Tožnica lahko vknjižbo izbrisa na parcelah, ki so nastale s parcelacijo po pravnomočnosti sodbe, doseže s pravnomočno sodbo, čeprav je v njej navedena parcela, kakršna je bila v času pravnomočnosti sodbe, torej pred parcelacijo.
Tožba mora vsebovati dejanske okoliščine konkretnega primera, na katerih sloni tožbeni zahtevek in, ki jih je mogoče subsumirati pod določeno pravno normo, ki hkrati ne smejo biti v nasprotju s predloženimi dokazi.
Ker je pridobitev podatkov o dolžnikovi zaposlitvi zagotovljena v okviru sodnega postopka, upnikova predhodna poizvedba ni potrebna za izvršbo v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ.
V konkretnem primeru je pridobitev potrdila o izvršljivosti izvršilnega naslova vsebinsko in časovno povezana s pripravo predloga za izvršbo, zato so s tem povezani odvetniški stroški tudi po prepričanju pritožbenega sodišča že zajeti v nagradi po tarifni št. 31 OT.
Pritožnika sta pritožbo vložila po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Njuna pritožba je zato prepozna. Sodišče druge stopnje praviloma odloča samo o pravočasnih pritožbah, izjemoma pa sme upoštevati tudi nepravočasne pritožbe, če s tem niso prizadete pravice oseb, ki se opirajo na sklep (tretji odstavek 173. člena ZD).
Mnenje, ki ga v postopku poda strokovna oseba CSD v družinsko pravnih postopkih šteje za izpovedbo osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje (108. člen ZNP-1). Mnenje, ki ga poda CSD pa ima naravo izvedenskega mnenja.
Sodišče je bilo s smrtjo tožnice seznanjeno in je tudi pridobilo smrtovnico, vendar v sodbi ni navedlo, da po pokojni tožnici, ki ne more biti pravdna stranka, kot tožeča stranka nastopajo dediči po njej. Ker se sodba glasi na osebo, ki ne more biti pravdna stranka, je podana kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je odpravljiva (postopek se lahko nadaljuje z dediči), a sme glede na četrti odstavek 354. člena ZPP to pomanjkljivost odpraviti le sodišče prve stopnje sámo.
Po danem pravnem pouku osebi, zoper katero je bil že osredotočen sum, in po odklonitvi prostovoljne izročitve predmeta na zahtevo policije, je policija s tem, ko je segla v žep osebe in zasegla predmet, izvedla osebno preiskavo, ki pa je bila brez ustrezne sodne odredbe za osebno preiskavo.
Privilegij zoper samoobtožbo obdolženca varuje od trenutka, ko je nanj osredotočeno preiskovanje storitve konkretnega kaznivega dejanja. V tem trenutku je treba obdolženca poučiti o njegovih pravicah, ker so policijska pooblastila po 51. in 52. členu ZNPPol uporabljiva le do trenutka osredotočenosti suma.
Tožnika sta v pritožbi navedla številna relevantna dejstva, da vzrok za opustitev procesnega dejanja ni bil opravičljiv in bi zamudo pri vložitvi odgovora na tožbo toženka lahko preprečila ob zadostni skrbnosti, ob upoštevanju njenih osebnih lastnosti in okoliščin na njeni strani. Vsa ta sporna dejstva terjajo razpis naroka, na katerem bo treba izvesti dokaze, na podlagi katerih bo šele moč presoditi, ali je zdravstveno stanje povzročilo zamudo, ki je toženka kljub zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti.
Vendar ne glede na to je poudariti, da se pravni pouk obdolžencu o privilegiju zoper samoobtožbo ne razteza na opravljen preizkus alkoholiziranosti in tudi ne na kasneje odrejen strokovni pregled obdolžencu. V danem primeru namreč gre za ugotavljanje količine alkohola v krvi oziroma s tem namenom za odvzem in pregled vzorcev krvi in urina, ki se jih v skladu z drugim odstavkom 266. člena ZKP zaradi analize in ugotovitve drugih dejstev, pomembnih za kazenski postopek, sme opraviti tudi brez privolitve tistega, ki se ga pregleda, razen če bi zaradi zdravniškega dejanja nastala škoda za zdravje obdolženca, kar pa iz podatkov spisa ne izhaja.
Bistvo pritožbe v zvezi z zavrženjem zasebne tožbe zoper B. B. je v nasprotovanju odločitvi sodišča prve stopnje, da je zasebna tožba v tem delu vložena prepozno.
Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Pooblaščenec neutemeljeno trdi, da ob prejemu pisma zasebni tožilec še ni bil seznanjen s tem, kdo je storilec inkriminiranega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 4 izpodbijanega sklepa prepričljivo in logično obrazložilo, sklicujoč se na obrazložitev zasebne tožbe, da je zasebni tožilec glede na vsebino pisma že ob njegovem prejemu vedel, da ga je lahko sestavila le B. B.
Vsebina pojasnilne dolžnosti mora biti takšna, da lahko potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja in oceni potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za svoje finančne obveznosti. Ni dovolj, da se potrošnik zaveda možnosti spremembe valutnega tečaja. Banka ga mora opozoriti na veliko stopnjo valutnega tveganja, ker so nihanja, zlasti v dolgoročnem obdobju, potencialno velika in lahko povzročijo potrošniku neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ki jih ne zmore (več) obvladovati. Kot strokovnjak mora banka poznati, predvideti in potrošnika obvestiti tudi o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev. Pri zapolnjevanju vsebine pojasnilne dolžnosti je treba glede na enotna stališča sodne prakse izhajati iz standarda povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren.
Pravna oseba sama ni oziroma ne more biti storilka prekrška, ampak je lahko spoznana za odgovorno za prekršek, ki ga je izvršila druga oseba (storilec), ki je po naravi stvari lahko le fizična oseba.
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bila odgovorna oseba neposredni storilec prekrška, torej tisti, ki bi moral davčnemu organu predložiti obračun davka na dodano vrednost za mesec december 2022 v zakonsko predpisanem roku, ampak iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da bi moral kot direktor pravne osebe preverjati izvrševanje obveznosti računovodstva in skrbeti, da bodo te obveznosti še vedno pravilno in pravočasno izpolnjene, pa tega ni storil. Ugotovilo torej je, da je bil storilec odgovorna oseba odgovoren za izvajanje dolžnega nadzorstva, kot to določa drugi odstavek 15. člena ZP-1 - da je bil tisti, ki je bil pri pravni osebi pooblaščen izvajati dolžno nadzorstvo, s katerim se lahko prepreči prekršek in je to svojo dolžnost opustil. Glede na navedeno storilcu odgovorni osebi prekršek, kot se mu očita v plačilnem nalogu, torej kot neposrednemu storilcu (prvi odstavek 15. člena ZP-1), ni dokazan.
Storilec pravna oseba se zoper sodbo ni pritožil, vendar pa ker je njegova odgovornost za prekršek pridružitvena, so razlogi, zaradi katerih je pritožbeno sodišče sprejelo odločitev o ustavitvi postopka zoper storilca odgovorno osebo, v korist tudi storilcu pravni osebi.
Pri načinu vročanja s fikcijo vročitve je odločilno, da naslovnik prejme sporočilo, v katerem je navedeno, kje se dokument nahaja in da ga mora prevzeti v 15 dneh, sicer se bo štelo, da velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Glede na to, da je bilo pritožnikom 12. 5. 2025 puščeno sporočilo o prispelem pismu z zgoraj navedeno vsebino, čemur pritožniki niti ne oporekajo, so lahko računali s tem, da se bo vročitev štela za opravljeno s potekom 15 dni in je bila njihova odgovornost, da poskrbijo za dvig pošiljke in se z njo seznanijo. S tem, da je po poteku roka pošiljka puščena v hišnem predalčniku naslovnika, pa se zgolj zagotavlja večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub navedenemu načinu vročitve res seznanil s pisanjem. V vsakem primeru pa se šteje, da je bilo pisanje vročeno 27. 5. 2025, ne glede na to, kdaj je bilo dejansko puščeno v njem in potem iz njega prevzeto.
Gre za motilno dejanje, ki terja posredovanje sodišča. Tožnica opravlja transportno dejavnost, zaprtost njenega parkirišča pa grobo posega v njen dosedanji način izvrševanja posesti.
Pritožnik pri tem, ko graja vročanje sodnega vročevalca povsem prezre, da je v prvi vrsti njegova dolžnost, da je poštno dosegljiv, se odziva na sodna pisanja sodišča in da sodišče obvesti o vsaki spremembi naslova in prebivališča, vse do končanega postopka.
Upoštevaje število klicev in poslanih SMS sporočil ni dvoma, da se je obsojenec vročanju pisanj očitno izogibal (poročilo l. št. 577-578). Po obrazloženem je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP pravilno in utemeljeno obsojencu v plačilo naložilo stroške vročanj zgoraj izpostavljenih sodnih pisanj, ki so nastali izključno po njegovi krivdi.
Pri presoji protipravnosti žaljive izjave je treba upoštevati celoten kontekst in okoliščine podane izjave. Sodišče prve stopnje je to storilo. Potrdilo je sicer pritožnikovem stališču, da ima beseda "aferisti" med rusko govorečimi negativno konotacijo in je objektivno žaljiva, vendar pa je nadalje navedlo več prepričljivih razlogov, zakaj ta tožnikov zapis ne predstavlja protipravnega ravnanja.
Če je vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka (tak je po opisanem tudi obravnavani primer), se na podlagi desetega odstavka 112. člena ZPP lahko šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. člena oziroma iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, ali očitni pomoti vložnika. V primeru, ko vlogo za stranko vlaga odvetnik, torej ta lahko šteje za pravočasno le, če je njeno vložitev pri nepristojnem sodišču mogoče šteti za očitno pomoto.
Izrečena denarna kazen je tudi po višini povsem primerna, z njo pa se zasleduje odvračalni učinek.