ZPP člen 308, 339, 339/2, 339/2-12, 350, 350/2, 354, 354/2.
mesečna renta - sodna poravnava - zavrženje tožbe
O tožbenem zahtevku tožnika za plačilo mesečne rente iz naslova izgube na zaslužku kot posledica nesreče pri delu je že bila sklenjena sodna poravnava v pravdni zadevi opr. št. P 1026/1997 z dne 13. 3. 2003, zato je pritožbeno sodišče na tožnikovo pritožbo izpodbijano sodbo v delu, ki se je nanašala na zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka, razveljavilo in tožbo tožnika zavrglo (354/2 člen ZPP).
sklepčnost tožbe - sklicevanje na predložene listine kot del trditev - materialno procesno vodstvo
ZPP opredeljuje sklepčnost tožbe v 318. členu, kjer določa, da mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, navedenih v tožbi. Sklepčnost tožbe pomeni v svojem bistvu tožnikovo trditveno breme, da navede dejstva, na katera opira svoj zahtevek. Vsebinsko to pomeni, da navede vsa dejstva, na katera se uporabijo pravne norme, ki utemeljujejo zahtevek. Če tožeča stranka tega bremena ne zmore, sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Nesklepčnost tožbe je podana tedaj, ko tožeča stranka v tožbi opiše življenjski primer, iz katerega ne izhaja nobena pravna posledica, ko iz tožbenih navedb ne izhaja tista pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zahteva tožeča stranka, temveč druga pravna posledica ali pa ne izhaja pravna posledica za toženo stranko, marveč za koga drugega. Vzroki za takšne oblike nesklepčnosti pa so različni: - življenjski primer je sicer popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja opisana posledica; - lahko pa je opisan pomanjkljivo in je prav ta pomanjkljivost razlog za nesklepčnost. Glede na to, da se je tožeča stranka sklicevala na vse listine, ki jih je predložila in specifikacije iz katerih izhajajo zahtevani podatki višine zapadlih obresti po posameznem računu, obdobje teka teh zamudnih obresti in njihova višina, tako sodišče ni imelo podlage, da je navedlo, da gre za nesklepčen zahtevek. Če je smatralo, da je temu tako, pa bi moralo tožečo stranko, ki je bila nenazadnje laična stranka v postopku, spodbuditi k dopolnitvi trditvene podlage, z navedbo manjkajočih pravno odločilnih dejstev, česar na prvem naroku glavne obravnave ni realiziralo. V tem okviru bi moralo sodišče v kolikor je zaključevalo, da tožbeni temelj ni konkreten in nedvoumen, z vprašanji dopolniti in nadgraditi navajanja o odločilnih dejstvih, saj pavšalni napotki sodišča za to ne zadoščajo
Kot del ugotovljenega dejanskega stanja je namreč mogoče šteti tudi neprerekane trditve ene od strank (214. člen ZPP); listine, ki jih predloži stranka v zvezi s konkretizacijo svojih trditev, pa je mogoče obravnavati kot trditve stranke. Tako je mogoče v sporih, v katerih vtoževani znesek predstavlja seštevek več terjatev, dopustiti, da se stranka glede višine zahtevka ter zapadlosti posameznih terjatev sklicuje na priloženo listino. V obravnavani zadevi je torej mogoče kot del trditvene podlage tožeče stranke upoštevati tudi listine, ki prikazujejo višino in zapadlost posameznih računov, začetek teka zamudnih obresti od posameznih računov, plačila tožene stranke in kdaj je nastopila zamuda tožene stranke. V konkretni zadevi se je tožeča stranka na te listine sklicevala v zvezi z navedbo in obrazložitvijo posameznih računov, njihove dospelosti (oziroma zapadlosti) in njihovega plačila ter (višine) obrestne mere. Vsebine teh listin tožena stranka ni prerekala, zato se po povedanem lahko štejejo kot del dejanske podlage gospodarskega spora
prekinitev zapuščinskega postopka – spor o vsebini oporoke – napotitev na pravdo – manj verjetna pravica
Ker so sodediči njegovi zahtevi ugovarjali (navajali so, da iz zapisa dodatka k oporoki ni razvidno, s čim naj bi oporočiteljica sploh razpolagala, nepremičnina, kot je označena, ni določena, oporočiteljica pa v času zapisa listine ni bila lastnica te nepremičnine in z njo ni mogla razpolagati), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je med dediči prišlo do spora glede vsebine oporoke po 1. točki 2. odstavka 210. člena ZD.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0074740
OZ člen 468, 480, 480/2.
pogodba o distribuciji – prodajna pogodba – napake izpolnitve – jamčevalni zahtevki – pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki – izguba pravic – ugovor zoper zahtevek za plačilo kupnine – znižanje kupnine – povrnitev škode – pobotni ugovor
Stališče, da je vrsta zahtevka pravno manj pomembna od same ugotovitve, da je zahtevek tožeče stranke v določeni višini neutemeljen (ker tožena stranka ni dolžna plačati pravočasno reklamirane neustrezne dobave) oziroma ki smiselno izraža, da v bran tožbenemu zahtevku tožena stranka ni bila dolžna ugovarjati oziroma postaviti zahtevka po znižanju kupnine oziroma pobotnega ugovora, temelječega na morebitni odškodninski odgovornosti tožeče stranke, je zmotno. OZ je namreč koncipiran na način, da mora kupec izbrati, na kakšen način se bo upiral prodajalčevemu zahtevku, naj mu plača kupnino.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL0083109
ZVKSES člen 20, 29. SPZ člen 100, 105, 105/1, 105/4. OZ člen 406, 465. ZPP člen 213, 213/2, 337, 337/1.
stranka – zastopanje – etažni lastniki – upravnik – dolžnosti in pooblastila upravnika v zvezi s stvarnimi napakami na skupnih delih stavbe – jamčevanje za napake – odprava napake – stvarne napake – stvarne napake na skupnih delih stavbe – očitne napake – odprava očitnih napak – pomen dejstva, da je prodajalec vedel za napako
V danem primeru tožniki od toženca (med drugim) zahtevajo odpravo napak na skupnih delih stavbe. Prvi tožnik je upravnik, ki je za vložitev take tožbe legitimiran na podlagi podlagi 29. člena ZVKSES, kar pa ne ovira etažnih lastnikov, da tudi sami uveljavljajo stvarne napake na skupnih prostorih. Ostali tožniki so kot etažni lastniki hkrati solastniki skupnih delov (1. in 4. odstavek 105. člena SPZ) in imajo na podlagi 100. člena SPZ pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari. Ni razloga, da ne bi enako veljalo za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov, kar pomeni, da lahko takšno tožbo glede skupnih delov vloži (poleg upravnika) vsak etažni lastnik sam, le nekateri izmed njih, pa tudi vsi skupaj (kot v konkretnem primeru), saj svoje upravičenje izvajajo iz zakonsko določenega stvarnopravnega položaja etažnih lastnikov.
gospodarska pogodba - zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb - izvrševanje javnih funkcij države - sofinanciranje projektov
Gospodarska pogodba je le tista pogodba, pri kateri imata položaj gospodarskega subjekta obe pogodbeni stranki. V obravnavani zadevi je tožeča stranka država in sicer preko delovanja, ki je oblastveno in povezano z izvrševanjem javnih funkcij, z dajanjem državne pomoči oziroma sofinaciranjem projekta na podlagi javnega razpisa Ministrstva za gospodarstvo in njeno delovanje v obravnavanem primeru ni povezano s pridobitno dejavnostjo. Obravnavana pogodba zato ni gospodarska pogodba in zanjo ne pridejo v poštev določbe, ki veljajo za zastaranje gospodarskih pogodb, kot to zmotno uveljavlja tožena stranka, temveč zanjo veljajo določbe 346. člena OZ o splošnem petletnem zastaralnem roku, kakor je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
Ker tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bila zatrjevana posojilna pogodba sklenjena, niti da je bil zatrjevani znesek toženki sploh izročen kot posojilo, je tožbeni zahtevek ob uporabi 1. odstavka 569. člena OZ pravilno zavrnjen.
Če trditvene podlage ni, mora sodišče šteti, da določenih dejstev ni, tudi če se morda mimo navedb strank odkrijejo v dokaznem postopku.
Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi neplačevanja denarnega nadomestila nastal avtomatizem, po katerem se šteje, da neplačevanje denarnega nadomestila predstavlja odstop od pogodbe o zaposlitvi v delu, ki določa konkurenčno klavzulo. Le v kolikor bi toženec ravnal v skladu z dogovorom iz pogodbe o zaposlitvi in tožečo stranko obvestil o nameravani zaposlitvi oziroma izkazal manjše prihodke na drugem delu zaradi upoštevanja konkurenčne klavzule, tožeča stranka pa tožencu ne bi dala soglasja k opravljanju konkurenčne dejavnosti, bi nastopila pravna obveznost tožeče stranke tožencu izplačevati ustrezno denarno nadomestilo za čas, ko bi mu spoštovanje konkurenčne klavzule omejevalo pridobivanje dohodkov kot na prejšnjem delovnem mestu.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožbeni zahtevek na plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule ni utemeljen zaradi tega, ker tožeča stranka ni dokazala, da bi toženec po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki opravljal na trgu dejavnost, ki pomeni konkuriranje v smislu konkurenčne klavzule.
Eno od temeljnih dokaznih pravil je, da je trditveno in dokazno breme za dejstva, ki tožbo naredijo sklepčno na tožniku. Če tožnik teh dejstev ne dokaže, je treba njegov tožbeni zahtevek zavrniti. V primeru, kot je obravnavani, ko je dokazno breme porazdeljeno med obe pravdni stranki, bi veljalo enako tudi za dokazno tveganje, saj enake porazdeljenosti ni mogoče doseči ob uporabi dokaznega standarda gotovosti (onkraj razumnega dvoma). V takšnem položaju je treba sprejeti nižji dokazni standard. Vendar pa tožnik obveznosti vrnitve ni uspel dokazati niti ob upoštevanju znižanega dokaznega standarda pretežne verjetnosti.
nova dejstva in dokazi – prekluzija – materialno procesno vodstvo – pomoč prava neuki stranki – zastopanje po kvalificiranem pooblaščencu – dokazovanje – dokazna vrednost izpovedbe
Tožnik bi moral skladno s 4. odstavkom 286. člena ZPP opravičiti predložitev dokazov po opravljenem prvem naroku, ne da bi ga sodišče na to posebej opozarjalo. Zastopal ga je namreč kvalificiran pooblaščenec, zato ga sodišče v smislu 12. člena ZPP ni bilo dolžno opozarjati na procesne pravice (oziroma dolžnosti).
Dokazno vrednost izpovedbe pogojujejo tudi osebne lastnosti zaslišane osebe, predvsem sposobnost opažanja in pomnjenja, ki se s starostjo nedvomno zmanjšuje, zainteresiranosti, razgledanosti itd. Zato zgolj podrobno in natančno opisovanje dogodkov s strani tožnika, česar pa ostali dokazi niso potrdili, ne more pomeniti podlage za zaključek, da je izpovedba resnična.
Kljub temu, da je bila menica izpolnjena za večjo vsoto, kot to izhaja iz pooblastila, ne drži, da je zato menica neveljavna v celoti. Prekoračitev pooblastila pooblastitelja res ne zavezuje, zavezuje pa ga menična izjava. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo v obsegu, za katerega se je tožena stranka z menično izjavo oziroma pooblastilom zavezala.
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine zaradi diskriminacije v izbirnem postopku za diplomatsko delovno mesto v tujini. Zatrjeval je, da je bil s strani tožene stranke diskriminiran zaradi naslednjih okoliščin: izostanek prakse z ekonomskega področja, starost, premajhna operativnost, premajhna vidnost in izostanek ljudi, ki bi ga podpirali. Od teh okoliščin le starost predstavlja osebno okoliščino po prvem odstavku 6. člena ZDR. V skladu s šestim odstavkom 6. člena ZDR mora v primeru, če kandidat navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. Tožena stranka je dokazala, da tožnika zaradi starosti (v času izbirnega postopka je bil star 61 let) ni neenako obravnavala. Zato tožbeni zahtevek ni utemeljen.
ZDR-1 člen 84, 94, 94/4, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/4, 131, 131/4. KZ-1 člen 135, 158.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpovedni rok -možnost nadaljevanja delovnega razmerja - sodna razveza - zaposlitev pri drugem delodajalcu - denarno povračilo
Tožena stranka, na kateri je po določbi 84. člena ZDR-1 dokazno breme, ni dokazala, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka izrecno navedla, da delavcu v skladu s četrtim odstavkom 94. člena ZDR-1 pripada 15-dnevni odpovedni rok, ki prične teči naslednji dan po vročitvi odpovedi. S tem je tožena stranka sama ugotovila, da je nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče v roku 15-dnevnega odpovednega roka. Navedeno pomeni, da ni podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (če ob upoštevanju vseh okoliščin interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka) in je zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo po poteku odpovednega roka dne 5. 3. 2014, dne 8. 4. 2014 pa se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu A. d.o.o.. Ker tožnik ne more imeti dvojnega delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje ob ugotovljeni nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku pravilno priznalo delovno razmerje pri toženi stranki do nove zaposlitve pri drugem delodajalcu, to je do 7. 4. 2014, ko je pogodbo o zaposlitvi razvezalo.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/3, 47/4, 48, 48/1, 48/1-2, 49, 49/1, 49/1-1, 50, 50/1, 50/1-3, 50/3, 51, 51/1, 51/1-4.
nagrada in stroški izvedenca – pisni izvid in mnenje oziroma cenitev – izjemno zahtevno mnenje – posebni primeri – povečanje nagrade do 50% – kriteriji za oceno zahtevnosti
V obravnavani zadevi niso izkazani razlogi za 50 % povečanje nagrade. Dokumentacija ni bila preobsežna, spis obsega manj kot 100 strani, sodišče je za izdelavo mnenja določilo 30-dnevni rok, kar je v tovrstnih zadevah redni rok, ki omogoča izdelavo mnenja v običajnem roku. Prav tako iz priglasitve stroškov ne izhaja, da bi moral izvedenec uporabiti posebne metode ali postopke, ker bi bila zadana naloga tako zahtevna, da bi zahtevala dodaten poglobljen študij in obsežne analize. Vrednotenje več parcel pa je zajeto z oceno mnenja za zelo zahtevnega.
oprostitev, odlog in obročno plačilo taks – pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe – obročno plačilo – občutno zmanjšana sredstva – odločba Ustavnega sodišča
Do odprave ugotovljenega neskladja z Ustavo se 1. odstavek v zvezi z 2. in 3. odstavkom 11. člena ZST-1 uporablja tako, da sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala.
pravdni stroški – odmera pravdnih stroškov – odvetniški stroški – davčna stopnja – nagrada za postopek – povečanje nagrade zaradi zastopanja več oseb – nagrada za narok
Nagrada za narok se v primeru zastopanja več oseb ne poveča.
trditveno in dokazno breme – razpravno načelo – neveljavnost pogodb – ničnost – nične pogodbe – ničnostni razlogi – posledice ničnosti – zloraba zaupanja – nemoralen pravni posel – preprodaja – kondikcijski zahtevek – ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba
Neutemeljen je tudi procesni očitek o kršitvi razpravnega načela v zvezi z ničnostnimi razlogi. Procesno gradivo stranke običajno (večinoma) podajajo prek jezika. Jezik je komunikacijsko sredstvo (medij). To pomeni, da jezik naslovniku opisuje stvarne in pojmovne vidike dejanskosti. Neko besedilo torej vsebuje sporočilni pomen o dejanskosti (tako stvarni kot pojmovni). A vendar sporočilni pomen ni identičen (istoveten) z jezikovnimi znaki kot sredstvom tega sporočanja. Za kršitev razpravnega načela tako ne gre zgolj zato, ker se sodišče opira na jezikovne znake, ki jih stranka v svoji vlogi ni navedla. Za kršitev razpravnega načela gre tedaj, ko sodišče brez oziroma mimo slehernega sporočilnega pomena v procesnem gradivu samo ugotavlja pravno odločilna dejstva.
Pritožbeno sodišče zavrača tudi nadaljnjo pritožnikovo tezo, katere bistvo je, da v tržnem gospodarstvu preprodaja ni nedopustna. To drži, vendar ne brez omejitev. Okoliščine konkretnega primera utemeljujejo sklep, da je bila preprodaja v konkretnem primeru izrazito nemoralna. Bistvo nemoralnosti je bilo v zlorabi zaupanja ter v zvezi s tem toženčevi pridobitvi nesorazmerne (približno dvajsetkratne) premoženjske koristi na rovaš tožnika. Takšna nemoralna preprodaja je nedopustna. Pravni posel (prodajna pogodba med pravdnima strankama), ki je osrednja prvina te nemoralne preprodaje, pa zato nična.
S pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku: 1) zneska denarne terjatve iz četrtega odstavka 212. člena ZPPIPP v višjem deležu od deleža, določenega v potrjeni prisilni poravnavi in pred potekom roka za plačilo, določenega v potrjeni prisilni poravnavi, 2) obresti od zneska te terjatve po višji obrestni meri od obrestne mere, določene v potrjeni prisilni poravnavi. Navedeno velja tudi za postopke zavarovanja s predhodno odredbo, saj se določbe ZIZ smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje. To pomeni, da dodatno zavarovanje s predlagano predhodno odredbo ni utemeljeno, ker potrjena prisilna poravnava učinkuje tudi na upnikovo terjatev, ki jo želi zavarovati v tem postopku.
Določbe ZIZ o predhodni odredbi so omejene z določbami ZFPPIPP o prisilni poravnavi in jih je mogoče razlagati le povezano ter v skladu z namenom potrjene prisilne poravnave.
Če ZFPPIPP po 214. členu onemogoča upniku uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku zneska navadne terjatve pred potekom roka za plačilo, ki je določen v potrjeni prisilni poravnavi, to smiselno pomeni tudi, da preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo tudi v obliki predlaganega zavarovanja denarne terjatve.
Ko se nad dolžnikom začne stečajni postopek, postane gotovo, da pogoji za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, ne bodo izpolnjeni. Odložnega pogoja, pod katerim je bila izdana predhodna odredba, in sicer izpolnitev pogojev za dovolitev izvršbe, namreč upnik ne bo mogel več izpolniti, saj zoper insolventnega dolžnika po začetku postopka zaradi insolventnosti ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi. Hkrati pa se uresniči razvezni pogoj iz drugega odstavka 264. člena ZIZ, saj upnik po začetku postopka zaradi insolventnosti izvršbe ne bo mogel predlagati. Tako ob začetku stečajnega postopka nad dolžnikom pogojna ločitvena pravica upnika ne obstaja več in sklep o zavarovanju s predhodno odredbo ne ustanavlja ločitvene pravice v korist upnika, če je pred opravičitvijo predhodne odredbe nad dolžnikom začet stečajni postopek.
Ko upnik predlaga zavarovanje s predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča - potrjene prisilne poravnave, je vedno potrebno presojati pogoje za izdajo predhodne odredbe tudi v povezavi z določbami ZFPPIPP o prisilni poravnavi in njihovem namenu. Zato ni dopustno dodatno zavarovanje s predhodno odredbo z uveljavljanjem domneve nevarnosti na podlagi 5. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, saj je bila ravno ta nevarnost za uveljavitev terjatve, ki v skladu s prvim odstavkom 257. člena ZIZ mora obstajati kot pogoj za predhodno odredbo, odpravljena s potrditvijo prisilne poravnave, ki učinkuje tudi na terjatev upnika.