Tožnik ni prerekal, da je imel zgolj v obdobju od marca do omejitve gibanja 26. 5. 2026 zabeleženih več kršitev Hišnega reda. Prav tako tudi ni zanikal, da je bil po vsaki kršitvi opozorjen na ustrezno ravnanje in prenehanje kršitev. Opozorila očitno niso zalegla, saj je ponavljal kršitve oziroma jih celo stopnjeval, zato tožnikova dejanja terjajo najstrožji ukrep toženke, in sicer omejitev gibanja na na prostore Centra za tujce. To je nujno tako zaradi varstva osebne varnosti kot drugih primerljivih razlogov javnega reda v javni ustanovi - azilnem domu.
Tožnik je bil v času obravnavanih dogodkov med januarjem 2026 in aprilom 2026 povsem sposoben zavestnega in voljnega ravnanja ter razumevanja pomena in posledic svojih dejanj. Slednja niso posledica resnih psihiatričnih težav, temveč njegovih opisanih osebnostnih značilnosti. Zato toženka tožnika ni bila dolžna obravnavati kot posebej ranljive osebe in tudi ni bila dolžna predhodno preverjati ali je za tožnika najboljša rešitev ta, da se mu omeji gibanje v CT, ki ni zdravstvena ustanova.
Ugotovljene kršitve Hišnega reda so eden od elementov v okviru ugotavljanja razlogov za odvzem prostosti, ki celostno gledano predstavljajo po svoji intenzivnosti resnično, sedanjo in dovolj resno nevarnost, da je ogrožen javni red.
Čas, ko prenehajo razlogi za omejitev gibanja, je lahko ugotovljen le individualno, glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Prenehanje razloga za omejitev gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 nastopi takrat, ko ni več nevarnosti, da bi posameznik ogrožal osebno ali premoženjsko varnost. Tega ni mogoče vnaprej točno predvideti, zato tovrstni sklepi kaj bolj določenega niti ne morejo vsebovati.
Priznane kršitve Hišnega reda, po svoji naravi in teži ne dosegajo praga resnične, sedanje in dovolj resne grožnje za slovenski javni red. Tožnik je namreč opisane kršitve izvajal skozi daljše časovno obdobje, ni upošteval navodil in odredb varnostne službe in socialnih delavcev, s svojim vedenjem je ogrožal druge, zato toženka ni imela druge izbire, kot da je izdala izpodbijani sklep.
Toženka je pravilno obrazložila in utemeljila tudi sorazmernost izrečenega ukrepa. Tožnik namreč ne prereka, da je imel zgolj v treh mesecih zabeleženih več kršitev Hišnega reda. Prav tako tudi ne, da je bil po vsaki kršitvi opozorjen na ustrezno ravnanje in prenehanje kršitev. Opozorila očitno niso zalegla, saj je ponavljal kršitve oziroma jih celo stopnjeval. Tudi če se upoštevajo le tiste kršitve Hišnega reda, ki jih je tožnik potrdil, ta tožnikova dejanja tudi po prepričanju sodišča terjajo najstrožji ukrep toženke, in sicer omejitev gibanja na Center za tujce. To je nujno tako zaradi varstva osebne varnosti kot drugih primerljivih razlogov javnega reda v javni ustanovi - azilnem domu.
Namen omejitve gibanja iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v tem, da se med drugim prepreči ogrožanje osebne varnosti in/ali premoženjske varnosti oz. javnega reda, torej je bistvenega pomena izključno presoja, ali nekdo ogroža varnost in/ali premoženje oz. javni red, ne gre pa za ugotavljanje kazenske odgovornosti določene osebe.
Upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj izvedenca in je zanj "postopek končan", je šele odločitev, s katerim ga organ kaznuje, saj tedaj zanj nastane obveznost plačati denarno kazen. Zoper to odločitev pa je zagotovljeno sodno varstvo. Poleg tega sodišče sodi, da bi bila tožba zoper sklep z dne 20. 6. 2025, s katerim je organ zavrgel pritožbo zoper sklep, da se predlog za razrešitev zavrne, četudi bi šlo za upravni akt, prepozna.
Izvedenec se zoper sklep, s katerim je odločeno o njegovi izločitvi, ne more pritožiti. Tožnica zatrjuje, da ji je bilo poseženo v njene pravice s tem, ko je organ njeno pritožbo kot nedovoljeno zavrgel in je toženka to odločitev potrdila. Vendar ta akt oziroma ravnanje organa ni nezakonito, ampak skladno z zakonom. Varstvo po 4. členu ZUS-1 pa je zagotovljeno le zoper akte in dejanja javne oblasti, ki bi tožnika, nezakonito, ovirala ali omejevala v izvrševanju njegove človekove pravice.
Tožnik kljub obsodbi niti med prestajanjem kazni zapora ni prenehal s kršenjem pravnega reda Republike Slovenije, ampak je še naprej nadaljeval z ogrožanjem fizične varnosti drugih ljudi. Zoper njega so bili zaradi nespoštovanja zakonodaje in pravil zavoda odrejeni različni varnostni ukrepi. Ker gre za več ponavljajočih se dejanj, ki predstavljajo ogrožanje varnosti drugih, je tožena stranka logično sklepala, da obstaja nevarnost, da bi se lahko taka ravnanja dogajala tudi v bodoče, zaradi česar se je tožena stranka pravilno odločila za ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti ter premoženjske varnosti.
Tožnik je zaprosil za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in ne za izdajo prvega dovoljenja, in sicer iz razloga združitve družine na podlagi 47. člena ZTuj-2. Tožena stranka je napačno tolmačila določbo četrtega odstavka 87. člena ZTuj-2, da zoper odločitev o podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje ni pritožbe. Določba četrtega odstavka 87. člena se namreč nanaša le na izdajo prvih dovoljenj za prebivanje, in pa tudi na podaljšanje teh dovoljenj. To pomeni, da je zoper odločitev o podaljšanju obstoječega dovoljenja dopustna pritožba.
Vrhovno sodišče je v novejši sodni praksi opozorilo, da je zaradi v ZUreP-3 predpisanih učinkov izdaje sklepa o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe pomembno, da so za njegovo izdajo izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zaradi česar mora imeti lastnik nepremičnine, ki mora v primeru uvedbe postopka po navedeni ureditvi ZUreP-3 trpeti poseg v svojo lastninsko pravico, možnost ugovarjati, da niso. Omenjeni sklep mora vsebovati obrazložitev glede ugotovljenih dejstev, ki se nanašajo na pogoje za uvedbo postopka zoper zavezanca, ter glede dokazov, na katere je svoje ugotovitve o dejstvih oprlo; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev - konkretno uvedbo postopka omejitve lastninske pravice po ZUreP-3. Ob tem morajo navedene ugotovitve toženke vsebovati tudi njeno opredelitev do ugovorov zavezanca zoper obstoj zakonskih pogojev za uvedbo postopka in tudi v zvezi s posledicami, ki jih uvedba postopka prinese za njegova lastninskopravna upravičenja (omejitev razpolaganja).
V izpodbijani odločbi se upravni organ ni v ničemer opredelil do ugovorov, ki jih je tožnik podal v svoji opredelitvi z dne 30. 7. 2025, ampak le navaja, da je tožnik v zadevi podal odgovor na zahtevo. Tožnik sicer v tožbi zatrjuje, da je v svoji opredelitvi jasno ugovarjal in utemeljil zakaj bi se po njegovem mnenju postopek moral voditi na podlagi določb ZUreP-2. Prav tako je sklicujoč se na učinek ugotovljene neustavnosti Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Ur. l. RS, št. 43/18 in 59/19) na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-441/18-23 ugovarjal neveljavnost strokovnih podlag za prostorske akte, ki temeljijo na omenjeni Uredbi o merjenju vrednosti kazalcev hrupa v okolju - to brez dvoma velja tudi za pravne podlage za predmetni avtocestni odsek, vezano na katerega se vodi razlastitveni postopek. Nadalje se upravni organ sploh ni opredelil, da je tožnik še 7. 7. 2025 od pooblaščenca razlastitvene upravičenke prejel ponudbo, pri čemer je bila zahteva za razlastitev vložena že 23. 5. 2025 in torej preden je bila konkretna ponudba sploh poslana tožniku - s čemer je tožnik jasno ugovarjal neizpolnjenost pogoja iz prvega odstavka 209. člena ZUreP-3.
Odsotnost obrazložitve izpodbijanega akta je bistvena, saj upoštevaje tožnikove tožbene navedbe, iz katerih izhaja njegovo nasprotovanje odločitvi organa v zvezi s tem, da za uvedbo postopka omejitve lastninske pravice niso podani vsebinski razlogi, ter o tem onemogoča preizkus zakonitosti izpodbijanega sklepa.
Tožnik ima državljanstvo Republike Slovenije in BIH in je specialni povratnik, saj je bil že pravnomočno obsojen za dve istovrstni kaznivi dejanji. Za odločitev v predmetni zadevi tako ni bistvena dodatna ugotovitev, da zoper tožnika teče še en kazenski postopek, ki ni pravnomočno končan. Toženka namreč svoje odločitve ni utemeljila (zgolj) na tej okoliščini, je pa pomemben indic za zaključek, da tožnik s svojim ravnanjem škoduje mednarodnim in drugim interesom Republike Slovenije, s čimer so izpolnjeni pogoji za odvzem državljanstva po 3. točki prvega odstavka 26. člena ZDRS.
To, kar zahteva tožnik z zahtevo za izdajo začasne odredbe, tj., da se izvršitev izpodbijane odločbe odloži do pravnomočnosti odločitve o vloženi tožbi, torej izhaja že iz samega zakona. Tožnik si tako z obravnavanim predlogom ne more izboljšati svojega pravnega položaja.
Pri sklepih o podaljšanju pripora gre za meritorno odločitev.
Določbe V. poglavja OT, ki opredeljujejo posamezne storitve v kazenskem postopku, ne utemeljujejo zaključka Organa, da so v postavkah tega poglavja zajeta tudi opravila posveta s stranko, pregleda spisov listin in druge dokumentacije. Navedena opravila so v primeru kazenskega postopka zajeta v XXI. poglavju OT, v tar. št. 39/1.
Pritožbo je vložila oseba, ki te pravice nima, zato je sodišče iz razloga pomanjkanja postulacijske sposobnosti ni smelo obravnavati kot dovoljene in jo je kot nedovoljeno zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
V obravnavani zadevi gre za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje mineralnih surovin brez javnega razpisa. Ta možnost je dostopna le omejenemu krogu oseb, ki jih s pridobivalnim prostorom povezuje katera od okoliščin, naštetih v drugem odstavku 34. člena ZRud-1. Hkrati gre za postopek, ki je uveden na podlagi vloge osebe (35. člen ZRud-1 ), ki želi na koncu izposlovati izdajo odločbe o podelitvi rudarske pravice (43. člen ZRud-1) ter skleniti koncesijsko pogodbo (44. člen ZRud-1).
Uredba konkretno določa, kdo je lahko nosilec rudarske pravice in, katere obveznosti mora izpolniti pri njenem izvajanju. Navedeno pomeni, da Uredba (v izpodbijanem delu) predstavlja akt po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1, čemur je v sklepu I Up 103/2026 z dne 11. 5. 2026 pritrdilo tudi Vrhovno sodišče. Poudarilo je tudi, da je tožniku treba priznati pravni interes za vložitev tožbe.
Tožniku z Uredbo ni bila naložena obveznost, ki bi lahko bila predmet upravne izvršbe. Določeni so zgolj pogoji, ki jih mora izpolniti, če želi skleniti koncesijsko pogodbo, pri čemer Uredba pravne učinke ustvarja že s samo objavo v Uradnem listu. Slednje pomeni, da učinkovanja obveznosti iz citiranih določb Uredbe ni mogoče zadržati z odlogom izvrševanja izpodbijane Uredbe, saj te obveznosti že učinkujejo oziroma veljajo od objave. Predlog za izdajo začasne odredbe po predlaganem drugem odstavku 32. člena ZUS-1 zato ni utemeljen.
Zaradi prometne varnosti lastnik zemljišča ob občinski cesti ne sme saditi drevja in ostalega rastja ter je dolžan odstraniti samoniklo vegetacijo, ki preseže navedeno višino.
Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi le posplošeno zatrjuje, da se bo v primeru izročitve z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo zaradi nehumanih razmer v zaporih. Na splošno se sklicuje na stanje v makedonskih zaporih, ki da je nevzdržno. Sodišče takih navedb že zaradi nekonkretiziranosti ne more preizkusiti.
Tožnik ni predložil nobenih informacij glede KPU Zapor Bitola, ki bi danes izkazovale, da mu v primeru izročitve grozi nevarnost mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, kar je v tem primeru štel, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega pa v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz citirane določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
Zakonodajalec je s 89. členom ZIUPOPDVE zapolnil pravno praznino in poenotil pravila vračila ter nadzora za sorodne COVID-19 ukrepe. Čeprav ZIUZEOP ni izrecno vključen v teh določbah, gre po vsebini za enake oziroma primerljive položaje, zato ga je treba obravnavati enako. Zato mora organ pri presoji izpolnjenosti pogojev za pridobitev upravičenja iz 22. člena ZIUZEOP upoštevati tudi določbo drugega odstavka 89. člena ZIUPOPDVE.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, kar je v tem primeru štel, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega pa v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz citirane določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
Tožnica trdi, da ni jasno, kateri zakon je bil uporabljen glede na v uvodu odločbe navedena ZUreP-2, kot ZUreP-3, torej smiselno uveljavlja napačno uporabo materialnega prava. Drži, da je v uvodu odločbe (po navedbi Zakona o urejanju prostora) v oklepaju najprej navedena številka Uradnega lista, v katerem je bil objavljen ZUreP-2, v nadaljevanju pa številka Uradnega lista, v katerem je bil objavljen ZUreP-3, vendar je bilo v zadevi nedvomno odločeno po ZUreP-3. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi povzel tudi določbe ZUreP-2, vendar je v zvezi s tem le pojasnil, da je bila pravna ureditev v času investicije, ko je veljal ZUreP-2, enaka, kot je ureditev po ZUreP-3. Sicer pa je drugostopenjski organ v svoji odločbi izrecno pudaril, da je podlaga za odmero 234. člen v povezavi z 161. členom ZUreP-3.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, pa je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V primeru, ko drugostopenjski organ dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. To po presoji sodišča velja tudi v primeru, ko utemeljuje nekaj, kar dotlej ni bilo sporno. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. To velja tudi v primeru, ko se nova dejstva in okoliščine obravnavajo v postopku na drugi stopnji. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.