Plačilo sodne takse za pritožbo je procesna predpostavka za obravnavo pritožbe, rok za izpolnitev procesne predpostavke pa je po pravni naravi procesni rok. Vrnitev v prejšnje stanje (116. člen ZPP) zaradi zamude roka za plačilo sodne takse za pritožbo zato ni izključena.

Pri določitvi načina uporabe solastne stvari (ki je v tem primeru začasne narave; v teku je postopek razdelitve solastne stvari) ni mogoče (niti ni treba) povsem natančno upoštevati solastniških deležev.

Ne drži stališče pritožnice, da sodišče ne more odločiti o načinu uporabe solastne stvari, dokler niso izvedena obsežna investicijska vlaganja. Ureditev enega razmerja ni odvisna od ureditve drugega

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku odločiti o stroških uporabe (obratovalnih stroških). Pri tem naj opredeli, kateri stroški (npr. voda, elektrika, odvoz smeti ipd.) se nanašajo na posamezni del stavbe (stavbo), ki jih nosi posamezni udeleženec sam, in kateri stroški na posamezni prostor, ki je v souporabi več udeležencev (kurilnica, skupni vhod in vetrolov). Pomembno je tudi, kateri stroški in kakšen delež stroškov glede na celoto odpadejo na posamezni prostor v souporabi (npr. kakšen delež elektrike odpade na kurilnico/skupni vhod/vetrolov glede na celoto), ki se potem deli med udeležence po določenem razmerju.

V premoženjskem individualnem delovnem sporu ne veljajo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Tožnik bi moral ustrezno zatrjevati in dokazati, da mu je toženka dolžna plačati delo po tarifi, ki velja za Avstrijo (oziroma Nemčijo), česar pa ni uspel, saj ni podal trditev o tem, kateri izmed opravljenih prevozov so bili taki, da je štel za napotenega delavca, in kateri ne. Njegovo neutemeljeno vztrajanje, da so bili taki vsi prevozi, ne more privesti do prenosa dokaznega bremena na toženko, ki je zatrjevala in dokazala, da niso bili vsi prevozi taki.

Zastopnik je dosegel kvantitativni mesečni rezultat le ob hkratnem doseganju mesečnega plana vseh treh vrst zavarovanj (avtomobilsko, osebno, premoženjsko). To, da je tožnica zaradi motiviranosti z dodatnim variabilnim plačilom več truda (aktivnosti) vlagala v zanjo donosnejša avtomobilska zavarovanja, vsekakor spada v okvir nekvalitetnega oziroma nestrokovnega opravljanja dela, ki je vodilo v nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov v smislu 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Glede prepovedi nepoštenih pogojev iz 23. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) pritožbeno sodišče odgovarja, da uporaba tega predpisa za osebnega dolžnika ni uporabljiva, saj je kreditne pogodbe, katerih terjatve so zavarovane z nepremičninami, ki se prodajajo v za dolžnika sporni prodaji, sklenila gospodarska družba C. d. o. o. z banko in zato zanj ne veljajo pravila ZVPot.

Toženka se je na ničnost nalogov za prevzem pokojnika sklicevala šele v svoji pripravljalni vlogi, ko je glede na pravila postopka v sporih majhne vrednosti že bila prekludirana z navajanjem novih dejstev. Pravilo, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, ne pomeni izjeme od razpravnega načela. Sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo pravočasno ponudijo stranke.

Obiskovanje matere v stanovanju v okviru izvajanja skrbi za njeno varnost in dobrobit, tudi če se je izvajalo vsakodnevno, po splošnem prepričanju ne izpolnjuje pravnega standarda tožnikove dejanske (so)posesti nad stanovanjem.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da odvetniku, če se zastopa sam, ne pripada nagrada po OT. Odvetnik kot stranka ne more zaračunati stroškov zastopanja samega sebe.

Temeljno pravilo je, da sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ne odloča o pravicah na zemljiškoknjižno že vpisanih posameznih delih stavbe, ki v naravi dejansko obstajajo. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi določila 32. člena ZVEtL-1 pravilno ohranilo zemljiškoknjižno stanje teh posameznih delov.

Pri položaju vpisane nedokončane etažne lastnine je treba upoštevati, da so v zemljiški knjigi že vpisana stvarnopravna razmerja glede tistih posameznih delov v etažni lastnini, ki so že vpisani v zemljiški knjigi. Ta stvarnopravna razmerja med drugim vključujejo tudi vknjiženo lastninsko pravico. O tej pravici pa sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ne sme odločati zato, ker za njihovo pridobitev, omejitev oziroma prenehanje, veljajo splošna pravila SPZ in ZZK-1. Če torej med zemljiškoknjižnim lastnikom vpisanega posameznega dela in dejanskim lastnikom ni spora o lastninski pravici na tem delu, lahko pravilno pravno stanje uskladita tudi zunaj postopka po ZVEtL-1, v rednem zemljiškoknjižnem postopku. Takšno postopanje navsezadnje zasleduje tudi samo načelo ekonomičnosti.

Za kondikcijski zahtevek je aktivno legitimiran izpolnitelj, ki je hkrati tisti, ki je prikrajšan (tu tožnik), pasivno legitimiran pa je prejemnik izpolnitve, ki je obogaten (tu tretji toženec). Do morebitne obogatitve prvega toženca in druge toženke (zaradi poplačila dolgov zapustnice s strani tretjega toženca in s tem povečanja zapuščine) ni prišlo na račun tožnika oziroma njuna morebitna obogatitev neposredno ne izvira iz tožnikove sfere (v 190. členu OZ je uporabljen izraz "na škodo drugega"). Dejstvo, da naj bi tretji toženec s prejeto kupnino poravnal nekaj dolgov zapustnice, je zato nepomembno. Vsi ostali morebitni pridobitelji teh denarnih sredstev (tako prvi toženec kot druga toženka na račun plačila dolgov zapustnice ali pa morebiti nekdo tretji, ki bi mu tretji toženec denar izročil iz naslova nekega drugega pravnega razmerja) se ne morejo šteti kot obogateni na račun tožnika. Ta razmerja s tožnikom niso neposredno povezana in tudi ne s samim dogodkom, ki je skupen tožniku in tretjemu tožencu, to je izročitev kupnine na podlagi neveljavnega pooblastila in prodajne pogodbe.