ugovor zoper plačilni nalog - pravilna odmera sodne takse
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila sodna taksa v plačilnem nalogu pravilno odmerjena in vsled tega ugovor zoper plačilni nalog pravilno zavrnilo kot neutemeljen skladno s tretjim odstavkom 34.a člena ZST-1.
izvršilni naslov - primernost izvršilnega naslova - določnost izreka sodbe - določljivost obveznosti - dajatvena sodba
V izreku izvršilnega naslova je jasno in določno opredeljena obveznost prvega dolžnika in drugega dolžnika in je izrek izvršljiv. S tem, ko je bil začetek teka obresti določen zgolj z besedno opredelitvijo in ne izrecno z navedbo datuma, ki je razviden iz obrazložitve sodbe, pri dovolitvi predlagane izvršbe ni prišlo do spremembe obveznosti prvega dolžnika in drugega dolžnika, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Izvršilno sodišče dovoli izvršbo za terjatev, ki ima podlago v izvršilnem naslovu, vendar to ne pomeni, da mora biti podana popolna identiteta izvršilnega naslova in predloga za izvršbo. V praksi se namreč razlagi izrekov sodb - tudi in predvsem za namen njihove prisilne uveljavitve ni mogoče povsem izogniti, pri čemer pa je bistveno, da izvršilno sodišče ne poseže v vsebino izvršilnega naslova.
Zakonske zamudne obresti so v izrekih izvršilnih naslovov določene lahko zgolj opisno. Pri tem je odločitev o njih dovolj določena, če so opredeljene glede zneska glavnice, od katerega tečejo, glede časa (od kdaj do kdaj), v katerem tečejo, in glede obrestne mere. Če so za opredelitev obsega dolžnikove obveznosti plačati zakonske zamudne obresti v izvršilnem naslovu navedeni vsi našteti parametri, nominalno višino obresti ugotovi izvršilno sodišče.
uvedba postopka zaradi insolventnosti - predhodni postopek zaradi insolventnosti - predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave - samostojni podjetnik - nepopoln predlog - poziv sodišča na dopolnitev predloga - nepopolna dopolnitev vloge - zavrženje predloga - poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika - bilanca stanja - identifikacijski podatki upnika - matična številka pravnega subjekta - ocenjena likvidacijska vrednost - načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov - načrt finančnega prestrukturiranja - insolventnost dolžnika
Da bi sodišče predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave (v nadaljevanju: PPP) sploh lahko obravnavalo, mora biti popoln, kar pomeni, da mora jasno in nedvoumno vsebovati vse tiste podatke in listine, ki jih zakon določa in so našteti v prvem odstavku 221.d člena ZFPPIPP. Namen predložitve zakonsko predpisanih listin, kar vključuje tudi popolnost listin iz drugega odstavka 141. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 142. člena ZFPPIPP je v tem, da se upnikom omogoči, da ob upoštevanju razgrnjenega premoženjskega stanja dolžnika in ob upoštevanju predlaganega načrta finančnega prestrukturiranja sploh lahko kvalificirano odločajo o predlagani PPP.
Matična številka je enolična identifikacija vsake enote poslovnega registra, ki jo ob vpisu v poslovni register dodeli upravljavec registra in se ne spreminja, med tem kot se ostali podatki pri pravni osebi lahko spreminjajo. Navedba matične številke je nujna zato, da ne prihaja pri pravnih osebah do zamenljivosti.
Ni dovolj, da so dejstva in okoliščine razvidni iz podatkov sodnega spisa, temveč morajo biti posebej opredeljeni in razvidni iz posebnega opisa dejstev in okoliščin, ki je sestavni del načrta finančnega prestrukturiranja. Ni namreč na sodišču in upnikih, da po sodnem spisu sami iščejo podatke, relevantne za odločanje o predlagani PPP, temveč je na predlagatelju dolžnost, da jih strne v formalen opis, kot to določa 1. točka prvega odstavka 145. člena ZFPPIPP in s tem zagotovi popolnost predloga, iz katerega naj bi izhajala tudi njegova utemeljenost.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00036037
KZ-1 člen 29, 29/1, 34, 48.a, 50, 50/1, 51, 51/1-2, 115, 115/1. ZKP člen 371, 371/1-10, 371/1-11, 378, 378/1, 385, 391. URS člen 17, 18, 22, 23. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 8. Konvencija o statusu beguncev (Ženevska konvencija) člen 33. ZIKS-1 člen 127, 127/5. ZMZ-1 člen 20, 40, 40/2, 68, 68/1-4.
poskus uboja - stranska kazen izgon tujca iz države - izgon tujca iz države - pogoji za izrek stranske sankcije - izvršitev kazni - načelo nevračanja - mednarodna zaščita - status begunca - vrnitev v matično državo ali tranzit - človekove pravice - nevarnost za življenje in zdravje - kršitev človekovih pravic - alkohol - prepoved spremembe na slabše (prepoved reformatio in peius)
Od pogojev oziroma okoliščin, ki morajo biti v skladu z 48.a členom KZ-1 podani v fazi izreka kazni izgona tujca iz države, je potrebno ločevati pogoje oziroma okoliščine, ki morajo biti upoštevani v fazi izvršitve tako izrečene kazni. Izvršitev kazni izgona tujca iz države ureja ZIKS-1, ki v petem odstavku 127. člena določa, da izgon tujca iz države izvrši policija v skladu z zakonom, ki ureja tujce. Obstoj mednarodne zaščite (status begunca ali status subsidiarne zaščite po 20. členu ZMZ-1) ne predstavlja ovire za izrek stranske kazni izgona tujca iz države. Vse pritožbene navedbe o stanju v državi izgona in nevarnostim, katerim bi obsojenec lahko bil izpostavljen, tako sodijo v fazo izvrševanja izrečene kazni. Po sodni praksi se načelo prepovedi spremembe na slabše ne nanaša le na pravno presojo dejanja in kazensko sankcijo, temveč tudi na dejansko stanje, vendar to ne pomeni, da je sodišče v ponovljenem postopku vezano na prav vse (materialno in procesnopravno relevantne) dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo v prvotnem postopku, temveč le na konkretni dejanski stan, ki je opisan v krivdoreku.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 118, 118/1, 118/2.. OZ člen 136.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - razsodnost - izvedensko mnenje - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Alkoholiziranost na delovnem mestu je utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi hujše kršitve obveznosti delavca, kar je že večkrat potrdila ustaljena sodna praksa. V konkretnem primeru tožniku ni mogoče očitati ne naklepa in ne hude malomarnosti v zvezi z očitano kršitvijo. Sodišče prve stopnje se je pravilno pri tem oprlo na 136. člen OZ, ki določa, da kdor zaradi motnje v duševnem razvoju, težave v duševnem zdravju ali zaradi kakšnega drugega razloga ni zmožen razsojati, ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči drugemu.
ustanovitev nujne poti - redna raba nepremičnine - nujna vzdrževalna dela - možnost dostopa - materialno procesno vodstvo
Ker trditev o redni rabi nepremičnin delno, kot je obrazloženo, predlagatelj ni izkazal, delno pa so bile te trditve o izrednem in nujnem vzdrževanju nepremičnin, kar pa ne predstavlja redne rabe nepremičnin (sodišču prve stopnje pa ni bilo potrebno izvajati materialnoprocesnega vodstva, saj sta na pomanjkljivo trditveno podlago v zvezi z redno rabo nepremičnin opozorila v svojih vlogah tako prvi kot tretji nasprotni udeleženec), je že iz navedenih razlogov zavrnitev predloga za dovolitev nujne poti pravilna. Nepomembno je ali ima predlagatelj v okviru obstoječih dostopov možnost opravljati vsa redna in vzdrževalna dela, za kar bi naj potreboval (zaradi posebnega prometnega režima) le dovoljenje Občine ... .
odškodninski zahtevek - kršitev avtorske pravice - varovana avtorska dela - avtorsko delo - individualna stvaritev - računalniški program - računalniški program kot avtorsko delo - neupravičena uporaba avtorskega dela - nadomestilo za zakonito uporabo - prenos materialne avtorske pravice - civilna kazen zaradi kršenja avtorskih pravic - višina civilne kazni - prepoved uporabe avtorskega dela
ZASP, ki v 5. členu primeroma našteva varovana avtorska dela, v 2. točki drugega odstavka tega člena izrecno omenja tudi računalniške programe. Med te sodijo programi v vsaki izrazni obliki, vključno s pripravljalnim gradivom za njihovo izdajo (prvi odstavek 111. člena ZASP). Ideje in načela, ki so osnova nekemu elementu računalniškega programa, varstva po tej podlagi ne uživajo (drugi odstavek 111. člena), lahko pa so predmet posebnega avtorskega varstva. Da je delo avtorsko pravno varovano, mora predstavljati individualno stvaritev, torej lastno intelektualno stvaritev avtorja.
Pri programiranju gre za zapis programske kode, ta pa je prepuščena programerju, ki izbira programski jezik in strukturo ukazov. Ker je enak učinek programa mogoče doseči na vrsto različnih načinov, na avtorju pa je, da pri tem izrazi svojo ustvarjalnost, je o avtorsko varovanem delu mogoče govoriti tudi, če je rezultat programa enak, kot že obstaja na tržišču, in se v tej smeri visoka stopnja individualnosti ne zahteva.
Po določilu drugega odstavka 21. člena ZASP je uporaba avtorskega dela dopustna le, če je avtor v skladu s tem zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel materialno avtorsko pravico. Ker v obravnavani zadevi do tega ni prišlo, toženka pa program uporablja, kar v pritožbi tudi izrecno priznava, je tožniku dolžna plačati ustrezen honorar.
Materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela ali primerkov svojega dela (prvi odstavek 21. člena ZASP). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik avtor www.si orodja, je pravilno ugodilo tudi prepovednemu zahtevku glede njegove uporabe.
Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ter preventivni namen civilne kazni (četrti odstavek 168. člena ZASP). Pritožbeno sodišče pritrjuje tožniku, da je sodišče prve stopnje civilno kazen v višini 5 % določilo prenizko, saj na ta način svojega namena ne dosega.
ZFPPIPP člen 341, 346, 346/1, 346/1-3, 346/2, 346/2-1.
stečajni postopek - sklep o prodaji - posebna pravila o prodaji določenega premoženja - soglasje stečajnega sodišča
Prodaja premoženja stečajnega dolžnika se začne s sklepom o prodaji.
Kupec in cena v primeru prodaje rabljene opreme ali stroja, katerega vrednost je manjša od 15.000,00 EUR, nista predmet sklepa o prodaji.
Ker se 341. člen ZFPPIPP v skladu z drugim odstavkom 346. člena ZFPPIPP ne uporablja, pomeni da v primeru odločitve sodišča o prodaji premoženja, katerega vrednost je manjša od 15.000,00 EUR, z neposredno pogodbo, upravitelj s kupcem sklene prodajno pogodbo, za katero ne potrebuje soglasja sodišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00034501
OZ člen 120, 299, 378, 435, 466. ZPP člen 214, 214/2, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-10, 450, 451, 452, 453, 458, 458/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - dopolnitev tožbe - opustitev odgovora na tožbo v sporu majhne vrednosti - domneva o priznanju dejstev - nedovoljeni pritožbeni razlogi - izdaja sodbe brez glavne obravnave - prodajna pogodba - splošni pogoji pogodbe
Tožena stranka sodišču prve stopnje očita kršitev drugega odstavka 214. člena ZPP o domnevi priznanja nezanikanih dejstev. Po mnenju pritožnice namreč namen zanikanja navedb v dopolnitvi tožbe izhaja iz njenega ugovora zoper sklep o izvršbi. S tovrstnim pritožbenim razlogovanjem pritožnica torej smiselno uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 339. člen ZPP). Kot takšna pa je navedena (domnevna) relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v postopku v sporih majhne vrednosti neupoštevna, zato se pritožbeno sodišče do slednje ni bilo dolžno opredeljevati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00035061
ZPP člen 245, 245/1, 245/3, 253, 254, 254/2, 339, 339/2, 339/2-14. ZASP člen 167, 167/1, 168.
materialne avtorske pravice - oglaševanje blaga - nedovoljeno oglaševanje - dokaz s postavitvijo izvedenca - prenos materialnih avtorskih pravic - kršitev avtorske pravice - predelava avtorskega dela - pravica reproduciranja avtorskega dela - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - civilna kazen zaradi kršenja avtorskih pravic - določenost tožbenega zahtevka - prepovedni in odstranitveni zahtevek - navidezna kumulacija tožbenih zahtevkov
V primeru kršitve avtorskih pravic lahko njihov imetnik zoper kršilca med drugim zahteva: 1) da se prepovejo kršenje in bodoče kršitve; 2) da se odstrani stanje, ki je nastalo s kršitvijo; 3) da se uničijo predmeti kršitve; 4) da se uničijo sredstva kršitve, ki so izključno ali pretežno namenjena ali se uporabijo za kršitev in so v lasti kršilca (prvi odstavek 167. člena ZASP).
Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je dopolnjen prepovedni zahtevek iz točke II izreka, ki zajema prepoved reproduciranja ali drugačne uporabe silhuete na pročelju stavb ali sicer v oglaševalske namene abstrakten in zato nedopusten ter bi ga moralo sodišče prve stopnje zavrniti. Ne držijo pritožbene navedbe, da gre za zahtevek „na zalogo“ vseh mogočih kršitev, do katerih v določeni obliki niti še ni prišlo. Po presoji pritožbenega sodišča je navedeni zahtevek dovolj določen, da ga je dopustno vsebinsko obravnavati. Nanaša se na prepoved reprodukcije silhuete na pročelje stavb in v oglaševalske namene ter je zadostno povezan tudi z odstranitvenim zahtevkom iz točke I, ki se v obravnavanem primeru nanaša prav na odstranitev silhuete s pročelja poslovne stavbe, pri ostalih v tožbi očitanih kršitvah pa naj bi šlo prav za neupravičeno uporabo silhuete v oglaševalske namene.
delniška družba - skupščina delniške družbe - predsednik skupščine delniške družbe - sklic skupščine - kršitev pravice do obveščenosti - izpodbijanje sklepov skupščine delniške družbe - sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička
Glede na dejstvo, da je v konkretnem primeru imenovanje predsednika s statutom prepuščeno upravi družbe, da se med njima nato vzpostavi na tem sklepu uprave korporacijskopravno razmerje, je zahteva po objektivni nepristranskosti pretirana.
Dolžnost dati podatke ni absolutna, omejitve so vezane na dva pogoja, in sicer: da gre za podatke o zadevah družbe, ki so potrebni za presojo točk dnevnega reda ter da ne gre za katerega od razlogov, zaradi katerih poslovodstvu delničarju ni treba dati podatkov.
Tožeča stranka je v zvezi z bilančnim dobičkom in njegovo uporabo v postopku ves čas trdila, da prav zaradi kršenja pravice do obveščenosti ni mogla samostojno preveriti ali je izkazani bilančni dobiček sploh pravilen oziroma ali je višina bilančnega dobička izkazana pravilno. A je nato ne glede na slednje na sami skupščini oblikovala in podala nasprotni predlog, da se bilančni dobiček deli v višjem znesku kot ga je predlagala uprava. Navedeno pomeni le, da je tožeča stranka svojo voljo in svojo odločitev dejansko lahko oblikovala, kljub temu, da to v svojih trditvah vztrajno zanika. To pa kaže, da je očitno želela vplivati na odločitve skupščine z izpodbijanjem tistih skupščinskih sklepov, s katerimi se pravzaprav ni strinjala. Delovanju v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja sodišče ne more nuditi sodnega varstva. Namen pravice do obveščenosti je namreč, da se posameznemu delničarju zagotovijo tiste informacije, ki jih potrebuje za učinkovito uresničevanje svojih članskih pravic, ki so povezane s skupščino.
Dolžnikov lastni dohodek znaša 914,52 EUR, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dolžnik že po dohodkovnem merilu presega cenzus, ki znaša 804,36 EUR, hkrati pa mu s plačilom nizkega zneska sodne takse za ugovor, ki znaša 55,00 EUR, ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.
ZFPPIPP člen 64, 396, 396/4. ZIZ člen 15, 55, 55/2.
izvršilni naslov - sklep o končanju postopka osebnega stečaja - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - načelo formalne legalitete - ugovor o prerekanju terjatve
S sklepom o končanju postopka osebnega stečaja je bilo dolžniku naloženo plačilo terjatve, ki jo upnik uveljavlja v tem izvršilnem postopku. Kot imetnik terjatve je v seznamu neplačanih priznanih terjatev, ki je sestavni del sklepa o končanju postopka osebnega stečaja, označen prav upnik tega postopka. Da upnik ni upravičenec iz obligacijskega razmerja oziroma da dolžnik ni zavezanec za plačilo terjatve, bi moral pritožnik uspešno uveljavljati v postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov, tj. z ugovorom insolventnega dolžnika o prerekanju terjatev.
postopek osebnega stečaja - sklep o prodaji - pritožba stečajnega dolžnika zoper sklep o prodaji - dopustnost pritožbe - smiselna uporaba določb - kršitev pravice do pravnega sredstva - prepozna pritožba
Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča o dopustnosti pritožbe zoper sklep o prodaji le upnikom stečajnega dolžnika, ne pa tudi dolžniku, s sklicevanjem na prvi odstavek 344. člena ZFPPIPP. Ustavno sodišče RS se je namreč že v odločbi Up-949/12 z dne 10. 10. 2013 opredelilo do smiselne uporabe prvega odstavka 344. člena ZFPPIPP, ki velja za stečajni postopek nad pravno osebo. Neprimernost smiselneuporabe navedene določbe tudi v postopku osebnega stečaja je temeljilo na ugotovitvi, da ZFPPIPP praviloma dovoljuje pravico do pritožbe, da je dolžnik stranka postopka osebnega stečaja in da je njegov položaj na splošno (ne le glede pravice do pritožbe) podoben položaju osebno odgovornega družbenika, ne pa stečajnemu dolžniku v stečajnem postopku nad pravno osebo, saj ta ni stranka tega postopka. Zapoved smiselne uporabe kot urejevano načelo in pomembno pravnotehnično sredstvo urejanja družbenih razmerij pa predpostavlja, da sta si urejeni in neurejeni položaj v bistvenem podobna. Če pa si primerjana položaja nista v bistvenem podobna, pravnega pravila, ki ureja določen položaj, ni mogoče uporabiti za drug (neurejen) položaj, saj takšna uporaba pravila ne bi bila smiselna. Uporaba pravila prvega odstavka 344. člena ZFPPIPP, ki izključuje pritožbo stečajnega dolžnika zoper sklep o prodaji tudi v postopku osebnega stečaja, je zato po stališču Ustavnega sodišča kršitev pritožničine pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
Priprava in izvedba skupščine, na kateri se obravnava izključitev manjšinskih delničarjev, je res urejena v 386. členu ZGD-1, vendar to ne pomeni, da gre za specialno določbo v razmerju do 305. člena ZGD-1 in da je zaradi tega izključena pravica delničarjev do informiranosti po splošni ureditvi.
V predmetni zadevi ni sporno, katera vprašanja so predlagatelji postavili in kakšne odgovore so prejeli. Zgolj dejstvo, da po prejemu odgovorov niso še enkrat ponovili vprašanj, ne vpliva na njihov položaj v tem nepravdnem postopku. To pa seveda ne pomeni, da lahko predlagatelji v predlogu po 306. členu ZGD-1 vprašanja, ki so jih postavili na skupščini, širijo in dodatno pojasnjujejo, kam so z njimi merili. Predmet odločanja v nepravdnem postopku so samo vprašanja, ki jih je delničar postavil že na skupščini.
pogodba o organizaciji turističnega potovanja - seznanjenost s splošnimi pogoji - pravice potrošnika - nepravilno opravljene storitve turistične agencije - turistična agencija
Prejem Splošnih pogojev ob sklenitvi pogodbe, ki je po prepričljivem zaključku sodišča prve stopnje dokazan, ne izključuje trditve tožene stranke o seznanitvi s Splošnimi pogoji že pred sklenitvijo pogodbe. Zato se je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka utemeljeno oprlo tudi na Splošne pogoje za turistične aranžmaje, ki med drugim med obveznostmi potnika tudi določajo, da je potnik dolžan agenciji pred sklenitvijo pogodbe posredovati svoje podatke oziroma podatke njegovih sopotnikov tako, kot glasijo v njihovih osebnih dokumentih, ki jim omogočajo prestop meje, katere državljani so, in nadalje tudi, da v kolikor potnik oziroma kateri od njegovih sopotnikov, ki potujejo v tujino, ni slovenski državljan, je dolžan potnik, ki sklene pogodbo, to izrecno sporočiti agenciji pred sklenitvijo pogodbe, v primeru, da potnik ob prijavi ne navede pravilnih podatkov oziroma opusti prejšnje opozorilo, pa je odgovoren za vse stroške oziroma posledice, nastale zaradi napačnih podatkov.
Potniki oziroma sklenitelj potovanja so tisti, ki so dolžni toženo stranko kot organizatorko potovanja opozoriti na svoje (morebitno tuje) državljanstvo in podati vse potrebne informacije v zvezi s tem in s to obveznostjo je bil seznanjen tudi tožnik. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da obveznost preverjanja in pridobivanja podatkov potnikov o njihovem državljanstvu in preverjanje njihovih dokumentov ni dolžnost organizatorja potovanja, kot tudi, da je tožena stranka svojo zakonsko obveznost iz 6. točke prvega odstavka 57.b člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) v obravnavanem primeru tudi ustrezno izpolnila.
predpostavke za izdajo začasne odredbe - trditveno in dokazno breme stranke
Sodišče presoja izpolnjenost predpostavk za izdajo začasne odredbe na podlagi navedb, ki jih predlagatelj navede v predlogu za izdajo začasne odredbe (prvi odstavek 7. člena ZPP v zvezi s 239. in 15. členom ZIZ).
Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožeča stranka ni zmogla svojega dokaznega bremena, da je drugo tožena stranka zakonitemu zastopniku družbe M. d. o. o. pred potekom tri letnega zastaralnega roka zatrjevala, da je zastaralni rok 5 let. Zato v tem delu ni podana kršitev poslovne obveznosti drugo tožene stranke, ki bi imela znake protipravnega ravnanja.
Ker je imel zakoniti zastopnik družbe M. d. o. o. pravočasno na voljo vse pravno odločilne informacije ter pripravljeno tožbo, je tako mogoče odgovornost za zamudo roka za vložitev tožbe pripisati le njemu. Odločitev o vložitvi tožbe na sodišče je v sferi poslovodje družbe.