Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve soglaša s presojo sodišča, da je verjetno izkazana ogroženost vseh petih otrok z obsegom in izvajanjem stikov, kot so bili nazadnje določeni z začasno sodno poravnavo.
Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da bi bilo mogoče izvajati zdravljenje nasprotnega udeleženca v nadzorovani obravnavi v domačem okolju. Izvedenec je namreč potrdil, da druge oblike zdravljenja za nasprotnega udeleženca niso primerne, ker zavrača zdravljenje, niti ne razume pomena zdravljenja in ima bolezensko moten uvid.
Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve povzelo razlago iz sklepa VSL I Cp 930/2015 z dne 1.72015 in ga tudi korektno citiralo. Vendar sodišče druge stopnje meni, da je izhodišče, ki ponuja primerjavo s sodnikom in nato skuša omejiti materialnopravne predpostavke (navaja se protipravnost), le na "grobe kršitve izvedenčevega dela, v primeru samovolje oziroma v primeru najhujših oblik protipravnosti...če poda svoje mnenje v očitnem nasprotju s pravili znanost in stroke, če odstopa od ustaljenih metod spoznanja, zlorabi dana pooblastila ter namenoma povzroči škodo kateri od strank postopka", prav zato, ker ne obstajajo posebne pravne podlage za odškodninsko obveznost izvedencev, zmotno. Ponujena razlaga s sodnikom je neprimerna že v svojem osnovnem izhodišču, saj so sodišča državni organi in zoper sodnike je neposredna odškodninska odgovornost izključena, oškodovanci lahko odškodninske zahtevke uveljavljalo le zoper državo, na podlagi 26. člena Ustave RS.
Kadar se zahteva izvršitev tuje sodne odločbe, ni treba, da bi bil prej izveden postopek za njeno priznanje, ki je predpisan za oblikovalne in ugotovitvene odločbe, zato o tem, ali dajatvena
odločba, na podlagi katere se zahteva izvršitev izpolnjuje pogoj za priznanje, odloči izvršilno sodišče samo (prvi odstavek 13. člena ZIZ) kot o predhodnem vprašanju (šesti odstavek 108. člena
ZMZP). Slednje pa pomeni, da odločitev o tem ne sodi v izrek sklepa o izvršbi, pač pa mora o tem, ali odločba izpolnjuje pogoje za priznanje sodišče zavzeti stališče le v obrazložitvi
sklepa, medtem ko v njegovem izreku le dovoli izvršbo. Pri tem mora tako izvršilno sodišče prav tako, kot bi to storilo pristojno okrožno sodišče v posebnem postopku priznanja (tretji
odstavek 108. člena ZMZP), ugotoviti, ali sodna odločba izpolnjuje pogoje za njeno priznanje, kar v sistemu omejenega preizkusa tujih sodnih odločb, ki je uveljavljen v Republiki
Sloveniji pomeni, da sodišče preizkusi le, ali v postopku izdaje tuje sodne odločbe niso bile kršene nekatere najpomembnejše predpostavke, in sicer da morda ni podana kršitev načela
kontradiktornosti (96. člen ZMZP), da ni podana izključna pristojnost sodišča RS (97. člen ZMZP), da v isti zadevi že ni bila izdana pravnomočna odločba ali morda pred sodiščem
Republike Slovenije ne teče že prej začeta pravda (99. člen ZMZP), vsebinsko pa se preizkus omeji le na vprašanje ali tuja sodna odločba ne nasprotuje domačemu javnemu redu (100. člen
ZMZP).
Sodišče prve stopnje je pravno logično pojasnilo tudi pomen določb tretjega odstavka 112. člena in 155. člena ZCes-2, po katerih so morale občine uskladiti svoje predpise v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona in torej sprejeti splošne akte za vzpostavitev območij omejene hitrosti. Zamuda uskladitvenega roka namreč ne pomeni razveljavitve dotedanjih zakonitih občinskih predpisov in prometne ureditve, česar ZCes-2 ne določa in drugačno stališče pritožnika nasprotuje sistematični in teleološki razlagi pravnih pravil, upoštevaje pravni pomen prometne ureditve javnih cest, ki vključuje varnost udeležencev v cestnem prometu. Tako tudi na podlagi izpostavljene določbe 153. člena Ustave ni mogoče ugotoviti vsebinske neskladnosti med določbami ZCes-2 in lokalno ureditvijo z Odlokom o občinskih cestah v Mestni občini *** iz leta 2012, ki ni posebej določal ločenega pravnega urejanja območij omejene hitrosti s posebnim odlokom, temveč je v 25. členu občinsko pristojnost za postavljanje prometne signalizacije urejal enovito.
Sodišče je zato pravilno dokazno ocenilo mnenje CSD, da je v korist obeh hčerk, da se njuni medsebojni stiki z materjo postopno ponovno vzpostavijo, vendar v prisotnosti strokovne delavke in psihologinje na način, da se poskusno izvedejo trije takšni stiki po eno uro na teden. Sodišče druge stopnje pritrjuje presoji, da je s takšno odločitvijo sodišče v največji možni meri upoštevalo tudi mnenje 13 in 17 letnih hčer udeležencev.
Ne glede na to, da sta upnika v zadevi I 356/2021 predlog za izvršbo vložila v zvezi z oviranjem dostopa in motenjem posesti s (ponovno) postavitvijo delta bloka, v obravnavani zadevi pa v zvezi s postavitvijo zapornice, je namreč dejstvo, da sta v okviru v zadevi I 356/2021 podanega zahtevka (pod točko 4 zahtevka, uveljavljanega v predlogu za izvršbo), uveljavljala tudi, da se je dolžnik dolžan vzdržati ravnanj, s katerimi bi v bodočnosti tudi na drug način kot s postavitvijo enakih ali podobnih ovir, kot je betonski delta blok, oviral dostop ter dovoz do zemljišč parc. št. 1028 in 1019/1 preko zemljišča parc. št. 1029/2, vse k.o. ..., in da se mu za primer kršitve te prepovedi določi kazen v višini 10.000,00 EUR, ki jo sodišče v primeru kršitve izterja po uradni dolžnosti in hkrati določi višjo kazen. Med ravnanja, zajeta pod opredelitvijo "drug način", spadajo vsa ravnanja, s katerimi bi dolžnik na kakršenkoli način oviral dostop ali dovoz do zadevnih zemljišč, vključno s postavitvijo zapornice, v zvezi s katero sta predlog za izvršbo upnika vložila v obravnavani zadevi. Zahtevek, ki sta ga upnika podala pod točko 4 predloga za izvršbo v zadevi I 356/2021, tako zajema tudi zahtevek, ki sta ga upnika podala pod točko 4 primarnega predloga za izvršbo v obravnavani zadevi.
V zadevi I 106/202o je bila vzpostavitev prejšnjega stanja zapornice predlagana in dovoljena v zvezi s prvotno zapornico, ki je obstajala v času izdaje izvršilnega naslova, vložitve predloga za izvršbo in izdaje sklepa o izvršbi v zadevi I 106/2020 in ki je bila nato v času trajanja postopka I 106/2020 odstranjena, in ne v zvezi z prestavljeno zapornico, ki jo je dolžnik po odstranitvi prvotne zapornice nato (predelano) ponovno na drugem mestu na parc. št. 1029/2 postavil dne 18. 8. 2021 in v zvezi s katero sta upnika v predmetnem postopku vložila nov predlog za izvršbo. Prav iz razloga, ker zapornice, kot je obstajala v času izdaje izvršilnega naslova in izdaje sklepa o izvršbi v zadevi I 106/2020, ni več in ker je vzpostavitev prejšnjega stanja v zvezi s tisto zapornico posledično postala nemogoča ter je obveznost dolžnika v tej zvezi zato prenehala, je bil izvršilni postopek v zadevi I 106/2020 v delu, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja zapornice, s sklepom I 106/2020 z dne 12. 2. 2026 (ki ga je v tem delu s sklepom I Ip 343/2026 z dne 22. 7. 2026 potrdilo tudi Višje sodišče v Mariboru) tudi ustavljen. Ker se torej predlog za izvršbo v obravnavani zadevi nanaša na novo motenje, ki je bilo storjeno s postavitvijo (predelane) zapornice na drugem mestu, identiteta zahtevkov iz zadeve I 106/2020 in I 332/2021 ni podana, posledično pa tudi ni podana procesna ovira litispendence.
Namen določbe prvega odstavka 229. člena ZIZ je omogočiti neposredno varstvo upniku v (novem) izvršilnem postopku na podlagi istega izvršilnega naslova, potem ko je obveznost dolžnika iz izvršilnega naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, prenehala, dolžnik pa je nato ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja. Prenehanje obveznosti iz izvršilnega naslova poleg načinov, ki so izrecno omenjeni v prvem odstavku 229. člena ZIZ (tj. s prostovoljno izpolnitvijo obveznosti s strani dolžnika oziroma z izvršitvijo obveznosti v okviru prisilne izvršbe), nastopi tudi v posledici nemožnosti izpolnitve. Dejstvo, da je dolžnikova obveznost vzpostavitve prejšnjega stanja zapornice, v zvezi s katero je bila izvršba dovoljena v zadevi I 106/2020, prenehala zaradi nemožnosti izpolnitve in ne zaradi prostovoljne izpolnitve obveznosti ali oprave izvršbe v postopku I 106/2020, tako samo po sebi ne utemeljuje zaključka, da pogoji iz 229. člena ZIZ niso izpolnjeni.
Predmet pritožbenenega postopka ni pravilnost ali višina odmerjenih stroškov kazenskega postopka, temveč izključno pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje, da je obdolženčevo pravno sredstvo kot nedovoljeno zavrglo.
ZKP ne predvideva nadaljnje pritožbe zoper sklep zunajobravnavnega senata, izdan ob odločanju o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje. Gre za odločitev, s katero je bilo odločeno o že vloženem rednem pravnem sredstvu, zato ponovna pritožba zoper tak sklep ni dovoljena.
Prvotne zapornice, na katero se nanašata izvršilni naslov in sklep o izvršbi, dejansko ni več (za pritožbeno vztrajanje pri navedbah, da gre še vedno za isto zapornico in isto motenje posesti, po oceni sodišča druge stopnje ni podlage v listinah spisa), zato tudi vzpostavitev prejšnjega stanja v zvezi s to zapornico (torej tako, da bo to konkretno zapornico mogoče odpirati z daljinskimi upravljalniki v posesti upnikov), kot to dolžniku nalagata izvršilni naslov (pod točko III izreka) in sklep o izvršbi (pod točko I.3 izreka), ni več mogoča. Zaradi nemožnosti izpolnitve obveznosti, za uveljavitev (izterjavo) katere je bila dovoljena izvršba pod točko I.3 izreka sklepa o izvršbi, je ta dolžnikova obveznost prenehala, to pa utemeljuje ugoditev ugovoru po izteku roka in ustavitev izvršilnega postopka v delu, ki se nanaša na uveljavitev (izterjavo) te obveznosti.
Nekritično prezreta, da se objektivna resnost grožnje ne presoja zgolj gramatikalno, glede na uporabljene besede, temveč ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera in razmerja med storilcem ter oškodovancem.
Takšnega zaključka ne spremeni niti okoliščina, da je bil del obdolženčeve izjave oblikovan pogojno ("če bi vedel, da zapirate in skrivate B. B."). Inkriminirana izjava namreč predstavlja vsebinsko celoto, iz katere izhaja napoved uporabe fizičnega nasilja. Zato ne gre pritrditi pritožbenemu prepričevanju, da naj bi besedna zveza "vsi bote dobli svojo porcijo" pomenila zgolj možnost, da bi se oškodovanki in njenim bližnjim lahko kaj zgodilo brez obdolženčevega vpliva.
V obravnavani zadevi sta upnika v predlogu za izvršbo kot edino kršitev izvršilnega naslova, na katero sta opirala predlog za izvršbo, zatrjevala ponovno postavitev predhodno (v okviru izvršilnega postopka I 106/2020 dne 11. 8. 2021) že odstranjenega betonskega bloka, in sicer dne 16. 8. 2021. Upnika sta pravno varstvo v zvezi s tovrstnim ponovnim motenjem posesti in oviranjem dostopa ter dovoza do zemljišč parc. št. 1028 in 1019/1 preko zemljišča parc. št. 1029/2 k.o. XX dosegla že z dovolitvijo izvršbe z opravo nadomestnega dejanja pod točkami I.1, I.2 in I.3 izreka sklepa o izvršbi na podlagi določbe 229. člena ZIZ v zvezi z 225. členom ZIZ, s čimer je zagotovljena popolna odprava kršitve. Za dodatno varstvo, ki ga je sodišče prve stopnje za primer vseh morebitnih kršitev prepovedi oviranja dostopa in dovoza do zadevnih parcel v bodoče dovolilo pod točko I.4 izreka sklepa o izvršbi, pa glede na okoliščine obravnavanega primera ob ustreznem upoštevanju določb ZIZ v izvršilnem naslovu ni podlage, na kar mora sodišče druge stopnje paziti tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ; drugi odstavek 55. člena ZIZ v zvezi z 2. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ). Če bo dolžnik ponovno kršil prepoved iz točke II.A izreka sklepa P 101/2019, bosta upnika izvršbo zaradi uveljavitve prenehanja kršitve te prepovedi na podlagi istega izvršilnega naslova lahko zahtevala z novim predlogom za izvršbo, s čimer jima bo zagotovljeno celovito varstvo pravic, ki zanju izvirajo iz izvršilnega naslova.
Sodišče prve stopnje je tako v zvezi z izvršitvijo pravnomočno naloženih stroškov kazenskega postopka obsojencu poslalo dopis s pozivom k plačilu stroškov kazenskega postopka in plačilni nalog (zavezancu in to je le obsojeni, ki ob nastanku taksne obveznosti ni plačal sodne takse, sodišče skladno z določbo 34. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1 pošlje plačilni nalog) za plačilo pravnomočno naložene sodne takse. Plačilni nalog je tako bil le administrativno-finančni nalog oziroma poziv k plačilu že nastale, pravnomočno odmerjene taksne obveznosti po ZST-1 in je služil kot opozorilo obdolžencu (taksnemu zavezancu) na njegovo že nastalo in pravnomočno odmerjeno obveznost. Da je omenjeni plačilni nalog bil po naravi zgolj poziv na plačilo sodne takse in ne sodna odločba, ki bi določala pravice in dolžnosti, pa nenazadnje kaže tudi dejstvo, da je plačilni nalog opredelil zgolj način izpolnitve taksne obveznosti in je ni odmeril. Vsebinsko enako velja za dopis - poziv k plačilu stroškov kazenskega postopka. Takšnih listin pa sodišče zagovorniku po pravnomočnosti sodbe ne pošilja saj te listine ne predstavljajo sodnih pisanj v smislu drugega odstavka 120. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 120. člena ZKP in glede sodne takse tudi v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 (v skladu s to določbo se mora zagovorniku vročiti obtožni akt, sodba ali odločba, pri kateri bi tekel od vročitve rok za pritožbo in pritožba nasprotne stranke, ki bi se vroča na odgovor). Obe listini, torej dopis s pozivom k plačilu stroškov kazenskega postopka in plačilni nalog sta bila v predmetni zadevi namenjena le še izvršitvi pravnomočnih sodnih odločb in sta administrativno- tehnične narave.
Glede na povzet potek pravno relevantnih okoliščin zadeve je ugotoviti, da se obdolžena v fazi predobravnavnega naroka, ko bi se edino lahko, ni odpovedala zbornemu sojenju. Izrecno je navedla, da želi senatno sojenje. Glavna obravnava bi se tako morala opraviti pred predpisanim senatom. Ker se je glavna obravnava opravila pred sodnikom posameznikom je tako bila opravljena v nasprotju z zakonsko določenim zbornim sojenjem po prvem odstavku 21. člena ZKP v zvezi s prvo točko prvega odstavka 25. člena ZKP in je bilo sodišče nepravilno sestavljeno.
Omenjene okoliščine v opisu dejanja morajo torej biti takšne, da se na podlagi njih da izkustveno dovolj zanesljivo prepoznati povezavo med kaznivim dejanjem glavnega storilca in ravnanji pomagača. Brez takšne konkretizacije dvojnega naklepa v opisu dejanja pomagača, njegovega ravnanja ni mogoče povezati s kaznivim dejanjem. Opis kaznivega dejanja pomagača pri kaznivem dejanju davčne zatajitve tako mora vsebovati navedbo tistih okoliščin, ki kažejo na to, da se pomagač zaveda, da sodeluje pri kaznivem dejanju, pri katerem glavni storilec zataji davke. Šele navedba tovrstnih okoliščin namreč vodi v konkretizacijo pomagačevega dvojnega naklepa, ki zajema pomagačevo zavedanje glavnega kaznivega dejanja ter hkrati vedenje o tem, kako s svojimi ravnanji prispeva k uspehu dejanja glavnega storilca.
Iz povzetega opisa dejanja B.B. po 2. točki obtožnice pa ni razvidno, da mu je znano protipravno ravnanje A.A. v smislu izogibanja plačevanja DDV in da s svojim ravnanjem (gotovinski pologi) kakorkoli naklepno pomaga pri tem, opisano ni niti na kak način naj bi pologi gotovine sploh prispevali k zatajitvi davka, ki naj bi ga izvajala A.A.. Iz opisa dejanja izhaja zgolj, da je B.B. znano, da bo gotovinska sredstva, ki jih je polagal na račun družbe X na Hrvaškem, A.A. uporabila za nove nabave antikorozivnih sredstev z namenom njihove nadaljnje prodaje. Dobava in prodaja blaga sami po sebi ne predstavljata nič protipravnega, sploh pa ne predstavljata zatajitve davkov niti nanjo ne nakazujeta. Ker opis dejanja tako ne zajema dvojnega naklepa pomagača je nepopoln, kot tak pa ni sposoben za nadaljnjo obravnavo, tožilstvo ga tudi več ne sme dopolnjevati.
Ker gre za zakonsko določeno omejitev, so pritožbeno izpostavljene osebne in socialne okoliščine obsojenca odvečne, saj na pravilno in zakonito prvostopenjsko odločitev ne morejo vplivati.
Če upnik ne plača varščine na način in v roku, ki ga določi izvršitelj oziroma sodišče ali ne predloži dokazila o plačilu, izvršitelj o tem obvesti sodišče, ki ustavi izvršbo (peti odstavek 38.a člena ZIZ). Upnik pravilnosti izpodbijane odločitve o ustavitvi izvršbe ne more izpodbiti s trditvijo, da je izvršitelju plačal 130,00 EUR. Izvršitelj je namreč zahteval varščino v višini 330,00 EUR, s plačilom zgolj dela zahtevanega zneska pa upnik zahtevi po (pravočasnem) plačilu varščine ne more zadostiti. Sicer pa upnik v zvezi z zatrjevanim (delnim) plačilom varščine ni niti navedel, kdaj naj bi zatrjevani znesek plačal, pritožbi pa tudi ni predložil dokazila o plačilu varščine na račun izvršitelja. Pritožbeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja zato ni utemeljeno, odločitev sodišča o ustavitvi izvršbe na premičnine pa tudi ni preuranjena.
V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da je bilo z izrekom ničnostne sankcije kršeno tudi načelo sorazmernosti, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila valutna klavzula glavni pogodbeni pogoj in bistveni element pogodbe, brez katere kreditna pogodba ne more obstajati, zato je le-ta nična v celoti. Šele z ničnostjo se vzpostavlja ustrezen pravni položaj, v katerem mora biti potrošnik, če je banka v tipsko pogodbo vnesla valutno klavzulo, v zvezi s katero ni opravila ustrezne pojasnilne dolžnosti in pri tem kršila načelo dobre vere. Pravo EU namreč ne dopušča spreminjanja pogodbenega pogoja (valutne klavzule) s spremembo valute, kar bi po slovenskem pravu (OZ) lahko vodilo do delne ničnosti.
Tudi po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo povrnitev 193,86 EUR za prevod zamudne sodbe in prevod potrdila o evropskem nalogu za izvršbo. V skladu z določbami 42. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba) namreč predložitev prevoda sodne odločbe in potrdila za namene izvršitve sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, v državi članici izvršitve ni obvezna. Posledično niso bili potrebni niti stroški dopisov sodni tolmački za prevod sodbe in za prevod potrdila, ki jih je upnik priglasil v skupni višini 100 točk.
Čeprav upniku, ki predlaga izvršbo na premičnine, teh v primeru, ko ima dolžnik stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ni treba določno označiti (in je v takem primeru presoji izvršitelja prepuščeno, katere premičnine bo zarubil), pa je upnik kot predmet izvršbe določno označil dolžnikovo osebno vozilo. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da je upnik upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi s pridobitvijo podatkov, ali je dolžnik lastnik kakšnega motornega vozila, na podlagi predlogu za izvršbo priloženega dopisa odvetnice Upravni enoti Pesnica z dne 4. 11. 2025.
Upnik pa ni upravičen do povrnitve stroškov v zvezi s poizvedbami glede lastništva nepremičnin dolžnika, saj izvršbe na nepremičnine ni predlagal. Prav tako ni upravičen do povrnitve stroškov poizvedb o dolžnikovi zaposlitvi in o dolžnikovih transakcijskih računih, saj skladno s četrtim odstavkom 40. člena ZIZ sodišče poizvedbe o teh podatkih pred izdajo sklepa o izvršbi po uradni dolžnosti v elektronsko dosegljivih evidencah opravi samo. Pribave izpiska iz AJPES pa upnik ni izkazal, zato tudi stroškov, ki jih je priglasil v tej zvezi, upniku ni mogoče priznati.
Kot potrebne pa je mogoče šteti stroške v zvezi s pridobitvijo potrdila iz 53. člena Uredbe v nemškem jeziku. V skladu s prvim odstavkom 42. člena Uredbe mora namreč za namene izvršitve sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, v državi članici izvršitve, vlagatelj predloži organu, pristojnemu za izvršitev: (a) izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njegove verodostojnosti, in (b) potrdilo, izdano v skladu s členom 53, ki potrjuje izvršljivost sodne odločbe, ter vsebuje izvleček sodne odločbe in po potrebi pomembne informacije o vračljivih stroških postopka ter izračun obresti. Ker je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršljive tuje sodne odločbe Deželnega sodišča za civilne zadeve v Gradcu opr. št. 12 Cg 30/25z z dne 3. 7. 2025, je bila pridobitev potrdila iz 53. člena Uredbe v nemškem jeziku potrebna, saj brez tega potrdila upnik ne bi mogel vložiti popolnega predloga za izvršbo (peti odstavek 40. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 13. člena ZIZ in 42. členom Uredbe). V nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje meni, da plačilo za dopis, s katerim je pooblaščenka upnika sodišče v državi izvora zaprosila za izdajo potrdila iz 53. člena Uredbe, ni zajeto že v odvetniški nagradi za sestavo predloga za izvršbo, temveč gre za samostojno storitev, za katero je odvetnik upravičen do plačila nagrade po tarifni št. 43/5 OT, upniku pa je v zvezi s tem nastale stroške treba priznati poleg stroška nagrade za sestavo predloga za izvršbo.
Pravila glede določanja prava, ki ga je treba uporabiti za družinska civilnopravna razmerja z mednarodnim elementom, določa Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Razmerja med starši in otroki se skladno s prvim odstavkom 42. člena ZMZPP presojajo po pravu države, katere državljani so. Navedeno zakonsko določilo v konkretnem primeru odkazuje na uporabo srbskega. Vendar pa se pravo, na katerega napotujejo določbe ZMZPP, izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primera očitno, da razmerje s tem pravom nima pomembnejše zveze, obstoji pa bistveno tesnejša zveza z nekim drugim pravom (prvi odstavek 2. člena ZMZPP).
Primarni cilj določitve ukrepov po 19. členu ZPND je takojšnja zaščita žrtve pred povzročiteljem nasilja. Ravno zaradi nujnosti in prednostne obravnave zadeve sodna praksa dopušča nižji dokazni standard, zaradi česar sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov udeležencev postopka.