CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00054533
OZ člen 5, 280, 280/1, 990, 992, 992/5, 1000, 1002. ZPP člen 380, 380/2.
družbena pogodba (societas) - civilna družbena pogodba - skupni namen družbenikov - izvedba projekta - izročitev premoženja v družbo - vračilo posojila - pristop k dolgu - izpolnitev solidarne obveznosti - pravilnost izpolnitve denarne obveznosti - izpolnitev tretjemu - likvidacija civilne družbe - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Ugotovitve o skupnem projektu pravdnih strank za izgradnjo doma starejših občanov, katerega sestavni del sta bila tudi pridobitev kredita za nakup zemljišča in zagotavljanje sredstev za njegovo poplačilo, ustrezajo bistvenim značilnostim družbene pogodbe. Nakazila, ki sta jih prvi toženec in druga toženka izvedla med trajanjem družbene pogodbe na račun tretje toženke, ki je bila po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje nosilka projekta oziroma poslovodja, bi bilo zato mogoče šteti kot izpolnitev dela njune obveznosti v zvezi z najetim kreditom, kot je bilo dogovorjeno z družbeno pogodbo. Prav tako ni nobenih ovir, da bi se ta nakazila (skupaj z ostalimi ugotovljenimi plačili tožencev za poravnavo kredita) upoštevala kot izpolnjevanje obveznosti tožencev iz dogovora o likvidaciji, saj slednji predstavlja celovito in dokončno ureditev medsebojnih razmerij družbenikov glede dolga družbe do banke. Poraba teh sredstev s strani tretje toženke za druge namene pa bi bila v nasprotju z družbeno pogodbo, vendar to ne bi pomenilo, da bi bili toženci tožnici dolžni nadomestiti tako porabljeni znesek, saj iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je bila tožnica v času obravnavanih nakazil edina lastnica in direktorica tretje toženke in je za tretjo toženko (ki je bila torej v celoti v njeni vplivni sferi) sprejemala odločitve. Zato bi posledice nelojalnega ravnanja, četudi bi bilo storjeno v funkciji organa gospodarske družbe kot enega od družbenikov, morala prevzeti sama. Drugačno stališče bi bilo v ugotovljenih okoliščinah v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.
Glede na pojasnjeno materialnopravno podlago, ki bi jo sodišči prve in druge stopnje morali uporabiti, se tako kot pravno bistvene izkažejo tožničine navedbe, da so bila ta sredstva porabljena v skladu z dogovorom projektnih partnerjev, da bodo za potrebe skupnega projekta pokrivali tudi tekoče stroške poslovanja tretje toženke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo drugače (kot so trdili toženci), da takšen dogovor ni obstajal. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa sodišče druge stopnje v tem delu ni izčrpalo tožničinih pritožbenih navedb glede nepravilne dokazne ocene.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00052800
OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1, 179, 185, 921.
odškodninska odgovornost upravljalca javnih cest - odgovornost cestnega podjetja - odgovornost koncesionarja - redno vzdrževanje javnih cest - prometna nesreča - spolzko cestišče - prometna signalizacija - zavarovanje splošne civilne odgovornosti - zavarovalno kritje - izključitev zavarovalnega kritja - razlaga splošnih zavarovalnih pogojev - deljena odgovornost - prispevek oškodovanca - prilagoditev vožnje razmeram na cesti - prekoračitev dovoljene hitrosti - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - subjektivni element - možganska poškodba in zavedanje o prikrajšanju - odmera odškodnine - višina denarne odškodnine - katastrofalna škoda - izgubljeni zaslužek - renta - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Tožnik bi po ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke zdrsel s ceste tudi, če bi vozil v okviru dovoljene hitrosti 90 km/h, zato ni vzročne zveze med vožnjo s hitrostjo nad splošno omejitvijo hitrosti 90 km/h in nastankom škodnega dogodka. Če mu ni mogoče očitati kršitve pravila o splošni omejitvi hitrosti, pa to ne velja glede njegovih drugih ravnanj. Tožnikova hitrost vožnje je bila neprilagojena ne samo glede na vremenske razmere, ampak še toliko bolj glede na sporni cestni odsek, kjer se je kljub neposredni bližini križišča s prednostno cesto odločil za prehitevanje. Kljub temu pa je bistveno oziroma ima večjo težo, da je do prometne nesreče prišlo zaradi zdrsa vozila s cestišča, temeljni vzrok za to pa je bilo slabo stanje cestišča in ne konkretno mesto prehitevanja, zaviranje ali previsoka hitrost. Prevladujoč vzrok za nesrečo je tako na strani toženk, saj se vozniki pri vožnji, kar zlasti velja za regionalne ceste z višjo omejitvijo hitrosti, morajo zanesti, da je cestišče varno, ne pa nedopustno spolzko, saj le takšno zaupanje omogoča vožnjo v okviru dovoljene hitrosti. Prva toženka in zavarovanec druge toženke sta odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku, v višini 80 %, prispevek tožnika pa znaša 20 %.
Pri možganskih poškodbah praviloma velja, da bodo težje oblike poškodb bolj prizadele tudi sposobnost zavedanja in razumevanja nastalih posledic. To ne pomeni, da bi oškodovancem pri hujših poškodbah zaradi manjše sposobnosti uvida lastnega stanja pripadale nižje odškodnine. Tožnik zaradi posledic poškodb ne more v celoti razumeti, na katerih vse področjih je prikrajšan in v kolikšni razsežnosti, toda to ni razlog za nižjo odškodnino, saj bi tak pristop zanikal dejstvo, da ima tožnik na bolj abstraktnih področjih po poškodbi ogromen deficit. Pri odmeri odškodnine je treba celovito primerjati oškodovančevo življenje in udejstvovanje pred in po škodnem dogodku, pri čemer je nerazumevanje lastnega položaja zaradi upada umskih sposobnosti dodaten primanjkljaj, ki ne more utemeljevati nižje odškodnine.
Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa prvi odstavek 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog v skladu z drugim odstavkom 367.c člena ZPP.
- ali sta nižji sodišči s tem, ko sta ugotovili, da je bila med strankama v okviru 5. člena Prodajne pogodbe dogovorjena pogodbena kazen za primer zamude s pravilno izpolnitvijo v širšem pomenu, zmotno uporabili drugi odstavek 247. člena OZ;
- ali je dogovor o pogodbeni kazni veljaven (250. člen OZ), glede na to, da je zamuda, na katero se pogodbena kazen navezuje, odvisna tudi od okoliščin, na kateri toženca ne moreta v celoti vplivati; in
- ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo 247. člen OZ, ko je odločilo, da je elaborat v zvezi s parcelacijo, ki je bil oddan 4. 3. 2011, postal popoln šele 9. 4. 2013 in ne že 4. 3. 2011.
sanacija plazu - odgovornost več oseb za isto škodo - porazdelitev odgovornosti - deljena odškodninska odgovornost - solidarna odgovornost - solidarne obveznosti - delež odgovornosti za škodo - soprispevek oškodovanca k nastali škodi - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Če škodo povzroči več oseb in je v njen izvor ter nastajanje hkrati vključen še oškodovančev prispevek, je pomembno, kakšna je narava ravnanj odškodninsko odgovornih povzročiteljev. Lahko so delovali skupaj (kot so delovali prvi trije toženci, ko so opravili izkop materiala na nižje ležečih zemljiščih), lahko pa neodvisno drug od drugega, pri čemer ni mogoče ugotoviti deležev pri povzročeni škodi. Tudi v tem primeru je odgovornost vseh povzročiteljev solidarna. Vendar, ko delujejo neodvisno drug od drugega, lahko povzročitelji glede na škodno posledico delujejo na različnih vzročnih ravneh, med drugim tudi s prispevkom na isti vzročni ravni kot oškodovanec. V takem primeru povzročiteljev prispevek, njegovo škodno dejanje, konkurira oškodovančevemu prispevku, zato oškodovančev prispevek zmanjšuje, hkrati pa povečuje skupni delež odgovornosti, ki bremeni solidarno odgovorne sopovzročitelje (seveda pod pogojem, da ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi). To pomeni, da je vse odvisno od tega, kakšna je vzročna narava povzročiteljevega prispevka, tj. komu konkurira in ali je mogoče ugotoviti njegov delež pri povzročeni škodi.
predlog za dopustitev revizije - pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe - spremenjene okoliščine - neizpolnjevanje obveznosti s strani preživljalca - zavrnitev predloga
Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa prvi odstavek 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog v skladu z drugim odstavkom 367.c člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00051807
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1.
predlog za dopustitev revizije - neposredna plačila v kmetijstvu - izplačilo denarnih sredstev - zakonske zamudne obresti - stvarna pristojnost Upravnega sodišča RS - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali so v primerih, ko je izplačilo denarnih sredstev, ki pripadajo upravičencem, neutemeljeno zadržano v sferi Republike Slovenije zaradi napačnega postopanja upravnih organov, za odločanje o obrestnih zahtevkih upravičencev, vezanih na zamudo pri izplačilu v tej zvezi, pristojni upravni organ in Upravno sodišče, ali redna sodišča; ali pa je pristojnost Upravnega in rednih sodišč za obravnavanje zahtevkov v tej zvezi deljena?
2. Ali je odločitev Upravnega sodišča glede pravice do zakonskih obresti revidentke in začetka teka obresti, po kateri Republiki Sloveniji v času, ko je postopala pravno neutemeljeno in je posledično neutemeljeno zadrževala sredstva, ki bi jih bila morala izplačati revidentki, kar je bilo tudi ugotovljeno s sodbo sodišča, ni potrebno izplačati zamudnih obresti, skladna z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča, kot izhaja tudi npr. iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6 .2019?
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00051584
ZPP člen 306. ZPP člen 367a, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - sodna poravnava - vsebina in obseg poravnave - res iudicata - zavrnitev predloga
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - PREKRŠKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VS00051519
Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 17, 77, 78, 79. URS člen 34, 35, 38, 157, 157/2. ZUS-1 člen 2, 4, 4/1. ZPP člen 19, 19/1, 23, 23/1. OZ člen 1, 1/1, 134, 134/1. ZP-1 člen 53, 53/3. ZVOP-1 člen 32, 32/3, 33, 34, 34/3.
dopolnilna sodba v upravnem sporu - predlog za izdajo dopolnilne sodbe - dopolnilni sklep - stvarna nepristojnost upravnega sodišča - odstop zadeve drugemu stvarno pristojnemu sodišču - osebnostne pravice - poseg v osebnostne pravice posameznika - tožba zaradi varstva človekovih pravic - subsidiarni upravni spor - drugo učinkovito sodno varstvo - delna ugoditev pritožbi - stvarna pristojnost upravnega sodišča
Opozorilo, ki ga izda prekrškovni organ na podlagi pooblastila in določb ZP-1, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj ni izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije in z njim ni odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi s področja upravnega prava. Gre namreč za akt, izdan v prekrškovnem postopku. Prav zato tako opozorilo ne predstavlja niti akta ali dejanja po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Zgolj sklicevanje na kršitev ustavnih pravic še ne konstruira dovoljene tožbe po navedenem členu, niti taka tožba ni dovoljena že na podlagi dejstva, da določbe ZP-1 pravnega sredstva zoper opozorilo izrecno ne predvidevajo. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 namreč ni namenjen dopolnjevanju morebitnih pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh strankinih pravic in pravno varovanih interesov.
V upravnem sporu ni mogoče uveljavljati niti ugotovitve nezakonitosti in neustavnosti vodenja prekrškovnega postopka, ki pripelje do izdaje tega opozorila. Pritožnica tudi s tem v bistvu uveljavlja pomanjkljivost ureditve pravnih sredstev v prekrškovnem postopku, čemur subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 ni namenjen.
V delu, v katerem pritožnica zahteva preprečitev bodočih posegov v čast in dostojanstvo sodnikov ter kršitev drugih osebnostnih pravic, pa ima pritožnica možnost zahtevati sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti na podlagi prvega odstavka 134. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00051140
ZVPot člen 22, 24, 24/1. ZPP člen 347, 347/2. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1.
- ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je Pogodba o dolgoročnem kreditu v CHF z dne 21. 12. 2007 glede na okoliščine zadeve nična,
- ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo kriterije za presojo nedovoljenega oz. nepoštenega pogodbenega pogoja v smislu prvega odstavka 24. člena ZVPot oziroma prvega odstavka 3. člena Direktive in kriterije za presojo dobre vere pogodbene stranke v smislu prvega odstavka 3. člena Direktive.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. OZ člen 427, 427/1.
dopuščena revizija - prevzemnik dolga - začetek stečajnega postopka - dejanja stečajnega upnika - prijava terjatve v stečajnem postopku - konkludentna ravnanja - privolitev upnika k pogodbi o prevzemu dolga
Revizija se dopusti glede vprašanja ali sta sodišči s tem, ko sta šteli, da upnikova nepogojna prijava terjatve v stečajnem postopku nad prevzemnikom dolga in druga upnikova konkludentna ravnanja, ki kažejo na seznanjenost s prevzemom dolga, ne štejejo (vsaj) kot konkludentna privolitev v prevzem dolga (zaradi tega, ker ni hkrati izkazano, da je bil upnik izrecno seznanjen s prevzemom dolga), napačno razlagali določbo prvega odstavka 427. člena Obligacijskega zakonika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00051585
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. OZ člen 86. ZVPot člen 22, 23, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1.
dopuščena revizija - potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - kredit v CHF - hipoteka - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - varstvo potrošnikov - razlaga ZVPot - evropsko pravo - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je prvi odstavek 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) mogoče razlagati tako, da je predpostavka dobre vere zajeta zgolj v 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot, in sicer v besedni zvezi „nasprotuje načelu vestnosti in poštenja“, ne pa tudi v 1., 2. in 3. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot, predpostavka znatnega neravnotežja pa je zajeta zgolj v 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot, in sicer v besedni zvezi „v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank“, ne pa tudi v 2., 3. in 4. alineji,
- ali je bila presoja pritožbenega sodišča glede dobre oziroma slabe vere toženke materialnopravno pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00051905
ZPP-D člen 7, 8, 212, 367, 367/2, 370, 370/3, 371, 371/1. OZ člen 35, 37, 39, 39/2, 49, 86, 86/1, 119.
direktna revizija - dedovanje denacionaliziranega premoženja - dedni dogovor - ničnost - izpodbojnost - podlaga pravnega posla (kavza, causa) - pogodba, ki nasprotuje moralnim načelom - oderuška pogodba - elementi oderuštva - predmet pogodbe - subjektivni pogoj - objektivni pogoj - prevara - trditvena podlaga - pravica do izjave v postopku - zavrnitev dokaznega predloga - razlogi za revizijo - izvajanje dokazov - izpodbijanje dokazne ocene - izpodbijanje dejanskega stanja
Revizija s trditvami o napačnem oziroma pristranskem indičnem sklepanju, protispisni dokazni oceni tožnikove izpovedbe ter pomanjkljivi obrazložitvi nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Ugotovitev, da je bil namen tožnikov češke dediče oškodovati, je preverljivo umeščena v celovito dokazno gradivo. Indično sklepanje sodišča temelji na razumni in logično vzdržni ter preverljivi argumentaciji.
Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča druge stopnje, da je v konkretnem primeru dejanski stan "klasične" prevare iz 49. člena OZ presežen. Ugotovljena dejstva izkazujejo obstoj kvalificirane prevare, ki utemeljuje ničnostno sankcijo na podlagi 86. člena v povezavi s 119. členom OZ. Zaradi nepoznavanja slovenske pravne ureditve dedovanja denacionaliziranega premoženja so bili češki dediči v primerjavi s tožnikoma v izrazito šibkejšem položaju. Ker je bil dogovor sklenjen z glavnim namenom, da se jih pri dedovanju denacionaliziranega premoženja izigra, je nemoralen.