Bistveno za presojo toženkine odškodninske odgovornosti je, kaj je vzrok za poškodbo/škodo. Tožnik je med drugim vsebinsko trdil, da je treba pravno relevantni vzrok za nastanek škodne posledice pripisati opustitvi toženkinega zavarovanca, ker bi moral poskrbeti za varovalno ograjo na gradbenem odru, pa je to opustil, in je zaradi tega nastala ravno taka škodna posledica, ki jo skuša preprečiti pravilo o postavitvi varovalne ograje. Ta trditev ni očitno neutemeljena niti ni glede na materialnopravno podlago o krivdni odškodninski odgovornosti, na katero sta se oprli nižji sodišči, nebistvena. Tudi če je tožniku "sámo" spodrsnilo, bi morda varovalna ograja, ki bi morala biti nameščena (da je tako, izhaja iz izvedenskega mnenja), padec z višine lahko preprečila, zato je njena odsotnost vzrok za škodo, ki je tožniku nastala zaradi padca. Tožnikovi argumenti o vzročni zvezi med protipravno opustitvijo - odsotnostjo varovalne ograje - in škodo, ki jo varovalna ograja lahko preprečila, so bile torej taki, da bi lahko vplivale na odločitev sodišča. Čim je tako, so zahtevali obrazložen in vsebinski odgovor nižjih sodišč.

Tožnik v reviziji zato utemeljeno opozarja, da sta nižji sodišči s tem, ko se sodišče druge stopnje ni opredelilo do tožnikovih pritožbenih navedb glede opustitev toženkinega zavarovanca, čeprav je tožnik navedbe v tej smeri pravočasno zatrjeval že pred sodiščem prve stopnje, sodišče prve stopnje pa njegovih trditev prav tako ni obravnavalo, kršili tožnikovo pravico do izjave iz 5. člena ZPP, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožniku s takšnim ravnanjem ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja njegovih navedb pred sodiščem. Opustitev odgovora na relevantne navedbe pomeni tudi kršitev ustavnih pravic do izjave (22. člen URS) in pritožbe (25. člen URS).

Pritožbeno sodišče je izhajalo z materialnopravnega izhodiča, da se prenovitev ne domneva, marveč mora biti izražena, nato je zaostrilo trditveno in dokazno breme tožene stranke do skrajnosti in sprejelo zanjo neugodno dokazno oceno. S tem je v celoti zasenčilo bistvo življenjskega dogodka, kakor je bil ugotovljen v veliki meri z zaslišanjem same tožnice, in na ta način ukrivilo dejansko stanje do te mere, da je procesni rezultat pravnomočne sodbe (odločitev o konkretnem primeru) diametralno nasproten, kot je bil pred sodiščem prve stopnje. Tega ni smelo storiti na tak način.

V literaturi in sodni praksi ni sporno kdaj in zakaj mora ob poseganju v dejansko stanje pritožbeno sodišče razpisati pritožbeno obravnavo ter na njej ponoviti že izvedene dokaze.

Ker dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji tudi na (ali celo predvsem) na izpovedbi tožnice o okoliščinah sklepanja druge najemne pogodbe, je pritožbeno sodišče s posegom vanjo, ne da bi svojo drugačno dejansko hipotezo preizkusilo v kontradiktornem dokaznem postopku na pritožbeni obravnavi, kršilo že procesnopravna pravila, konkretno drugi odstavek 347. člena ZPP.

V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče iz dokazne ocene, ki jo je, sledeč napotku 8. člena ZPP opravilo prvostopenjsko sodišče, iztrgalo celoten sklop okoliščin, ki "sodišču prve stopnje vzbujajo dvom v to, da je šlo za nenamerno nesrečo", češ, da za "presojo temelja tožbenega zahtevka niso relevantne, saj [da] jih lahko sodišče prve stopnje upošteva le pri presoji višine vtoževane zavarovalnine". Taka dokazna ocena, ki spregleduje, in od celotne življenjske situacije odreže bistven kontekst spornega življenjskega dogodka, ni celovita, ni analitična in zato tudi ni sintetična ter posledično ni v skladu s postulati proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP.

V obravnavanem primeru je ta pomanjkljivost še posebej izstopajoča. Pred seboj imamo namreč primer, ko se je celoten dogodek, glede katerega tožena stranka uveljavlja ugovor iz 944. člena OZ, zgodil v sferi zavarovalca (ter hkrati zavarovanca). Z vidika dokazovanja bistvenih dejstev, nujnih za uspešno uveljavitev ugovora nenastale pravice, je zato v izrazito neenakopravnem položaju. V takih primerih, ko je stranka v dokazni stiski, in je zaradi tega ogrožena njena pravica do enakega varstva pravic, lahko tudi pravica do (učinkovitega) sodnega varstva, je ustavno nujna prilagoditev določenih na videz togih institutov dokaznega prava, med katere spadata dokazni standard in dokazno breme.

Razlaga zakona, ki privede do rezultata, da vrednost dosežene koristi na škodo drugega izgubi realno povezavo z dejanskim prikrajšanjem, je neživljenjska. Za ugotavljanje višine toženkine obogatitve je treba uporabiti stroškovno metodo, s katero se ugotavlja tržna vrednost nadomestnih stroškov istovrstne adaptacije, upoštevajoč amortizacijo. Še vedno gre za metodo ugotavljanja prehoda premoženja po obogatitvenem kriteriju, ki ne pomeni uporabe vrnitvenega načina ugotavljanja koristi. Resnična vrednost toženkine obogatitve se namreč odraža v doseženih prihrankih, ker ji v obnovo stanovanjske hiše, v kateri prebiva, ni bilo treba vložiti lastnih sredstev. Kot prejemnica koristi ima na voljo ugovor odpada obogatitve.

Skladno s konceptom enotnosti sukcesivno nastajajoče bodoče škode, ki izvira iz že zaključenega škodnega ravnanja, je bila z vložitvijo pobotnega ugovora šele v ponovljenem postopku tožena stranka prekludirana glede uveljavljanja odškodninske terjatve za celotno škodo, torej tudi za tisto, ki je nastala kasneje, po zaključku glavne obravnave v prvem sojenju.

Potrošnik ima pravico sklicevati se na ničnost kreditne pogodbe zaradi kršitve Direktive 93/13 tudi v primeru, če je bila iz te pogodbe izvirajoča obveznost nadomeščena z novo, ki se, za razliko od prejšnje glasi na domačo valuto. Stališče, da se po novaciji pogodbe ni več mogoče sklicevati na ničnost prvotne (prenovljene) pogodbe, je torej materialnopravno zmotno. Nasprotuje namreč prvemu odstavku 326. člena OZ, da je prenovitev brez učinka, če je prejšnja obveznost nična.

Utrjeno stališče sodne prakse je, da verzijski zahtevek graditelja za povrnitev vrednosti vlaganj zapade, ko pride do prehoda koristi, to pa je tedaj, ko vlagatelj preneha uporabljati nepremičnino, v katero je vlagal. Iz ugotovitev nižjih sodišč ne izhaja le, da je prikrajšanka opustila posest spornih (točno določenih in lastniško sicer solastnih) prostorov, temveč jih je tožnica kot okoriščenka ponovno prevzela posest in ima torej izključno ona korist od njihove uporabe. Do prehoda koristi je torej prišlo, zato je zahtevek prikrajšanke že zapadel.