Tožba, s katero tožeča stranka zahteva, da tožena stranka z njo sklene prodajno pogodbo z izrecnim in brezpogojnim dovoljenjem za vknjižbo lastninske pravice, ni ustrezna podlaga za vpis predznambe lastninske pravice.
Ob izhodišču, da se predpostavke za veljavnost zavezovalnega pravnega posla presojajo po pravilih obligacijskega prava, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da so sporne nepremičnine v času sklenitve sporazuma o zavarovanju terjatve obstajale, zato predmet obveznosti (izpolnitveno ravnanje) po sporazumu ni bil nemogoč ali nedopusten (35. in 37. člen OZ). Tožnik ni uveljavljal drugih ničnostnih razlogov. Tudi pritožbeni poudarek, da so bile hipotekarno obremenjene nepremičnine, ki sodijo v sklop zaščitene kmetije, ne terja drugačne presoje. Javnopravne omejitve, katerih cilj je zagotavljanje delovanja kmetij ter preprečevanje drobitve kmetijskih zemljišč, veljajo (le) v primeru dedovanja in pravnoposlovnih razpolaganj, ki so podlaga za pridobitev lastninske pravice. Ker je šlo v obravnavanem primeru za razpolaganje nelastnika, pa razlogi, ki se nanašajo na veljavnost zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega je bila ustanovljena hipoteka, niti niso pravno odločilni.
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da v 49. členu ZZK-1 niso naštete vse vrste listin, ki so lahko podlaga predznambi. Vendar pa morajo listine izkazovati sklenitev zavezovalnega posla (ponudbo in sprejem ponudbe, oboje v pisni obliki). Predznambo je namreč mogoče dovoliti, kadar sta zemljiškoknjižni lastnik in kupec že sklenila zavezovalni posel, ne pa tudi še razpolagalnega, oziroma razpolagalni posel še ni bil sklenjen v pravilni obliki (prodajalec še ni izdal zemljiškoknjižnega dovolila ali pa ga še ni overil).
Pri položaju pravne skupnosti solastnine, pri kateri se uporablja dispozitivno pravilo, določeno v 66. členu SPZ, ima vsak (so)lastnik pravno možnost uresničevati upravičenje uporabe na celotni stvari (na celotnem območju služeče nepremičnine), le obseg uresničevanja tega upravičenja je omejen z njegovim deležem. Zato osebno služnost stanovanja, razen v primeru dogovora solastnikov o deljeni uporabi, lahko (pravno učinkovito) ustanovijo samo vsi (so)lastniki skupaj, tako da vsak med njimi z ustanovitvijo te služnosti omeji svoj idealni delež lastninske pravice.