CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0083826
ZPP člen 458, 458/1, 495, 495/1.
spor majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi - nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje - nastanitev delavcev
Z navedbami, da so v resnici delavci tožene stranke prenočevali samo 95-krat (in ne 116-kart, kot je z računi št. 54174, 54622 in 55116 zaračunala tožeča stranka), da navedeno izhaja iz fotokopij potnih listov delavcev (saj ti dokazujejo, kdaj je posamezni delavec vstopil v Slovenijo in kdaj jo je zapustil), da je bilo glede na ceno nočitve 14,15 EUR preveč zaračunano 297,15 EUR, da je bil za hrano in pijačo dvakrat obračunan DDV ter da je zato sodišče prve stopnje v tem postopku tožeči stranki iz naslova obračunanega davka prisodilo 237,40 EUR preveč, tožena stranka nedopustno izpodbija dejansko stanje.
spor majhne vrednosti – izvedba naroka – odločitev brez naroka – nesporno dejansko stanje – domneva o priznanju dejstev – pavšalne ugovorne navedbe
Predmet pritožbene presoje je obstoj pogojev za uporabo pooblastila sodišča, da brez razpisa naroka odloči o sporu, pri čemer pa pritožbeno sodišče že na tem mestu pojasnjuje, da v primerih, ko ti pogoji po prvem odstavku 454. člena ZPP so izpolnjeni, sodišče odloči brez izvedbe naroka, ne glede na to, ali ga katera od strank zahteva ali ne.
Sodna praksa glede neugodnih posledic za tožnika in toženca v primeru izdaje začasne odredbe res nima enotnega stališča o tem, ali je izdaja regulacijskih začasnih odredb mogoča tudi ob izpolnjenosti zgolj pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.
ZDR-1 člen 1, 84, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 83, 83/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - prenehanje potrebe po delu
Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto receptorka za nedoločen čas. V pogodbi o zaposlitvi je določeno, da bo opravljala delo v pisarni na enotah naročnikov oziroma v poslovnih enotah družbe. Glavna dejavnost tožene stranke je posredovanje začasne delovne sile. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana na podlagi 89. člena ZDR-1 zaradi spremembe seznama storitev pri naročniku in posledično prenehanja receptorskih storitev pri naročniku. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tožena stranka namreč ni dokazala, da so prenehale potrebe po delu tožnice na delovnem mestu receptor. Sprememba organizacije dela pri naročniku, ob upoštevanju, da delavec sklene pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem, katerega glavna dejavnost je posredovanje začasne delovne sile, ne more biti poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku, s katerem je tožnica uveljavljala nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in intregracijo v celoti ugodilo.
predlog za oprostitev plačila, odlog in obročno plačilo sodne takse – izostanek odločitve o predlogu za odlog in obročno plačilo sodne takse – predlog za izdajo dopolnilnega sklepa – gola pritožba
Pritožba utemeljeno opozarja, da prvo sodišče ni odločilo o predlogu za odlog in za obročno plačilo taks. Čeprav je iz razlogov izpodbijanega sklepa smiselno razvidno, da je prvo sodišče presojalo tudi vprašanje odloga in obročnega plačila taks, o tem delu predloga tožnikov še ni odločilo. Ta del pritožbe je zato treba šteti za predlog tožnikov, da se izda dopolnilni sklep, o čemer je pristojno odločiti sodišče prve stopnje.
IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0053514
ZFPPIPP člen 45, 131, 131/1, 131/2, 132, 132/1, 157, 221b/1, 221b/2. ZPP člen 343, 343/1, 343/2.
dopolnitev pritožbe - poenostavljena prisilna poravnava - nedovoljenost izvršbe - vpliv začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave
V skladu s prvim odstavkom 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je pritožba, pa tudi vsaka dopolnitev pritožbe, prepozna, če je vložena po preteku zakonskega roka zanjo, zato je pritožbeno sodišče dopolnitev pritožbe z dne 25. 9. 2015 zavrglo kot prepozno.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je (tudi) za postopek poenostavljene prisilne poravnave uporabljiva določba 131. člena ZFPPIPP, ki v prvem odstavku določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - USTAVNO PRAVO
VSL00004275
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 29. KZ člen 244. KZ-1 člen 20, 20/1, 38, 55, 55/1, 228, 230, 240, 240/1, 240/2. ZOPOKD člen 4, 4-1, 4-3, 5, 5/4. ZKP člen 95, 95/1, 98, 98/1, 98/2, 105, 105/2, 105/3, 344, 344/1, 358, 358-1, 358-3, 370, 370-1, 370-2, 370-3, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 383, 383/1, 386, 391, 394, 394/1. ZGD-1 člen 247, 248, 248/1, 248/3, 263, 263/1, 545, 545/1, 545/3, 547, 547/1.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - pomoč pri kaznivem dejanju - odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - isti historični dogodek - kršitev pravice do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov obrambe - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - konflikt interesov - fiktivni posli - prevzem dolga - pridobivanje lastnih delnic - dokapitalizacija - izpodbijanje dokazne ocene - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - udeležba pri kaznivem dejanju - napeljevanje - skrbnost dobrega strokovnjaka - odvzem premoženjske koristi - kršitev kazenskega zakona - skrbnost dobrega in vestnega gospodarstvenika - načelo zakonitosti - tiha blanketa - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nerazumljivost izreka - temelji odgovornosti pravne osebe - razpolaganje s protipravno premoženjsko koristjo - kršitev enakega varstva pravic - določena kazen - enotna kazen - znižanje kazni - sprememba odločbe o kazenski sankciji - sprememba sodbe
Medtem ko je obtoženčevo ravnanje s položaja direktorja krovne koncernske družbe pomembno zaradi izpolnitve objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja, je njegov položaj večinskega lastnika koncerna ključen za razumevanje motiva za kaznivo dejanje ter za presojo poslovnih potez s kaznivim dejanjem prikrajšanih hčerinskih podjetij. Obtoženčeva funkcija v krovni družbi je bila uporabljena kot sredstvo za evidentno zlorabo položaja v odvisni družbi, kjer je obtoženec prav tako opravljal funkcijo direktorja, vse v očitnem konfliktu interesov. Ravnanje obtoženca, pravno opredeljeno kot storilstvo, mora biti presojano v vsej celovitosti, tako z vidika obvladujočih procesov v strukturi dejanskega koncerna, v časovnem pogledu, kot tudi glede posameznih izvršitvenih ravnanj. Ob osredinjenju interesa za načrtno vzpostavitev finančnih tokov v koncernskem sistemu izključno v osebi obtoženca, kriminalna količina njegovih ravnanj ustreza opredelitvi storilstva v okvirih očitanega kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1.
Ob sprejemanju dokazne ocene izpodbijane sodbe, da so bili predstavniki družb posojilodajalk glede okoliščin plasiranja posojil zavedeni s strani obtoženega, z dajanjem posojil niso izpolnili subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 oziroma subjektivne biti dejanja. Upoštevaje pravilo akcesornosti udeležbe pa obtoženec, ki jim je kreditiranje družb posojilojemalk odredil, ne more veljati za napeljevalca, saj domnevni "glavni storilci", ki to niso, sploh niso izpolnili biti kaznivega dejanja.
Razpolaganje pravne osebe s protipravno premoženjsko koristjo kot temelj njene odgovornosti po 3. točki 4. člena ZOPOKD mora že pojmovno hkrati pomeniti tudi neko vrsto prispevka njenih vodstvenih ali nadzornih organov h kaznivemu dejanju, kar se odrazi v kombinaciji z drugimi temelji odgovornosti iz 4. člena ZOPOKD. V situacijah, ko v pravni osebi ni organa, ki bi vodil ali nadziral storilca, ni mogoče identificirati posebnega, ločenega avtorstva in vsebine prispevka pravne osebe v razmerju do storilčevega kaznivega dejanja. Že zavestna (naklepna) odločitev obtoženca kot direktorja družbe, da bo protipravno ravnal, pomeni sprejem ter (v tej zadevi) nato tudi izvršitev protipravnega sklepa vodstvenega organa pravne osebe, kar je temelj njene odgovornosti za kaznivo dejanje po 1. točki 4. člena ZOPOKD.
V opisu kaznivega dejanja, ki je očitano pomočniku, morata biti tako pomočnikovo izvršitveno ravnanje kot dejanje glavnega storilca konkretizirani do te mere, da je mogoče že iz samega opisa razbrati, ali pomočnikovo ravnanje pomeni prispevek, podporo in podobno olajšanje storitve kaznivega dejanja glavnemu storilcu. Naklep pomočnika je dvojen, zajeti mora tako ravnanje pomoči kot tudi ravnanje glavnega storilca, zato mora biti subjektivni odnos pomočnika v opisu dejanja konkretiziran v razmerju do izvršitvenega ravnanja glavnega storilca, ne le do prikrajšanih družb.
ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3, 73, 73/3. ZSPJS člen 3, 3/3, 3a.
plačilo za delo - dodatek k plači
Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da 20 % dodatek na osnovno plačo, predviden v 3. odstavku 73. člena ZJU, ni čisti denarni zahtevek in je zato tožnica do njega upravičena šele od podaje zahteve za odpravo nezakonitosti dalje. Takšno stališče je veljalo za spore iz naslova prikrajšanja pri plači (če ni šlo za čiste denarne zahtevke) po predpisih, ki so veljali do uveljavitve novega plačnega sistema, ker je bila podlaga za obračun in plačilo plače dokončen (pravnomočen) sklep oziroma odločba delodajalca, katere spremembo je lahko javni uslužbenec dosegel le z vložitvijo zahteve za varstvo pravic pri delodajalcu in nato s sodnim varstvom. Po uveljavitvi ZSPJS pa glede določanja plače in ravnanja v primeru nezakonitosti, vključno z varstvom pravic pri delodajalcu kot procesno predpostavko za sodno varstvo (če ne gre za čiste denarne terjatve), veljajo določbe ZSPJS kot specialnega predpisa in sicer določbe 3. in 3.a člena, po katerih je javni uslužbenec upravičen do izplačila razlik v plači za nazaj, če mu je izplačana nižja plača od pripadajoče. Tožnici je bila s tem, ko ni prejela 20 % dodatka na osnovno plačo po 3. odstavku 73. člena ZJU, ki je bil določen za delovno mesto, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas - za čas projektnega dela, in za delovna mesta, na katerih so zaposleni javni uslužbenci za določen čas delali isto delo in imeli določeno višjo osnovno plačo, finančna sredstva za to pa so zagotovljena, izplačana plača v nasprotju s predpisi. Za odločitev v tem sporu je bistvenega pomena določba 3. odstavka 3. člena ZSPJS, po kateri se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. To pomeni, da tožnici pripada 20 % višja osnovna plača od 1. 10. 2008 do 30. 6. 2015.
ZSS člen 1, 1/1, 4a, 23, 33, 60, 61, 74, 74/1, 74/1-7. ZDR-1 člen 89, 110. ZVDZ člen 12, 12/3. ZPos člen 9, 9/1, 9/2. URS člen 129. ZJU člen 160.
prenehanje službenega razmerja - sodnik - sodniška funkcija - prenehanje sodniške funkcije - službeno razmerje - sodniška služba - ocena sodniške službe - sodni svet
Prenehanje sodniške funkcije, ki nastopi z dnem, ko Sodni svet odloči o pritožbi sodnika zoper oceno sodniškega dela, ne pomeni istočasnega prenehanja službe, temveč je treba s smiselno uporabo določb ZDR-1, zaradi zagotovitve ustavnega načela enakosti zaposlenih oseb, katerih pravice in obveznosti so (razen v delu, ki se nanaša na sodnikovo neodvisnost pri odločanju), bistveno enake oziroma podobne, šteti, da lahko sodniku na ustavno skladen način preneha sodniška služba z dnem, ko mu je vročena (obrazložena) odločba Sodnega sveta o prenehanju sodniške funkcije, ne pa za nazaj, že na dan sprejema odločitve na Sodnem svetu.
ZSS nima določbe, iz katere bi izhajalo, da delodajalec oziroma službodajalec v primeru prenehanja sodniške službe sodnika razporedi na drugo ustrezno delo (pri sodiščih se kot takšno lahko izpostavi delo strokovnega sodelavca) oziroma da je dolžan preveriti, ali takšno prosto delovno mesto obstaja. Po določbi 4.a člena ZSS se glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja. ZSS torej določa, da se smiselno uporablja ZDR-1, ne določa pa smiselne uporabe ZJU. Zato tudi ni pravilno zavzemanje tožnice, da naj bi sodišče pravice sodnika, kateremu je prenehala sodniška funkcija, presojalo v skladu z določbo 160. člena ZJU, ki določa, da javnemu uslužbencu, za katerega se ugotovi, da je nesposoben za svoj položaj oziroma za svoje delovno mesto, delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi z učinkom po preteku odpovednega roka, če ga ni mogoče premestiti na drugo ustrezno delovno mesto, za katero izpolnjuje pogoje. Zato je mogoče glede datuma prenehanja sodniške službe smiselno uporabiti le določbe ZDR-1, ne pa tudi določb ZJU.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - izvedenstvo - kazenska odgovornost - neprištevnost - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - varnostni ukrep - obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti - predpisana kazen - predlog, naj sodišče izreče varnostni ukrep - vložitev obtožnice
Ker sodišče prve stopnje ni izvedelo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, je na podlagi zgoraj obrazloženega, lahko vplivalo na pravilnosti ugotovitve, da je bil obdolženec ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven. Pritožnica ima tudi prav, da je tako ravnanje sodišča prve stopnje tudi vplivalo na pravilnost ugotovitve, ali je obdolžencu utemeljeno izreči varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Res je, kot že rečeno, da je državna tožilka prvotno vloženo obtožnico spremenila v predlog, naj sodišče izreče obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti (prvi odstavek 493. člena ZKP), vendar to ne pomeni, da je prekludirana pri (ponovni) vložitvi obtožnice. Šesti odstavek 492. člena ZKP namreč določa, da če državni tožilec na glavni obravnavi umakne predlog za izrek varnostnega ukrepa ali če sodišče ugotovi, da obdolženec v času storitve kaznivega dejanja ni bil neprišteven, zavrže predlog za uporabo varnostnega ukrepa. V tem primeru sme državni tožilec v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa o zavrženju predloga, zaradi istega kaznivega dejanja vložiti obtožnico oz. obtožni predlog. Po oceni pritožbenega sodišča lahko državni tožilec tako ravna tudi v primeru, ko pred tem že vloženo obtožnico spremeni tako, da predlaga, naj se izreče varnostni ukrep po prvem odstavku 491. člena ZKP (prvi odstavek 493. člena ZKP), saj sodišče šele na podlagi izvedenih dokazov na glavni obravnavi ugotovi, ali je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje in ali je bil ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven (tretji odstavek 492. člena ZKP). Pritožnica ima torej prav, ko uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo zgoraj navedenih določb ZKP, kar je vplivalo oz. moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa. V tej posledici je tudi podan dvom o resničnosti odločilnih dejstev (neprištevnost in ocena tveganja ponovitve kaznivega dejanja).
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 48, 49, 49/3, 50. ZPP člen 249.
izvedenec - izvedensko mnenje - nagrada
Sodišče prve stopnje je izvedenskemu organu pravilno, v skladu s Pravilnikom o sodnih izvedenih in sodnih cenilcih priznalo nagrado za študij spisa v višini 138,00 EUR, saj sodni spis (skupaj s prilogami in upravnim spisom) obsega več kot 200 strani in nagrado za opravljena osebna pregleda pri ortopedu in nevrologu v višini 92,00 EUR.
Če v primeru, ko je bil vložen predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze, eden od zakoncev med postopkom odstopi od tega predloga, sodišče ustavi postopek.
Odločba toženca, s katero je bila tožnikovi materi (zdaj že pokojni) priznana pravica do vdovske pokojnine, je postala dokončna in pravnomočna, saj se zavarovanka oziroma nosilka pravice zoper njo ni pritožila. Pravice iz obveznega zavarovanja, kamor na podlagi 3. alinee točke a) prvega odstavka 4. člena ZPIZ-1 sodi
tudi pravica do vdovske pokojnine, so po 1. odstavku 5. člena ZPIZ-1 neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca, se podedujejo. To pomeni, da je s smrtjo nosilke pravice (tožnikove matere) ugasnila pravica do uveljavljanja pravice do vdovske pokojnine in je v imenu pokojne ne more uveljavljati nihče. Tožnik zato v tem postopku ne more uveljavljati pravice do vdovske pokojnine, niti izplačila višjega zneska vdovske pokojnine.
jemanje podkupnine - zloraba uradnega položaja ali pravic - premoženjska korist - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pomanjkljivosti odločbe
Način delitve premoženjske koristi ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ, kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi ni podana, če sodba o tem nima razlogov.
izredna denarna socialna pomoč - dodelitev - izpolnjevanje pogojev
Izredna denarna socialna pomoč se dodeli družini, ko se ta znajde v materialni stiski oziroma ima izredne stroške, ki so vezani na preživetje, in jih zaradi svojih nizkih dohodkov ne more odpraviti, na nastanek le teh pa ni mogla vplivati. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica obvezno zdravstveno in dopolnilno zdravstveno zavarovana, kar pomeni, da se iz navedenega zavarovanja krijejo stroški zdravil. Sredstva za živila in čistila pa so pokrita že iz redne denarne socialne pomoči. Toženka je tožnici za izredno denarno pomoč utemeljeno namenila 150,00 EUR za obutev, saj tožnica drugih izrednih stroškov ni izkazala. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločbe toženke ni utemeljen, saj za priznanje izredne denarne socialne pomoči v višjem znesku ni pravne podlage.
ZPP člen 154. Odvetniška tarifa tarifna številka 18, 18/1.
povrnitev stroškov – nagrada odvetnika – sestava tožbe
Tožniku ne pripada preostanek priglašenih stroškov v tožbi (za obračun obresti, pridobitev zemljiškoknjižnih in drugih izpiskov, za pregled spisov in preučitev pravnih virov v tujem jeziku). Te storitve so že zajete v postavki za sestavo tožbe po tar. št. 18/1 OT, saj so bile opravljene zaradi priprave tožbe. Do povračila teh stroškov bi bil tožnik upravičen le, če bi šlo za samostojno storitev.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije invalidnosti - preostala delovna zmožnost
Pri tožniku je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker več ni zmožen za delo „pajkista“, ki ga je opravljal, temveč za dela na drugem, fizično lažjem delovnem mestu, ki ni terensko, v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Ker pri tožniku ni dokazano, da tožnik do konca predsodnega postopka ne bi bil več zmožen za organizirano pridobitno delo, oz. da pri njem ne bi bilo preostale delovne zmožnosti z določenimi omejitvami, tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
spor majhne vrednosti – izvedba naroka – navedba razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov – substanciranje dokaznih predlogov – pravočasnost navajanja dejstev in dokazov
Ker je toženec šele v pripravljalni vlogi substancirano prerekal nastanek in višino terjatve, je imel tožnik pravico navajati tudi dejstva in dokaze, ki predstavljajo odgovor na navedbe iz toženčeve vloge. V pripravljalni vlogi tožnik niti ni navajal novih dejstev, marveč je natančneje odgovoril na ugovore toženca iz njegove pripravljalne vloge.
Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati. Tako ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi – za zaslišanje prič, strank – pomenijo zahtevo za izvedbo naroka.
pregledovanje in prepisovanje spisov – vloga za pregled in prepis spisa – pravni interes – opravičena korist – trditveno breme – nedovoljene pritožbene novote – materialno procesno vodstvo
Pritožnik bi moral že v svoji vlogi obrazložiti, v čem se kaže njegova opravičena korist za pregled in prepis spisa. Pritožnik je v utemeljitvi svoje vloge navedel le, da naj bi imel „pravni interes“ po pridobitvi informacij, s čim tožnica utemeljuje svoj zahtevek zoper toženca (na podlagi istih historičnih dogodkov) in da je njegov „pravni interes“ izkazan s tem, da ista tožnica za škodo na podlagi iste kreditne pogodbe v drugem postopku bremeni njega. Navedeno ne zadošča. Trditev o postopku med tožnico in pritožnikom sama po sebi ne predstavlja obrazložitve opravičene koristi, saj gre zgolj za zatrjevanje dejstva, da teče določen postopek. Želena informacija (s čim tožnica utemeljuje svoj zahtevek zoper toženca) tudi ne izkazuje opravičene koristi, saj pritožnik v vlogi ni pojasnil, kako naj bi mu ta informacija pomagala oziroma pri uresničevanju katerih njegovih pravic ali koristi v postopku med tožnico in njim naj bi mu pomagala.
Materialno procesno vodstvo se nanaša na dolžno ravnanje sodišča v razmerju do strank in drugih oseb, udeleženih v pravdi, in nima nobene zveze z vlogo tretje osebe (pritožnika) za pregled in prepis spisa. V tem pogledu sodišče ni bilo dolžno pozivati pritožnika, da ustrezno dopolni vlogo.