Kot bistveno velja izpostaviti, da v predlogu ni navedla prav ničesar v smeri konkretizacije specifičnih okoliščin na Okrožnem sodišču na Ptuju, zaradi katerih posplošeno trdi, da upravičujejo dvom v nepristranskost omenjenega sodišča. Splošno navajanje o institucionalni pristranskosti konkretnega sodišča in posledične izgube zaupanja v pošteno sojenje namreč ne utemeljuje predloga za prenos krajevne pristojnosti. V zvezi s postopanjem sodišča v postopkih zoper obdolženko iz obrazložitve predloga za prenos pristojnosti ne izhaja noben dejanski primer postopanja konkretne osebe, iz katerega bi bilo razvidno, da so določeni sodniki ali del sodnega osebja (predvidoma kazenskega oddelka) obravnavanega sodišča v takšnih odnosih, ki po intenziteti presegajo običajne kolegialne odnose. Zagovornica ne obrazloži niti okoliščin, ki bi pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti ustvarile upravičen dvom o nepristranskosti katerega koli sodnika tega sodišča, kar bi lahko vplivalo na nepristranskost sojenja pred navedenim sodiščem.
Pomanjkljivi so razlogi v izpodbijanem sklepu glede obstoja utemeljenega suma, saj okoliščina odklonitve strokovnega pregleda, ki je ključna, glede na sedaj zbrane dokaze ni prav v ničemer podprta.
V ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno sprejeti odločitev o utemeljenosti ugovora obdolženca zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. Pri tem bo moralo upoštevati zlasti, da navedbe v obdolžilnem predlogu niso skladne s priloženo dokumentacijo, kar bo potrebno ustrezno razčistiti in ponovno presoditi, ali je v obravnavani zadevi verjetnost, da je obdolženec odklonil odrejen strokovni pregled in torej storil očitan prekršek, večja od verjetnosti, da prekrška ni storil, ali pa je stopnja te verjetnosti padla najmanj na 50 : 50, kar pomeni, da pogoj utemeljenega suma ni (več) izpolnjen.
Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da gre tudi v obravnavani zadevi za situacijo, ko je domače sodišče v priznanje in izvršitev prejelo tujo pravnomočno sodno odločbo, zato je pri odločanju o izvršitvi kazni vezano na določbe ZSKZDČEU-1. Na pravilnost odločitve in razloge izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da bi bilo treba posebej obravnavati položaj, ko je bil predlog za alternativno izvršitev kazni podan šele po nastopu kazni zapora v državi izvršiteljic.
Če se zoper sklep o prekinitvi postopka v socialnem sporu stranki odvzame možnost uveljavljanja sodnega varstva, se ta niti ne more sklicevati na pravico do sojenja v razumnem roku (6. člen EKČP), saj do sodnega postopka sploh ne more priti. Sodno varstvo pa ji ni dostopno niti preko tožbe zaradi molka organa, ker v primeru prekinitve postopka rok za izdajo odločbe ne teče (tretji odstavek 153. člena ZUP v zvezi z 222. členom ZUP). Posledično lahko pride do položaja, v katerem o zadevi nikoli ne bo odločeno. Če bi prekinitev postopka trajala nedoločen čas, bi to stranki dejansko onemogočilo učinkovito zavarovati svoje pravice iz socialnega zavarovanja. Z zavrženjem tožbe je zato tožeči stranki dejansko onemogočeno obravnavanje njenega tožbenega zahtevka1 pred sodiščem.
Odločitev toženca je v skladu z namenom podeljene diskrecije, saj niti zakon niti podzakonski predpis ne urejata vseh možnih položajev, ampak tožencu omogoča, da glede na številne življenjske primere ustrezno odloča o izredni denarni socialni pomoči v vsakem konkretnem primeru posebej. Pri tožnici niso bile izkazane izjemne okoliščine, ki so potrebne za priznanje izredne denarne socialne pomoči.
Morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb v predsodnem upravnem postopku sama po sebi nista zadostna za odškodninsko odgovornost nosilca javnih pooblastil (Centra za socialno delo) oziroma državnega organa. Za obstoj odškodninske odgovornosti bi moralo biti ravnanje toženca takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava.
V izpodbijani sodbi so obširno pojasnjeni razlogi za zavrnitev vseh ponudb. Tožnica se neutemeljeno zavzema za zaključek, da je bil razlog za odstop navidezen zgolj zato, ker je bilo v sami zavrnitvi vseh ponudb zapisano, da bo storitve izvajala druga toženka. Predmetno si tožnica očitno razlaga na način, da bi jih morala izvajati sama (v lastni režiji). Temu ni mogoče slediti, saj je ugotovljeno, da je bila podlaga za predmetno zavrnitev vseh ponudb v sklenjenem Protokolu in v njegovih namenih. Zoper prenos v izvajanje družbi Č. d.o.o. tožnica ni vložila pravnih sredstev po ZPVPJN in tudi sicer je omenjeni prenos skladen z nameni Protokola, o katerih so izpovedale številne priče. In da, v tem delu ter podobno tudi glede javnega naročila družbe Č. d.o.o. je bila pretrgana vzročna zveza. Sodišče prve stopnje se pri presoji očitka navideznosti zavrnitve vseh ponudb in favoriziranja družb C. d.o.o. in B. d.o.o. ni bilo dolžno podrobneje opredeljevati prav do vseh morebitnih (ne)pravilnosti kasnejših ravnanj, glede katerih je bila prekinjena vzročna zveza.
V izhodišču odločanja o odmeri plačila za opravljeno delo mora biti pravilo, da sodni tolmač ne sme biti večkrat plačan za isto delo (za prevod istega besedila). Pri odmeri plačila mora biti zato ustrezno ovrednotena okoliščina, da se besedilo, ki je predmet prevoda, v več listinah (v pretežnem delu) ponavlja. V tem primeru je sodna tolmačka upravičena do sorazmerno nižjega plačila, pri čemer je višina plačila odvisna od ocene (temelječe na primerjavi besedil), v kolikšnem delu (deležu) je besedilo prevoda isto oziroma različno. Ustrezno pa je treba tudi upoštevati, da mora sodni tolmač skrbno ("od besede do besede") preveriti, v kolikšnem obsegu je besedilo, ki je predmet prevoda, identično že prevedenemu besedilu.
Sodišče ni imelo podlage za zavrženje predloga dediča za taksno oprostitev. Predlog je imel vse obvezne/potrebne sestavine. Soglasje polnoletnih družinskih članov in njihovi podpisi niso več obvezna sestavina predloga, podatke o morebitnih družinskih članih pa lahko sodišče po uradni dolžnosti preveri v zbirki podatkov eRISK.