Sklepa, da bi se tovrstni postopek lažje izvedel pred Okrajnim sodiščem v Velenju, na podlagi trditve, da tam poteka že enaintrideset podobnih postopkov, ni mogoče utemeljiti. Razen tega je Okrajno sodišče v Celju navedlo, da pred njihovim sodiščem že tečejo trije takšni postopki. Vsi zahtevki se opirajo na enako in podobno dejansko stanje in isto pravno podlago, zato je odvetnica tožeče stranke predlagala tudi izvedbo vzorčnega postopka in prekinitev ostalih.
Pomorski zakonik določa poseben pravni režim za pravnoposlovni prenos lastninske pravice na ladjah, ki se uporablja tudi za čolne.
Predlog se zavrne.
Predpogoj za vezanost pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo je, da se o civilnopravni odgovornosti odloča na podlagi v bistvenem iste dejanske podlage, kot jo je za podlago svoje odločitve glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vzelo kazensko sodišče.
Tako pravdno kot kazensko sodišče sta se ukvarjali s poroštveno izjavo, vendar primerjava obeh sodb ne pokaže le razlike, ki je posledica različnih vidikov sojenja v obeh postopkih, temveč se izkaže, da sodišči sploh nista presojali istih ravnanj. Kazensko sodišče je v razmerju do tretjega tožnika kot oškodovanca presojalo ravnanje (in odgovornost) druge tožnice in ugotovilo, da je poroštvena izjava, ki jo je podpisal, plod njene goljufije. Pravdno sodišče pa sploh ni sodilo o (civilnem) razmerju med drugo toženko in tretjim tožencem, temveč je razsojalo o tožbenem zahtevku tožnice, ki ga je ta gradila na ločenem pogodbenem razmerju s tretjim tožencem (na tej isti poroštveni izjavi sicer).
Ali je skladno z načeloma kontradiktornosti in enakosti orožij ter s pravico do poštenega sojenja, da sodišči pri presoji odločilnih dejstev glede izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti spregledata izrecne in z listinskimi dokazi podprte navedbe tožene stranke o tem, da določena oseba ni sodelovala pri sklepanju konkretne kreditne pogodbe, ter kljub temu svojo odločitev opreta na izpovedbe tožečih strank o ravnanju te osebe pri sklepanju pogodbe?
Navadna hipoteka, sklenjena za zavarovanje pogodbene terjatve, se zaradi načela specialnosti (določenosti) zavarovane terjatve ne more raztezati na nepogodbene terjatve. Pogodbene stranke bi lahko sklenile dogovor o maksimalni hipoteki, s katero bi lahko zavarovale tudi nepogodbene bodoče terjatve iz njunega upniško-dolžniškega razmerja, vendar toženka tega ni ne trdila, ne dokazala. Toženka je profesionalna finančna ustanova in le zaradi varstva njene ustavne pravice do zasebne lastnine ni mogoče poseči v enako pravico zastavnega dolžnika tako, da bi brez njegovega soglasja hipotekarno zavarovanje širili na terjatve, ki s sklenjenim dogovorom niso bile zajete. Taka razlaga, za katero se zavzema toženka, bi po presoji Vrhovnega sodišča pomenila prekomerni poseg v pravico do zasebne lastnine hipotekarnega upnika (33. člen Ustave) in njegovo pogodbeno svobodo (3. člen OZ). Izpodbijano stališče sodišča druge stopnje je tudi v skladu s 1. členom prvega dopolnilnega protokola k EKČP (varstvo premoženja).