ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3.. KZ-1 člen 26.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - opozorilo pred odpovedjo - huda malomarnost
S kasnejšimi prihodi na delo, za kar ni imela dovoljenja, je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja.
Po 26. členu KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil (zavestna malomarnost), ali če se ni zavedal, da lahko stori dejanje, pa bi se po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost). Citirano določilo ni relevantno za presojo tožničine krivde glede izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vsebina hude malomarnosti ni enaka vsebini zavestne (niti nezavestne) malomarnosti. Pri hudi malomarnosti ne gre za vprašanje, ali se je delavec zavedal, da bo storil dejanje, ki bo imelo škodljive posledice, temveč za vprašanje, ali je ravnal s potrebno skrbnostjo. Za hudo malomarnost gre pri skrajno nepazljivem ravnanju, ki odstopa od ravnanj povprečno skrbnega človeka in presega navadno malomarnost.
postopek za ugotovitev obstoja prerekane terjatve - vsebina prijave terjatve - sklep o pravdnih stroških - potrebni stroški postopka
Če bi tožeča stranka vse, kar je bilo ugotovljeno v tem gospodarskem sporu, navedla popolno v prijavi terjatve, bi upravitelj imel možnost preizkusiti popolno in z dokazi podprto terjatev. Ker pa tega ni storila, je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno odločilo glede stroškov postopka in jih naložilo v plačilo tožeči stranki v skladu s posebno določbo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP, Zato tudi pravilno ni uporabilo splošne določbe prvega odstavka 154. člena ZPP o povračilu stroškov glede na uspeh tožeče stranke v sporu.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00004438
ZDR člen 184.. OZ člen 153, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - soprispevek - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina
Tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine zaradi nezgode pri delu. Pri spravilu lesa, ko se je hlod zakotalil, je jeklena vrv tožnika oplazila po nogi. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da delež toženkine odgovornosti za nastanek škodnega dogodka znaša 80 %. Na presojo o stopnji prispevka tožnika ne vplivajo le ugotovitve o tožnikovi nepazljivosti, pač pa tudi ugotovitve o tistih kršitvah, sicer objektivno odgovorne stranke, ki jih je mogoče povezati s tožnikovo škodo. Upoštevaje na eni strani, da je bila za rizike poškodb pri spravilu lesa že sicer podana objektivna odgovornost toženke, in da toženka v nasprotju s pravili o zagotavljanju varnih delovnih pogojev ni poskrbela za ustrezno usposabljanje tožnika niti mu opravil traktorista (upravljanja z vitlom) ne bi smela odrediti ter na drugi strani nepazljivost tožnika, ki je delo opravljal v neposredni bližini vitla, ni razlogov za znižanje deleža odgovornosti 80 % na strani delodajalca.
OZ člen 111., 111/2, 448., 448/1.. ZPP člen 339., 339/2-8,.
prodajna pogodba - izročitev predmeta pogodbe - nova stvar - prodaja rabljene opreme - pravica do izjave - rok za odgovor na pripravljalno vlogo - ponavljanje tožbenih navedb - odstop od pogodbe zaradi kršitve nasprotne stranke - zahtevek za vračilo prejete kupnine
Prodajalec mora kupcu izročiti stvar v brezhibnem stanju (prvi odstavek 448. člena OZ), kar tudi pomeni, da mora biti stvar izročena brez stvarnih ali pravnih napak. Ker v konkretnem primeru tožena stranka tožeči stranki ni hotela (zmogla) izročiti štirih novih (nerabljenih) montažnih hišic, ki so bile dogovorjene s pogodbo, je s tem kršila pogodbeno obveznost, pri čemer je tožeča stranka povsem upravičeno zavračala sprejem montažnih hišic, ki so bile dotlej s strani tožene stranke rabljene kot razstavni eksponat. Nikakor namreč ni mogoče slediti pravnemu naziranju obravnavane pritožbe, da je treba tudi razstavne eksponate, ki so določen čas razstavljeni tako zunaj kot znotraj zaprtih površin (in ki si jih potencialni kupci ogledujejo tudi tako, da vanje vstopajo), šteti kot novo (nerabljeno) stvar.
poenostavljena prisilna poravnava - posodobljen seznam terjatev - učinkovanje poenostavljene prisilne poravnave na terjatve, ki niso navedene v posodobljenem seznamu terjatev - dopustni pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti
Ker poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev, se pritožnik neutemeljeno sklicuje na prenehanje tožnikove pravice uveljavljati plačilo terjatve v sodnem postopku.
priznanje novih ali drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja - III. kategorija invalidnosti
Pridobljeni izvedenski mnenji tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivi, strokovni in skladni z medicinsko dokumentacijo predstavljata dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je še zmožna za delo s časovno in fizičnimi razbremenitvami. Sodišče prve stopnje ju je utemeljeno sprejelo kot podlago za odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev tožnice v III. kategorijo in priznanje dodatnih fizičnih omejitev pri delu ob upoštevanju pravnomočnosti predhodne invalidske odločbe ter za zavrnitev postavljenega tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
ZPIZ-1 člen 36, 36/1, 259, 259/1.. ZPIZ-2 člen 111, 111/2, 178, 394.
starostna pokojnina
Zavarovanec lahko zahteva neko pravico takrat ko izpolni pogoje, lahko pa neko pravico uveljavi tudi kasneje. Osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana (kakor je v primeru tožnice), se lahko v skladu z določbo drugega odstavka 111. člena ZPIZ-2 pokojnina izplačuje le od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev za nazaj. Glede na datum vložitve zahteve (1. 7. 2015) je tožena stranka tožnici pravilno priznala pravico do starostne pokojnine od 1. 2. 2015 dalje.
V zvezi z dokaznim predlogom zagovornika, da se naj zaslišijo zgoraj navedeni kot priče, pa pritožba spregleda določbo prvega odstavka 18. člena ZKP. Ta določa, da sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. Do take situacije bo prišlo, če je zadeva jasna in je zato nadaljnje izvajanje dokazov odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali ni pomembno za zadevo, in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Obramba na glavni obravnavi 13. 7. 2017 (list. št. 43) sodišču ni predlagala, da zasliši omenjene priče. Na zadnji glavni obravnavi 10. 4. 2017 (list. št. 52 - 55), ko je bila zaslišana priča B.M., ki je tudi obširno odgovarjal na vprašanja obrambe, obramba ni predlagala zaslišanja prič M. in T.G. in ne D.K.. Je pa obramba predočila priči še vsebino uradnega zaznamka o razgovoru z M.G. (list. št. 10), kar pomeni, da sodišče prve stopnje, ko je ocenjevalo izpovedbo priče B.M., ni kršilo niti načela neposrednosti izvajanja dokazov na glavni obravnavi in ne načela kontradiktornosti. Zato pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da sodišču prve stopnje pač ni mogoče očitati, da je izpodbijano sodbo gradilo na uradnih zaznamkih o izjavah prej omenjenih prič.
Ker revizija ni bila vložena po odvetniku, tožnik pa tudi ni predložil dokazila, da ima opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje revizijo utemeljeno zavrglo.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - dokazno breme - trditvena in dokazna podlaga tožbe
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bila odreditev opravljanja dela v deljenem delovnem času julija 2010 del sistematičnega ravnanja tožene stranke (oziroma zlasti tožnici neposredno nadrejenih), prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi se taki dogodki ponavljali v naslednjih mesecih do odhoda tožnice v bolniški stalež. Pritožbeno sodišče dodaja, da ni mogoče govoriti niti o diskriminaciji oziroma nadlegovanju tožnice. Pri tem velja, da je trditveno breme glede obstoja diskriminacije na delavcu. Ta mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, pač pa tudi, da je bila razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin. Trditve morajo biti dovolj verjetne, da upravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Ko delavec postavi ustrezne trditve, pa je delodajalec tisti, ki mora na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo.
Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, vso materialno pravno podlago, da je pri tožniku ugotovilo lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje. Tožnik je ob uveljavitvi ZPIZ-2 imel dvojni status, in sicer uživalca pokojnine in osebe, ki opravlja pridobitno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik, pa do 31. 1. 2016 ni uskladil svojega statusa. Zato je toženec na podlagi drugega odstavka 37. člena ZPIZ-2 B po uradni dolžnosti pravilno odločil, da ima tožnik od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca za manj kot polni delovni čas oziroma 10 ur na teden.
Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine.
Odškodnina za neizkoriščene dneve tedenskega počitka, do katere je delavec oziroma javni uslužbenec upravičen zato, ker mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka, ki mu pripada po zakonu, in je moral na dneve, ko bi moral biti prost, opravljati delo na misiji, ne predstavlja plače. Javni uslužbenec je namreč do odškodnine upravičen poleg plače, ki jo je za delo v tujini prejel (za povprečno 174-urno delovno obveznost na mesec).
zavrženje vloge - fikcija vročitve - sklep o popravi
Prvostopenjsko sodišče je pravilno štelo, da je bila vročitev v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP pravilno opravljena in da se je 15-dnevni rok za popravo vlogo iztekel 7. 2. 2017. Vložnik v tem roku vloge ni popravil tako kot mu je sodišče prve stopnje naložilo v sklepu o popravi. V primeru, če naslovnik nima predalčnika, ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz tretjega odstavka 142. člena ZPP opozoriti. Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi izhaja, da je poštni delavec tožnika v obvestilu z dne 23. 1. 2017 obvestil, da se pisanje vrača sodišču, ker naslovnik nima hišnega oziroma izpostavljenega predalčnika. Zato je vloga pravilno zavržena.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Prva kršitev, ki jo je tožnik storil, je bila v tem, da je službeno elektronsko pošto z dne 20. 7. 2016 (ki ni bila namenjena njemu, priskrbel pa mu jo je njegov sodelavec) uporabil v zasebne namene. Poleg tega je bilo tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano tudi, da naj bi huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da naj bi s poslovnimi partnerji komuniciral (po telefonu in preko elektronske pošte) in jim pojasnjeval okoliščine prejema redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in nato najmanj 26. 7. 2016 iz službene elektronske pošte za zasebne namene pošiljal elektronska sporočila in najmanj enemu poslovnemu partnerju sporočil, da ga tožena stranka odpušča zaradi poslovnega razloga in njegovega pogleda glede vodenja projektov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nobena od očitanih kršitev, ki jih je tožnik storil, nima takšne teže, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot hujšo kršitev pogodbene obveznosti oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja (pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR je, da delavec huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) in da bi bilo tudi ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank mogoče delovno razmerje tožnika pri toženi stranki nadaljevati do izteka odpovednega roka. Z zgornjimi ugotovitvami v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče.
S tem, ko se je tožnik v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja za določen čas (za obdobje od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016) zaposlil pri drugem delodajalcu (za nižjo plačo) je zmanjševal škodo. Iz tega razloga je upravičen do razlike med plačo, ki jo je pri drugem delodajalcu v obdobju od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016 prejel in plačo, do katere bi bil upravičen pri toženi stranki, če mu pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo.
ZPIZ-2B člen 18, 39a, 39a/1.. ZPIZ-2 člen 27, 27/5, 38, 38/3, 399.
starostna pokojnina
Po petem odstavku 27. člena ZPIZ-2 je za leto 2016 določen splošni pogoj za upokojitev, če zavarovanec izpolnjuje starost 59 let in 4 mesece ter 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Glede na to, da tožnikova povečana zavarovalna doba znaša 5 let in 10 mesecev, se skladno z drugim odstavkom 398. člena ZPIZ-2 starostna meja 59 let in 4 mesece tožniku lahko zniža za 5 let in 10 mesecev na račun benifikacije, in sicer na starost 53 let in 6 mesecev. Tožnik je na dan vložitve zahteve 18. 2. 2016 dopolnil 51 let, 4 mesece in 27 dni starosti in 38 let, 5 mesecev in 18 dni pokojninske dobe brez dokupa. To pa pomeni, da tožnik na dan 18. 2. 2016 ne izpolnjuje niti pogoja pokojninske dobe brez dokupa niti starosti za pridobitev pravice do starostne oziroma predčasne pokojnine, zaradi česar ne izpolnjuje pogojev za izplačilo 20 % pokojnine po prvem odstavku 39.a člena ZPIZ-2B.
Določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da organ, ki vodi postopek, zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ravno za takšno stanje pa gre v predmetni zadevi. Izdana je bila zavrnilna pravnomočna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek pa se ni spremenilo. Upoštevaje navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, saj je štelo, da je bilo ravnanje tožene stranke, ko je na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP njegovo vlogo s sklepom zavrgla, pravilno.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 205, 205/1, 205/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - velika tatvina - rok za podajo izredne odpovedi - sostorilstvo
Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitala, da je v noči 20. 6. 2015 na 21. 6. 2015 sodeloval pri odtujitvi jeklenega odpadka (slabov) v skupni teži najmanj 60 ton in vrednosti 100.000,00 EUR, pri čemer je bil jekleni odpadek odtujen iz adjustaže 1 obrata jeklarna s pomočjo uporabe interne lokomotive in vagonov ter odpeljan iz varovanega območja delodajalca. V zvezi z očitanim dejanjem je bila tožniku očitana hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da ima opisana kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja velike tatvine iz 205. člena KZ-1.
ZPP člen 212, 254, 254/3.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 126, 126/2.
I. kategorija invalidnosti - datum
S sodnim izvedenstvom je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo ocenjeno, da je tožničina delazmožnost od 12. 11. 2014 dalje popolnoma izgubljena, ker pri njej več ni preostale delovne zmožnosti. To hkrati pomeni, da je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz prve alineje 2. odst. v zvezi s 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti.
Tožnici pravice do invalidske pokojnine ni mogoče zakonito priznati od datuma razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti. Potrebno je upoštevati 2. odst. 126. člena ZPIZ-2, ki izrecno določa, da v primeru, ko v stanju invalidnosti nastopijo spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta preneha ali se spremeni od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe. Ker je bila tožnica že uživalka pravic na temelju preostale delovne zmožnosti, ji je v skladu s cit. določbo ZPIZ-2 mogoče novo pravico iz invalidskega zavarovanja priznati od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe z dnem 28. 10. 2014. Torej od 1. 11. 2014 dalje.
ZDR-1 člen 34, 37, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 33, 93.. KZ-1 člen 26, 183, 183/1, 183/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - huda malomarnost - delo policista
Za presojo pravočasnosti odpoved je ključno dejansko vprašanje, kdaj je bil generalni direktor Policije obveščen o kršitvah tožnika oziroma, kdaj je ugotovil razloge za izredno odpoved, ne pa kdaj bi po tožnikovi oceni moral biti obveščen o kršitvah. Presojo vprašanja, kdaj je začel teči rok za odpoved, ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi delodajalec po pravilih moral biti obveščen o kršitvah delavca, ampak, kdaj je o tem dejansko bil obveščen.
Tožnik je dajal v promet Kamagro, zato je izpolnil znake kaznivega dejanja proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje po tretjem odstavku 183. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je očitano ravnanje pravilno kvalificiralo kot kršitev 37. člena ZDR-1, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodoval poslovnim interesom delodajalca. Zato je bil podan razlog po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
OZ člen 3, 107, 239, 239/2, 247, 253.. ZDR člen 38, 38/1.
pogodbena kazen - konkurenčna klavzula
Delodajalec ima pravico s konkurenčno klavzulo zaščititi znanje, katerega nepooblaščeno prenašanje na drugega delodajalca bi omogočilo nelojalno konkurenco. Tožeči stranki za veljavno sklenjeno konkurenčno klavzulo ni bilo treba dokazati, da bi z znanji, ki jih je toženka pri njej pridobila, lahko konkurenčna zavarovalnica pridobila (neupravičeno) konkurenčno prednost. Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice. Ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebno znanje (ali poslovne zveze) dejansko uporabi in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja toženca. Za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule v konkretnem primeru zadošča, da bi toženka s pridobljenimi znanji in izkušnjami v zaposlitvi pri drugem delodajalcu lahko konkurirala tožeči stranki.
Dogovorjena konkurenčna klavzula je bila v skladu z 38. členom ZDR, ki oblike civilne sankcije za njeno kršitev ni posebej določal. Zato sta lahko tožeča stranka in toženka za neizpolnitev obveznosti toženke iz konkurenčne klavzule dogovorili ali plačilo odškodnine v smislu drugega odstavka 239. člena OZ ali pogodbeno kazen v smislu 247. člena OZ.