska sposobnost - državni pravobranilec - pravniški državni izpit
Revizijo kot izredno pravno sredstvo praviloma lahko vloži le odvetnik. Izjemoma jo lahko vloži stranka sama, in sicer pod pogojem, da ima opravljen pravniški državni izpit, pri tem pa mora v reviziji, oziroma ob njeni vložitvi izpolnitev tega pogoja tudi izkazati. Tožnik je izpolnjevanje pogoja pravniškega državnega izpita v reviziji izkazal (izrecno navajal, da kot nekdanji državni pravobranilec izpolnjuje pogoje iz 4. odstavka 86. člena ZPP za njeno vložitev, odločba o imenovanju na mesto državnega pravobranilca je v sodnem spisu), zato jo je sodišče prve stopnje nezakonito zavrglo.
ZSVarPre člen 2, 6, 27, 27/1, 28, 28/2, 28/2-11, 49. ZDIU-12 člen 4, 4/5.
varstveni dodatek - izključitveni razlog
Izključitveni razlog za pridobitev socialnovarstvenega prejemka je podan v primeru vsakega takšnega krivdnega ravnanja, zaradi katerega si upravičenec iz razlogov na njegovi strani ni zagotovil minimalnega dohodka za preživljanje, oziroma se je iz krivdnih razlogov znašel v situaciji, ko je moral zaprositi za denarno socialno pomoč. Tožnik si z neodplačnim prenosom svojega lastniškega deleža, to je ene četrtine stanovanja, v katerem živi, ni ustvaril takšnega položaja, da si zaradi tega ni mogel zagotoviti sredstev za preživljanje, zato ni podan izključitveni razlog za priznanje pravice do varstvenega dodatka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00004187
KZ-1 člen 123, 123/1.. ZKP-UPB4 člen 355, 355/2.
zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - huda telesna poškodba - dokazna ocena izpovedbe prič
Že res, kar navaja obtoženčev zagovornik, da gre v tem primeru za ožje družinske člane oškodovanca in jim je kot takim potrebno tankočutneje prisluhniti in njihove izpovedbe v tej luči tudi ocenjevati, prav tako pa je tudi res, da imajo vsi navedeni isti status, kakor vse ostale priče v smislu njihove dolžnosti izpovedovati resnico.
Sicer pa pritožnik povsem pravno pomotno meni, da udarca v glavo obtožencu ni mogoče očitati v obravnavanem kontekstu, ker ta udarec sam po sebi ne more predstavljati hude telesne poškodbe, saj da ni pustil nikakršnih posledic. Glede udarca samega je to sicer res, vendar pa je na končno posledico, to je hudo telesno poškodbo potrebno gledati v luči celotnega dogajanja oziroma obtoženčevega ravnanja, ne pa selektivno, po posameznih izsekih obtoženčevega početja.
škoda – odškodninska odgovornost delodajalca – krivdna odgovornost
Ker škoda tožniku, vozniku, ki je pri prevzemu pošiljke starega papirja le-to poskušal povezati na prikolici, pri čemer mu je spodrsnilo in je padel na tla ter si poškodoval roko, ni nastala zaradi krivde delodajalca, prav tako pa tudi ne gre za objektivno odgovornost delodajalca zaradi nevarne stvari oziroma dejavnosti (2. odstavek istega člena OZ), tožena stranka škode na podlagi 184. člena ZDR, ki je veljal v času spornega dogodka, tožniku ni dolžna povrniti.
Tožnikova dolžnost je bila, da po zaključku nakladanja prikolico počisti in se šele po tem povzpne nanjo, da preveri tovor in ga zavaruje. Ker je tožnik voznik že 20 let, je pravila za varno delo poznal, poznal pa je tudi svoje obveznosti in sicer, da počisti tla prikolice. Spolzka tla prikolice tudi niso nevarna stvar, prav tako ni nevarna dejavnost zavarovanje tovora s pasovi.
obstoj kaznivega dejanja - goljufija - goljufiv namen
Prav ima zagovornica, ko opozarja na opisan način storitve kaznivega dejanja, ko naj bi obdolženec spravil v zmoto zaposleno na Okrajnem sodišču v Ljubljani K. S. B., pri čemer zagovornica pravilno meni, da kaznivega dejanja, na način, opisan v izpodbijani sodbi, sploh ni mogoče storiti. Obdolžencu ni mogoče očitati, da je spravil v zmoto K. S. B., saj referenti na oddelku za verodostojno listino ničesar ne preverjajo.
Tožnik zaradi bolezni ni več sposoben za pridobitno delo, zato je bil z izpodbijanima odločbama utemeljeno razvrščen v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine. Njegov tožbeni zahtevek na odpravo teh odločb je neutemeljen.
ugovor tretjega - spremenjeno lastništvo zarubljenega vozila
Pritožbeno sodišče
presoja
pravilnost izdane odločbe
glede
na
stanje, kakršno je bilo v
času
izdaje odločbe. Zato kasnejše (po izdanem izpodbijanem sklepu) razpolaganje z lastninsko pravico na spornem vozilu s strani tretjega, v tej konkretni zadevi ne predstavlja pravno upoštevnih spremenjenih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev o ugovoru tretjega.
Stališče sodišča prve stopnje, da zaslišanje predlaganih prič (ki sta sicer podali svoji pisni izjavi v skladu z določbami 236.a člena ZPP) ne bi doprineslo k drugačni odločitvi, oziroma da priči ne bi mogli izpovedati o pravno relevantnih dejstvih, predstavlja nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 236.a člena ZPP, saj bi ta kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.
Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da bo dogovor o urni postavki v višini 8,00 EUR neto dokazala z zaslišanjem prič, vendar pa njihovih imen in naslovov ni navedla. Na drugi strani je tožnik v dokaz višje zatrjevane urne postavke v višini 9,00 EUR neto predlagal svoje zaslišanje in sodišče prve stopnje je ta dokaz utemeljeno izvedlo. Tožnik je v svoji izpovedi potrdil tudi dejstvo, da je bil ostalim delavcem na gradbišču nadrejen, zaradi česar je bil upravičen do višje urne postavke. Tožena stranka sicer poudarja, da iz pogodbe o zaposlitvi ni razbrati, da bi bil tožnik vodja delavcev, ampak delavec v gradbeništvu, vendar navedeno ne more privesti do njenega uspeha v tem sporu, saj je bil poleg pisne pogodbe o zaposlitvi očitno ravno ustni dogovor tisti, ki je predstavljal pomembno podlago za dodatno ureditev pravic iz delovnega razmerja. Tožena stranka pa je v dokaz svojih navedb predložila zgolj pogodbo o zaposlitvi. Pritožba zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ji je naložilo posebej težko dokazno breme.
ZPP člen 133, 139, 142, 142/3, 142/4, 318, 318/1, 318/1-3. ZDR-1 člen 77.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - zamudna sodba - odjava iz zavarovanja
Tožniku pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas ni prenehala veljati na enega izmed načinov, ki jih določa 77. člen ZDR-1, to je s smrtjo delavca ali delodajalca - fizične osebe, s sporazumom, z redno ali izredno odpovedjo, s sodbo sodišča, po samem zakonu, v primerih, ki jih določa ta zakon, in v drugih primerih, ki jih določa zakon. Ker je tožena stranka tožnika odjavila iz obveznega zavarovanja brez pravne podlage, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito.
Uredba Sveta Evrope št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 6. ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/3, 27/4, 29, 29/1.
starostna pokojnina - sorazmerni del - izpolnjevanje pogojev
Uredba Sveta Evrope št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti v 6. členu ureja seštevanje dob. Pristojni nosilci pokojninskega in invalidskega zavarovanja držav članic Evropske unije so za pridobitev, ohranitev, trajanje in ponovno pridobitev pravic dolžni upoštevati tudi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji katerekoli druge države članice. Vendar pa je seštevanje zavarovalnih dob, dopolnjenih v dveh ali več državah članicah, dopustno le, če se zavarovalne dobe ne prekrivajo. To pomeni, da sočasno izpolnjenih zavarovalnih dob ni dopustno seštevati, temveč država, ki odloča o pravici, upošteva le zavarovalni čas, dopolnjen pri svojem nosilcu zavarovanja. Tožnik z dopolnjeno starostjo 54 let ter skupno 35 let, 8 mesecev in 18 dni skupne slovensko avstrijske zavarovalne dobe ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine po nobenem odstavku iz 27. člena ZPIZ-2. Pravico do sorazmernega dela starostne pokojnin je po 27. členu mogoče priznati le zavarovancu pri dopolnjeni starosti 65 let ob izkazanih najmanj 15 letih zavarovalne dobe (1. odstavek); ali leta 2014 dopolnjenih 64 letih starosti ob najmanj 20 dopolnjenih letih pokojninske dobe (3. odstavek) oziroma pri dopolnjenih 60 letih starosti s 40 leti pokojninske dobe brez dokupa (4. odstavek). Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z ugotovitvijo, da tožnik izpolnjuje pogoje za starostno upokojitev, ni utemeljen, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
DELOVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - IZVRŠILNO PRAVO
VDS0016139
ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 270, 271, 270/2, 270/3.
začasna odredba - neznatna škoda - aktivno ravnanje dolžnika - odtujitev in obremenitev nepremičnine
Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine - posameznega dela, katerega lastnik je tožena stranka. Skladno z določbo 270. člena ZIZ mora upnik za utemeljenost začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve poleg obstoja terjatve verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Te nevarnosti pa upnik ni dolžan dokazovati v primeru, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni niti zatrjevala aktivnega ravnanja dolžnika (odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem), zaradi katerega bi obstajala nevarnost, da bo terjatev tožnika do tožene stranke onemogočena oziroma precej otežena, čeprav naj bi bila nepremičnina že obremenjena s hipoteko. To pa pomeni, da tega pogoja za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazala. Tožeča stranka pa ni verjetno izkazala niti tega, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela neznatno škodo. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi glede na to, da naj bi bila toženčeva nepremičnina že obremenjena s hipoteko, s prepovedjo odtujitve oziroma obremenitve nepremičnine, na kateri je ta hipoteka vpisana, nastala le neznatna škoda. Predmet pravnega prometa je lahko tudi nepremičnina, ki je obremenjena s hipoteko, s prepovedjo odtujitve oziroma obremenitve nepremičnine pa se lastniku te nepremičnine prepove kakršnokoli razpolaganje s to nepremičnino, kar je vsekakor hud poseg v lastninsko pravico. Takšna prepoved sama po sebi ne povzroči le neznatne škode za lastnika nepremičnine. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.
Dolžnik sicer lahko dokazuje, da vsebina vročilnice ni resnična, vendar mora za to najprej podati ustrezno substancirane navedbe in šele nato bi sodišče lahko izvajalo predlagane dokaze.
EKČP člen 6. URS člen 22. ZDR člen 127, 127/3, 143, 147, 147/6, 147/7.
nadure - plus ure - neenakomerno razporejen delovni čas
Pisna odreditev dela ni nujen pogoj za priznanje nadurnega dela oziroma opravljenih nadur. Nepravilno je stališče, da delavec ni upravičen do plačila teh ur, ker je svoje delo opravljal tako neučinkovito, da je zaradi tega moral ostajati na delu po poteku rednega delovnega časa. Bistveno je, da je delodajalec (tožena stranka) ves čas zaposlitve tožnika vedela, da opravlja delo preko polnega delovnega časa (pri toženi stranki se je vodila elektronska evidenca ur) ter bi morala v tem primeru sama ukrepati tako, da bi bodisi tožniku te ure priznala kot opravljene nadure ali pa mu prepovedala opravljanje dela preko polnega delovnega časa, če je štela, da njegova prisotnost na delu ni potrebna. Delodajalec se namreč ne more sklicevati na to, da ure, ki jih delavec porabi na delu, ne predstavljajo nadur v smislu določbe 143. člena ZDR, ker delavec svojega dela ne opravlja učinkovito, če dopušča, da delavec po poteku rednega delovnega časa ostaja na delu in v tem času dejansko opravlja svoje delo.
Glede na naravo vmesne sodbe je potrebno v postopku odločanja o temelju odškodninske odgovornosti odločiti o obstoju vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, in sicer nedopustnem ravnanju, škodi, vzročni zvezi med nedopustnim ravnanjem in škodo ter o odgovornosti (krivdi) povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je drugotožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo, glede na to, da je drugotožena stranka tožniku odredila delo elektroinštalacije, montažo polic za kable na objektivno nevarnem delu gradbenega odra. Prvotožena stranka pa je krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker ni poskrbela, da bi imel tožnik opravljen izpit iz varstva pri delu in tudi, da bi tožnik opravil ustrezen zdravniški pregled. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo krivdne odgovornosti prvotožene stranke in ostalih elementov odškodninske odgovornosti, predvsem vzročne zveze med opustitvijo prvotožene stranke (napotitev tožnika na zdravniški pregled in na preizkus znanja iz varstva pri delu) in škodo, ki jo je utrpel tožnik. Ker ugovorov strank o obstoju škode in vzročne zveze po izdaji vmesne sodbe zaradi njenega prekluzivnega učinka ni več dopustno obravnavati, je opisano ravnanje sodišča prve stopnje nepravilno, sodba pa obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Med strankama je sicer obstajal ustni dogovor o drugačnem načinu obračuna plače, upoštevaje število opravljenih kilometrov. Kljub temu pa je bila tožena stranka dolžna tožniku zagotoviti v zakonu in kolektivnih pogodbah določen minimalni obseg denarnih pravic iz naslova plačila za delo, in sicer poleg osnovne plače in dnevnic tudi plačilo dodatka za nadurno delo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bil ustni dogovor za tožnika ugodnejši in da je tožnik po tem dogovoru prejel več, kot mu pripada.
Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), ni pravilno, da sodba vsebuje po višini določene neto zneske, saj tako oblikovan izrek sodbe (ki vsebuje mesečne bruto in obenem neto zneske) ni v skladu s citiranimi predpisi, ki urejajo obračun plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja.
ZZVZZ člen 81, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - invalid III. kategorije - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Začasna nezmožnost za delo je podana, kadar in dokler je zavarovanec zaradi zdravstvenega stanja začasno nezmožen opravljati svoje delo. Če je pri zavarovancu zaradi trajno omejene delovne zmožnosti podana invalidnost III. kategorije, se začasna nezmožnost za delo ugotavlja glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost, torej za delo, za katero je bilo v invalidskem postopku ugotovljeno, da ga je zmožen opravljati. Tudi v takšnem primeru je lahko v določenem obdobju zavarovančevo zdravstveno stanje takšno, da začasno ni zmožen opravljati niti dela, ki ga je glede na omejeno delovno zmožnost oziroma preostalo delovno zmožnost sicer zmožen opravljati. Ker je pri tožnici ugotovljena III. kategorija invalidnosti, je njeno delovno zmožnost za sporno obdobje potrebno presojati glede na zdravstveno stanje, kot je obstajalo v tem obdobju in hkrati upoštevati preostalo delovno zmožnost, torej upoštevati delo z omejitvami po odločbi ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti. Ker dejansko stanje glede tožničine začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju ni bilo dovolj razčiščeno, je pritožbo sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Po 34. členu ZUPJS-C se, ne glede na 15. člen ZUPJS, pri upravičencih do denarne socialne pomoči ali varstvenega dodatka pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije in znižanega plačila vrtca upoštevajo le njihovi tekoči dohodki, ne glede na to, ali so v preteklem letu imeli periodične dohodke iz naslova plače, nadomestila plače, pokojnine, nadomestila ali drugih dohodkov iz naslova obveznega socialnega zavarovanja, starševskega dodatka, preživnine, delnega plačila za izgubljeni dohodek ali nadomestila za invalidnost. Pri tem so tekoči dohodki periodični dohodki, ki jih oseba v preteklem letu ni imela, ima pa jih izplačane v mesecu pred mesecem vložitve vloge, razen če je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da jih je v mesecu vložitve vloge začela prejemati, preračunani na letno raven, in prejemki iz 15. člena ZUPJS, ki se upoštevajo v višini, kakršna velja, oziroma bo veljala z začetkom priznanja pravice. Starševsko nadomestilo, ki ga je tožnica začela prejemati v letu 2014, je periodični dohodek iz 1. odstavka 34. člena ZUPJS-C, ki se šteje kot tekoči dohodek, ki ga v preteklem letu ni imela. Od kdaj dalje ga prejema, ni bilo ugotovljeno. Prav tako ni bilo ugotovljeno, ali ima še druge tekoče dohodke in v kakšni višini. Navajala je, da ima v letu 2014 tudi dohodke iz avtorskih pogodb. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.